Na podlagi 23. člena zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 124/00, 79/01, 30/02 in 56/02) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa enotno metodologijo za pripravo in ocenjevanje investicij določenih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju: metodologija).
Javne službe iz prejšnjega odstavka so: oskrba s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda, ravnanje s komunalnimi odpadki, odlaganje ostankov komunalnih odpadkov ter službe incineracije, imobilizacije, kompostiranja in drugega uničevanja komunalnih odpadkov (v nadaljevanju: javne službe).
Metodologija obsega: določitev osnov za ovrednotenje in ocenjevanje investicij, določitev vrst in obvezne vsebine investicijske dokumentacije, določitev postopkov in udeležencev pri pripravi investicijske dokumentacije ter pri ocenjevanju investicij in določitev meril za ugotavljanje učinkovitosti investicij.
Vsebine enotne metodologijo za pripravo in ocenjevanje investicij javnih služb varstva okolja, ki niso določene s to uredbo, ureja uredba o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja (Uradni list RS, št. 82/98, 86/98 in 43/99).

Pojmi v tej uredbi imajo naslednji pomen:
1. “Analiza občutljivosti” je analiza učinkov in tveganj, ki so posledica spreminjanja ključnih stroškov in koristi investicije.
2. “Analiza stroškov in koristi” je način ekonomskega ovrednotenja, pri katerem se v denarju izrazijo stroški in koristi, upoštevajo pa se tudi stroški in koristi, ki se jih ne da izraziti v denarju.
3. “Analiza stroškovne učinkovitosti” je primerjava stroškov različnih tehnologij izdelave ali zagotavljanja enakih ali podobnih končnih izdelkov ali storitev, pri čemer ni nujno, da je njihova vrednost izražena v denarju.
4. “Celovit projekt” sestavlja več investicijskih projektov, od katerih vsak predstavlja tehnično-tehnološko in ekonomsko zaokroženo celoto, kot na primer naložba v izgradnjo sistema za ravnanje s komunalnimi odpadki in odlaganje ostankov komunalnih odpadkov.
5. “Diskontiranje” je postopek za pretvarjanje bodočih denarnih vrednosti v primerljivo sedanjo vrednost s pomočjo diskontne stopnje.
6. “Diskontna stopnja” je letna odstotna mera, po kateri se sedanja vrednost denarne ali kake druge obračunske enote nacionalnega gospodarstva v naslednjih letih zmanjšuje s časom.
7. “Ekonomska analiza” je skupni naziv za ovrednotenja, pri katerih se upoštevajo vsi ekonomski stroški in koristi.
8. “Ekonomska doba investicije” je privzeto obdobje, za katerega ugotavljamo učinke investicije. Obsega obdobje od začetka realizacije investicije, poskusnega in rednega obratovanja s predpisano standardno kvaliteto. Ekonomska doba objektov in naprav javnih služb varstva okolja se določi z upoštevanjem njihove življenjske dobe.
9. “Interna stopnja donosnosti” je tista diskontna stopnja, pri kateri je neto sedanja vrednost projekta enaka nič.
10. “Investicije” v tej uredbi so investicije v objekte in naprave javnih služb varstva okolja in so naložbe v povečanje in ohranjanje premoženja države, lokalnih skupnosti in drugih vlagateljev. Investicije so aktivnosti pri rabi resursov, ki bodo prinesle koristi v prihodnosti.
11. “Investicijska dokumentacija” je sistematičen sestav izračunov, opisov, načrtov in dokazil in medsebojnih primerjav in obsega: dokument identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijsko zasnovo, investicijski program, novelacijo investicijskega programa, študijo izvedbe nameravane investicije, poročilo o izvajanju investicijskega projekta in poročilo o spremljanju učinkov investicije.
12. “Investicijski projekt” je skupek vseh aktivnosti v okviru neke investicije, pri katerem se uporabljajo omejeni resursi z namenom pridobivanja koristi.
13. “Investitor ali soinvestitor” je pravna oseba, ki je opredeljena v investicijski dokumentaciji. Investitor je lahko hkrati tudi naročnik.
14. “Minimalna varianta” je varianta, ki vključuje stroške za ohranjanje zmogljivosti na obstoječem nivoju v ekonomski dobi investicijskega projekta.
15. “Negotovost” je verjetnost, da bo v procesu investiranja, poskusni in redni proizvodnji, prišlo do spremembe izhodiščnih pogojev ter posledično do spremembe rezultata; če je možno to verjetnost številčno izraziti, jo imenujemo stopnja tveganja.
16. “Neto sedanja vrednost” je razlika med diskontiranim tokom vseh koristi in diskontiranim tokom vseh stroškov investicije.
17. “Objekti in naprave javnih služb varstva okolja” so objekti in naprave za: oskrbo s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda, ravnanje s komunalnimi odpadki, odlaganje ostankov komunalnih odpadkov ter incineracijo, imobilizacijo, kompostiranje in drugo uničevanje komunalnih odpadkov.
18. “Odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta” je oseba, ki jo v ta namen imenuje investitor.
19. “Ovrednotenje” je postopek določitve ciljev, raziskave različnih variant ter primerjave stroškov in koristi pred odločitvijo o nameravani investiciji.
20. “Projektna dokumentacija” je dokumentacija po predpisih o graditvi objektov in drugih predpisih in je podlaga za pripravo investicijske dokumentacije.
21. “Splošna diskontna stopnja” je spodnja cena rabe kapitala, ki jo ob upoštevanju tveganja zagotavlja investicijski program v času svoje ekonomske dobe.
22. “Relativna neto sedanja vrednost” je razmerje med neto sedanjo vrednostjo projekta in investicijskimi stroški.
23. “Stalne cene” so enotni imenovalec vseh vrednostnih izrazov. To so cene, ki veljajo v času izdelave investicijske dokumentacije. Stalne cene lahko vključujejo tudi pričakovane strukturne spremembe, ki se preverjajo v analizi občutljivosti.
24. “Tekoče cene” so cene, kakršne pričakujemo v času realizacije investicije; pri analizi delno realiziranih investicij so tekoče cene dejansko realizirane cene za realizacijo investicije na osnovi situacij oziroma obračunov del.
25. “Upravljavec investicije” je pravna oseba, ki upravlja z izvedeno investicijo po predaji v uporabo in skrbi za zagotavljanje predvidenih učinkov.
26. “Varianta brez investicije” je varianta, ki ne vključuje nobenih investicijskih izdatkov za ohranjanje obstoječih kapacitet.

Metodologija se uporablja v postopku izdelave programov za javna naročila investicijskega značaja in sprejemanja odločitev o:
1. investicijah v nakup, gradnjo, rekonstrukcijo, adaptacijo in investicijsko vzdrževanje osnovnih sredstev javnih služb varstva okolja (objektov, opreme, zemljišč, nematerialnega premoženja),
2. prodaji ali opustitvi uporabe obstoječih osnovnih sredstev javnih služb varstva okolja,
3. investicijah v javne službe varstva okolja, ki zahtevajo državna poroštva,
4. investicijah, vključenih v nacionalni program varstva okolja in druge strateške in operativne dokumente.

Metodologijo sestavljajo:
1. metodološke osnove za pripravo dokumentov, ki se uporabljajo kot strokovna podlaga za ocenjevanje upravičenosti in učinkovitosti investicij,
2. določitev vrst in vsebin investicijske dokumentacije v postopku investiranja,
3. določitev posameznih vrst investicijske dokumentacije glede na vrednost investicijskega projekta po stalnih cenah v času priprave dokumentacije,
4. določitev postopkov in udeležencev investiranja pri pripravi investicijske dokumentacije, ocenjevanju učinkovitosti investiranja ter odločanju o investicijah in
5. določitev meril za ocenjevanje upravičenosti ter učinkovitosti investicij, ki se izvaja v vseh fazah investicijskega procesa, tj. od priprave investicijske dokumentacije do spremljanja učinkov izvedenih investicij.
Posamezne vrste investicijske dokumentacije, ki jo je treba predložiti po 3. točki prejšnjega odstavka so:
– za investicijske projekte vrednosti med 50,000.000 in 100,000.000 tolarjev, najmanj dokument identifikacije investicijskega projekta,
– za investicijske projekte nad vrednostjo 100,000.000 tolarjev, dokument identifikacije investicijskega projekta in investicijski program,
– za investicijske projekte nad vrednostjo 500,000.000 tolarjev, dokument identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijsko zasnovo in investicijski program.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je treba predložiti dokument identifikacije investicijskega projekta ne glede na vrednost tega projekta:
– pri tehnološko zahtevnih investicijskih projektih,
– pri investicijah, ki imajo v svoji ekonomski dobi pomembne finančne posledice (na primer visoki stroški vzdrževanja itd.),
– v primerih, ko obstaja več variant za doseganje določenih ciljev.
Če je bila predložena predinvesticijska zasnova za celovit projekt, ni potrebno predložiti predinvesticijskih zasnov za posamezne investicijske projekte, čeprav njihova vrednost presega 500,000.000 tolarjev, če so ciljne predpostavke iz celovitega projekta ostale nespremenjene.

Metode, ki se uporabljajo za ugotavljanje upravičenosti investicij, so:
1. analiza stroškov in koristi,
2. analiza stroškovne učinkovitosti,
3. podjetniška analiza poslovanja za tisti del dejavnosti, ki se trži,
4. analiza vplivov investicije na proračun,
5. analiza občutljivosti.

Osnovni postopek ovrednotenja obsega:
1. Določitev ciljev:
– cilji se določijo na osnovi evidentiranja potreb in možnosti ter načinov njihovega uresničevanja,
– cilji morajo biti usklajeni s strategijami, nacionalnim programom varstva okolja in drugimi strateškimi in operativnimi dokumenti in predpisi s področja varstva okolja ter opredeljeni tako, da je možno ugotavljati in preverjati njihovo uresničevanje,
– cilji morajo biti definirani tako, da je možno identificirati ekonomične variante za njihovo realizacijo.
2. Pripravo predlogov variant za doseganje ciljev:
– za oceno izvedljivosti ciljev investicije je obvezna izdelava najmanj primerjave minimalne variante (ali variante “brez” investicije) z varianto “z” investicijo. Varianta »brez« investicije je tudi varianta pri kateri je cilj dosežen brez investicije v sistem (na primer oskrba pitne vode z dovozom, odvodnja in čiščenje odpadnih voda z odvozom iz septičnih jam na čistilno napravo, odvoz odpadkov na odlagališče v dostopnem sistemu). Kot varianto »z« investicijo je potrebno obravnavati tudi vključitev v sistem v drugi lokalni skupnosti ali kak drug ekonomsko upravičen sistem. Variante se med seboj razlikujejo glede na različne možne lokacije, tehnološke rešitve, predračunske vrednosti investicije, vire in načine financiranja, roke izvedbe, institucionalni okvir in organiziranost opravljanja dejavnosti javne službe in druge pomembnejše elemente investicije,
– variante obsegajo investicijo v celoti ter posamezne ekonomsko-tehnične celote, ki so podlaga za projekt za razpis ter razpisno dokumentacijo za oddajo del,
– v posameznih primerih se upoštevajo variante, ki so posledica vsebinskih razlik pri oddaji del ali načinov financiranja (fazna gradnja, koncesije, gradnja na ključ itd.).
3. Opredelitev vrednostnega in fizičnega obsega stroškov in koristi vsake od variant:
– v ovrednotenje so vključeni stroški in koristi posameznih udeležencev v celotnem procesu investiranja,
– ocenjevanje količin temelji na predračunu kot sestavini predpisane projektne dokumentacije,
– stroški in koristi, ki jih upoštevamo pri ovrednotenju, so:
1. naložbe v zemljišča, objekte, opremo ter ostali investicijski stroški (stroški investicijske dokumentacije, stroški nadzora, stroški financiranja itd.) ter investicijsko vzdrževanje v ekonomski dobi investicije,
2. stroški obratovanja v ekonomski dobi investicije,
3. koristi, ki jih lahko izrazimo v denarju in nedenarne koristi (posredne in neposredne),
– stroški in koristi se ugotavljajo po statični (za reprezentativno leto v ekonomski dobi) in dinamični metodi (za celotno ekonomsko dobo investicije) in v obdobju, v katerem pričakujemo njihov nastanek,
– izhodiščni podatki (kot na primer podatki o prebivalstvu) morajo biti usklajeni s podatki, s katerimi razpolagajo ali jih objavljajo institucije z javnimi pooblastili,
– vsi stroški in koristi so izraženi v denarju na primerljivih osnovah (stalne cene, diskontiranje, eskontiranje),
– vsaka varianta vsebuje izračun finančno-tržnih, ekonomskih in drugih kazalcev učinkovitosti investicij ter opis meril, ki jih ni možno izraziti v denarju,
– pri ocenjevanju programov za javna naročila investicijskega značaja se uporablja splošna diskontna mera, ki upošteva stanje in tendence dolgoročne obrestne mere in tveganja v okolju splošnega gospodarskega (ne)ravnotežja.
4. Ugotavljanje občutljivosti variant:
Investicijska dokumentacija vsebuje analizo občutljivosti investicije tako, da:
– opredeli kritične parametre investicijskega projekta, pri katerih so projekcije nezanesljive, po vrstnem redu vplivanja na končni rezultat investicije oziroma po stopnjah tveganja ter
– izkaže ugotovitve analize v možnih vplivih na končni rezultat oziroma v možnih odmikih od projekcij.
5. Izbor optimalne variante in predstavitev rezultatov:
– vsako od variant je potrebno presojati tudi z vidika omejitvenih dejavnikov (finančnih, zakonskih, regionalnih, okoljevarstvenih, institucionalnih itd.),
– v predstavitvi rezultatov morajo biti navedeni cilji, obravnavane variante, primerjava variant, optimalna varianta, način ocenjevanja izvedbe in obratovanja investicije.
6. Novelacijo investicijskega programa:
– novelacija investicijskega programa se izdela, če se spremenijo ključne predpostavke iz investicijskega programa (na primer sprememba tehnologije, terminskega plana izvedbe, virov financiranja, sprememb na tržišču itd.) v takem obsegu, da se bodo najmanj za 15% spremenili stroški ali koristi investicije,
– v novelaciji investicijskega programa se ugotavljajo odstopanja, ki so v mejah odstopanj iz analize občutljivosti, odstopanja, ki so posledica pomanjkljivosti pri projektiranju in odstopanja, na katera projektanti niso mogli vplivati,
– upravičenost izdelave novelacije investicijskega programa se preveri pred začetkom izvajanja investicije in ob poročilih o izvajanju investicije ter v primeru, ko je od veljavnega investicijskega programa do odločitve o investiciji preteklo več kot eno leto.
Postopek iz prejšnjega odstavka se primerno uporabi glede na vrsto posamezne investicijske dokumentacije.

V fazi načrtovanja investicije je treba izdelati dokument identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijsko zasnovo, investicijski program ali novelacijo investicijskega programa in študijo izvedbe nameravane investicije.
V fazi izvedbe je treba predložiti poročilo o izvajanju investicijskega projekta.
V fazi obratovanja je treba predložiti poročilo o spremljanju učinkov investicije.
Investicijska dokumentacija vsebuje vse potrebne elemente in izračune, tako da je na njeni osnovi možno vsestransko oceniti finančno-tržne, ekonomske in druge posledice odločitve o investiciji.
Vsebino investicijske dokumentacije določajo vrsta in namen investicije ter pravila stroke, ki veljajo v dejavnosti, v katero se uvršča investicija. Investicijska dokumentacija mora biti izdelana strokovno in v okviru razpoložljivih podatkov ter tako podrobno, kolikor je še ekonomsko upravičeno.
Projektna in investicijska dokumentacija morata biti med seboj usklajeni v vseh fazah investiranja.
Predložena investicijska dokumentacija je podlaga za odločanje o investicijah v objekte in naprave javnih služb varstva okolja.

Dokument identifikacije investicijskega projekta vsebuje podatke, ki so potrebni za določitev investicijske namere in njenih ciljev v obliki funkcionalnih zahtev, ki jih bo morala investicija izpolnjevati. Dokument identifikacije investicijskega projekta lahko vsebuje tehnične ali tehnološke elemente rešitev in je osnova za odločanje o nadaljnji izdelavi investicijske dokumentacije ali nadaljevanju investicije.
Pri izdelavi dokumenta identifikacije investicijskega projekta je potrebno smiselno upoštevati osnovni postopek ovrednotenja iz 6. člena te uredbe.
Dokument identifikacije investicijskega projekta vsebuje najmanj naslednje podatke:
1. opredelitev investitorja z navedbo, žigom in podpisom odgovorne osebe, določitev strokovnih delavcev oziroma služb, odgovornih za nadzor in izdelavo ustrezne investicijske ter projektne dokumentacije, navedbo izdelovalcev s podpisi in žigom ter navedbo datuma izdelave, navedbo bodočega upravljavca s podpisom in žigom,
2. analizo sedanjega stanja (razlogov za investicijsko namero) z najmanj osnovnimi podatki o obstoječem sistemu in sistemih, v katere je možna vključitev, kot na primer o številu prebivalcev in drugih uporabnikih, o kvantiteti in kvaliteti pitne ali odpadne vode ali odpadkov, o tehničnih karakteristikah,
3. opredelitev ciljev investicije,
4. ugotovitev različnih variant, vendar najmanj minimalne variante oziroma variante “brez” investicije in variante “z” investicijo,
5. opredelitev vrste investicije, določitev vrednosti investicije po stalnih cenah (če je možno, na podlagi analize že izvedenih investicij) in potrebne investicijske dokumentacije,
6. opredelitev osnovnih elementov, ki določajo investicijo (iz študij (kot na primer strategija, operativni program ali program) v kateri je celovito obdelana problematika izgradnje objektov in naprav, lokacija s preglednim grafičnim prikazom objekta in njegove lege v prostoru, način fizične vključitve v obstoječ(e) sistem(e), opis tehničnih karakteristik z osnovnimi grafičnimi prikazi (na primer tipičnimi prerezi), obseg in specifikacija naložbe, varstvo okolja, terminski plan izvedbe, kadrovsko-organizacijska shema s prostorsko opredelitvijo, finančni in drugi resursi),
7. ugotovitev smiselnosti in možnosti izdelave predinvesticijske zasnove oziroma investicijskega programa,
8. terminski plan izdelave investicijske in projektne dokumentacije.
V primeru, da investicijski program po prvi alinei drugega odstavka 4. člena te uredbe ni obvezen, vsebuje dokument identifikacije investicijskega projekta poleg obvezne vsebine še:
– navedbo odgovornega vodje za izvedbo investicije,
– spisek strokovnih podlag,
– izračun upravičenosti v ekonomski dobi, ki vsebuje najmanj izračun finančnih kazalcev po statični metodi (doba vračanja investicijskih sredstev) in drugih kazalcev iz 12. točke četrtega odstavka 10. člena te uredbe,
– analizo variant z oceno investicijskih stroškov in koristi oziroma stroškovne učinkovitosti,
– opis izbora optimalne variante, ki temelji na projektni dokumentaciji iz tretjega odstavka 10. člena te uredbe,
– prikaz vrednosti investicije s predvideno finančno konstrukcijo po tekočih cenah,
– predvideno organizacijo za izvedbo investicije, če ni posebej izdelana študija izvedbe nameravane investicije.
S tem pridobi dokument identifikacije investicijskega projekta vlogo investicijskega programa ter predstavlja osnovo za odločitev o investiciji.

Predinvesticijsko zasnovo se izdela po osnovnem postopku iz 6. člena te uredbe.
V predinvesticijski zasnovi so obravnavane vse variante, za katere je verjetno, da bi na ekonomsko, finančno, terminsko in tehnično sprejemljiv način izpolnile cilje iz dokumenta identifikacije investicijskega projekta, najmanj minimalna varianta oziroma varianta “brez” investicije in varianta “z” investicijo. Pri tem se upoštevajo tehnične, finančne, zakonske in druge omejitve in ugotovijo posledice posameznih variant ter utemelji predlog optimalne variante.
Predinvesticijska zasnova je povzetek predhodnih del in analiz in njihovih rezultatov, med katere spadajo:
– študije in raziskave povpraševanja, ekonomske analize in študije, ki utemeljujejo vrsto, potrebnost, smotrnost in koristnost investicije ter usklajenost s predvideno strategijo razvoja,
– tehnološke raziskave in študije ter tehnološki načrt z izborom in pregledom potrebne opreme,
– idejne gradbene in druge rešitve,
– geološke, geomehanske, seizmološke, vodnogospodarske, ekološke in druge raziskave,
– podatki o možnih lokacijah objekta ter analiza vplivov na okolje in drugih vplivov s predvidenimi ukrepi.
Predinvesticijska zasnova obravnava posamezne variante tako podrobno, da je možno čimbolj zanesljivo izbrati in utemeljiti optimalno varianto.
Obvezna vsebina predinvesticijske zasnove vključuje:
1. povzetek dokumenta identifikacije investicijskega projekta z določitvijo investitorja (z navedbo, žigom in podpisom odgovorne osebe), navedbo izdelovalcev s podpisi in žigom ter navedbo datuma izdelave ter ciljev oziroma strategije,
2. analizo obstoječega stanja z vidika predmeta investiranja s prikazom potreb po predmetni investiciji ter usklajenosti investicijskega projekta s strategijo gospodarskega razvoja Slovenije oziroma z nacionalnim programom varstva okolja in/ali drugimi strateškimi in operativnimi dokumenti s področja varstva okolja,
3. analizo variant z oceno investicijskih stroškov in koristi, analizo stroškov na enoto kapacitete posamezne variante (kot na primer m1 cevovoda, m3 novega deponijskega prostora) ter izračunom učinkovitosti za ekonomsko dobo investicije,
4. analizo lokacij variant z opisom pomembnejših vplivov investicije (posebej vplivov na okolje), analizo možnih lokacij z vidika zagotavljanja skladnega regionalnega razvoja, pregledni grafični prikaz lokacij,
5. analizo zaposlenih po posameznih variantah,
6. okvirni terminski plan realizacije investicije z dinamiko financiranja po variantah,
7. okvirno finančno konstrukcijo posameznih variant,
8. izračun finančnih in ekonomskih kazalcev (doba vračanja investicijskih sredstev, neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost) posameznih variant z opisi stroškov in koristi, ki se ne dajo ovrednotiti z denarjem; za predinvesticijske zasnove večjih predračunskih vrednosti tudi razvojna merila,
9. analizo občutljivosti vsake od variant,
10. opis meril in ponderjev za izbor optimalne variante,
11. predlog z opisom optimalne variante.

Investicijski program s svojim tehnično-tehnološkim in ekonomskim delom predstavlja strokovno osnovo za investicijsko odločitev.
Investicijski program je potrebno izdelati po osnovnem postopku iz 6. člena te uredbe.
Investicijski program je podrobno razdelana optimalna varianta, ki temelji na naslednji projektni dokumentaciji:
– najmanj idejnem projektu, kot tehnično-tehnološki osnovi za izdelavo investicijskega programa, in mora vsebovati vse potrebne elemente in ugotovitve za čimbolj realno oceno vrednosti investicije,
– izvedbenem prostorskem aktu (z opredeljenimi pogoji investicije),
– tehnološkem projektu s specifikacijo opreme,
– geoloških, geomehanskih, seizmoloških, vodnogospodarskih, ekoloških in drugih raziskavah.
Obvezna vsebina investicijskega programa obsega:
1. povzetek dokumenta identifikacije investicijskega projekta oziroma predinvesticijske zasnove z ugotovitvijo sprememb in vzrokov zanje,
2. uvodno pojasnilo s povzetkom investicijskega programa, ki vsebuje najmanj:
– cilje investicije,
– spisek strokovnih podlag,
– kratek opis upoštevanih variant ter izbora optimalne variante,
– navedbo odgovorne osebe za izdelavo investicijskega programa in projektne dokumentacije ter odgovornega vodjo za izvedbo investicije,
– predvideno organizacijo za izvedbo investicije, če ni posebej izdelana študija izvajanja investicije,
– prikaz vrednosti investicije s predvideno finančno konstrukcijo,
– prikaz rezultatov izračuna upravičenosti investicije,
3. osnovne podatke o investitorju, podpis in žig odgovorne osebe investitorja, navedbo izdelovalcev s podpisi in žigom ter navedbo datuma izdelave, navedbo bodočega upravljavca s podpisom in žigom,
4. analizo obstoječega stanja z vidika predmeta investiranja s prikazom potreb, ki jih bo zadovoljevala predmetna investicija (z upoštevanjem demografskih napovedi in ocen gospodarskih gibanj) ter usklajenosti investicijskega projekta s strategijami gospodarskega razvoja Slovenije, z nacionalnim programom varstva okolja in/ali drugimi strateškimi in operativnimi dokumenti s področja varstva okolja,
5. tehnično-tehnološki del (opredelitev investicijskega projekta na osnovi normativov in materialnih bilanc; podlaga za tehnično-tehnološki del je najmanj idejni projekt),
6. analizo zaposlenih za minimalno varianto oziroma varianto “brez” investicije ter varianto “z” investicijo,
7. oceno vlaganj po stalnih in tekočih cenah,
8. analizo lokacije,
9. analizo vplivov investicijskega projekta na okolje ter oceno stroškov za odpravo negativnih vplivov,
10. terminski plan izvedbe investicije,
11. finančno konstrukcijo po tekočih cenah (v primeru financiranja s krediti tudi izračun stroškov financiranja in odplačil kreditov),
12. izračun upravičenosti v ekonomski dobi, izračun finančnih in ekonomskih kazalcev po statični in dinamični metodi (doba vračanja investicijskih sredstev, neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost) za investicijski projekt z opisi stroškov in koristi, ki se ne dajo ovrednotiti z denarjem, podjetniško analizo poslovanja, ki dokazuje, da bo mogoče za ves čas obratovanja investicije zagotavljati sredstva za obratovanje in vzdrževanje investicije, izračun obremenitve prebivalcev in drugih uporabnikov z investicijo (odstotni delež povprečnega dohodka gospodinjstva v lokalni skupnosti ali območju, ki bo vključeno v javno službo, v okviru katere bo realizirana investicija),
13. predstavitev in razlaga rezultatov.

Študija izvedbe investicije je popis vseh potrebnih aktivnosti za izvedbo investicije, vključno z aktivnostmi za zagon obratovanja. Študija izvedbe investicije je lahko tudi sestavni del investicijskega programa.
Študija izvedbe nameravane investicije vsebuje:
1. organizacijske rešitve pri izvedbi,
2. način in postopek izbora izvajalcev oziroma dobaviteljev opreme,
3. terminski plan vseh aktivnosti, ki so potrebne za realizacijo investicije in vzpostavitev poslovanja (obratovanja),
4. seznam potrebne investicijsko-projektne dokumentacije po obstoječih predpisih,
5. način zaključnega prevzema in vzpostavitve obratovanja.
Študija izvedbe je prilagojena posebnostim investicijskega projekta in pripravljena najkasneje do začetka postopka javnega razpisa v skladu z zakonom o javnih naročilih.

Poročilo o izvajanju investicijskega projekta je namenjeno pravočasnemu ugotavljanju odstopanj od planirane izvedbe ter ukrepom za njihovo odpravo.
Poročilo o izvajanju investicijskega projekta vsebuje najmanj:
1. rezultate primerjave realizacije terminskega plana izvedbe investicije s terminskim planom predvidenem v investicijskem programu do datuma izdelave poročila (nadziranje izvajanja terminskega plana),
2. primerjavo dejanske porabe finančnih sredstev s predvideno v investicijskem programu (nadziranje porabe proračuna investicijskega projekta),
3. vzroke in posledice morebitnih odstopanj in ukrepe za njihovo odpravo.
Poročilo o izvajanju investicijskega projekta predstavlja strokovno osnovo za odločitev o morebitni izdelavi novelacije investicijskega programa.

Namen poročila je ugotavljanje dejanskih učinkov investicije v primerjavi z učinki iz investicijskega programa. Poročilo o spremljanju učinkov izvedene investicije se izdela enkrat letno ob zaključnem računu.
Poročilo o spremljanju učinkov vsebuje najmanj:
1. opis izhodiščnega stanja oziroma tistih rezultatov iz investicijskega programa, ki predstavljajo osnovo za primerjavo z rezultati investicijskega projekta (nadziranje sprememb rezultatov investicijskega projekta v smislu zmogljivosti in kakovosti),
2. primerjavo rezultatov z izhodiščnim stanjem in analizo odstopanj, predvsem z vidika izkoriščenosti zmogljivosti, doseženih normativov in stroškov poslovanja.

Izdelavo dokumenta identifikacije investicijskega projekta zagotovi investitor.
Do dokumenta identifikacije investicijskega projekta se opredeli investitor, ki s pisnim sklepom:
– odobri dokument identifikacije investicijskega projekta in s tem odobri izdelavo predinvesticijske zasnove ali investicijskega programa v skladu z drugim odstavkom 4. člena te uredbe oziroma izvedbo investicije ali
– vrne dokument identifikacije investicijskega projekta v postopek za pridobivanje dodatnih informacij, ali
– zavrne dokument identifikacije investicijskega projekta z navedbo razlogov predlagatelju.

Predinvesticijsko zasnovo, ki je potrebna za obsežnejše in zahtevnejše investicijske projekte, zagotovi investitor.
Investitor, po predhodni zagotovitvi pregleda skladnosti izdelane dokumentacije s predpisi in preveritvi pravilnosti izračunanih kazalcev, s pisnim sklepom:
– potrdi predinvesticijsko zasnovo in odobri izdelavo investicijskega programa, ali
– zavrne predinvesticijsko zasnovo kot neustrezno podlago za izdelavo investicijskega programa z navedbo razlogov.
Investitor lahko imenuje strokovno komisijo za pregled in oceno investicijske dokumentacije, ki izdela strokovno oceno v skladu z določili 17. člena te uredbe.

Investicijski program zagotovi investitor.
Investitor po predhodni zagotovitvi pregleda skladnosti izdelane dokumentacije s predpisi in preveritvi pravilnosti izračunanih kazalcev:
– potrdi investicijski program s pisnim sklepom o odobritvi izvedbe investicije ali
– zavrne investicijski program s pisnim sklepom, v katerem so navedeni razlogi za zavrnitev.
Investitor lahko imenuje strokovno komisijo za pregled in oceno investicijske dokumentacije, ki izdela strokovno oceno v skladu z določili 17. člena te uredbe.
V primeru, da ministrstvo, pristojno za okolje sofinancira investicijo, minister, pristojen za okolje, v postopku javnega razpisa, imenuje strokovno komisijo za pregled in oceno investicijske dokumentacije, ki izdela strokovno oceno, v skladu z določili 17. člena te uredbe.
Novelacijo investicijskega programa potrdi investitor po postopku, ki je predpisan za investicijski program.
V primeru, da naročnik po zakonu o javnih naročilih ni hkrati tudi investitor, mora tudi naročnik potrditi investicijski program v skladu s 3. točko 4. člena zakona o javnih naročilih.

Ocena upravičenosti investicije vsebuje strokovno oceno o skladnosti investicijske dokumentacije z metodologijo in upravičenosti investicije z vidika veljavnih meril učinkovitosti.
V strokovno ocenjevanje ne morejo biti vključene osebe, ki so sodelovale pri pripravi investicijske dokumentacije.
Strokovna ocena upravičenosti je obvezna za dokument identifikacije investicijskega projekta, ki je hkrati investicijski program za investicijske projekte vrednosti med 50,000.000 in 100,000.000 tolarjev in za investicijske projekte iz tretjega odstavka 4. člena te uredbe, predinvesticijsko zasnovo in za investicijski program.

Študijo izvedbe investicije zagotovi investitor najkasneje do začetka oddaje del ali nabave blaga ali storitev v skladu z zakonom o javnih naročilih.
Odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta s pisnim sklepom sprejme odločitev o začetku izvajanja investicijskega projekta.

Odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta pripravi poročilo o izvajanju investicije najmanj enkrat letno ali ob predvidenih odstopanjih iz 6. člena te uredbe ter ob izdaji uporabnega dovoljenja, ki je sestavni del poročila.
Odgovorni vodja izvedbe investicijskega projekta pripravi tudi predlog za morebitno novelacijo investicijskega programa. O morebitni izdelavi novelacije odloči odgovorna oseba investitorja.

Poročilo o spremljanju učinkov izvedene investicije pripravi upravljavec investicije v obratovanju najmanj enkrat letno v obdobju do dosežene stopnje izkoriščenja kapacitet, predvidene v investicijskem programu.
Upravljavec pošlje poročilo investitorju, ki ga prouči ter na njegovi podlagi pripravi predlog za morebitne potrebne ukrepe.

Pri ocenjevanju učinkovitosti investicije se, glede na dejavnost in predvideno vrednost investicije, upoštevajo finančno-tržna, ekonomska in razvojna merila ter merila usklajenosti z normativi, standardi in stroški na enoto učinka.
1. Finančno-tržna merila
Osnova za izračun finančno-tržnih meril za ugotavljanje učinkovitosti investicije je finančni tok gotovine. Pri izračunih dinamičnih meril uporabljamo metodo diskontiranja.
Finančno-tržna naložbena merila so:
– neto sedanja vrednost,
– interna stopnja donosnosti,
– relativna neto sedanja vrednost.
2. Ekonomska merila
Za investicije nad 1.000,000.000 tolarjev se izdela ekonomska ocena razvojne učinkovitosti na osnovi ovrednotenja s tako imenovanimi popravljenimi oziroma pripisanimi cenami zaradi že obstoječih disparitet oziroma nujnosti internalizacije eksternih stroškov.
Osnova za izračun ekonomskih meril je ekonomski tok. Pri izračunih dinamičnih meril uporabljamo metodo diskontiranja.
Ekonomska naložbena merila so:
– ekonomska neto sedanja vrednost,
– ekonomska interna stopnja donosnosti,
– ekonomska relativna neto sedanja vrednost.
3. Razvojna merila
Poleg meril iz točk 1. in 2., se pri ocenjevanju investicij nad 5.000,000.000 tolarjev, uporabljajo tudi razvojna merila. Izdela se ocena ustreznosti ciljem narodnogospodarskega, sektorskega in okoljevarstvenega razvoja, ki sistematično upošteva tudi nemonetarne učinke in to s točkovanjem in tehtanjem prisojenih učinkov investicijskega projekta.
Predinvesticijska zasnova ali investicijski program ustreza ciljem narodnogospodarskega, sektorskega razvoja in varstva okolja, če doseže določen odstotek možnih točk, ki jih določi komisija iz 15. in 16. člena, upoštevaje naslednja merila:
A) Merila sledenja ciljem narodnogospodarskega razvoja:
– povečanje konkurenčnosti, posebno mednarodne,
– vzdrževanje socialne varnosti in zaposlitve,
– izboljšanje medsektorskih zmogljivosti,
– prispevek k izboljšanju regionalnega razvoja.
B) Merila sektorske proizvodno-storitvene moči, zanesljivosti in kvalitete delovanja:
– izboljšanje zadostnosti, kvalitete in zanesljivosti sistema obratovanja,
– povečanje učinkovitosti rabe produkcijskih tvorcev,
– disperzija načinov oskrbe oziroma poslovanja.
C) Merila varstva okolja:
– izboljšanje kvalitete zraka in zmanjšanje onesnaževanja,
– izboljšanje zagotavljanja dobrega stanja voda in optimizacija koristi trajnostne izrabe vodnih virov,
– zmanjšanje škod na kmetijske pridelke in gozd,
– ohranitev identitete krajine ter kulturne in naravne dediščine,
– zmanjšanje škod na strukturo in sestavo tal,
– ohranjanje in upravljanje vodnega režima.
D) Merila usklajenosti z normativi, standardi in stroški na enoto učinka:
– kapaciteta investicije (na primer količina predelave odpadkov v kg, prostornina razpoložljivega deponijskega prostora v m3) ali vrednost investicije na enoto (na primer na prebivalca, ki je vključen v sistem, na m1 cevovoda itd.),
– skupni stroški investicije na enoto (na m1 cevovoda itd.),
– stroški na enoto učinka v obratovanju (na primer na m3 prodane vode, na m3 vode, očiščene v čistilni napravi itd.).

Minimalna merila po posameznih dejavnostih
Minimalna merila se uporabljajo v odvisnosti od načina pridobivanja prihodkov v posameznih dejavnostih javnih služb varstva okolja. Kolikor investicijski projekt vključuje različne dejavnosti glede na način pridobivanja prihodkov (na primer iz proračunskih sredstev, s prodajo storitev itd.), se jih ovrednoti z merili za dejavnosti, na katere se ta nanašajo.
Za posamezne investicije oziroma njene dele, ki pomenijo ekonomsko-tehnične celote, se uporabljajo naslednja merila:
1. za dejavnosti, za katere je vzpostavljen trg in pridobivajo prihodke s prodajo proizvodov in storitev:
– finančno-tržna merila,
– ekonomska merila;
2. za dejavnosti javnih služb s področja varstva okolja:
– finančno-tržna merila,
– ekonomska merila,
– razvojna merila,
– usklajenost s cenovno politiko vlade;
3. za investicije v dejavnosti javnih služb s področja varstva okolja:
– finančno-tržna merila,
– ekonomska merila,
– razvojna merila,
– usklajenost z normativi (kot na primer poraba vode ali količina odpadkov na prebivalca ali vrednost investicije na enoto, na primer na prebivalca, m1 cevovoda),
– skupni stroški in stroški na enoto učinka v času obratovanja (na primer pri investicijah v čiščenje odpadnih voda na m3 očiščene vode, gradbenih investicijah na m2 površine ali m3 prostornine);
4. za investicije v upravne objekte javnih služb varstva okolja:
– finančno-tržna merila,
– ekonomska merila,
– usklajenost z normativi in standardi (površina ali vrednost investicije na enoto, kot na primer na zaposlenega),
– skupni stroški in stroški na enoto učinka v času obratovanja (na primer pri gradbenih investicijah na m2 površine).

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.