Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o železniškem prometu (ZZelP-C), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 29. novembra 2002.

V zakonu o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 92/99, 11/2001 in 33/2001) se v 1. členu besedilo “določa naloge direkcije za železniški promet” nadomesti z besedilom “določa ustanovitev, naloge ter pristojnosti Agencije za železniški promet (v nadaljnjem besedilu: agencija)”.

2. člen se spremeni tako, da se glasi:

“V tem zakonu uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:

– prevozne storitve v železniškem prometu so prevoz potnikov in/ali blaga v notranjem in mednarodnem železniškem prometu;
– prevoznik je gospodarska družba, katere glavna dejavnost je opravljanje oziroma zagotavljanje prevoznih storitev v železniškem prometu in ima za zagotavljanje omenjenih storitev licenco ter zagotavlja vleko vlakov, ali gospodarska družba, ki opravlja vleko vlakov in ima za zagotavljanje te storitve licenco (v nadaljnjem besedilu: prevoznik);
– upravljavec javne železniške infrastrukture (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) je oseba javnega prava, ki je odgovorna za pripravo, organizacijo in vodenje gradnje ter vzdrževanja javne železniške infrastrukture, vodenje prometa na njej in za gospodarjenje z njo;
– pooblaščeni upravljavec je pravna oseba, s katero upravljavec sklene v imenu in za račun države pogodbo o opravljanju gospodarske javne službe iz 11. člena tega zakona;
– uravnalni organ je ministrstvo, pristojno za promet (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), ki skrbi za uveljavljanje temeljnih načel tega zakona in je pristojno za reševanje pritožb zoper posamične upravne akte agencije, ki se nanašajo na dodeljevanje vlakovnih poti, določanje uporabnine ter izdajo licenc in varnostnih spričeval ter druge naloge, ki jih določa zakon;
– mednarodne storitve prevoza blaga so prevozne storitve, pri katerih vlak prečka najmanj eno državno mejo med državama, članicama Evropske skupnosti, lahko je sestavljen in/ali deljen, njegovi deli pa imajo lahko različne odhodne in namembne postaje, vagon pa mora prečkati najmanj eno državno mejo;
– mednarodno poslovno združenje je zveza najmanj dveh prevoznikov s sedežem v različnih državah, članicah Evropske skupnosti, katerega cilj je izvajanje mednarodnih prevoznih storitev v železniškem prometu med državami članicami Evropske skupnosti;
– prosilec je prevoznik, mednarodno poslovno združenje in pravne osebe, ki zaradi javnega (država, lokalna skupnost, izvajalec gospodarske javne službe) ali komercialnega (prevozniki tovora, špediterji in prevozniki v kombiniranem prometu) interesa potrebujejo vlakovno pot;
– pristop na javno železniško infrastrukturo je pravica do njene uporabe pod določenimi pogoji;
– dostop na javno železniško infrastrukturo je pristop nanjo na območju Republike Slovenije;
– tranzit po železniški infrastrukturi je pristop nanjo, pri čemer jo prevoznik uporablja za pot vlaka od državne meje do druge državne meje;
– vozni red je akt upravljavca, ki ga ta pripravi skladno s predpisi kot usklajen vozni red in določa čas odhoda in prihoda vlakov na postaje in postajališča, čas postankov ter vmesne čase, pomembne za varno odvijanje železniškega prometa;
– vlakovna pot je zmogljivost transportne infrastrukture, potrebna za vožnjo vlaka med dvema krajema ob določenem času;
– licenca je dokument, s katerim je prevozniku priznana sposobnost, da opravlja vse ali posamezne vrste prevoznih storitev v železniškem prometu;
– licenčni organ je organ, pristojen za izdajanje licenc iz prejšnje alinee;
– varnostno spričevalo je dokument, s katerim prevoznik dokazuje, da izpolnjuje zahteve, ki so določene za varnost prometa na posamezni progi.”

Za 2. členom se doda novo poglavje “I.a TEMELJNA NAČELA” s členi 2.a do 2.d, ki se glasijo:

Prevoznik in agencija morata storitve, ki jih ponujata, zagotavljati vsakomur pod enakimi, vnaprej določenimi in objavljenimi pogoji.

Javne dobrine, ki jih s svojimi storitvami zagotavljata prevoznik in agencija, morata zagotavljati tako, da je zagotovljena stalnost storitev, kar pomeni, da jih tisti, ki jih ponujajo, zagotavljajo brez prekinitev, redno in točno ter so skladno z vnaprej določenim programom vedno na razpolago.

(1) Storitve, ki se zagotavljajo v javnem interesu in jih ne plačujejo uporabniki v njihovi polni vrednosti, zagotavlja država ali lokalna skupnost s sredstvi iz proračuna in iz drugih virov.
(2) Druge storitve zaračunavajo izvajalci uporabnikom skladno z načeli ekonomskega poslovanja.

Zagotavljanje javnih dobrin, ki jih s svojimi storitvami zagotavljata prevoznik in agencija, se mora prilagajati razvoju in potrebam uporabnikov ter preneha, če ni več potrebe za njihovo zagotavljanje, oziroma če se ugotovi, da jih je moč zagotoviti na drug način.”

V 4. členu se v prvem odstavku pika nadomesti z vejico in doda besedilo: “oziroma zagotavlja povračilo stroškov, ki jih ima zaradi tega, ker opravlja prevoz, ki ga ne bi opravljal, če bi ga opravljal le zaradi svojega ekonomskega interesa”.
Besedilo šestega in sedmega odstavka se nadomesti z besedilom, ki se glasi:

“(6) Prevoznik, ki je prejel državno pomoč, mora voditi ločene evidence, ki omogočajo preglednost uporabe sredstev, ki jih je prejel ter posredovanje vseh podatkov, ki jih zahteva agencija. Agencija mora posredovati ministrstvu za promet vse podatke, ki jih to od nje zahteva.”

6. člen se spremeni tako, da se glasi:

“(1) Prevoz potnikov v notranjem železniškem prometu zagotavlja država kot javno dobrino z obvezno gospodarsko javno službo v obsegu, ki jo določa prometna politika na področju prevoza potnikov v javnem prometu.

(2) Obseg storitev obvezne gospodarske javne službe iz prvega odstavka za posamezno obdobje določi vlada.
(3) Če so potrebe prebivalcev določenega območja večje od ponudbe prevoza, ki je zagotovljen s službo iz prejšnjega odstavka, jih skladno s svojimi potrebami in možnostmi lahko zagotavlja tudi lokalna skupnost tako, da za povečan obseg storitev zagotovi sredstva, ki jih sicer za storitve iz prvega odstavka tega člena zagotavlja država.
(4) Država ali lokalna skupnost zaradi smotrnosti in doseganja večje kakovosti uslug prevoza potnikov v javnem prometu zagotavlja kot javno dobrino prevozne storitve, ki jih na načelih enotne in celovite ponudbe izvajajo prevozniki v različnih vrstah prometa.”

V 8. členu se v tretjem odstavku črtajo besede “in zveze”, besedilo “v javnih podjetjih, ki opravljajo prevozne storitve v železniškem prometu in upravljajo javno železniško infrastrukturo kot tudi način dela drugih prevoznikov v železniškem prometu” pa nadomesti z besedilom, ki se glasi: “pri prevoznikih in tistih pravnih osebah, ki opravljajo gospodarsko javno službo v železniškem prometu.”

V 9. členu se četrti odstavek črta, dosedanji peti odstavek postane četrti odstavek, dosedanji šesti in sedmi odstavek pa se nadomestita z besedilom, ki se glasi:

“(5) Država lahko zaradi javne koristi del javne železniške infrastrukture izroči v uporabo lokalni skupnosti, ki to javno infrastrukturo potrebuje za zadovoljevanje potreb prebivalcev svojega območja po javnem prevozu ali zadovoljevanje potreb svojega gospodarstva, ki ga prevoznik noče ali ne more zagotoviti. Javna železniška infrastruktura v tem primeru ostane državna last, država in lokalna skupnost pa s pogodbo, ki jo v posameznem primeru v imenu države na podlagi pooblastila vlade sklene agencija, uredita medsebojna razmerja zlasti v zvezi z vzdrževanjem javne železniške infrastrukture in vodenjem prometa na njej ter zagotavljanjem prometne varnosti.”

V 10. členu se v prvem odstavku besedilo sedme alinee nadomesti z besedilom, ki se glasi:

“– nivojski prehodi, vključno z napravami za zagotavljanje varnosti v cestnem prometu;”,

besedilo dvanajste alinee istega odstavka pa z besedilom, ki se glasi:

“– zgradbe, namenjene vodenju železniškega prometa, in zgradbe, ki se uporabljajo za neposredno opravljanje gospodarske javne službe vzdrževanja obstoječe javne železniške infrastrukture;”.

11. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1) Vzdrževanje javne železniške infrastrukture in vodenje železniškega prometa na njej je obvezna gospodarska javna služba.

(2) Gospodarsko javno službo opravlja pooblaščeni upravljavec, s katerim sklene pogodbo v imenu in za račun države upravljavec. Pred sklenitvijo pogodbe mora upravljavec pridobiti soglasje vlade.

(3) Vzdrževanje javne železniške infrastrukture obsega predvsem:

– vzdrževalna dela v obsegu, ki omogoča njeno normalno obratovalno sposobnost in zagotavlja prometno varnost;

– opravljanje nadzora nad investicijskimi deli (investicijsko vzdrževanje in novogradnje) zaradi zagotovitve varnosti železniškega prometa skladno s predpisi;

– nadzor nad stanjem javne železniške infrastrukture;

– zagotovitev vzpostavitve prevoznosti obstoječe javne železniške infrastrukture ob naravnih in drugih nesrečah;

– zagotovitev vodenja evidenc in drugih podatkov o javni železniški infrastrukturi, ki jih zahtevajo predpisi.

(4) Vodenje železniškega prometa na javni železniški infrastrukturi obsega predvsem:

– vodenje prometa vlakov;

– izvajanje voznega reda;

– opravljanje tehnološkega procesa dela na prometnih mestih;

– nadzor nad delom prevoznikov, ki ga zahteva opravljanje dela skladno s tem zakonom in predpisi, ki urejajo varnost v železniškem prometu;

– obveščanje agencije o sumu kršitve, ki jo je storil prevoznik s svojim ravnanjem v nasprotju z licenco, varnostnim spričevalom ali dodeljeno vlakovno potjo in Prometnega inšpektorata Republike Slovenije o kršitvah določb predpisov, ki urejajo varnost v železniškem prometu.

(5) Vlada z uredbo določi način opravljanja gospodarske javne službe iz prvega odstavka tega člena.”

V 12. členu se v drugem odstavku za besedo “dobra,” besedilo do konca stavka spremeni tako, da se glasi: “odloča o njegovi namembnosti vlada”.

15. člen se spremeni tako, da se glasi:

“(1) Prevoznik lahko opravlja vožnjo na javni železniški infrastrukturi, če je njemu ali drugemu prosilcu, za katerega opravlja prevoz, odobrena vlakovna pot. Brez dodeljene vlakovne poti pristop na javno železniško infrastrukturo ni dovoljen.

(2) Pravice do uporabe vlakovne poti, ki je dodeljena prosilcu, ni mogoče prenesti na drugo osebo.
(3) Če prevoznik uporablja vlakovno pot, ki je bila dodeljena prosilcu, ki ni prevoznik, za izvajanje njegove poslovne dejavnosti, se to ne šteje za prenos pravice uporabe.
(4) Upravljavec mora o zahtevi za dodelitev vlakovne poti, ki jo je prejel od prosilca ali mu jo je poslal pristojni organ države, na ozemlju katere je izhodiščna točka določene prevozne storitve v železniškem prometu, odločiti najkasneje v 60 dneh od prejema popolne vloge. V postopku dodeljevanja vlakovne poti uporabljata prosilec in upravljavec določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Zoper odločbo upravljavca lahko prosilec vloži pritožbo na ministrstvo, če pred tem ni zahteval odločanja arbitraže. Vloga, ki je bila zavrnjena zaradi nezadostnih zmogljivosti, se ponovno prouči ob naslednji prilagoditvi voznega reda, če tako zahteva prevoznik. Zainteresiranim strankam morajo biti na voljo datumi teh prilagoditev. Upravljavec praviloma dodeljuje vlakovne poti enkrat letno ob pripravi novega voznega reda za naslednje vozno-redno obdobje.
(5) Upravljavec lahko dodeli prosilcu vlakovno pot, če je zagotovljena vzajemnost obravnave prevoznikov z državo, kjer je registriran prosilec, in če je:
a) za dostop in tranzit:
– prosilec prevoznik registriran v Republiki Sloveniji;
– prosilec mednarodno poslovno združenje, katerega član ima sedež v Republiki Sloveniji;
b) za tranzit:
– prosilec mednarodno poslovno združenje, katerega člani imajo svoj sedež v drugih državah, članicah Evropske unije, združenje pa izvaja mednarodni prevoz med državami, članicami Evropske unije, in potrebuje vlakovno pot za tranzit čez območje Republike Slovenije;
c) za dostop:
– prosilec prevoznik, ki opravlja prevozne storitve v mednarodnem kombiniranem prevozu;
– prosilec prevoznik, ki opravlja prevoz blaga v mednarodnem prometu po progah čezevropskega železniškega omrežja za tovorni promet (TERFN);
– prosilec prevoznik, ki opravlja prevozne storitve v mednarodnem prevozu blaga.
(6) Pri dodeljevanju vlakovne poti mora upravljavec upoštevati naslednje kriterije:
– obseg storitev;
– čim večjo izkoriščenost javne železniške infrastrukture;
– pokritje stroškov vzdrževanja javne železniške infrastrukture in vodenja prometa na njej z uporabnino, ki jo bo prejel;
– obseg dodatnih storitev, ki jih bo potreboval prevoznik;
– ponujena jamstva za dobro izvedbo prevoznih storitev v železniškem prometu na zaprošeni vlakovni poti;
– druge elemente, ki vplivajo na gospodarno upravljanje javne železniške infrastrukture.
(7) Prevoznik, ki mu je dodeljena vlakovna pot, opravlja prevoz v javnem železniškem prometu skladno s predpisi, ki urejajo varnost v železniškem prometu. S pogodbo, ki vsebuje splošne, tehnične in finančne določbe, prevoznik in upravljavec natančneje uredita medsebojna razmerja v zvezi z zagotavljanjem tehničnih in drugih pogojev varnosti železniškega prometa in plačevanjem uporabnine. Določbe pogodb, ki jih sklepa upravljavec s prevozniki, morajo biti nediskriminacijske.
(8) Vlada z uredbo določi proge ali tire, namenjene prostemu pristopu, in pristanišča ter terminale, ki so del čezevropskega železniškega tovornega omrežja (Trans European Railway Freight Network – TERFN) in do katerih je pod enakopravnimi pogoji dovoljen dostop vsem prevoznikom, način uporabe kriterijev in pomen posameznega kriterija iz šestega odstavka tega člena ter arbitražo, navedeno v četrtem odstavku tega člena.
(9) Za uporabo javne železniške infrastrukture prevoznik upravljavcu plačuje uporabnino. Uporabnina je namenjena kritju stroškov vzdrževanja javne železniške infrastrukture.
(10) Kriteriji, na podlagi katerih se določi uporabnina za uporabo javne železniške infrastrukture, so:
– stroški vzdrževanja in modernizacije javne železniške infrastrukture;
– uporabnina prometne infrastrukture v drugih prometnih podsistemih, predvsem v cestnem prometu;
– dolžina omrežja javne železniške infrastrukture, ki ga uporablja prevoznik;
– število vozil, s katerimi vozi prevoznik po omrežju iz prejšnje alinee;
– stroški energije;
– vlakovni kilometri;
– brutotonski kilometri;
– vrsta prevoznih sredstev, ki jih prevoznik izvaja na omrežju iz tretje alinee;
– čas uporabe omrežja iz tretje alinee;
– hitrost vlaka;
– smeri prevoza;
– kategorija vlaka in
– količinski popusti.
(11) Na podlagi kriterijev iz prejšnjega odstavka določi višino uporabnine upravljavec.
(12) Z uredbo vlada predpiše vrednotenje kriterijev za določanje višine uporabnine, varščine, postopek poračunavanja varščine in uporabnine, način plačevanja in evidentiranja vplačil, oprostitve plačevanja, nadzor nad plačevanjem ter sankcioniranje neplačevanja uporabnine.”

V besedilu 16., 17. in 18. člena se beseda “direkcija” nadomesti z besedo “agencija” v ustreznem sklonu.
V enajstem odstavku 17. člena se za besedama “novo licenco” dodajo besede “oziroma podaljša njeno veljavnost”, besede “pristojni upravni organ” pa nadomestijo z besedo “nemudoma”.

Za 18. členom se doda 18.a člen, ki se glasi:

(1) Uravnalni organ na lastno pobudo ali na pritožbo prizadete stranke pri uporabi temeljnih načel tega zakona odloča o vprašanjih, povezanih z dodeljevanjem vlakovnih poti, določanjem uporabnine za javno železniško infrastrukturo ter izdajanjem licenc in varnostnih spričeval, pa tudi o drugih vprašanjih, ki so ključnega pomena za enakopravno uporabo javne železniške infrastrukture.

(2) Uravnalni organ kot drugostopenjski organ meritorno odloča o pritožbah zoper posamične upravne akte agencije, s katerimi je ta odločila o dodelitvi vlakovne poti, o uporabnini, o izdaji, preklicu ali začasnem odvzemu licence oziroma varnostnega spričevala.

(3) Pritožba iz prejšnjega odstavka ni dovoljena, če sta agencija in prizadeta stranka pred izdajo odločbe, ki je predmet pritožbe, skladno s predpisi sodelovala v arbitražnem postopku in je bila v tem postopku sprejeta odločitev, zapisana v izreku odločbe.

(4) Uravnalni organ lahko zahteva od agencije, da popravi splošne akte, če meni, da so z njimi kršena načela, ki zagotavljajo enakopravno obravnavo vseh uporabnikov javne železniške infrastrukture ter zemljišč in objektov splošnega pomena za odvijanje železniškega prevoza. Če presodi, da bi lahko z upoštevanjem določb splošnega akta, ki ga je izdala agencija, za uporabnike nastale nepopravljive posledice, lahko zadrži izvajanje tega akta ali njegovih posameznih določb.”

Naslov IV. poglavja se spremeni tako, da se glasi “AGENCIJA ZA ŽELEZNIŠKI PROMET”.
21. člen se nadomesti z novim 21. in 21.a členom, ki se glasita:

(1) Za opravljanje nalog, ki jih določa ta zakon, ustanovi vlada Agencijo za železniški promet.

(2) Agencija izdaja za izvrševanje javnih pooblastil splošne akte, ki urejajo pravna razmerja na njenem delovnem področju in se nanašajo zlasti na uradne evidence agencije, zbiranje in dajanje podatkov z njenega delovnega področja in druga vprašanja, ki se nanašajo na izpolnjevanje nalog agencije. Agencija na prvi stopnji izdaja upravne odločbe na podlagi tega zakona in zakona, ki ureja varnost v železniškem prometu, ki jih do njene ustanovitve izdaja ministrstvo.

(3) Naloge agencije so:

– v imenu in za račun države sklepanje pogodb za opravljanje javnih gospodarskih služb, določenih s tem zakonom;

– izvajanje financiranja javnih gospodarskih služb iz prejšnje alinee;

– nadzor izvajanja storitev, ki se izvajajo v pogojih gospodarske javne službe;

– priprava programa omrežja in s tem povezanih strokovnih podlag za obračun uporabnine javne železniške infrastrukture;

– izdelava in izvajanje usklajenega voznega reda;

– izdajanje in odvzem licenc in varnostnih spričeval;

– izdajanje dovoljenj in soglasij v skladu z zakonom, ki ureja varnost železniškega prometa;

– priprava, organizacija in vodenje investicijskih del na javni železniški infrastrukturi;

– gospodarjenje z javno železniško infrastrukturo in s sredstvi, ki jih agenciji v upravljanje dodeli vlada.

(1) Agencija se financira iz državnega proračuna in iz lastnih prihodkov.
(2) Prihodki agencije so:
– uporabnina za javno železniško infrastrukturo;
– prihodki iz naslova gospodarjenja z javno železniško infrastrukturo (najemnine, zakupnine ipd.);
– prihodki iz naslova gospodarjenja s sredstvi, ki jih v upravljanje agenciji dodeli vlada;
– donacije;
– plačila stroškov postopkov za dodeljevanje licenc, varnostnih spričeval in drugih posamičnih aktov z delovnega področja agencije;
– drugi prihodki.
(3) Proračunska sredstva iz prvega odstavka in prihodki agencije iz prejšnjega odstavka so sredstva, namenjena za financiranje:
– poslovanja agencije;
– uresničevanja nacionalnega programa razvoja javne železniške infrastrukture;
– opravljanja gospodarskih javnih služb iz 6. in 11. člena in drugih gospodarskih služb na področju železniškega prometa.
(4) Za zagotovitev opravljanja gospodarskih javnih služb ter za izvajanje investicijskih del na javni železniški infrastrukturi in drugih sredstvih, ki jih ima v upravljanju, lahko agencija najame posojilo ob poroštvu države. O poroštvu države odloča državni zbor.”

V 22. členu se v prvem odstavku pika nadomesti z vejico in doda besedilo “ali proračuna lokalne skupnosti ter sredstev, ki jih v ta namen zagotavlja agencija”.
V drugem odstavku se za besedama “iz proračuna” dodajo besede “in sredstev, ki jih v ta namen zagotavlja agencija”, beseda “in” pa se nadomesti z besedo “ter”.

V 25. členu se v tretjem odstavku beseda “direkcijo” nadomesti z besedo “agencijo”.

V 29. členu se besedi “javnega podjetja” nadomestita z besedo “upravljavca”.

V 30. členu se besedilo četrte alinee prvega odstavka nadomesti z besedilom, ki se glasi:

“– ne zagotovi agenciji vseh podatkov, do katerih je upravičena na podlagi predpisov.”

Za 34. členom se doda 34.a člen, ki se glasi:

Država prevzame odplačevanje obveznosti javnega podjetja Slovenske železnice, d.d., iz posojil, najetih na podlagi zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti javnega podjetja Slovenske železnice, d.d., iz naslova posojil, najetih za financiranje vzdrževanja javne železniške infrastrukture (ZPSZZI-1 – Uradni list RS, št. 59/2002).”

“35. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1) Za čas do izvedbe reorganizacije javnega podjetja Slovenske železnice,d.d., sklene država z njim pogodbe:
– za opravljanje prevoza potnikov v notranjem železniškem prometu, ki ga kot javno dobrino z obvezno gospodarsko javno službo zagotavlja država in
– za opravljanje nalog pooblaščenega upravljavca.
(2) Pogodbe iz prejšnjega odstavka sklene z javnim podjetjem Slovenske železnice, d. d. v imenu in za račun države po predhodni odobritvi vlade agencija.
(3) Po opravljeni reorganizaciji javnega podjetja Slovenske železnice, d. d., sklene agencija v imenu in za račun države pogodbi za dobo 7 let za opravljanje obvezne gospodarske javne službe iz 6. in 11. člena tega zakona z družbo, ki bo registrirana za opravljanje takšne dejavnosti.
(4) Določba prejšnjega odstavka velja za prvo izbiro izvajalca.”

V besedilu 36. člena se črta drugi stavek.

Črta se besedilo 40. člena.

V 43. členu se besedilo prvega odstavka nadomesti z besedilom, ki se glasi:

“Določbe druge alinee točke a, določbe točke b in določbe prve in druge alinee točke c petega odstavka 15. člena ter določbe drugega stavka prvega odstavka 17. člena tega zakona se začnejo uporabljati, ko postane Republika Slovenija članica Evropske unije. Določbe tretje alinee točke c petega odstavka 15. člena tega zakona se začnejo uporabljati 15. marca 2008.”

(1) Republika Slovenija daje poroštvo za obveznosti agencije, iz naslova posojil do skupne višine glavnic 12.200,000.000 tolarjev (dvanajst milijard dvesto milijonov tolarjev) s pripadajočimi obrestmi in stroški posojil, ki jih agencija najame za kritje stroškov vzdrževanja in modernizacije javne železniške infrastrukture v letu 2003 skladno z nacionalnim programom razvoja slovenske železniške infrastrukture in letnim načrtom gradnje, modernizacije in vzdrževanja javne železniške infrastrukture.
(2) Sredstva, zagotovljena s posojili iz prejšnjega odstavka, se črpajo po namenu in obsegu, določenem v finančnem načrtu agencije.

Republika Slovenija daje poroštvo iz prejšnjega člena pod naslednjimi pogoji:
– moratorij: najmanj eno leto;
– ročnost: najmanj 7 let;
– obrestna mera: primerljiva za obresti za posojila z državnim poroštvom;
– vsi stroški, povezani s pripravo in odobritvijo posameznega posojila, ne smejo presegati 0,5 odstotka vrednosti glavnice posojila.
Obseg izdajanja poroštev Republike Slovenije se zmanjšuje z vsakokratnim zneskom najetega posojila, za katerega bo dano poroštvo Republike Slovenije.

Poroštvene pogodbe v imenu in za račun Republike Slovenije sklene minister, pristojen za finance.

(1) Republika Slovenija daje poroštvo za obveznosti agencije, iz naslova posojil do skupne višine glavnic 10.500,000.000 tolarjev (deset milijard petsto milijonov tolarjev) s pripadajočimi obrestmi in stroški posojil, ki jih agencija najame za kritje stroškov vzdrževanja in modernizacije javne železniške infrastrukture v letu 2004 skladno z nacionalnim programom razvoja slovenske železniške infrastrukture in letnim načrtom gradnje, modernizacije in vzdrževanja javne železniške infrastrukture.
(2) Za določitev pogojev za dodelite poroštva, za sklepanje pogodb o poroštvu in za določitev namena in obsega porabe sredstev, ki bodo zagotovljena s posojili, se smiselno uporabljajo določbe drugega odstavka 24. člena 25. in 26. člena tega zakona.

Z dnem začetka delovanja agencije preidejo vsi zaposleni v Direkciji za železniški promet na delo v agencijo.

Direktor Direkcije za železniški promet opravlja funkcijo kot direktor agencije do poteka mandatne dobe, za katero je imenovan.

Do začetka delovanja agencije izvaja njene pristojnosti Direkcija za železniški promet.

(1) Postopke, ki jih ob uveljavitvi tega zakona vodi Direkcija za železniški promet nadaljuje po svoji ustanovitvi agencija.
(2) Naloge, ki jih določa drugi odstavek 21. člena zakona kot naloge Direkcije za železniški promet pa s tem zakonom niso določene kot naloge agencije, opravlja ministrstvo.

Agencija opravlja svoje delo na sedežu dotedanje Direkcije za železniški promet.

Proračunska sredstva, namenjena za delo agencije, se v proračunu za leto 2003 in 2004 štejejo sredstva na proračunskih postavkah Direkcije za železniški promet. Proračunska sredstva iz navedenih postavk črpa agencija na podlagi pogodbe, ki jo sklene z Ministrstvom za promet.

Vlada sprejme ustanovitveni akt agencije najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Kazenske določbe zakona in zakona o varnosti železniškega prometa (Uradni list RS, št. 85/2000), ki se nanašajo na upravljavca oziroma na odgovorno osebo upravljavca, se v zvezi z opravljanjem nalog, ki jih določa 11. člen zakona kot naloge opravljanja gospodarske javne službe vzdrževanja javne železniške infrastrukture ter vodenja železniškega prometa, nanašajo na pooblaščenega upravljavca in njegovo odgovorno osebo.

Kazenske določbe zakona in zakona o varnosti železniškega prometa (Uradni list RS, št. 85/2000), ki se nanašajo na upravljavca oziroma na odgovorno osebo upravljavca, se, razen določb iz prejšnjega člena, nanašajo na agencijo in njeno odgovorno osebo.

Predpise iz četrtega odstavka 4. člena, drugega odstavka 5. člena, tretjega odstavka 6. člena, četrtega odstavka 11. člena, sedmega in enajstega odstavka 15. člena, osmega odstavka 16. člena in tretjega odstavka 18. člena zakona uskladi vlada z določbami tega zakona v enem letu po njegovi uveljavitvi.

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati navodilo o vsebini in načinu vodenja računovodskih evidenc za prejemnike državnih nadomestil na področju železniškega prometa (Uradni list RS, št. 11/2001).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, razen prve alinee 8. člena tega zakona, ki se, razen za obračun uporabnine, začne uporabljati 1. 1. 2005.