Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. D&V d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 21. novembra 2002

1. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 377/98-2 z dne 29. 10. 1998 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Višjemu sodišču v Kopru v novo sojenje.

1. Na podlagi izpodbijanega sklepa je ustavni pritožnik dolžan za ugovor zoper sklep o začasni odredbi prepovedi razpolaganja z blagom plačati sodno takso, o kateri navaja, da je stoštiridesetkrat večja od takse, ki jo je za svoj predlog za začasno odredbo morala plačati nasprotna stranka. Pritožbeno sodišče je namreč v pritožnikovem primeru zavzelo stališče, da je za odmero takse v takem primeru odločilna vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi.
2. Ustavni pritožnik je v ustavni pritožbi navedel, da je taka odločitev sodišča v nasprotju s siceršnjo sodno prakso, tudi s prakso istega sodišča. Ustavnemu sodišču je predložil izvod sklepa Višjega sodišča v Kopru št. CP 845/95 z dne 17. 1. 1996, v katerem je to sodišče v pravno enaki zadevi zavzelo nasprotno stališče: vrednost spornega predmeta iz tožbe za odmero takse za ugovor zoper začasno odredbo ni pomembna.
3. Po mnenju ustavnega pritožnika mu je zaradi neenake uporabe materialnega prava v njegovo škodo kršena med drugim pravica do enakega (sodnega) varstva pravic (22. člen ustave). Zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.
4. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 25. 4. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.
5. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-268/99 z dne 7. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 99/02) na pobudo ustavnega pritožnika razveljavilo tisti del določbe četrtega odstavka tarifne številke 3 zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 30/78 in nasl. – ZST), ki zajema besedi “in zavarovanju”. Presodilo je, da je izpodbijana določba v neskladju z načeli pravne države (2. člen ustave), saj je uzakonjena možna razlika med takso za upnikov predlog in takso za dolžnikov ugovor tolikšna, da presega meje svobodne zakonodajalčeve presoje.
6. Učinke odločbe ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen zakon, določa v skladu s tretjim odstavkom 161. člena ustave 44. člen zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS). Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se po navedeni določbi ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka. Ustavno sodišče pa je že sprejelo stališče, da učinkuje razveljavitev zakona tudi na pravna razmerja, v katerih je bila pravočasno vložena ustavna pritožba (glej npr. odločbo št. Up-295/97 z dne 13. 10. 1999, OdlUS VIII, 294). Ustava v 158. členu, s katerim ureja pravni institut pravnomočnosti, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Po ZUstS je tako sredstvo, ki se lahko uveljavlja proti pravnomočnim odločbam, ustavna pritožba. Prvi odstavek 59. člena ZUstS določa, da lahko ustavno sodišče posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje. Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, učinkuje razveljavitev torej tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na ustavno sodišče pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno.
7. V konkretnem primeru temelji izpodbijani sklep o plačilu sodne takse na zakonski določbi, ki jo je ustavno sodišče razveljavilo, zato ga je bilo treba razveljaviti. Ker je ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep že iz tega razloga, mu ni bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave s tem, ko je v njegovem primeru odločitev odstopila od sodne prakse.
8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.