Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 21. novembra 2002

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 534/97 z dne 17. 12. 1998 in sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 113/97 z dne 19. 6. 1997 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Višjemu sodišču v Celju v novo odločanje.

1. Okrajno sodišče v Žalcu je s sodbo št. P 278/95 z dne 19. 11. 1996 C. C. (v pravdi tožencu) naložilo, da plača Č. Č. iz V. odškodnino iz naslova nepremoženjske škode še v preostali višini 600.000 SIT. Z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča in sodbo Višjega sodišča v Celju sta bili revizija oziroma pritožba toženca zavrnjeni. Med postopkom je C. C. umrl, zato je na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva v njegov položaj kot zapustnikova žena in zakonita dedinja vstopila ustavna pritožnica.
2. Pritožnica je vložila revizijo zoper sodbo višjega sodišča iz razloga, ker naj bi bil pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki je sodeloval že pri izdaji sodb prvostopenjskega sodišča, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev postopka po 2. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP77) v zvezi s 5. točko 71. člena ZPP77. Sodbo vrhovnega sodišča pritožnica izpodbija iz razloga, ker naj bi bilo vrhovno sodišče z zavrnitvijo revizije kršilo 23. člen ustave. Pritožnica sicer navaja, da je pri sojenju sodeloval sodnik, ki naj ne bi bil izbran po pravilih, določenih z zakonom (drugi odstavek 23. člena ustave), vendar iz trditvenih podlag izhaja, da pritožnica uveljavlja kršitev pravice do nepristanskega sojenja po prvem odstavku 23. člena ustave. Pritožnica nadalje v vlogi z dne 27. 6. 2002 navaja, da je stališče vrhovnega sodišča, po katerem se po vsaki razveljavitvi sodbe postopek vrača na začetek, nepravilno in v nasprotju s 377. členom ZPP77.
3. Vrhovno sodišče je v revizijski sodbi zapisalo, da v predmetni zadevi izločitveni razlog sodnika po 5. točki 71. člena ZPP77 ni bil podan, ker se pogoj izločitve sodnika, ki je sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča, upošteva le v primeru, ko je v pritožbenem (oziroma revizijskem) postopku sodeloval sodnik, ki je izdal zadnjo izdano in izpodbijano odločbo sodišča prve (nižje) stopnje. To pa po trditvi vrhovnega sodišča ne velja v primeru, ko je isti sodnik izdal sodbo v prejšnjem postopku, ki je bila v isti zadevi na nižji stopnji razveljavljena in vrnjena v novo sojenje.

4. Senat ustavnega sodišča je s sklepom Up-52/99 z dne 21. 5. 2002 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana vrhovnemu sodišču, ki je na ustavno pritožbo odgovorilo. V odgovoru na ustavno pritožbo vrhovno sodišče navaja, da razveljavitev sodne odločbe vrača postopek v stadij tožbe in da je bila sodna praksa, še zlasti praksa Vrhovnega sodišča, pri razlagi 5. točke 71. člena ZPP77 ves čas uporabe enaka. Ustavna pritožba je bila vročena tudi nasprotnici v pravdi (tožeči stranki), ki na ustavno pritožbo ni odgovorila.

5. Iz pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena ustave med drugim izhaja tudi zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Ker so zakonske določbe o izločitvi sodnika neposredno namenjene uresničevanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, lahko na podlagi ustavne pritožbe morebitne kršitve s tem v zvezi presoja tudi ustavno sodišče. To sicer ne pomeni, da lahko ustavno sodišče v smislu polne instančne presoje ugotavlja, ali je odločitev sodišča pravilna in zakonita, pač pa lahko v konkretnem primeru ugotavlja, ali je vrhovno sodišče zakonskim določbam z razlago dalo takšno vsebino, ki je nezdružljiva s človekovo pravico iz prvega odstavka 23. člena ustave.
6. Eden izmed najpomembnejših procesnih zakonskih institutov, ki služijo zagotovitvi navedene ustavne pravice, je v pravdnem postopku institut izločitve sodnika (70. člen zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 – ZPP, prej 71. člen ZPP77). Ne glede na primerjavo procesne ureditve instituta izločitve sodnika po obeh zakonih, ki urejata civilni pravdni postopek, iz obrazložitve vrhovnega sodišča izhaja, da je to pojem “iste zadeve” tolmačilo tako, da se ista zadeva ne nanaša na celoten postopek od vložitve tožbe do pravnomočnosti, temveč ožje, le od zadnje izdane sodbe prve stopnje do pravnomočnosti, ne glede na morebitne predhodne postopke, ki so v isti zadevi že potekali pred sodišči.
7. V obravnavanem primeru odločitev ustavnega sodišča ni odvisna od odgovora na vprašanje, ali je v konkretnem primeru podan upravičen dvom v nepristranost sodnika, ki je v pritožbenem postopku odločil o zadevi, o kateri je sam v isti zadevi sodil že dvakrat na prvi stopnji. Za presojo utemeljenosti ustavne pritožbe je odločilno, ali obstojijo objektivne okoliščine, ki dokazujejo sodnikovo povezavo s spornim predmetom. Ustavno sodišče pritrjuje pritožnici, da si je sodnik v postopku, v katerem je dvakrat že razsodil o isti zadevi, ustvaril določeno mnenje o spornem predmetu in da je v pritožbenem postopku sodil o vprašanjih, o katerih je sam odločal že na prvi stopnji. Glede na potek celotnega postopka in sodnikovo udeležbo pri odločanju na prvi in drugi stopnji, je takšno razlogovanje pravne norme vrhovnega sodišča z vidika ustavne pravice iz 23. člena ustave nesprejemljivo. Zato je ustavno sodišče razveljavilo sodbi vrhovnega in višjega sodišča in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Celju v novo odločanje.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sodnica mag. Marija Krisper Kramberger je bila izločena. Odločbo je sprejelo soglasno.