Na podlagi 153. člena poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. 11. 2002 potrdil uradno prečiščeno besedilo zakona o tujcih, ki obsega:
– zakon o tujcih – ZTuj-1 (Uradni list RS, št. 61/99 z dne 30. 7. 1999),
– zakon o prijavi prebivališča – ZPPreb (Uradni list RS, št. 9/2001 z dne 9. 2. 2001),
– zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih – ZTuj-1A (Uradni list RS, št. 87/2002 z dne 17. 10. 2002),
– popravek zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih – ZTuj-1A (Uradni list RS, št. 96/2002 z dne 14. 11. 2002).
Št. 213-04/91-1/47
Ljubljana, dne 29. novembra 2002.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor l. r.
Z A K O N
O TUJCIH uradno prečiščeno besedilo (ZTuj-1-UPB1)
I. POGLAVJE SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
S tem zakonom se določajo pogoji in načini vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Republiki Sloveniji.
2. člen
(opredelitev pojmov)
Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
– Tujec je vsakdo, ki nima državljanstva Republike Slovenije.
– Oseba brez državljanstva je tujec, ki ga nobena država v skladu s svojimi pravnimi akti nima za svojega državljana.
– Vstop je prihod, zapustitev pa odhod z državnega ozemlja Republike Slovenije.
– Tranzit je prehod državnega ozemlja Republike Slovenije.
– Mejna kontrola je kontrola na državni meji, ki jo izvajajo pristojni organi zaradi nameravanega vstopa, tranzita in izstopa tujcev z državnega ozemlja Republike Slovenije.
– Potna listina je potni list ali potnemu listu enakovredna listina za potovanje, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom.
– Veljavna potna listina je listina, ki jo je izdal za to pristojen mednarodni subjekt, če sta iz nje nesporno razvidni istovetnost imetnika in rok njene veljavnosti.
– Dnevni delovni migranti so tujci s stalnim bivanjem v sosednji državi, v katero se vračajo in ki prihajajo dnevno v Republiko Slovenijo na delo ali zaradi zaposlitve ali dela.
– Prevoznik je fizična ali pravna oseba, ki se poklicno ukvarja s prevozom potnikov po zraku, morju ali kopnem.
– Napoteni delavec je oseba, ki je v delovnem razmerju pri tujem delodajalcu v času izvajanja pogodbene storitve na ozemlju Republike Slovenije in zanj delodajalec ni zavezan plačevati prispevkov za socialno zavarovanje v kraju izvajanja storitve.
3. člen
(področje uporabe)
(1) Določbe tega zakona veljajo za vse tujce, če ni z zakonom drugače določeno.
(2) Za osebe brez državljanstva se v primerih, ko so določbe Konvencije o pravnem položaju oseb brez državljanstva (Uradni list RS-MP, št. 9/92) za njih ugodnejše, uporabljajo določbe te konvencije.
(3) V primerih, ko se za tujce – državljane drugih držav po zakonu zahteva uveljavitev načela vzajemnosti, se osebam brez državljanstva ta pogoj lahko oprosti, če prebivajo v Republiki Sloveniji najmanj tri leta.
(4) Ta zakon se ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za azil (prosilci za azil) in za tujce, ki jim je bil v Republiki Sloveniji priznan status begunca, razen, če ni z zakonom drugače določeno.
(5) Ta zakon se ne uporablja za osebe, ki imajo v Republiki Sloveniji začasno zatočišče po zakonu, s katerim se ureja začasno zatočišče, razen če ni z zakonom drugače določeno.
(6) Določbe tega zakona se ne uporabljajo za osebe, ki so po mednarodnem pravu upravičene do privilegijev in imunitet.
(7) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, pa se določbe tega zakona lahko izjemoma in le s predhodnim soglasjem ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, uporabijo za osebe, ki so po mednarodnem pravu upravičene do privilegijev in imunitet, če uporaba tega zakona ni v nasprotju s prevzetimi mednarodnimi obveznostmi in načelom vzajemnosti. V tem primeru se ta zakon lahko uporabi samo v obsegu, ki ne nasprotuje prevzetim mednarodnim obveznostim in načelu vzajemnosti.
(8) V primeru dvoma glede obstoja in obsega privilegijev in imunitet ter vzajemnosti daje pojasnilo ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve. Drugi organi državne uprave so vezani na pojasnilo ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve.
4. člen
(pravice in dolžnosti tujcev)
(1) Tujcu, zoper katerega se uvede kazenski postopek ali postopek za prekršek in je v priporu oziroma je pridržan, mora organ, ki je odredil pripor oziroma pridržanje, na njegovo zahtevo omogočiti stik s pristojnimi organi države, katere državljan je.
(2) Tujec mora med bivanjem v Republiki Sloveniji spoštovati ustavo, zakone in druge splošne pravne akte v Republiki Sloveniji ter se podrejati ukrepom pristojnih državnih organov.
5. člen
(migracijska politika)
(1) Državni zbor Republike Slovenije, na predlog Vlade Republike Slovenije, sprejme resolucijo o migracijski politiki, s katero določi gospodarske, socialne in druge ukrepe ter dejavnosti, ki jih bo sprejela Republika Slovenija na tem področju, kakor tudi sodelovanje z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami na tem področju.
(2) Vlada Republike Slovenije lahko, v skladu z resolucijo iz prejšnjega odstavka tega člena, vsako leto določi število (kvoto) dovoljenj za prebivanje v Republiki Sloveniji, ki se jih lahko izda tujcem v tekočem letu. V kvote se ne vštejejo dovoljenja za začasno prebivanje, izdana zaradi združevanja družine, dovoljenja za začasno prebivanje, izdana ožjim družinskim članom slovenskih državljanov, dovoljenja za začasno prebivanje, izdana akreditiranim novinarjem in dovoljenja za začasno prebivanje, izdana umetnikom.
II. POGLAVJE VSTOP TUJCEV V DRŽAVO IN ZAPUSTITEV DRŽAVE
6. člen
(vstop in zapustitev države)
(1) Vstop v državo in zapustitev države sta dovoljena samo na za to določenih mejnih prehodih.
(2) Vlada Republike Slovenije z uredbo določi izjeme glede prestopa državne meje za maloobmejni promet in za posebne kategorije pomorskega prometa, turističnega ladijskega prevoza in obalnega ribolova.
(3) Zadrževanje tujca v letalskem tranzitnem prostoru na letališču in zadrževanje tujcev na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča, ne pomeni vstopa v državo.
7. člen
(obveznost posedovanja potne listine)
(1) Tujec mora za vstop, zapustitev in bivanje v Republiki Sloveniji imeti veljavno potno listino, razen če z zakonom ali mednarodnim sporazumom ni drugače določeno.
(2) Tujci, ki so dodatno vpisani v potno listino, lahko vstopajo v Republiko Slovenijo in zapuščajo Republiko Slovenijo samo skupaj z osebo, v potno listino katere so vpisani.
(3) Tujci, ki imajo skupinski potni list, lahko vstopajo v Republiko Slovenijo in zapuščajo Republiko Slovenijo samo skupaj, pri tem pa morajo imeti osebe, ki so vpisane v skupinski potni list, listino s fotografijo, na podlagi katere se lahko ugotovi njihova istovetnost. Vodja skupine mora imeti osebno potno listino.
(4) Izjemoma se lahko dovoli zapustitev države tudi posameznemu članu skupine, če je to nujno zaradi njegovih osebnih razlogov ali če tako odredi pristojni organ.
(5) Vlada Republike Slovenije lahko določi, da državljani določenih držav lahko vstopajo in zapuščajo državo tudi z osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje svojo istovetnost.
(6) Brez veljavne potne listine se dovoli vstop tujcem, ki jih je Republika Slovenija dolžna sprejeti na podlagi mednarodnega sporazuma ali v skladu s sprejetimi mednarodnimi akti.
(7) Brez veljavne potne listine se lahko, na podlagi mednarodnega sporazuma, dovoli vstop tudi v primeru tranzita izgnanih tujcev, ki niso državljani države, s katero je sklenjen tak sporazum.
8. člen
(dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo)
(1) Tujec mora za vstop v Republiko Slovenijo, poleg veljavne potne listine iz 7. člena tega zakona, imeti tudi vizum ali dovoljenje za prebivanje, če ni z zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno.
(2) Vlada Republike Slovenije lahko s sklepom določi, da državljani določenih držav lahko vstopajo in zapuščajo državo brez vizuma.
9. člen
(zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo)
(1) Tujcu se, ne glede na izpolnjevanje pogojev iz 7. in 8. člena tega zakona, zavrne vstop v državo, če:
– obstajajo resni razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali če obstaja sum, da bo njegovo bivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posestjo in posredovanjem mamil ali izvrševanjem kakšnih drugih kaznivih dejanj;
– še ni potekel čas, za katerega mu je prepovedan vstop v državo;
– nima zadostnih sredstev za preživljanje za čas bivanja v Republiki Sloveniji in za vrnitev v državo, iz katere prihaja ali za potovanje v tretjo državo;
– na zahtevo pristojnega organa ne more utemeljiti namena in okoliščin nameravanega prihoda in bivanja v državi;
– obstajajo resni razlogi za sum, da se bo zaposlil ali delal na ozemlju Republike Slovenije v nasprotju s predpisi o zaposlovanju in delu;
– je prihod tujca v Republiko Slovenijo v nasprotju s sprejetimi mednarodnimi obveznostmi Republike Slovenije.
(2) O zavrnitvi vstopa odloča organ mejne kontrole v skladu z navodilom, ki ga glede obstoja razlogov iz prvega odstavka tega člena izda minister, pristojen za notranje zadeve.
(3) Tujcu, ki vstopa v Republiko Slovenijo na podlagi dovoljenja za prebivanje, se lahko zavrne vstop v državo samo, če se mu odpove prebivanje v državi ali, če mu je z odločbo pristojnega organa prepovedan vstop v državo ali, če se mu razveljavi dovoljenje za prebivanje.
(4) Zavrnitev vstopa se vpiše v tujčevo potno listino v primerih in na način, kot je to določeno v navodilu iz drugega odstavka tega člena in vnese v evidenco zavrnjenih oseb.
10. člen
(mejna kontrola)
(1) Tujci se morajo pri vstopu v državo in zapustitvi države podrediti mejni kontroli.
(2) Mejna kontrola tujcev, ki vstopajo v državo, obsega poleg osebne kontrole, kontrole prevoznega sredstva in kontrole stvari po zakonu, s katerim se ureja nadzor državne meje, tudi preveritev, ali obstajajo razlogi za zavrnitev vstopa v državo po 9. členu tega zakona.
(3) Mejna kontrola tujcev, ki izstopajo iz države, obsega zlasti kontrolo, ki je nujna zaradi notranjih in mednarodnih interesov Republike Slovenije, javnega reda in miru ter preveritev ali obstajajo razlogi zaradi katerih se tujcu ne dovoli zapustiti državo.
11. člen
(nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo)
Za nedovoljen vstop tujca v državo se šteje, če:
– vstopi v državo, čeprav mu na podlagi 9. člena tega zakona ni bil dovoljen vstop;
– se izogne mejni kontroli;
– pri vstopu uporabi ponarejene, tuje ali kako drugače spremenjene potne in druge listine, ki so potrebne za vstop, ali če organom mejne kontrole navede lažne podatke.
12. člen
(zapustitev države)
(1) Tujci svobodno zapuščajo Republiko Slovenijo v skladu z zakonom.
(2) Tujcu se ne dovoli izstop iz države, če je zoper njega uveden kazenski postopek, postopek za prekršek ali kakšen drug postopek, v katerem je potrebna njegova navzočnost, in to zahteva organ, ki vodi postopek.
13. člen
(dovoljen čas bivanja tujca v Republiki Sloveniji)
(1) Tujec lahko ostane v državi toliko časa, kolikor mu je to določeno z vizumom, dovoljenjem za prebivanje, sklepom Vlade Republike Slovenije ali zakonom oziroma mednarodnim sporazumom.
(2) Tujec, ki na podlagi zakona ali mednarodnega sporazuma ali sklepa Vlade Republike Slovenije za vstop v državo in bivanje ne potrebuje vizuma, lahko v Republiko Slovenijo vstopa in v njej biva največ 90 dni v šestih mesecih, računajoč od dneva prvega vstopa, z enakimi nameni kot so dovoljeni tujcem, ki morajo imeti vizum.
(3) Tujec mora zapustiti Republiko Slovenijo pred potekom časa iz prvega in drugega odstavka tega člena, če tako odloči pristojni organ.
III. POGLAVJE VIZUMI
14. člen
(vizumi in vrste vizumov)
(1) Vizum je dovoljenje, ki ga izda pristojni organ Republike Slovenije tujcu, na podlagi katerega lahko, če ni razlogov za njegovo zavrnitev, vstopi v državo in v njej biva toliko časa, kolikor je določeno z vizumom, ali s katerim se mu omogoči tranzit preko državnega ozemlja, če izpolnjuje za tranzit določene pogoje.
(2) Vizum se lahko izda samo tujcu, ki ima veljavno potno listino, pri čemer mora biti veljavnost potne listine najmanj tri mesece daljša od veljavnosti vizuma.
(3) Minister, pristojen za notranje zadeve, z navodilom določi izjeme, v katerih se vizum lahko izda tudi tujcu, ki ima potno listino, katere veljavnost je krajša od treh mesecev.
(4) Vizum tujcu ne daje pravice zaposlitve ali dela.
(5) Vrste vizumov so:
– letališki tranzitni vizum (vizum A),
– tranzitni vizum (vizum B),
– vizum za vstop (vizum C in vizum D).
15. člen
(letališki tranzitni vizum – vizum A)
(1) Tujci, ki med vmesnim pristankom na letališču v Republiki Sloveniji ne zapustijo letališkega prostora ali letala, ne potrebujejo vizuma.
(2) Izjemoma lahko Vlada Republike Slovenije z uredbo določi, da zaradi interesov države, zaradi zatiranja organiziranega kriminala ali zaradi odnosov z drugimi državami potrebujejo državljani določenih držav ali potniki na določenih potovalnih smereh za tranzit letališki tranzitni vizum.
(3) Tujcu se lahko na njegovo prošnjo izda letališki tranzitni vizum za določeno število tranzitnih potovanj preko mednarodnega območja letališča za čas trajanja tranzita.
16. člen
(tranzitni vizum – vizum B)
(1) Tranzitni vizum se izda tujcu za enkratno ali dvakratno, izjemoma tudi večkratno potovanje preko državnega ozemlja Republike Slovenije iz določene tuje države v določeno tretjo državo, pri čemer lahko ob vsakem potovanju ostane v Republiki Sloveniji največ pet dni, veljavnost vizuma pa ne sme biti daljša od šestih mesecev.
(2) Tranzitni vizum se lahko izda samo, če tujec dokaže, da ima zagotovljen vstop v državo, v katero bo vstopil iz Republike Slovenije.
17. člen
(vizum za vstop – vizum C in vizum D)
(1) Vizum se izda za enkratni ali za večkratni vstop v državo, pri čemer niti enkratno neprekinjeno bivanje niti skupno trajanje zaporednih bivanj v Republiki Sloveniji ne sme biti daljše od 90 dni v šestih mesecih, šteto od dneva prvega vstopa.
(2) Vizum za večkratni vstop se lahko izda z veljavnostjo največ do enega leta.
(3) Izjemoma se lahko vizum za večkratni vstop izda z veljavnostjo, daljšo od enega leta, če je to v interesu Republike Slovenije, o čemer odloči ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, na predlog posameznega ministrstva.
(4) Vizum za enkratni ali večkratni vstop se izda za turistične, poslovne, osebne ali druge vrste obiskov oziroma za tem primerljive namene prihoda v Republiko Slovenijo.
(5) Namen, za katerega se vizum izda, se v vizumu razvidno navede.
(6) Vlada Republike Slovenije lahko določi primere, v katerih se lahko vizum iz prvega odstavka tega člena izjemoma izda tudi za daljše bivanje, vendar ta čas v nobenem primeru ne sme presegati šest mesecev v enem letu (VIZUM D).
18. člen
(vizum v skupinski potni list)
(1) Vizum v skupinski potni list se izda kot vizum za letališki tranzit (vizum A), vizum za tranzit (vizum B) ali kot vizum za vstop (vizum C) skupini tujcev, ki lahko šteje najmanj pet in največ 50 oseb.
(2) Vizum za vstop se v skupinski potni list lahko izda za bivanje do največ 30 dni.
19. člen
(izdajanje vizumov)
(1) Vizum se izda na prošnjo tujca, če ima veljavno potno listino in če ni s tem zakonom določenih razlogov za zavrnitev njegovega vstopa v državo.
(2) Tujec si mora pridobiti vizum pred vstopom v državo.
(3) Vizume izdajajo diplomatsko-konzularna predstavništva Republike Slovenije v tujini.
(4) Izjemoma lahko, ob pogojih, ki jih predpiše minister, pristojen za notranje zadeve, izda vizum za enkratni vstop ali tranzitni vizum tudi organ mejne kontrole.
(5) Izjemoma lahko, ob pogojih, ki jih določi minister, pristojen za zunanje zadeve, izda vizum tudi ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.
(6) Tujec mora v prošnji iz prvega odstavka tega člena navesti namen svojega prihoda v državo, priložiti veljavno potno listino, v katero se lahko pritrdi vizum in po potrebi dokumentacijo, s katero dokaže namen in pogoje svojega obiska.
(7) Tujec se je na zahtevo pristojnega organa iz tretjega odstavka tega člena dolžan pri njem osebno zglasiti.
20. člen
(zavrnitev izdaje vizuma)
(1) Tujcu se vizuma ne izda, če:
– obstajajo razlogi za zavrnitev vstopa iz 9. člena tega zakona;
– prošnji za izdajo vizuma ne predloži potne oziroma druge ustrezne listine ali, na zahtevo pristojnega organa, druge potrebne dokumentacije;
– če se na vabilo pristojnega organa pri njem ne zglasi osebno.
(2) Tujcu se lahko izda tranzitni vizum, ne glede na obstoj razlogov za zavrnitev, če njegov tranzit ni v nasprotju z interesi Republike Slovenije in če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 16. člena.
(3) Ne glede na razloge za zavrnitev izdaje vizuma, se vizum lahko izda iz humanitarnih razlogov ali če je to v interesu Republike Slovenije ali na podlagi sprejetih mednarodnih obveznosti. Pogoje in način izdaje vizuma iz humanitarnih razlogov predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.
(4) Če se izda vizum na podlagi drugega ali tretjega odstavka tega člena, lahko pristojni organ določi, da se tujcu dovoli vstop v državo samo na posebej določenem mejnem prehodu.
21. člen
(vsebina in oblika vizuma)
(1) Vizum mora vsebovati podatke o:
– vrsti vizuma,
– roku veljavnosti,
– trajanju bivanja v državi,
– številu vstopov,
– namenu obiska,
– osebne podatke osebe, ki ji je vizum izdan,
– fotografijo, priloženo vlogi za izdajo vizuma, ki kaže pravo podobo osebe, ki ji je vizum izdan.
(2) Vizum se izda v obliki nalepke, ki se pritrdi v potno listino.
(3) Minister, pristojen za notranje zadeve, izda v soglasju z ministrom, pristojnim za zunanje zadeve, navodilo o vsebini in formatu vizuma.
(4) V izdanem vizumu ni mogoče spreminjati vpisanih podatkov.
22. člen
(razveljavitev vizuma)
(1) Vizum se razveljavi, če:
– se naknadno ugotovi, da tujec ob izdaji vizuma ni izpolnjeval s tem zakonom določenih pogojev;
– se ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo vizuma;
– je tujec namenoma navedel napačne podatke o svoji istovetnosti ali druge netočne podatke, ali je namenoma prikril okoliščine, ki so pomembne za izdajo vizuma;
– tujec nima več veljavne potne oziroma druge ustrezne listine;
– je zoper tujca odrejen izgon ali prisilna odstranitev iz države.
(2) Vizum razveljavi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve ali organ mejne kontrole. V primeru, če tujec še ni vstopil v Republiko Slovenijo, lahko vizum razveljavi tudi diplomatsko konzularno predstavništvo. Vizum lahko razveljavi tudi ministrstvo pristojno za zunanje zadeve.
(3) Razveljavitev vizuma se razvidno označi v potni listini tujca, v katero je vpisan. Način označitve predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.
(4) Tujec, ki mu je bil vizum razveljavljen in se nahaja v Republiki Sloveniji, mora državo nemudoma zapustiti.
23. člen
(črtan)
24. člen
(obveznost prevoznikov)
(1) Prevoznik lahko pripelje tujca na državno ozemlje Republike Slovenije po kopenski, zračni ali vodni poti samo, če ima ustrezno potno listino in vstopno dovoljenje, ki jih kot državljan določene države potrebuje.
(2) Prevoznik iz prvega odstavka tega člena je dolžan, da ob prihodu nemudoma in brezplačno posreduje organom mejne kontrole na njihovo zahtevo podatke o potnih listinah in dovoljenjih za vstop potnikov, prevoznikov in članov posadke.
(3) Če je tujcu zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, ga mora prevoznik, ki ga je po zračni, kopenski ali vodni poti pripeljal na mejo v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, takoj sprejeti nazaj v oskrbo in na svoje stroške odpeljati iz države.
IV. POGLAVJE PREBIVANJE TUJCEV
25. člen
(dovoljenje za prebivanje)
(1) Tujec, ki želi v Republiki Sloveniji prebivati dalj časa, kot je to mogoče na podlagi vizuma, ali ki želi vstopiti in prebivati v Republiki Sloveniji iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma, mora imeti dovoljenje za prebivanje.
(2) Dovoljenje za prebivanje pomeni dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo in bivanje za določen čas in za določen namen ali prebivanje za nedoločen čas.
(3) Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ni potrebno za tiste tujce in v tistih primerih, za katere je tako določeno z zakonom ali mednarodnim sporazumom.
26. člen
(vrsta dovoljenj za prebivanje)
(1) Dovoljenje za prebivanje se izda kot:
a) dovoljenje za začasno prebivanje, ali
b) dovoljenje za stalno prebivanje.
(2) Dovoljenje za začasno prebivanje se izda za določen namen in za določen čas.
(3) Dovoljenje za začasno prebivanje, brez vezave na določen namen, se, kot nevezano dovoljenje za začasno prebivanje, lahko izda določenim tujcem ob pogojih, ki jih določa ta zakon.
(4) Dovoljenje za stalno prebivanje se izda brez omejitev glede trajanja in namena bivanja v Republiki Sloveniji.
27. člen
(pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje)
(1) Dovoljenje za prebivanje se izda na prošnjo tujca, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji. Prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji lahko v primerih, ki so določeni s tem zakonom, vloži tudi druga fizična ali pravna oseba.
(2) V prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje mora biti naveden namen prebivanja v Republiki Sloveniji. Vlagatelj prošnje navedenega namena med postopkom ne more spreminjati.
(3) Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi, oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno.
(4) Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora poleg pogojev iz prejšnjega odstavka izpolnjevati tudi pogoje, ki se s tem zakonom zahtevajo za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje.
(5) Vlagatelj mora prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje priložiti veljavno potno listino iz tretjega odstavka tega člena oziroma overjen prepis takšne listine ter druga dokazila in listine o izpolnjevanju pogojev iz tretjega in četrtega odstavka tega člena. Vlagatelj prošnje se mora na vabilo pristojnega organa pri njem osebno zglasiti.
(6) Dovoljenje za prebivanje se na razviden način vpiše v potno listino ali se izda v obliki odločbe. Dovoljenje za prebivanje, razen dovoljenja za prvo prebivanje, se lahko izda v obliki odločbe, če tujec, katerega istovetnost ni sporna, nima in si ne more priskrbeti potne listine svoje matične države. V takšnih primerih se tujcu po uradni dolžnosti izda osebna izkaznica za tujca.
(7) Dovoljenje za prebivanje se vroči osebno tujcu, za katerega se izda oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku.
(8) Z zakonom ali mednarodnim aktom se lahko določi, da imajo določeni tujci ob pogojih, določenih z zakonom ali mednarodnim aktom pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji.
28. člen
(izdaja dovoljenja za prvo prebivanje)
(1) Dovoljenje za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji se lahko izda samo kot dovoljenje za začasno prebivanje.
(2) Dovoljenje za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji mora pridobiti tujec pred svojim vstopom v državo, če ni z zakonom drugače določeno.
(3) Prošnja za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena se vloži pri diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji, če je tako določeno s tem zakonom.
(4) Dovoljenje za prvo prebivanje se ne sme izdati za daljši čas od enega leta, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.
29. člen
(črtan)
30. člen
(izdaja dovoljenja za začasno prebivanje)
(1) Dovoljenje za začasno prebivanje se izda tujcu, ki namerava v Republiki Sloveniji prebivati iz naslednjih namenov:
– zaposlitve ali dela;
– združitve družine;
– študija, izobraževanja, specializacije ali strokovnega izpopolnjevanja ter praktičnega usposabljanja, sodelovanja oziroma udeležbe v programih mednarodnih izmenjav prostovoljcev in v drugih programih, ki ne sodijo v sistem formalnega izobraževanja;
– drugih upravičenih in z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli in običaji utemeljenih razlogov.
(2) Dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji se izda tudi:
– tujcem – ožjim družinskim članom slovenskih državljanov;
– tujcem slovenskega rodu do tretjega kolena v ravni vrsti;
– otrokom tujcev, rojenih v Republiki Sloveniji.
(3) Dovoljenje za začasno prebivanje se izda za čas, ki je potreben za izpolnitev namena bivanja, vendar najdlje za eno leto, če zakon ne določa drugače. Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko izda tujcu, ki ima veljavno potno listino, katere veljavnost mora biti najmanj tri mesece daljša od časa, za katerega se izda dovoljenje.
(4) Tujci, ki imajo dovoljenje za začasno prebivanje, lahko prebivajo v Republiki Sloveniji do roka veljavnosti izdanega dovoljenja.
(5) Tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, lahko prebiva v Republiki Sloveniji samo v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje.
31. člen
(podaljšanje dovoljenja za prebivanje in izdaja nadaljnjih dovoljenj)
(1) Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Prošnjo za podaljšanje dovoljenja mora tujec vložiti pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja.
(2) Tujec, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, lahko pred iztekom roka, za katerega je dovoljenje izdano, vloži prošnjo pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji, za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom.
(3) Če pristojni organ prošnjo za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja zavrne ali zavrže ali če postopek ustavi, mora tujec zapustiti državo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe ali sklepa.
(4) Tujec ima zoper odločbo in sklep iz tretjega odstavka tega člena pravico do pritožbe v roku 15 dni od vročitve odločbe ali sklepa.
32. člen
(dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela)
(1) Tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje oziroma drugo potrebno dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, ali izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda tujcem za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji za čas, za katerega velja delovno oziroma drugo ustrezno dovoljenje, vendar ne dlje od enega leta.
(3) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se po preteku časa lahko podaljša, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka, vendar največ za dve leti.
(4) Tujcu, ki na podlagi dovoljenja iz prvega odstavka tega člena prebiva v Republiki Sloveniji neprekinjeno tri leta, lahko pristojni organ, ob pogojih iz prvega odstavka tega člena, to izda tudi za daljši čas od dveh let.
(5) Z uredbo Vlade Republike Slovenije se določijo primeri, pri katerih, pri izdaji dovoljenja iz prvega odstavka tega člena, ni potrebno upoštevati kvot iz drugega odstavka 5. člena tega zakona.
(6) Vlada Republike Slovenije z uredbo določi, v katerih primerih tujec ne potrebuje dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela.
33. člen
(dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija)
(1) Tujci, ki so kot študenti sprejeti na študij, izobraževanje, specializacijo ali strokovno izpopolnjevanje v ustreznih izobraževalnih ustanovah v Republiki Sloveniji, imajo pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji za čas, dokler traja študij, izobraževanje, specializacija, strokovno izpopolnjevanje ali praktično usposabljanje.
(2) Tujcem iz prejšnjega odstavka tega člena se izda dovoljenje za začasno prebivanje za čas študija, izobraževanja, specializacije oziroma strokovnega izpopolnjevanja, vendar ne dlje od enega leta. V primeru, če študij, izobraževanje, specializacija, strokovno izpopolnjevanje traja daljši čas od enega leta, se dovoljenje letno podaljšuje.
(3) Pogoj za izdajo dovoljenja iz prejšnjega odstavka tega člena je dokazilo o sprejemu na študij, izobraževanje, specializacijo, strokovno izpopolnjevanje, ki ga izda izobraževalna ustanova, na katero je tujec sprejet kot študent, oziroma potrdilo pristojnega državnega organa, ki je pristojen za izvajanje mednarodnega ali bilateralnega sporazuma ali je dajalec štipendije, oziroma potrdilo, ki ga izda od države pooblaščena organizacija, ki je odgovorna za izvajanje določenega programa.
34. člen
(dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela in za čezmejno opravljanje storitev z napotenimi delavci)
(1) Dovoljenje za začasno prebivanje se izda tujcu zaradi opravljanja sezonskega dela največ za šest mesecev ali izjemoma za devet mesecev na področjih, ki zahtevajo tak čas.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka tega člena se izda tujcu, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 5. člena tega zakona.
(3) Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena se lahko izda na prošnjo tujca ali delodajalca. Delodajalec lahko prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje vloži pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji.
(4) Na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela tujec ne more pridobiti nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje.
(5) V primerih, ko je za izvajanje tujih storitev z zakonom, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, predpisano delovno dovoljenje, se tujcu lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje za čas trajanja v pogodbi določenih del, ki pa ne more biti daljši od enega leta, če z meddržavnim sporazumom ni drugače določeno.
(6) Če iz upravičenih razlogov pogodbe ni mogoče realizirati v predpisanem roku, se dovoljenje tujcu podaljša do roka dokončanja del, na podlagi predhodno pridobljenega podaljšanja veljavnosti delovnega dovoljenja.
(7) Prošnjo za izdajo dovoljenja iz petega odstavka tega člena lahko vloži tujec ali zakoniti zastopnik obeh pogodbenih strank. Prošnji je potrebno priložiti:
– delovno dovoljenje;
– potrjen spisek napotenih delavcev s podatki na predpisanem obrazcu, ki ga izda in potrdi zavod za zaposlovanje;
– dokazilo, da je tujec, ki ga tuj delodajalec na podlagi pogodbe napotuje v Republiko Slovenijo, socialno in zdravstveno zavarovan v državi, iz katere je napoten.
35. člen
(dnevni delovni migranti)
(1) Dnevnim delovnim migrantom se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje za dnevne delovne migrante.
(2) Dovoljenje za začasno prebivanje za dnevne delovne migrante se izda osebam iz prejšnjega odstavka za dobo dveh let, če izpolnjujejo pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela in dokažejo, da so dnevni delovni migranti.
(3) Če oseba iz prvega odstavka tega člena po preteku dveh let še izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka tega člena, organ, ki izda dovoljenje za začasno prebivanje za dnevne delovne migrante, to obnovi, za enako obdobje veljavnosti.
36. člen
(združitev družine in pravica do celovitosti družine)
(1) Tujcu, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje ali dovoljenje za začasno prebivanje, razen tujcu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje zaradi sezonskega dela, se ob pogojih in v skladu s tem zakonom, prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci.
(2) Prošnja za izdajo dovoljenja se vloži pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji.
(3) Za ožje družinske člane tujca se po tem zakonu štejejo zakonec, mladoletni neporočeni otroci in starši mladoletnih otrok. Izjemoma lahko pristojni organ, po prostem preudarku, za ožjega družinskega člana šteje tudi drugega sorodnika tujca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji.
(4) Dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine se izda na prošnjo tujca iz prvega odstavka tega člena, ki mora priložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih ožjih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi.
(5) Dovoljenje za prebivanje zaradi združitve oziroma ohranitve celovitosti družine se izda družinskemu članu tujca za enako časovno obdobje, kot je dovoljenje za prebivanje tujca, ki uveljavlja pravico do celovitosti družine in ga je mogoče podaljševati skupaj z njegovim dovoljenjem. Dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine se lahko podaljšuje ožjemu družinskemu članu tujca, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje, z veljavnostjo do dveh let; če prebiva v Republiki Sloveniji neprekinjeno tri leta na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje, se mu lahko izda dovoljenje iz prvega odstavka tega člena tudi za daljši čas.
(6) Zakoncu in otrokom tujca se, če izpolnjujejo z zakonom določene pogoje, izda dovoljenje za prebivanje kot nevezano dovoljenje.
(7) Pristojni organ lahko ožjemu družinskemu članu tujca iz prvega odstavka tega člena podaljša dovoljenje za prebivanje tudi v primeru, če je tujec umrl ali če je zakonska skupnost prenehala, vendar pa je v Republiki Sloveniji trajala najmanj tri leta. Navedeno dovoljenje se lahko podaljša samo enkrat, z veljavnostjo do enega leta.
37. člen
(tuji ožji družinski člani slovenskih državljanov in tujci slovenskega rodu)
(1) Tuji ožji družinski člani slovenskih državljanov imajo pravico prebivanja v Republiki Sloveniji, ob pogojih in v skladu s tem zakonom.
(2) Slovenski državljan, ki ima v Republiki Sloveniji prijavljeno prebivališče, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje svojih ožjih družinskih članov.
(3) Dovoljenje za prebivanje se tujcem-družinskim članom slovenskega državljana izda kot nevezano dovoljenje za tri leta in se lahko ob pogojih, določenih s tem zakonom podaljšuje. Prošnja iz prejšnjega odstavka se vloži pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji.
(4) Tujcu – zakoncu slovenskega državljana preneha veljati dovoljenje za prebivanje, če se zakonska zveza razveže prej kot v dveh letih izdaje dovoljenja.
(5) Tujec slovenskega rodu ima v skladu s tem zakonom pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji, če dokaže, da izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 27. člena tega zakona.
38. člen
(otroci tujcev, rojeni v Republiki Sloveniji)
(1) Otrok tujca, rojen v Republiki Sloveniji, ki ne pridobi slovenskega državljanstva, v prvih treh mesecih življenja ne potrebuje dovoljenja za prebivanje.
(2) Pristojni državni organ otroku iz prejšnjega odstavka tega člena po treh mesecih po uradni dolžnosti izda dovoljenje za prebivanje, ki velja oziroma se podaljšuje toliko časa, kolikor ima dovoljenje ali se podaljšuje dovoljenje otrokovi materi ali otrokovemu očetu oziroma skrbniku, kateremu je bil otrok zaupan v vzgojo do dopolnjenega 18 leta starosti.
(3) Pristojni organ izda po uradni dolžnosti dovoljenje za stalno prebivanje otroku iz prvega odstavka tega člena, ob pogoju, da ima vsaj eden od staršev dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji oziroma katerega skrbnik je slovenski državljan ali tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.
39. člen
(črtan)
40. člen
(dovoljenje za prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov)
Tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, lahko pristojni organ izda dovoljenje za začasno prebivanje, in sicer za čas, za katerega je njegovo prebivanje v državi neobhodno potrebno, vendar ne dlje od enega leta.
41. člen
(dovoljenje za stalno prebivanje)
(1) Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu, ki osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ni razlogov za njegovo zavrnitev iz 43. člena tega zakona ter izpolnjuje druge pogoje, določene z zakonom.
(2) Tujcu, ki je slovenskega rodu ali tujcu, katerega prebivanje v Republiki Sloveniji je v interesu Republike Slovenije ter ožjim družinskim članom slovenskih državljanov ali tujcev, ki imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje ali status begunca, se lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje tudi pred iztekom roka iz prejšnjega odstavka.
(3) Dovoljenje za stalno prebivanje se ne izda tujcu, ki je bil v zadnjih treh letih obsojen na zaporne kazni, katerih skupna dolžina presega eno leto. Čas, ki ga je tujec prebil na prestajanju kazni, se ne šteje v čas, potreben za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.
(4) Tujec, ki prosi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, mora, na zahtevo pristojnega organa, prošnji priložiti dokaze o sredstvih, potrebnih za njegovo preživljanje, dokaze, s katerimi izkaže svojo upravičenost do dajatev iz pokojninskega ali drugega temu ustreznega zavarovanja ter druge dokaze oziroma dokumentacijo, s katero lahko dokaže upravičenost svojih razlogov, zaradi katerih prosi za izdajo dovoljenja.
42. člen
(pristojnost organov za izdajo dovoljenj)
(1) Dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji izdaja in podaljšuje upravna enota, na območju katere namerava tujec prebivati, oziroma upravna enota, na območju katere tujec prebiva. Dovoljenja za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela in dovoljenja za začasno prebivanje za čezmejno opravljanje storitev z napotenimi delavci lahko izdaja in podaljšuje upravna enota, kjer je sedež delodajalca oziroma, kjer se opravlja dejavnost.
(2) Dovoljenja za stalno prebivanje izdaja upravna enota, na območju katere tujec prebiva.
43. člen
(zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje)
(1) Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji se tujcu ne izda, če:
– niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 27. člena tega zakona,
– je tujcu prepovedan vstop v državo,
– obstajajo razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije,
– obstajajo resni razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj,
– obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije,
– je očitno, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno ali predvsem z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje,
– če se ugotovi, da tujec dejansko že živi v Republiki Sloveniji.
(2) V primeru iz četrte alinee prejšnjega odstavka pristojni organ ni dolžan obrazložiti razlogov za zavrnitev.
44. člen
(razveljavitev dovoljenja za prebivanje)
(1) Dovoljenje za prebivanje organ, ki ga je izdal, razveljavi, če:
– se naknadno ugotovi, da so obstajali razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja;
– naknadno nastopijo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja;
– je tujec namenoma dal napačne podatke o svoji istovetnosti ali druge netočne podatke ali je namenoma prikril okoliščine, ki so pomembne za izdajo dovoljenja.
(2) O razveljavitvi dovoljenja za prebivanje izda pristojni organ odločbo, zoper katero se lahko tujec pritoži na ministrstvo, pristojno za notranje zadeve v osmih dneh po njeni vročitvi.
45. člen
(prenehanje dovoljenja za prebivanje)
(1) Dovoljenje za začasno prebivanje preneha, če:
– preteče njegova veljavnost ali če je razveljavljeno;
– je tujcu odpovedano prebivanje;
– je tujcu izrečena kazen izgona tujca iz države ali varstveni ukrep odstranitve tujca iz države;
– se tujec odreče dovoljenju, in sicer z dnem podane izjave o odreku dovoljenju za začasno prebivanje;
– tujec pridobi državljanstvo Republike Slovenije.
(2) Dovoljenje za stalno prebivanje preneha veljati, če:
– je dovoljenje razveljavljeno;
– je tujcu odpovedano prebivanje;
– je tujcu izrečena stranska kazen izgona tujca iz države ali varstveni ukrep odstranitve tujca iz države;
– se tujec odreče dovoljenju, in sicer z dnem podane izjave o odreku dovoljenju za stalno prebivanje;
– tujec pridobi državljanstvo Republike Slovenije;
– se tujec izseli ali ostane v tujini neprekinjeno eno leto in o tem ne obvesti organa, ki mu je izdal dovoljenje.
46. člen
(način izdaje, vsebina, razveljavitev in oblika dovoljenja za prebivanje)
(1) Pristojni organ, ki izda tujcu dovoljenje za prebivanje, to dovoljenje na razviden način vnese v tujčevo potno listino kot nalepko ali izda kot odločbo.
(2) Dovoljenje za prebivanje mora vsebovati fotografijo osebe, ki ji je bilo dovoljenje izdano in podatke o:
– vrsti dovoljenja,
– namenu, zaradi katerega se izda,
– roku veljavnosti,
– dovoljenjih in listinah, potrebnih za izdajo dovoljenja in
– osebne podatke osebe, ki ji je bilo izdano dovoljenje.
(3) Pristojni organ v potni listini na razviden način označi razveljavitev oziroma prenehanje dovoljenja za prebivanje.
(4) Minister, pristojen za notranje zadeve, predpiše vsebino, obliko in način izdaje dovoljenja za prebivanje ter način in označitev razveljavitve oziroma prenehanja dovoljenja za prebivanje.
V. POGLAVJE ZAPUSTITEV DRŽAVE IN ODPOVED PREBIVANJA
47. člen
(nezakonito prebivanje)
(1) Tujec, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji mora državo zapustiti nemudoma oziroma v roku, ki mu je bil postavljen.
(2) Šteje se, da tujec nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, če:
– je nedovoljeno vstopil;
– mu je bil razveljavljen vizum ali je potekel rok za katerega je bil izdan ali prebiva v Republiki Sloveniji v nasprotju s vstopnim naslovom oziroma mu je potekel čas, ko je na podlagi zakona ali mednarodnega sporazuma lahko v Republiki Sloveniji;
– nima dovoljenja za prebivanje ali je dovoljenje prenehalo veljati.
(3) Tujec, ki je pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja, sme ostati v državi, dokler o njegovi prošnji ni odločeno, o čemer se mu izda posebno potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje, do odločitve o prošnji.
(4) Pri določanju roka, v katerem mora tujec zapustiti državo, mora organ, ki izda odločbo, upoštevati čas, v katerem tujec to lahko stori, pri čemer ta rok ne sme biti daljši od treh mesecev.
48. člen
(odpoved prebivanja)
(1) Tujcu, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje, se lahko prebivanje odpove:
– če je bil s pravnomočno sodbo obsojen zaradi kaznivega dejanja na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh let;
– če obstaja utemeljen sum, da bi lahko ogrožal varnost države, javno varnost ali mir.
(2) Tujcu, ki sicer zakonito prebiva v Republiki Sloveniji, se lahko, razen iz razlogov, določenih v prejšnjem odstavku tega člena, prebivanje odpove, če:
– prebiva v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo dovoljenje izdano;
– ogroža javni red in mir;
– zavrača izpolnjevanje odločitev državnih organov;
– je bil obsojen za kaznivo dejanje na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev;
– ostane brez sredstev za preživljanje in mu preživljanje za čas prebivanja v Republiki Sloveniji ni kako drugače zagotovljeno.
49. člen
(odločba o odpovedi prebivanja)
(1) Odločbo o odpovedi prebivanja iz 48. člena tega zakona izda upravna enota, na območju katere tujec prebiva.
(2) V odločbi o odpovedi prebivanja iz prejšnjega odstavka tega člena se določi tudi rok, v katerem mora tujec zapustiti Republiko Slovenijo in koliko časa mu je prepovedan ponovni vstop v državo, pri čemer ta čas ne more biti krajši od enega leta in ne daljši od pet let.
(3) Pri odločanju o odpovedi prebivanja organ iz prvega odstavka upošteva dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo in posledice, ki bi jih odpoved prebivanja povzročila tujcu ali njegovi družini.
(4) Zoper odločbo iz prvega odstavka se tujec lahko pritoži v roku treh dni.
(5) Pri presoji, koliko časa je tujcu prepovedan prihod v državo, organ, ki izda odločbo o odpovedi prebivanja, upošteva vrsto in težo okoliščin, zaradi katerih je tujčevo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno.
(6) Odločba o odpovedi prebivanja se vidno označi v potni listini tujca. Način označitve predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.
VI. POGLAVJE PRISILNA ODSTRANITEV TUJCA
50. člen
(prisilna odstranitev tujca)
(1) Tujec, ki ne zapusti ozemlja Republike Slovenije v skladu s prvim odstavkom 47. člena tega zakona, se iz države prisilno odstrani.
(2) Tujec, ki mu je bila izrečena stranska kazen izgona tujca iz države ali varstveni ukrep odstranitve tujca iz države, se iz države prisilno odstrani.
(3) Tujec se lahko prisilno odstrani iz države samo, če je odločba, na podlagi katere je dolžan zapustiti državo, izvršljiva.
(4) Tujca, ki se ga mora v skladu z zakonom prisilno odstraniti iz države, policija privede do državne meje in ga napoti čez mejo in izroči organom te države.
(5) Policija privede do državne meje in napoti čez mejo in izroči organom te države tudi tujca, ki se ga vrača na podlagi mednarodnega sporazuma.
51. člen
(prepoved prisilne odstranitve tujca)
Prisilna odstranitev ali vrnitev tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni, ni dovoljena.
52. člen
(dovolitev zadrževanja)
(1) Zadrževanje po tem zakonu pomeni dovoljenje tujcu, ki mu je bil določen rok za zapustitev države, oziroma tujcu, ki se ga mora prisilno odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji.
(2) Zadrževanje v Republiki Sloveniji se dovoli:
– če bi bila prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom tega zakona;
– če odstranitev ni možna iz drugih razlogov.
(3) Dovoljenje za zadrževanje izda pristojni organ na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti za dobo šestih mesecev; dovoljenje se lahko znova podaljša, dokler trajajo razlogi iz prejšnjega odstavka tega člena.
(4) Pristojni organ z odločbo, s katero dovoli tujcu zadrževanje v Republiki Sloveniji, določi kraj prebivanja na določenem naslovu.
(5) Obveznost tujca, da zapusti državo, z dovolitvijo zadrževanja ne preneha in se ne spremeni.
53. člen
(prenehanje dovolitve zadrževanja)
Dovolitev zadrževanja preneha takoj, ko prenehajo razlogi, ki preprečujejo prisilno odstranitev, ali če tujec pridobi dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi zakona ali mednarodnega sporazuma.
54. člen
(črtan)
55. člen
(pravica tujca, ki mu je dovoljeno začasno zadrževanje)
Tujec, kateremu je dovoljeno začasno zadrževanje v Republiki Sloveniji, ima pravico do osnovnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, osnovne oskrbe, šoloobvezni mladoletni tujci pa tudi pravico do osnovnega šolstva.
56. člen
(omejitev gibanja tujca, ki mora zapustiti državo)
(1) Za tujca, ki ne zapusti države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija, do njegove odstranitve iz države, nastanitev v centru za tujce (v nadaljnjem besedilu: center) ali izven centra, a ne dalj kot za šest mesecev.
(2) Določba prejšnjega odstavka tega člena se uporablja tudi v primerih, ko ni znana istovetnost tujca.
(3) Tujca iz prvega odstavka tega člena, ki ga zaradi posebnih razlogov ali potreb ni mogoče nastaniti v centru, se v soglasju s socialnovarstvenim zavodom, na stroške centra, nastani v socialnovarstvenem zavodu ali zagotovi drugo ustrezno institucionalno varstvo.
57. člen
(strožji policijski nadzor)
(1) Zoper tujca iz 56. člena tega zakona se lahko v centru odredi bivanje pod strožjim policijskim nadzorom.
(2) Bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija s sklepom, če:
– obstaja sum, da se bo skušal tujec prisilni odstranitvi izogniti, oziroma se je takemu ukrepu že izognil,
– to terjajo razlogi javnega reda, varnosti države ali mednarodnih odnosov.
Bivanje pod strožjim policijskim nadzorom se odredi za čas, ki je nujno potreben za njegovo odstranitev, vendar ne več kot za šest mesecev.
(3) Strožji policijski nadzor pomeni omejitev svobode gibanja na prostore centra, v skladu s hišnim redom centra.
58. člen
(postopek v zvezi z omejitvijo gibanja)
(1) Nastanitev tujca v center ali izven centra in odreditev bivanja pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija s sklepom, zoper katerega se lahko tujec pritoži ministru, pristojnemu za notranje zadeve, v roku osmih dni od prejema pisnega odpravka sklepa.
(2) Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.
(3) O pritožbi odloči minister v osmih dneh. Zoper odločitev o pritožbi je dopusten upravni spor.
(4) Če tujca iz objektivnih razlogov tudi po preteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija:
– nastanitev v centru oziroma bivanje pod strožjim policijskim nadzorom podaljša za nadaljnjih šest mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti, zlasti še, če je postopek za ugotavljanje istovetnosti še v teku, če je v teku pridobivanje dokumentov za tujčevo odstranitev ali če podaljšanje terjajo varnostni razlogi;
– tujcu do odstranitve določi drug kraj bivanja izven centra, pri čemer mora tujec upoštevati pravila bivanja izven centra, sicer se ga lahko ponovno nastani v center.
(5) Policija lahko ukrepa skladno z drugo alineo prejšnjega odstavka tega člena tudi pred potekom šestih mesecev, če iz objektivnih razlogov v tem času realno ni mogoče pričakovati tujčeve odstranitve iz države.
59. člen
(milejši ukrepi)
(1) Policija lahko kadar koli nadomesti obvezno nastanitev tujca v centru z milejšimi ukrepi, če meni, da lahko tudi tako uresniči svoj namen.
(2) Policija lahko, na podlagi prejšnjega odstavka tega člena, tujcu dovoli bivanje izven centra, pri čemer mu lahko tudi določi kraj bivanja.
(3) V primeru ukrepa iz prejšnjega odstavka tega člena, lahko policija tujcu omeji gibanje samo na kraj prebivanja in mu določi obveznost rednega javljanja najbližji policijski postaji.
(4) Pogoje in postopek za ukrepe iz prvega odstavka tega člena predpiše generalni direktor policije.
60. člen
(ukrepi glede mladoletnikov)
(1) Mladoletnega tujca, ki je prišel v Republiko Slovenijo na nedovoljen način, brez spremstva staršev ali drugih zakonitih zastopnikov, oziroma je po prihodu v Republiko Slovenijo ostal brez takšnega spremstva in ga organ, ki ga je prijel, ne more takoj vrniti v državo, iz katere je prišel, oziroma izročiti predstavnikom države, katere državljan je, policija začasno nastani v centru, v posebnem oddelku za mladoletnike in o tem obvesti center za socialno delo, ki mora v skladu z zakonom nemudoma postaviti začasnega zastopnika mladoletni osebi.
(2) Mladoletnik iz prejšnjega odstavka tega člena se ne sme vrniti v matično državo ali v tretjo državo, ki ga je pripravljena sprejeti, dokler mu tam ni zagotovljen primeren sprejem; v nobenem primeru pa se mladoletnika brez spremstva ne sme vračati v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjeno s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjeno s Protokolom št. 2 ter njenimi protokoli št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS-MP, št. 7/94), Evropsko konvencijo o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (Uradni list RS-MP, št. 1/94) ali Konvencijo o otrokovih pravicah (Uradni list RS-MP, št. 9/92).
(3) Mladoletnega tujca policija praviloma nastani v centru skupaj s starši oziroma zakonitim zastopnikom, razen če oceni, da je zanj ustrezneje drugače.
(4) Strožji policijski nadzor se za mladoletnike, mlajše od 16 let, lahko odredi le izjemoma in to le skupaj s starši ali skupaj z enim izmed njih.
61. člen
(prenehanje nastanitve v centru)
(1) Nastanitev tujca v centru preneha, ko prenehajo razlogi zanjo oziroma, ko je dosežen njen namen.
(2) Pristojni organ lahko z odločbo, s katero dovoli tujcu zadrževanje v Republiki Sloveniji, namesto nastanitve v centru, določi kraj prebivanja na določenem naslovu.
(3) Nastanitev v centru se lahko odpravi tudi na prošnjo tujca, če policija ugotovi, da so podani pogoji za milejše ukrepe po tem zakonu.
62. člen
(stroški prisilne odstranitve)
(1) Tujec iz prvega odstavka 56. člena tega zakona, ki ima lastna sredstva, je dolžan sam nositi stroške svojega preživljanja in nastanitve ter stroške prisilne odstranitve do višine lastnih sredstev.
(2) Če tujec nima sredstev, se stroški iz prejšnjega odstavka tega člena plačajo iz sredstev proračuna Republike Slovenije.
(3) Stroške iz prvega odstavka tega člena, solidarno nosi tudi oseba, ki je tujca pripeljala čez državno mejo na nedovoljen način ali mu omogočila nezakonito zaposlitev ali opravljanje dela ali omogočila nezakonito bivanje v Republiki Sloveniji.
VII. POGLAVJE POSTOPEK IN ORGANI
63. člen
(uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek)
V postopkih po tem zakonu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno.
64. člen
(organi)
(1) Diplomatsko konzularna predstavništva Republike Slovenije v tujini in ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve so pristojna za izdajo in razveljavitev vizumov.
(2) Za ukrepe in odločitve ter postopke v zvezi s prebivanjem tujcev v Republiki Sloveniji so na prvi stopnji pristojne upravne enote, na območju katerih tujec prebiva ali namerava prebivati, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(3) Policija je pristojna za opravljanje mejne kontrole, za zavrnitev tujca na meji, izdajo vizuma na meji, razveljavitev vizuma, prisilno odstranitev tujca, dovolitev zadrževanja in za druge ukrepe in odločitve v zvezi s tujci na meji ali v državi, ki jih določa zakon.
(4) Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, opravlja upravne in strokovne zadeve, ki se nanašajo na migracijsko politiko, vstop, zapustitev in prebivanje tujcev v državi ter odloča o pritožbah zoper odločbe izdane na prvi stopnji in sprejema ukrepe v zvezi s tujci, kadar je tako določeno z zakonom.
(5) Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, pri opravljanju nalog iz prejšnjega odstavka sodeluje z drugimi ministrstvi, organi in službami, tako da usmerja in usklajuje njihovo delo. Zaradi zagotovitve povezanega in usklajenega opravljanja zadev iz prejšnjega odstavka, ki so skupnega pomena za več ministrstev in zaradi enotnega in organiziranega sodelovanja in usklajevanja, se pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, ustanovi skupno delovno telo.
65. člen
(pritožba in postopek na drugi stopnji)
(1) O pritožbah zoper odločbe in ukrepe, ki so jih na prvi stopnji izdali organi iz drugega in tretjega odstavka 64. člena tega zakona, odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.
(2) Pritožba zoper zavrnitev izdaje ali razveljavitev vizuma in zavrnitev vstopa v državo ni dovoljena. Pristojni organ zavrnitve izdaje ni dolžan obrazložiti.
(3) Pritožba zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji je dovoljena le v primerih, če tujec uveljavlja svojo pravico do izdaje dovoljenja po 33., 36. in 37. členu tega zakona. V primerih, ko pritožba zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ni dovoljena, pristojni organ zavrnitve ni dolžan obrazložiti.
65.a člen
(postopek v diplomatsko konzularnih predstavništvih Republike Slovenije v tujini)
(1) Prošnjo za izdajo vizuma vloži tujec praviloma osebno na obrazcu, ki ga predpiše ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v soglasju z ministrstvom, pristojnim za zunanje zadeve.
(2) Tujec mora k prošnji za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje priložiti vso dokumentacijo, ki jo zahteva diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini. Če k prošnji ni priložena vsa dokumentacija, je diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini ne sprejme. Roki po določbah zakona, ki ureja upravni postopek, začnejo teči potem, ko diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini sprejme popolno vlogo in jo posreduje pristojni upravni enoti.
(3) V primeru, da upravna enota zahteva dopolnitev prošnje za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje, diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini o tem pošlje poziv tujcu v pisni obliki, lahko pa ga pozove tudi po telefonu ali ustno, če tujec pride v diplomatsko konzularno predstavništvo v tujini.
(4) V diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini odloča o vizumu uradna oseba, ki jo pooblasti minister, pristojen za zunanje zadeve. Uradna oseba presodi, če je prošnja za izdajo vizuma dovolj dokumentirana oziroma če so navedbe tujca dovolj argumentirane. Uradna oseba je pri svoji odločitvi vezana na navodila ministrstva, pristojnega za notranje zadeve. Vizum se praviloma vroči osebno.
(5) Diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini vroči tujcu dovoljenje za prvo prebivanje, odločbo ali sklep osebno. K vročitvi tujca povabi na način, kot ga določa tretji odstavek tega člena. Tujec ob vročitvi podpiše vročilnico, ki jo diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije posreduje upravni enoti.
66. člen
(sodelovanje med organi)
(1) Organi, določeni v 64. členu tega zakona so pri opravljanju zadev iz svoje pristojnosti dolžni med seboj sodelovati, si nuditi pravno pomoč ter posredovati potrebne podatke in informacije.
(2) Državni organi in organi lokalnih skupnosti v Republiki Sloveniji morajo v zadevah in vprašanjih, ki se nanašajo na vstop, prebivanje, izstop tujcev ter drugih zadevah in vprašanjih v zvezi s tujci, sodelovati s pristojnimi organi za tujce po tem zakonu.
(3) Tujec, zoper katerega je uveden kazenski postopek ali postopek za prekršek, se lahko prisilno odstrani iz države samo v soglasju z organom, ki je uvedel postopek zoper tujca.
67. člen
(obveznosti tujca v postopku)
(1) Tujec mora ves čas postopka sodelovati s pristojnimi organi in se podrejati njihovim ukrepom. Tujec mora omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek ter se odzivati vabilom pristojnih organov. Pristojni organ lahko tujcu postavi primeren rok, v katerem mora predložiti zahtevane listine, potrdila oziroma druge dokaze, sicer jih ni dolžan upoštevati.
(2) Če je bil postopek po tem zakonu uveden na zahtevo ali prošnjo tujca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka oziroma, če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka.
68. člen
(izvršljivost odločb)
Pritožba zoper sklep o nastanitvi v centru ali izven centra ter zoper sklep o strožjem policijskem nadzoru, ne zadrži izvršbe.
69. člen
(odločanje)
Pristojni organ v postopku odloča na podlagi dejstev in okoliščin, znanih v Republiki Sloveniji, če je v posameznem primeru potrebno, pa lahko tudi na podlagi dejstev in podatkov organov Republike Slovenije v tujini.
70. člen
(dolžnost obveščanja)
(1) Državni in drugi organi in organizacije morajo brez odlašanja obvestiti pristojni organ o tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, ali za katerega je podan razlog za odpoved prebivanja.
(2) Državni organ, ki je uvedel kazenski postopek ali postopek za prekrške zoper tujca, ali organ, ki je podal predlog za uvedbo takšnega postopka, mora brez odlašanja obvestiti pristojni organ za tujce.
VIII. POGLAVJE OBDELAVA IN VARSTVO OSEBNIH PODATKOV TER IZKAZOVANJE ISTOVETNOSTI TUJCA
71. člen
(obdelava osebnih podatkov)
(1) Organi, pristojni za izvajanje tega zakona, lahko, zaradi izvajanja tega in drugih zakonov in na njihovi podlagi sprejetih predpisov v zvezi s tujci, obdelujejo osebne podatke o prizadetih tujcih.
(2) Organi iz prejšnjega odstavka lahko obdelujejo osebne podatke o tujcu, ki jih pridobijo tudi brez sodelovanja prizadetega tujca pri drugih organih in organizacijah ter pri drugih organih:
– če je to v interesu prizadetega tujca in je ta za to dal svoje soglasje;
– če je to z zakonom dovoljeno;
– če je to potrebno za preverjanje podatkov za prizadetega tujca.
(3) Državni in drugi organi in organizacije, ki razpolagajo s podatki, ki se nanašajo na tujce iz prvega odstavka tega člena, so dolžni te podatke posredovati pristojnim organom na njihovo zahtevo.
(4) Obdelava osebnih podatkov iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena mora biti v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
72. člen
(pravice tujca v zvezi z osebnimi podatki)
Poleg pravic, ki jih ima tujec glede varstva osebnih podatkov na podlagi zakona in drugih predpisov, ima pravico, da preveri osebne podatke, vnesene v dovoljenje za prebivanje ali vizum in pravico zahtevati njihovo spremembo ali izbris, če je to potrebno.
73. člen
(ugotavljanje istovetnosti tujca)
Policija lahko tudi proti volji tujca ugotavlja njegovo istovetnost, če:
– je v centru;
– mu je bilo odpovedano prebivanje v Republiki Sloveniji ali izrečena prepoved vstopa v državo;
– obstaja sum, da zanj, pod drugim imenom, še vedno velja prepoved vstopa v Republiko Slovenijo;
– se mu namerava izdati potni list za tujca ali druga listina za tujca;
– svoje istovetnosti ne more izkazati oziroma dokazati;
– je to potrebno zaradi ugotovitve državljanstva;
– je skušal vstopiti ali je vstopil v državo s ponarejeno oziroma tujo potno listino in
– obstajajo drugi razlogi, določeni z zakonom.
74. člen
(osebno ime)
(1) Tujec mora med prebivanjem na območju Republike Slovenije uporabljati osebno ime, ki ga ima po predpisih svoje države, če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni drugače določeno.
(2) Če osebno ime, vpisano v izpisku iz rojstne matične knjige, ni identično z osebnim imenom, vpisanim v potni listini tujca, se v uradnih evidencah, ki se vodijo v Republiki Sloveniji, vpiše osebno ime, kot je vpisano v potni listini tujca.
75. člen
(izkazovanje istovetnosti tujca)
(1) Tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z osebno izkaznico za tujca, z maloobmejno izkaznico ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost.
(2) Na zahtevo policista mora tujec izkazati svojo istovetnost na način, določen v prejšnjem odstavku tega člena.
(3) Na zahtevo policista mora tujec pokazati tudi dovoljenje, s katerim dokazuje zakonitost vstopa in prebivanja v Republiki Sloveniji.
(4) Tujec svoje listine iz prvega odstavka tega člena ne sme posoditi drugi osebi ali uporabiti tuje listine kot svoje.
(5) Pogrešanje, izgubo, tatvino in drugo odtujitev potne listine oziroma druge listine iz prvega odstavka tega člena mora tujec prijaviti policiji takoj oziroma najkasneje v 24 urah, ko je to ugotovil. Policija izda tujcu o tem potrdilo.
(6) Tujec, ki v tujini izgubi potno listino oziroma drugo listino, ki jo je izdal pristojni organ Republike Slovenije, mora to takoj naznaniti najbližjemu organu Republike Slovenije v tujini, pristojnemu za diplomatsko konzularne zadeve.
IX. POGLAVJE POTNE IN DRUGE LISTINE TER DOVOLJENJA
76. člen
(izdaja potnih in drugih listin)
(1) Tujcu, ki ima dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, se lahko izda potni list za tujca:
– če je oseba brez državljanstva;
– če nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine svoje matične države.
(2) Potni list za tujca se lahko izda tudi drugemu tujcu, ki nima veljavne potne listine, če so za to upravičeni razlogi.
(3) Vlogo za izdajo potnega lista za tujca vloži tujec osebno pri upravni enoti. Vlogo lahko vloži tujec, ki je dopolnil 18 let in tudi tujec, ki še ni star 18 let, pa je sklenil zakonsko zvezo.
77. člen
(potne listine za mladoletnike)
Za izdajo potne listine za tujca, mlajšega od 18 let, oziroma tujca, ki ni poslovno sposoben, zaprosi njegov zakoniti zastopnik.
78. člen
(veljavnost potnih listin za tujce)
(1) Potni list za tujca se lahko izda z veljavnostjo do dveh let, razen če:
– tujec zaprosi za potni list s krajšim trajanjem veljavnosti, ali
– če je za namen, zaradi katerega je bil izdan, zadosten tudi krajši čas veljavnosti.
(2) Potni list za tujca, ki je v državi, izda upravna enota, za tujca, ki je v tujini, pa pooblaščeno diplomatsko-konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini.
(3) Potni list za tujca velja za vse države, razen državo, katere državljan je tujec. Potni list za tujca se lahko izda tudi z veljavnostjo samo za določene države.
79. člen
(zavrnitev izdaje potnega lista za tujca in njegov odvzem)
(1) Potni list za tujca se ne izda tujcu:
– zoper katerega teče kazenski postopek, če to zahteva pristojno sodišče;
– ki mu je bila izrečena nepogojna kazen zapora, dokler kazni ne prestane;
– če ni poravnal preživninskih obveznosti iz zakonske zveze ali razmerja med starši in otroki do upravičencev, ki stalno prebivajo v Republiki Sloveniji in to zahteva pristojni organ;
– če ni poravnal davčnih obveznosti in to zahteva pristojni organ.
(2) Tujcu se potni list za tujca odvzame:
– če se naknadno ugotovijo ali nastanejo razlogi iz prejšnjega odstavka tega člena;
– če v njem manjka fotografija ali če ni več mogoče ugotoviti tujčeve istovetnosti;
– če je potni list ponarejen, nepopoln ali drugače poškodovan.
(3) Potni list za tujca se odvzame z odločbo, zoper katero se tujec lahko pritoži v roku treh dni. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
(4) Tujec mora potni list za tujca vrniti, če pridobi državljanstvo Republike Slovenije ali če pridobi potni list države, katere državljan je, oziroma, katere državljan postane, ali če preneha, oziroma se mu razveljavi dovoljenje za prebivanje.
80. člen
(osebna izkaznica za tujca)
(1) Osebno izkaznico izda upravna enota tujcu, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in je dopolnil 18 let. Za izdajo osebne izkaznice mora tujec zaprositi v 30 dneh od pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje.
(2) Osebna izkaznica se lahko izda tudi tujcu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje, če to zahteva, ali v skladu s šestim odstavkom 27. člena tega zakona.
(3) Osebna izkaznica se lahko izda tudi tujcu, ki ima dovoljenje za prebivanje, ki je dopolnil 15 let starosti, če to zahteva. Tujcu, mlajšemu od 18 let, se lahko izda osebna izkaznica z veljavnostjo največ pet let.
(4) Osebna izkaznica za tujca, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje, se izda z veljavnostjo 10 let, za tujca, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje, pa z veljavnostjo, ki jo ima dovoljenje za začasno prebivanje, vendar ne več kot za eno leto.
(5) Osebna izkaznica za tujca se odvzame, če:
– predčasno preneha veljati dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji;
– mu je odpovedano prebivanje v Republiki Sloveniji;
– mu je izrečena stranska kazen izgona tujca iz države ali varnostni ukrep prisilne odstranitve tujca iz države;
– če v njej manjka fotografija ali če ni več mogoče ugotoviti tujčeve istovetnosti;
– če je ponarejena, nepopolna, poškodovana ali je iz drugih razlogov postala neuporabna.
(6) Tujec mora osebno izkaznico za tujca vrniti pristojnemu organu:
– če pridobi državljanstvo Republike Slovenije ali
– če se izseli z območja Republike Slovenije.
81. člen
(izkaznica o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji)
Osebam, ki jim je dovoljeno začasno zadrževanje v Republiki Sloveniji, policija lahko izda izkaznico o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji. Obliko in vsebino izkaznice ter postopek izdaje se opredeli v podzakonskem aktu.
81.a člen
Osebne podatke iz 89. in 90. člena tega zakona sme uporabljati pooblaščeno podjetje ali organ za izdelavo potnega lista za tujca ali osebne izkaznice za tujca za potrebe vpisa podatkov na obrazec potnega lista za tujca in osebne izkaznice za tujca in jih mora v 30 dneh po uporabi uničiti.
X. POGLAVJE INTEGRACIJA TUJCEV
82. člen
(pomoč pri integraciji tujcev)
(1) Republika Slovenija zagotavlja pogoje za vključitev tujcev, ki imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za prebivanje, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije. Pri tem zlasti:
– organizira tečaje slovenskega jezika za tujce;
– organizira tečaje in druge oblike za nadaljnje izobraževanje in poklicno izpopolnjevanje tujcev;
– zagotavlja informacije, ki so potrebne tujcem za njihovo vključevanje v slovensko družbo, zlasti glede njihovih pravic in dolžnosti, možnosti osebnega razvoja in razvoja v družbi;
– seznanja tujce s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo;
– organizira skupne prireditve s slovenskimi državljani za spodbujanje medsebojnega poznavanja in razumevanja.
(2) Državni in drugi organi, organizacije in združenja sodelujejo zlasti:
– s pristojnimi organi glede hitrejšega vključevanja tujcev v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije;
– z mednarodnimi organizacijami glede vprašanj migracije in integracije tujcev.
(3) Državni in drugi organi, organizacije in združenja z vsem svojim delovanjem zagotavljajo zaščito pred kakršno koli diskriminacijo na podlagi rasnega, verskega, nacionalnega, etničnega ali drugega razlikovanja tujcev.
(4) Vlada Republike Slovenije izda predpis, s katerim določi načine za zagotavljanje in uresničevanje pogojev za integracijo tujcev.
XI. POGLAVJE PRIJAVA IN ODJAVA PREBIVALIŠČA
83. člen
(prijava in odjava prebivališča tujca)
Tujec, ki ima dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, mora pristojnemu organu prijaviti svoje stalno ali začasno prebivališče.
84. člen
(prijava in odjava tujca)
Zdravstvene ustanove, ki sprejmejo tujca na zdravljenje, ga morajo prijaviti pristojnemu organu v 24 urah po sprejemu.
XII. POGLAVJE EVIDENCE
85. člen
(vrste evidenc)
(1) Zaradi zagotovitve podatkov o stanju in gibanju tujcev ter o listinah, ki so jim bile izdane, se vodijo evidence o:
– dovoljenjih za začasno prebivanje,
– dovoljenjih za stalno prebivanje,
– tujcih s prijavljenim začasnim prebivališčem,
– tujcih s prijavljenim stalnim prebivališčem,
– vizumih,
– potnih listih za tujce,
– osebnih izkaznicah za tujce in izkaznicah o dovolitvi zadrževanja,
– tujcih, nastanjenih v centru,
– izrečenih kaznih izgona tujca iz države,
– varstvenih ukrepih odstranitve tujca iz države,
– izrečenih ukrepih odpovedi prebivanja tujcu,
– zadržkih za izdajo potnega lista tujcu,
– tujcih, ki jim je odrejen strožji policijski nadzor,
– tujcih, ki jim je določeno bivanje izven centra,
– tujcih, ki jim je bil zavrnjen vstop v državo in
– evidence, ki se vodijo po 84. členu tega zakona.
(2) Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, vodi evidence iz osme, devete, desete, trinajste, štirinajste in šestnajste alinee prvega odstavka tega člena ter evidenco iz enajste alinee prvega odstavka tega člena, kadar je tujcu odpovedano stalno prebivanje, pri svojem delu pa lahko uporablja tudi ostale evidence iz prvega odstavka tega člena.
(3) Pristojni organ vodi evidence iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme in dvanajste alinee prvega odstavka tega člena ter evidenco iz enajste alinee prvega odstavka tega člena, kadar je tujcu odpovedano prebivanje po 48. členu tega zakona, pri svojem delu pa lahko uporablja tudi ostale evidence iz prvega odstavka tega člena.
(4) Organ, pristojen za kontrolo prehajanja čez državno mejo, vodi evidenco iz pete in petnajste alinee prvega odstavka tega člena, pri svojem delu pa lahko uporablja tudi ostale evidence iz prvega odstavka tega člena.
(5) Ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, oziroma organ Republike Slovenije v tujini, ki je pooblaščen za opravljanje konzularnih zadev, vodi evidence iz pete in šeste alinee prvega odstavka tega člena, pri svojem delu pa lahko uporablja tudi ostale evidence iz prvega odstavka tega člena.
(6) Organi iz tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena morajo podatke iz 90., 91., 92., 93., 94. in 95. člena tega zakona posredovati ministrstvu, ki vodi centralne evidence. Organ, ki ima računalniško opremo povezano z računalnikom ministrstva izvaja dolžnost posredovanja tako, da vodi podatke na računalniku ministrstva.
(7) V evidenci iz pete alinee prvega odstavka tega člena tega zakona vodi pristojni organ poleg podatkov iz prvega in drugega odstavka 88. člena tega zakona tudi podatke iz zadnje alinee prvega odstavka 21. člena tega zakona.
(8) V evidenci iz šeste alinee prvega odstavka tega člena tega zakona vodi pristojni organ podatke iz prvega in drugega odstavka 89. člena tega zakona.
(9) V evidenci iz sedme alinee prvega odstavka tega člena tega zakona vodi pristojni organ podatke iz prvega in drugega odstavka 90. člena tega zakona.
86. člen
(podatki za izdajo dovoljenja za prebivanje)
(1) Tujec je dolžan v prošnji za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje dati pristojnemu organu naslednje podatke:
1. EMŠO, če mu je določena;
2. priimek in ime;
3. priimek pred sklenitvijo zakonske zveze;
4. spol;
5. rojstni datum (dan, mesec, leto);
6. rojstni kraj (država, kraj);
7. državljanstvo;
8. zakonski stan;
9. poklic;
10. zadnje stalno oziroma začasno prebivališče v tujini ali v Republiki Sloveniji (država, kraj, ulica in hišna številka);
11. sedanje začasno oziroma stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (naselje, ulica in hišna številka);
12. datum vstopa na območje Republike Slovenije;
13. razlog in namen prebivanja v Republiki Sloveniji;
14. način zagotovitve (viri) sredstev za preživljanje;
15. vrsto in številko potnega lista oziroma druge listine, na podlagi katere je prestopil državno mejo, datum in kraj izdaje ter njeno veljavnost;
16. datum vložitve zahtevka.
(2) Tujec je dolžan prošnji za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje priložiti fotografijo predpisane velikosti, ki kaže pravo podobo tujca.
(3) Pristojni organ vodi podatke iz prvega in drugega odstavka v evidenci iz prve oziroma druge alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona. V evidenci o dovoljenjih za prebivanje vodi pristojni organ tudi podatek o številki in datumu izdaje ter dokončnosti odločbe in veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje ter podatek o prenehanju dovoljenja za prebivanje.
87. člen
(črtan)
88. člen
(podatki za izdajo vizuma)
(1) Tujec je v vlogi za izdajo vizuma dolžan dati pristojnemu organu podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 11. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona in podatke o vrsti vizuma, za katerega prosi, čas, za katerega naj velja vizum ter razlog, zaradi katerega prosi za vizum.
(2) V evidenci vizumov vodi organ podatke o vrsti vizuma, številki in datumu izdaje odločbe oziroma veljavnosti in datumu izdaje ter o razveljavitvi vizuma.
89. člen
(podatki za izdajo potnega lista za tujca)
(1) Tujec mora k vlogi za izdajo potnega lista za tujca (evidenca iz šeste alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) pristojnemu organu oziroma organu Republike Slovenije v tujini, ki je pooblaščen za opravljanje konzularnih zadev, posredovati podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10. in 11. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona ter priložiti dve fotografiji predpisane velikosti, ki kažeta pravo podobo tujca.
(2) V evidenci potnih listov za tujca vodi organ podatke o številki in datumu izdaje odločbe oziroma vrsti potnega lista, registrski in serijski številki potnega lista, veljavnosti in datumu izdaje potnega lista ter podatke o ukradenih oziroma pogrešanih potnih listih.
90. člen
(podatki za izdajo osebne izkaznice za tujca)
(1) Tujec mora v vlogi za izdajo osebne izkaznice za tujca (evidenca iz sedme alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) pristojnemu organu dati podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 11. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona ter priložiti dve fotografiji predpisane velikosti, ki kažeta pravo podobo tujca.
(2) V evidenci osebnih izkaznic za tujca vodi organ podatke o številki in datumu izdaje odločbe oziroma registrski in serijski številki osebne izkaznice, veljavnosti, datumu izdaje in podaljšanja osebne izkaznice za tujca ter podatke o ukradenih oziroma pogrešanih osebnih izkaznicah.
91. člen
(podatki v evidencah)
(1) Evidence o izrečenih kaznih izgona tujca iz države (evidenca iz devete alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona), o varstvenih ukrepih odstranitve tujca iz države (evidenca iz desete alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) in o ukrepih odpovedi prebivanja tujcu (evidenca iz enajste alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) vsebujejo podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 10., 11. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona, čas trajanja izrečenega ukrepa, organ, ki je ukrep izrekel in številko ter datum izdaje in pravnomočnosti odločbe oziroma dokončnosti odločbe, kadar gre za odpoved prebivanja.
(2) V evidenci so vsebovani tudi podatki o roku, v katerem mora tujec zapustiti državo.
(3) Evidenca o prisilno odstranjenih tujcih vsebuje podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 10., 11. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona, razlog, datum in državo odstranitve.
(4) Evidenca o zadržkih za izdajo potnega lista za tujca (evidenca iz dvanajste alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) vsebuje podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 11. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona ter podatke o vrsti zadržka, o organu, ki je predlagal zadržek, trajanju in zakonski podlagi.
(5) Evidenca iz petnajste alinee 85. člena tega zakona vsebuje podatke iz 1., 2., 4., 5., 6., 7. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona, razloge in datum ter uro zavrnitve ter organ mejne kontrole, ki je zavrnil vstop tujca.
92. člen
(temeljni podatki iz evidenc)
(1) Podatki iz evidenc o izdanih dovoljenjih za začasno prebivanje oziroma o izdanih vizumih se hranijo dve leti po poteku veljavnosti dovoljenja oziroma vizuma in se nato arhivirajo. Podatki iz evidenc o tujcih s prijavljenim začasnim prebivališčem se hranijo dve leti po odjavi oziroma poteku prijave začasnega prebivališča in se nato arhivirajo.
(2) Podatki iz evidenc o izdanih dovoljenjih za stalno prebivanje in tisti podatki, ki so po drugem odstavku 86. člena tega zakona vezani na dovoljenje za stalno prebivanje, se hranijo 50 let od prenehanja dovoljenja za stalno prebivanje, nato se arhivirajo. Podatki iz evidenc o tujcih s prijavljenim stalnim prebivališčem se hranijo 50 let po odjavi oziroma poteku prijave stalnega prebivališča, nato se arhivirajo.
(3) Podatki iz evidenc o izrečenih kaznih izgona tujca iz države, varstvenih ukrepih odstranitve tujca iz države, o odpovedih prebivanja in prisilno odstranjenih tujcih se hranijo še pet let po izteku roka, za katerega je bila izrečena kazen ali ukrep, oziroma po odstranitvi tujca iz Republike Slovenije.
93. člen
(uporaba podatkov iz evidenc)
(1) Osebni podatki iz evidenc iz 85. člena tega zakona se lahko uporabljajo le pri izvrševanju z zakonom določenih nalog.
(2) Na zahtevo posameznikov, državnih organov, pravnih oseb, podjetnikov, drugih organov in organizacij ter skupnosti jim morajo organi, pristojni za vodenje evidenc, dati podatke iz evidence iz 85. člena tega zakona, če so do njihove uporabe upravičeni na podlagi zakona ali pisne privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo.
(3) Uporabniki osebnih podatkov iz prejšnjega odstavka tega člena ne smejo posredovati osebnih podatkov drugim uporabnikom in jih smejo uporabljati samo za namene, za katere so jih dobili.
XIII. POGLAVJE KAZENSKE DOLOČBE
94. člen
(kazenske določbe)
Z denarno kaznijo 200.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba:
(1) če ne prijavi pristojnemu organu v predpisanem roku tujca, ki ga je sprejela na zdravljenje;
(2) če pripelje tujca na državno ozemlje Republike Slovenije po kopenski, zračni ali vodni poti, brez ustrezne listine in vstopnega dovoljenja, ki jih kot državljan določene države potrebuje.
Z denarno kaznijo od 20.000 do 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
95. člen
Z denarno kaznijo 20.000 do 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, ki sprejme tujca na prenočevanje proti plačilu, če ga ne prijavi pristojnemu organu v predpisanem roku.
96. člen
Z denarno kaznijo od 10.000 do 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tujec, če:
(1) nima veljavne potne listine (7. člen);
(2) nima dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo (8. člen);
(3) ostane v Republiki Sloveniji dalj časa, kot je to dovoljeno (12. člen);
(4) ne zapusti države v roku, za katerega mu je prebivanje dovoljeno (13. člen);
(5) uporablja osebno ime v nasprotju z zakonom (74. člen);
(6) ne prijavi izgube, tatvine ali druge odtujitve potne oziroma druge listine (sedmi odstavek 75. člena);
(7) posodi svojo potno oziroma drugo listino drugi osebi ali uporabi tuje listine kot svoje (četrti odstavek 75. člena).
97. člen
Z denarno kaznijo 20.000 tolarjev se takoj na kraju prekrška kaznuje tujec, če:
(1) vstopi ali zapusti državo v nasprotju s 16. členom zakona;
(2) nemudoma ne zapusti države, ko mu je vizum razveljavljen (četrti odstavek 22. člena);
(3) na zahtevo policista ne pokaže dovoljenja, s katerim dokazuje zakonitost bivanja in vstopa v državo (tretji odstavek 75. člena);
(4) na zahtevo policista ne izkaže svoje istovetnosti (drugi odstavek 75. člena).
98. člen
Z denarno kaznijo od 20.000 do 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tujec, če:
(1) nedovoljeno vstopi v Republiko Slovenijo (11. člen);
(2) prebiva v Republiki Sloveniji v nasprotju z namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje za prebivanje (peti odstavek 30. člena);
(3) nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji (47. člen).
99. člen
Z denarno kaznijo od 50.000 do 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek oseba, ki omogoči ali pomaga tujcu, da nedovoljeno vstopi ali nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji ali prebiva v državi v nasprotju z namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje za prebivanje.
Zakon o tujcih – ZTuj-1 (Uradni list RS, št. 61/99) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
XIV. POGLAVJE PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
I
100. člen – upoštevana tudi sprememba iz ZTuj-1A
(posebne določbe za državljane držav članic Evropske unije)
(1) Z dnem vstopa Republike Slovenije kot polnopravne članice v Evropsko unijo določbe tega zakona prenehajo veljati za državljane držav članic Evropske unije, razen če so za njih ugodnejše.
(2) Republika Slovenija prične s tem dnem v celoti izvajati vse predpise Evropske unije glede prostega gibanja, vstopa in prebivanja državljanov držav članic Evropske unije v Republiki Sloveniji.
(3) V skladu s prejšnjim odstavkom se državljanom držav članic Evropske unije zagotavlja pravica prostega vstopa in prebivanja v Republiki Sloveniji.
(4) Državljani iz prejšnjega odstavka, ki nimajo zadostnih lastnih sredstev za svoje preživljanje ali zdravstvenega zavarovanja, ki pokriva vsa tveganja, imajo pravico do prebivanja le, če lahko pristojnemu organu:
– predložijo izjavo svojega delodajalca o zaposlitvi ali potrdilo o delovnem razmerju, ali
– dokažejo, da opravljajo samostojno pridobitno dejavnost, ali
– dokažejo, da imajo v šestmesečnem obdobju po vstopu v državo utemeljen izgled za začetek opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti, ali
– dokažejo, da jim je kot ožjemu družinskemu članu državljana države članice Evropske unije zagotovljeno preživljanje.
(5) Državljanom držav članic Evropske unije se lahko v skladu s tretjim odstavkom tega člena prebivanje v Republiki Sloveniji zavrne le, če:
– predstavljajo dejansko nevarnost za javni red in mir ali za varnost države, ali
– če predstavljajo finančno breme za državo.
(6) Vlada Republike Slovenije podrobneje določa način in pogoje za izdajo dovoljenj za prebivanje iz četrtega odstavka tega člena.
II
Druge določbe
101. člen
Vlada Republike Slovenije v enem letu po uveljavitvi tega zakona sprejme uredbo iz drugega odstavka 6. člena in četrtega odstavka 7. člena, tretjega odstavka 14. člena in šestega odstavka 15. člena, drugega odstavka 17. člena, petega odstavka 32. člena in šestega odstavka 100. člena tega zakona.
102. člen
Minister, pristojen za notranje zadeve, izda v enem letu po uveljavitvi tega zakona predpise za njegovo izvrševanje iz drugega in tretjega odstavka 9. člena, četrtega odstavka 19. člena, tretjega odstavka 20. člena, tretjega odstavka 21. člena, tretjega odstavka 22. člena, tretjega odstavka 29. člena, četrtega odstavka 46. člena, šestega odstavka 49. člena in četrtega odstavka 59. člena tega zakona.
Glede vprašanj, ki spadajo v delovno področje ministrstva, pristojnega za delo, družino in socialne zadeve ali ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, izda predpise v soglasju z ministrstvom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve, oziroma ministrstvom, pristojnim za zunanje zadeve.
Minister, pristojen za notranje zadeve, v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona predpiše:
– obrazce za listine, ki se izdajajo po tem zakonu,
– postopek in način izdaje posameznih listin,
– ceno za posamezne obrazce.
103. člen
Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 – odločba US in 14/99 – odločba US).
104. člen
Postopki, ki so se začeli po določbah zakona o tujcih iz prejšnjega člena, se nadaljujejo po tem zakonu, če je to za prizadete ugodnejše.
105. člen
Vizumi in dovoljenja za prebivanje, ki so bili izdani po prejšnjem zakonu, ostanejo v veljavi.
106. člen
Do izdaje predpisov na podlagi tega zakona se še naprej uporabljajo predpisi, izdani na podlagi zakona o tujcih, če niso v nasprotju s tem zakonom.
107. člen
Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha z delom Prehodni dom za tujce. Naloge Prehodnega doma za izvrševanje tega zakona prevzame center, naloge za izvrševanje zakona o azilu pa Azilni dom.
108. člen
Z dnem, ko začne veljati ta zakon, se morajo glede vprašanj, ki jih ureja, z njim uskladiti drugi zakoni in na njihovi podlagi izdani predpisi.
109. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih – ZTuj-1A (Uradni list RS, št. 87/2002) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
72. člen
Postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, se nadaljujejo po dosedanjih določbah zakona o tujcih.
73. člen
(1) Upravne enote pričnejo z izdajo dovoljenj za stalno prebivanje šest mesecev po uveljavitvi tega zakona.
(2) Do roka, navedenega v prvem odstavku, se za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje uporablja dosedanja ureditev.
(3) Določbe členov povezane z izdajanje vizumov in dovoljenj za prebivanje, ki morajo vsebovati fotografijo, se pričnejo uporabljati pet let po začetku veljavnosti tega zakona. V navedenem roku mora minister, pristojen za notranje zadeve, uskladiti predpis iz tretjega odstavka 21. člena, ki določa vsebino in format vizuma ter predpis iz četrtega odstavka 46. člena, ki določa vsebino, obliko in način izdaje dovoljenja za prebivanje ter način in označitev razveljavitve oziroma prenehanja dovoljenja za prebivanje.
74. člen
Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
