Na podlagi 74. člena zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02) in 12. člena zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/94, 34/96 in 108/02) izdaja minister za finance

Ta pravilnik določa odhodke davčnega zavezanca, ki se ne štejejo za odhodke, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti, oziroma, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov (v nadaljnjem besedilu: davčno nepriznani odhodki).

Za davčno nepriznane odhodke se štejejo odhodki, ki ne pripomorejo k poslovanju, ker so nepotrebni ali neupravičeni, oziroma odhodki, ki niso običajni za poslovanje.
Za odhodke, ki niso običajni za poslovanje, se štejejo odhodki, ki niso običajni pri poslovanju v posamezni dejavnosti glede na pretekle izkušnje in primerjavo z drugimi dejavnostmi ter dejstvi in okoliščinami, razen odhodkov nastalih zaradi izrednih in nepogostih dogodkov, kot so naravne nesreče ali zaradi drugih izrednih in nepogostih dogodkov.

Za davčno nepriznane odhodke se štejejo odhodki, ki niso povezani z obdavčenimi prihodki, kot so stroški neposredno povezani z upravljanjem naložbe in stroški neposredno povezani z izplačevanjem dividend in drugih deležev v dobičku, če se davčna osnova prejemnika ne poveča za te prejete dividende v skladu z 32. členom zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljnjem besedilu: zakon) ali se davčna osnova zanje zmanjša v skladu z 29. členom zakona.

Za davčno nepriznane odhodke se štejejo stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje lastnikov ali povezanih oseb, kot so stroški za oddih, šport, zabavo in rekreacijo, vključno s pripadajočim davkom na dodano vrednost, če gre za brezplačno uporabo.
Za davčno nepriznane odhodke se štejejo stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje drugih oseb, ki niso delavci, kot so stroški za oddih, šport, zabavo in rekreacijo, vključno s pripadajočim davkom na dodano vrednost, če gre za brezplačno uporabo. Če pa se te storitve plačujejo, se za davčno nepriznane odhodke štejejo stroški, ki presegajo takšno plačilo.
Za davčno nepriznane odhodke se štejejo stroški za izobraževanje, kot so stroški seminarjev, vključno s potnimi stroški v zvezi s seminarji, šolnine, štipendije in literatura, delavcem, če so plačani za pridobitev izobrazbe oziroma znanj, ki niso neposredno potrebna za poslovanje davčnega zavezanca.
Za davčno nepriznane odhodke se štejejo stroški sredstev v lasti ali v finančnem najemu davčnega zavezanca, nastali, ko se ta uporabljajo za privatne namene. Če se takšna uporaba plačuje, se za davčno nepriznane odhodke štejejo stroški, ki presegajo takšno plačilo.

Za davčno nepriznane odhodke se štejejo ugodnosti, ki jih delavcem zagotavlja delodajalec, kot so:
– premija za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in druge zavarovalne premije,
– brezplačno dani, subvencionirani ali s popustom prodani proizvodi oziroma storitve,
– nastanitve, ki niso povezane z delom, počitniške nastanitve,
– članarine poklicnim združenjem, razen če so potrebne za poslovanje in če so plačane za članstvo v združenjih, v katerih delodajalec ne more biti član,
– članarine in drugi stroški povezani z zabavo, oddihom, športom, rekreacijo in drugi stroški privatnega namena,
– druge ugodnosti kot so zagotovitev parkirnega mesta, službene obleke, razen uniform.

Za davčno nepriznane odhodke se štejejo obresti:
a) na prejeta posojila, za katera iz ene ali več okoliščin izhaja, da po vsebini niso posojila;
b) na posojila, uporabljena za financiranje deleža v kapitalu, če se davčna osnova prejemnika dividend ne poveča za te prejete dividende v skladu z 32. členom zakona ali se davčna osnova zanje zmanjša v skladu z 29. členom zakona.
Okoliščine iz točke a) so zlasti:
– da so posojila prejeta od lastnikov ali povezanih oseb,
– da imajo obresti pravno ali dejansko drugačno podlago kot plačilo za uporabo denarja,
– da je to posojilo v podrejenem (slabšem) položaju kot ostala posojila, kot je: da je dajalec posojila udeležen pri morebitnih izgubah v primeru prenehanja jemalca posojila,
– posojilo nima določene dospelosti oziroma se vračila zahtevajo le izjemoma kot: pri stečaju ali likvidaciji oziroma zamudi pri plačevanju obresti.
Če je podana okoliščina iz prve alinee prejšnjega odstavka, se za davčno nepriznane odhodke štejejo obresti iz točke a) prvega odstavka, če je podana še katerakoli druga okoliščina iz prejšnjega odstavka.

Za davčno nepriznane odhodke se štejejo plačila lastnikom, za katera iz dejstev in okoliščin primera izhaja, da so plačana le zaradi udeležbe take osebe v kapitalu.

Za davčno nepriznane odhodke se štejejo stroški prisilne izterjave davkov ali drugih dajatev.

Za davčno nepriznane odhodke se štejejo davki, in sicer:
a) davek, ki se pobira po zakonu, ki ureja obdavčevanje dobička pravnih oseb;
b) davek na dodano vrednost, ki ga je davčni zavezanec uveljavil kot odbitek davka v skladu z zakonom, ki ureja davek na dodano vrednost.

Za davčno nepriznane odhodke se štejejo plačila pravnim ali fizičnim osebam zaradi hitrejše ali ugodnejše opravljenega dejanja ali sprejete odločitve oziroma zaradi tega, da se opravi oziroma se opusti dejanje ali sprejme oziroma opusti sprejetje odločitve, ki se drugače ne bi.

Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.