Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 12. decembra 2002

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 287/01 z dne 29. 1. 2002 in sodba višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 140/01 z dne 6. 7. 2001 se razveljavita.
2. Pritožba zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. PS 822/2000 z dne 20. 2. 2001 se zavrne in se potrdi sodba delovnega in socialnega sodišča.
3. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izvrši sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. PS 822/2000 z dne 20. 2. 2001.

1. Pritožnica izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo njeno revizijo kot neutemeljeno, in sodbo višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je ugodilo pritožbi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: zavod), ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je njen zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojni sestri zavrnilo, ker po sklepu o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Uradni list RS, št. 52/92), oseba, ki je bila uživalka pokojnine, ni štela za preživljano osebo. Sodišče prve stopnje je namreč pritožnici, ki je uživalka pokojnine po predpisih o starostnem zavarovanju kmetov, pravico priznalo. Odločbi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. 548.931 z dne 20. 3. 2000 in 23. 5. 2000 je razveljavilo, pravico do družinske pokojnine po pokojni sestri priznalo od 1. 2. 2000 dalje in zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje naložilo, naj o odmeri in izplačevanju te družinske pokojnine odloči s posebno odločbo. Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da mora biti merilo, kdaj se nekdo šteje za preživljanega, višina prejemka, ne pa njegova vrsta. Meni, da so ji s sodbama Višjega in Vrhovnega sodišča kršene pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu, pravica do enakega varstva po 22. členu in pravica do socialne varnosti po 50. členu ustave. Predlaga, naj ustavno sodišče odpravi pravno podlago, na katero sta višji sodišči oprli svoji odločitvi, razveljavi njuni sodbi, odpravi odločbi zavoda in ji ob uporabi 60. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) prizna pravico do družinske pokojnine po pokojni sestri.
2. Senat ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 4. 11. 2002 sprejel v obravnavo. Vrhovno sodišče je sporočilo, da na navedbe ne bo odgovorilo.

3. Ustavno sodišče je iz ustavne pritožbe izločilo pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti 115. in 120. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/00, 124/00 in 109/01 – v nadaljevanju: ZPIZ-1), prve alinee prve točke sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (v nadaljevanju: sklep92), in prve alinee prve točke sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Uradni list RS, št. 50/00 – v nadaljevanju: sklep2000). Ker je pobudnica pobudo za oceno zakonskih določb umaknila, je z odločbo št. U-I-178/02 z dne 12. 9. 2002 (Uradni list RS, št. 83/02) presojalo le ustavnost in zakonitost sklepa 2000 in sklepa 92. Njuni prvi točki je v delu, ki se je nanašal na pokojnino, razveljavilo oziroma z učinkom razveljavitve ugotovilo neskladnost z ustavo. Presodilo je, da pravica do družinske pokojnine izhaja iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pokojnega zavarovanca. Zato ni v skladu z ustavo določitev merila, ki družinskemu članu samo zato, ker je prejemnik kmečke starostne pokojnine, preprečuje uveljavljati pravico do družinske pokojnine. Izraz pokojnina, ki sta ga v zvezi z določanjem pogojev uporabila obravnavana podzakonska akta, namreč ni jamstvo, da posameznikovi povprečni dohodki v določenem obdobju dosegajo višino, ki jo v zvezi s preživljanjem kot premoženjski cenzus določajo pokojninski predpisi in da ta posameznik že zato ne more postati prejemnik družinske pokojnine, zaradi česar ni treba ugotavljati izpolnjenosti še ostalih pogojev.
4. Pritožnica je s svojim zahtevkom pred sodiščem prve stopnje uspela, ker je le-to ugotovilo, da jo je pokojna sestra pomagala preživljati, ker sama ni imela zadostnih sredstev za preživljanje. S tem, in upoštevajoč doseženo starost, po stališču navedenega sodišča izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice, določene v 115. in 120. členu ZPIZ-1. Sodišče se je opredelilo tudi do določbe prve točke sklepa 92 v delu, ki se nanaša na pokojnino tako, da je razvidno, zakaj je odločilo le na podlagi zakona, ne tudi na podlagi podzakonskega akta. Pri tem sicer ne navaja drugega stavka 125. člena ustave. Smiselno iz obrazložitve sodišča izhaja, da je odločilo le na podlagi zakona zato, ker je menilo, da relevantna določba sklepa 92 ni v skladu z ustavno pravico do socialne varnosti (50. člen ustave).
5. Sodbi vrhovnega sodišča in višjega delovnega in socialnega sodišča, ki sta temeljili na določbi prve alineje prve točke sklepa 92, sta bili izdani, še preden je ustavno sodišče ugotovilo, da navedena določba sklepa 92 ni bila v skladu z ustavo. Pritožnici je bila z njima glede na kmečko starostno pokojnino kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu ustave, saj sta sodišči svoje stališče oprli na z ustavo neskladno določbo. Ustavno sodišče je zato ustavni pritožbi ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo. Ustava v 158. členu, s katerim ureja pravni institut pravnomočnosti, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Po zakonu o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je tako sredstvo, ki se lahko uveljavlja proti pravnomočnim odločbam, ustavna pritožba. Po 44. členu ZUstS se razveljavljeni zakon ali del zakona ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Po drugem odstavku 45. člena ZUstS se v primeru razveljavitve podzakonskega predpisa smiselno uporablja navedena določba 44. člena. V obravnavanem primeru sta izpodbijani sodbi postali pravnomočni, še preden je ustavno sodišče z odločbo št. U-I-178/02 ugotovilo, da je prva alineja prve točke sklepa92 v neskladju z ustavo. Ker je pritožnica za zavarovanje svojih pravic v postopku izkoristila vse zakonite pravne poti in pravočasno vložila ustavno pritožbo, učinkuje ugotovitev neustavnosti sklepa 92 tudi na odločitev o njeni ustavni pritožbi.
6. Ustavno sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS samo odloči o sporni pravici, če ima v spisu za to dovolj podatkov in če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi razveljavljenega akta že nastale. Ker je razveljavilo določbo sklepa 92, na kateri sta temeljili razveljavljeni sodbi, in je bilo v spisu dovolj podatkov, je ustavno sodišče o zadevi odločilo samo. Taka odločitev je bila zaradi varstva pravice do socialne varnosti (50. člen ustave) nujna glede na to, da traja postopek že več let ter upoštevajoč pritožničino starost. Zato je sodbi vrhovnega sodišča in višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavilo, pritožbo zoper sodbo delovnega in socialnega sodišča zavrnilo in potrdilo sodbo delovnega in socialnega sodišča. Na podlagi drugega odstavka 60. člena ZUstS je zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje naložilo, naj izvrši sodbo delovnega in socialnega sodišča.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 60. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.