Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 12. decembra 2002

1. Sodba Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 397/2001 z dne 11. 9. 2001 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Višjemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

1. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je okrajno sodišče s sodbo št. P 224/96 z dne 27. 2. 2001 razsodilo, da je C. C. (ki je med postopkom umrl) imetnik pravice uporabe parc. št. 819/3 k.o. V., ki je nastala iz nacionaliziranega zemljišča parc. št. 1681/5 k.o. U. II. Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Kopru ugodilo pritožbi tožene stranke (Občine Piran) in spremenilo II. in III. točko izreka sodbe Okrajnega sodišča v Piranu št. P 224/96 z dne 27. 11. 2000 tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je druga tožeča stranka (tj. C. C., oče sedanjega ustavnega pritožnika) imetnik pravice uporabe parc. št. 819/3 k.o. V. in da je tožena stranka dolžna izstaviti pravno veljavno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo druga tožeča stranka vpisala pravico uporabe na tej parcelni številki. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o stroških postopka na prvi stopnji.
2. Višje sodišče je ocenilo, da ni mogoče povsem zanesljivo zaključiti, da parc. št. 819/3 predstavlja del parc. št. 1681/1, ki jo je prejšnji lastnik kupil leta 1955. Po mnenju višjega sodišča to za odločitev v tej zadevi ni bistveno, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Prejšnjemu lastniku naj bi namreč ob nacionalizaciji ostala zgolj pravica brezplačnega uživanja zemljišča, dokler mu ne bi bila odvzeta z odločbo. Ta pravica pa naj bi prejšnjemu lastniku zagotavljala le pravico do posesti, ne pa razpolaganja. Zato naj na podlagi takšne pravice tožnik ne bi mogel uveljavljati stvarnopravnega zahtevka. Podobne upravičenosti kot lastninska pravica naj bi namreč imela le pravica uporabe. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in nasl. – v nadaljevanju: ZLNDL), ki je olastninil pravico uporabe, pa naj v obravnavanem primeru ne bi bil relevanten, ker je pritožniku ob nacionalizaciji ostala pravica brezplačnega uživanja. Tožnik naj bi vračilo nepremičnine lahko uveljavljal kvečjemu na podlagi določb zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – ZDen).
3. Pritožnik meni, da sta z izpodbijano sodbo kršeni pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave) in pravica do zasebne lastnine (33. člen ustave). Sklicuje se na določbe zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in 3/59 popr. – ZNNZGZ), ki so določale, da zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika stavbnega zemljišča, ki na njem pridobi pravico do brezplačnega uživanja. Glede na določbe zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – ZSZ84), ki so se nanašale na prejšnje lastnike gradbenih zemljišč, ki so bila nacionalizirana, naj bi bilo povsem jasno, da so ti pridobili pravico uporabe na zemljiščih, če jim niso bila odvzeta iz posesti. Ker je Višje sodišče spremenilo sodbo, bi po pritožnikovem mnenju moralo pojasniti tudi, kaj se je zgodilo s pravico brezplačnega uživanja v primeru, ko zemljišče ni bilo odvzeto iz posesti. Ker tega ni storilo, po pritožnikovem mnenju ni navedlo odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala spremembo sodbe. Ker naj Višje sodišče ne bi utemeljilo stališča, da pravica do brezplačnega uživanja ni takšna pravica, ki bi dala pravico do lastnine, naj bi bila kršena pravica iz 22. člena ustave. Z odločitvijo, sprejeto na podlagi neargumentiranega stališča, po katerem pravica brezplačnega uživanja ni podlaga za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL, pa naj bi bila kršena tudi pravica iz 33. člena ustave.

4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-403/01 z dne 15. 10. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Višjemu sodišču v Kopru, ki nanjo ni odgovorilo. Ustavna pritožba je bila vročena tudi Občini Piran (toženi stranki v pravdi), ki v odgovoru na ustavno pritožbo navaja, da je prejšnji lastnik pravico do brezplačnega uživanja zemljišča izgubil leta 1967, ko so mu bili z odločbo št. 464-59/66-67 z dne 9. 2. 1967 iz posesti odvzeti deli parcel št. 1681/1, 1681/4 in 1681/5. Zato Občina Piran meni, da je ustavna pritožba neutemeljena.

5. Ustavna pritožba sicer ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve, ki jih sodišče stori pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Kot je ustavno sodišče že večkrat poudarilo, je za ustavnosodno presojo pomembno, ali je izpodbijana odločitev sodišča zaradi takšne kršitve tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako npr. že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 – Odl. US VII, 118). Ustava v 22. členu namreč zagotavlja tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti pri odločanju. Kršitev te pravice med drugim predstavlja tudi sprejem očitno napačne sodbe oziroma sodbe brez razumne pravne obrazložitve. Prav to kršitev je mogoče očitati izpodbijani sodbi.
6. Odločitev višjega sodišča v obravnavani zadevi, ki temelji na stališču, da zato, ker je prejšnjemu lastniku po nacionalizaciji zemljišča ostala le pravica brezplačnega uživanja, ne more uspešno uveljavljati zahtevka za ugotovitev, da je imel pravico uporabe, namreč nima nobene pravne podlage.
7. ZNNZGZ je določil, da postanejo gradbena zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja družbena lastnina (drugi odstavek 1. člena in členi 34. do 41.). Kot gradbena zemljišča so se nacionalizirala vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki so ležala v ožjih gradbenih okoliših mest in naseljih mestnega značaja. 37. člen je določal, da ima lastnik zgradbe, ki ni nacionalizirana in ki stoji na nacionalizirani gradbeni parceli, na tej pravico brezplačnega uživanja zemljišča vse dotlej, dokler na tem zemljišču stoji stavba. 38. člen je določal, da nezazidano nacionalizirano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Po obvezni razlagi prvega odstavka 39. člena (Uradni list FLRJ, št. 24/59) se je pravica uživanja nacionaliziranega zemljišča lahko za plačilo ali brezplačno prenesla na poljubno drugo osebo. Višje sodišče torej nima prav, ko trdi, da je pravica brezplačnega uživanja zagotavljala le pravico do posesti, ne pa razpolaganja.
8. Leta 1968 je bil sprejet zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68 in 20/69). Tudi ta zakon je določil, da postanejo stavbna zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja družbena lastnina pod pogoji, ki so določeni v tem zakonu (1. člen). 2. člen je določal, da se stavbna zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja določajo z republiškim zakonom. Zemljišča, ki so bila nacionalizirana že leta 1958 z ZNNZGZ, s tem zakonom niso bila nacionalizirana, ker so že bila družbena lastnina. Zanja pa je seveda veljal pravni režim, kot ga je določil ta “novi” zakon. Med drugim je ta zakon omejil pravico razpolaganja, saj je določal, da lahko prejšnji lastnik pravico uporabe prenese le na ožje družinske člane (prvi odstavek 5. člena). Argument višjega sodišča, da je imela pravica uporabe upravičenja, podobna lastninski pravici, pravica uživanja pa ne, ker z njo ni bilo mogoče razpolagati, torej ne more zdržati, ker je bilo razpolaganje prosto le s pravico uživanja (glej prejšnjo točko obrazložitve), ne pa s pravico uporabe.
9. 3. člen omenjenega zakona iz leta 1968 je določal, da ima prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča tako zemljišče pravico uporabljati do dneva, ko ga mora po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku. S četrtim odstavkom 5. člena pa je ta zakon izenačil pravni položaj prejšnjih lastnikov zemljišč, ki so bila nacionalizirana do uveljavitve tega zakona (torej na podlagi ZNNZGZ) s tistimi, na katere so prejšnji lastniki do uveljavitve tega zakona prenesli pravico uporabe ali prednostno pravico uporabe. Ta zakon je torej štel, da so prejšnji lastniki s pravnim poslom, sklenjenim pred uveljavitvijo tega zakona, prenesli pravico uporabe, čeprav je ZNNZGZ to pravico imenoval “pravico brezplačnega uživanja”.1

1 Oba navedena zakona sta bila zvezna zakona, ki sta v srbohrvaškem besedilu obravnavano pravico imenovala “pravo besplatnog korištenja” oziroma “pravo korištenja”. V slovenskem besedilu pa je ZNNZGZ govoril o pravici brezplačnega uživanja, zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja pa o “pravici uporabe” oziroma o “prednostni pravici uporabe”, če je šlo za prednostno pravico gradnje prejšnjega lastnika.

10. Z uveljavitvijo zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72) je (zaradi ustavnih amandmajev iz leta 1971 k tedanji republiški ustavi) na območju Slovenije prenehal veljati zvezni zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja. V 2. točki 18. člena je zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem določil, da ima prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča (nacionaliziranega leta 1958) še nadalje pravico uporabljati to zemljišče do dneva, ko ga mora po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku. Tudi promet s temi zemljišči je bil omejen: pravico uporabe je lahko imetnik prenesel s pravnim poslom le na zakonca, potomce, posvojence, starše in posvojitelje, ti pa pravice s pravnim poslom niso mogli prenašati naprej. Lahko pa je bila predmet zakonitega dedovanja. Prenos pravice uporabe se je ugotovil s posebno odločbo občinskega organa za premoženjskopravne zadeve.
11. Leta 1976 je bil sprejet zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76). Tudi ta zakon je med drugim urejal pravni položaj imetnikov pravice uporabe na zemljiščih v mestih in v naseljih mestnega značaja. Prejšnji lastnik zemljišča je lahko uporabljal zemljišče, dokler ni pristojni občinski upravni organ izdal odločbe, s katero je odločil, da se zemljišče izroči občini. Imel je tudi prednostno pravico uporabe za zgraditev stanovanjske hiše ali poslovne stavbe. Razpolaganje s pravnim poslom je bilo omejeno na zakonca, potomce, posvojence, starše in posvojitelje. Pravica uporabe je bila tudi podedljiva. Določbe tega zakona pa so se uporabljale tudi za prejšnje lastnike stavbnega zemljišča, ki je postalo družbena lastnina na podlagi nacionalizacije ali kompleksne razlastitve, če pravice uporabe zemljišča ali prednostne pravice uporabe zemljišča niso izgubili.
12. Z uveljavitvijo ZSZ84 so prenehali veljati zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem iz leta 1972, zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev iz leta 1976 in zakon o upravljanju in razpolaganju s stavbnim zemljiščem iz leta 1977. Ta zakon je v 13. členu določal, da je prejšnjemu lastniku (dokler občinski upravni organ ni izdal odločbe o izročitvi) pripadala pravica uporabe, če mu zemljišče ni bilo odvzeto. Lastnik stavbe je imel pravico uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču (15. člen). Razpolaganje s pravnim poslom je bilo omejeno na zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce, starše in posvojitelje ter njihove zakonce. Občina je imela predkupno pravico. Če občina te pravice ni izkoristila, je občan lahko zemljišče prodal (25. člen). Pravica uporabe je bila podedljiva.
13. Določbe tega zakona so se uporabljale tudi za prejšnje lastnike gradbenih oziroma stavbnih zemljišč, ki so postala družbena lastnina zaradi nacionalizacije, kompleksne razlastitve ali zaradi prenehanja lastninske pravice (npr. zaradi presežka maksimuma), če pravice uživanja oziroma uporabe zemljišča niso izgubili (64. člen).2

2 Določbe tega zakona od členov 9 do 28 je ustavno sodišče razveljavilo z odločbo št. U-I-105/91 z dne 23. 4. 1992 (Uradni list RS, št. 24/92 in Odl. US I, 28), sicer pa je ta zakon (razen določb prve in tretje alinee 41. člena ter določb VI. poglavja) nehal veljati z uveljavitvijo zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – ZSZ).

14. Iz prikazane zakonodajne ureditve stavbnih zemljišč je razvidno, da so vsi predpisi, uveljavljeni po ZNNZGZ, govorili le o pravici uporabe kot o pravici na nacionaliziranih zemljiščih. Tudi če se je s sprejemom vsakega novega predpisa spreminjala vsebina te pravice, to ni pomenilo, da gre za drugo (novo) pravico. Dejstvo, da ni bilo sporno, da je na tem delu zemljišča prejšnjemu lastniku ob nacionalizaciji leta 1958 ostala zgolj pravica do brezplačnega uživanja (na to se sklicuje Višje sodišče), torej ne more biti relevantno. Zaključek, da prejšnji lastnik nacionaliziranega zemljišča na tem zemljišču ne more pridobiti lastninske pravice po ZLNDL, ker naj bi imel zgolj pravico brezplačnega uživanja, pa po navedenem nima nobene pravne podlage. Poleg tega tak zaključek sam po sebi še ne pomeni, da tožnik ni imel pravice uporabe.
15. Po navedenem je pravno stališče, na podlagi katerega je Višje sodišče sprejelo izpodbijano odločitev, tako očitno napačno, da ga je mogoče oceniti za arbitrarno. Z odločitvijo, sprejeto na podlagi takega stališča, je pritožniku kršena pravica iz 22. člena ustave. Zato je ustavno sodišče sodbo višjega sodišča razveljavilo in zadevo višjemu sodišču vrnilo v novo odločanje.
16. Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi kršitve 22. člena ustave, se ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v presojo, ali je bila z njo pritožniku kršena tudi pravica iz 33. člena ustave.
17. Glede na navedbe Občine Piran, ki v odgovoru na ustavno pritožbo zatrjuje, da je v obravnavanem primeru prejšnji lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča izgubil že leta 1967 zaradi odvzema delov zemljišč iz posesti, pa ustavno sodišče pojasnjuje, da se v obravnavanje teh trditev ne more spuščati. Višje sodišče namreč sodbe ni spremenilo zato, ker bi ugotovilo drugačno dejansko stanje (npr., ker bi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine), temveč zato, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tako je v zvezi z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ocenilo le, da na podlagi listin “ni mogoče povsem zanesljivo zaključiti, da ta celotna parcela predstavlja del parc. št. 1681/1”. To pa ne pomeni ugotovitve, da je bilo sporno zemljišče odvzeto iz posesti. Glede na to, da bo višje sodišče moralo upoštevati pravno ureditev pravic na stavbnih zemljiščih, kot so jo urejali navedeni zakoni, se bo torej v ponovljenem postopku moralo ukvarjati s pritožbenimi razlogi glede dejanskega stanja, tj. z vprašanjem, ali je bilo sporno zemljišče prejšnjemu lastniku odvzeto iz posesti ali ne.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.