Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., in mladoletne C. C. C. iz V., ki jo zastopa Č. Č. iz U., njo pa D. D., E. E., F. F., G. G. in mag. H. H., odvetniki v T., na seji dne 12. decembra 2002

1. Sodba in sklep vrhovnega sodišča št. II Ips 471/01 z dne 17. 12. 2001 se razveljavita.
2. Revizija zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 503/99 z dne 31. 3. 1999 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II 301/96 z dne 14. 9. 1998 se zavrne in se potrdita sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani.
3. Pritožnica A. A. A. nosi stroške postopka sama.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja, ki sta ga sklenila tožnica in njen bivši mož (ta je med pravdo umrl, zato so v pravdo na stran tožene stranke stopili obe ustavni pritožnici in tožničin sin). Menilo je, da v konkretnem primeru ne gre za fiksno pogodbo, ki bi jo bilo mogoče razdreti brez naknadnega roka za izpolnitev, niti ne gre za primer, ko je iz dolžnikovega ravnanja razvidno, da pogodbe ne bo izpolnil niti v dodatnem roku, saj je toženec v začetku pravde in pred njo tožnici ponujal takojšen prepis lastninske pravice na celotnem gostinskem lokalu Sodček, kar je tožnica zavrnila. Tožnica bi tako po mnenju sodišča prve stopnje morala tožniku postaviti dodatni rok za izpolnitev njegove obveznosti, česar ni storila, zato pogoji za razdrtje pogodbe niso bili izpolnjeni, zaradi česar je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na to je moralo zavrniti tudi ugotovitveni zahtevek o obsegu skupnega premoženja. Hkrati je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe (ki sta jo vložili ustavni pritožnici), da mora tožnica na račun izpolnitve sporazuma sprejeti osebni avtomobil in solastninski delež 40/100 poslovnega prostora na J. v S., ker je menilo, da dolžnik od upnika ne more izsiliti prevzema izpolnitve s tožbo, če se stranki v pogodbi nista izrecno dogovorili, da je prevzem dolžnikove izpolnitve upnikova dolžnost. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili tožnica, njen sin kot tretjetožena stranka in drugotožena C. C. C. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice v celoti zavrnilo. Prav tako je v delu, ki je izpodbijal odločitev o glavni stvari, zavrnilo tudi pritožbo drugotožene stranke, ugodilo je le njeni pritožbi zoper sklep o stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbo tretjetožene stranke glede odločitve o glavni stvari zavrglo z argumentom, da stranka, ki je v pravdi v celoti uspela, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Zahtevek tretjetožene stranke za povrnitev stroškov pritožbe je sodišče zavrnilo. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenilo tako, da je sporazum o razdružitvi skupnega premoženja razvezalo. Hkrati je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku na ugotovitev obsega skupnega premoženja. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi najprej povzelo dejansko stanje, ki izhaja iz odločb sodišč prve in druge stopnje, nato pa zaključilo, da te ugotovitve obeh nižjih sodišč ne utemeljujejo sklepa o izpolnitvi obveznosti iz IV. točke sporazuma. Ugotovljena dejstva nižjih sodišč po mnenju Vrhovnega sodišča ne dajejo pravne podlage za pravni zaključek, da je tožnica konkludentno pristala na nadomestno izpolnitev (pri tej presoji sta po oceni vrhovnega sodišča posebej pomembni dejstvi vložitev tožbe in odklonitev ponujene pogodbe). Vrhovno sodišče tudi meni, da na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje zaključka, da je tožnica kot upnica kršila svojo sodelovalno dolžnost. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje naj bi po oceni vrhovnega sodišča utemeljevalo tudi sklep, da prvotni toženec ni izpolnil obveznosti izročiti tožnici v last osebni avtomobil. Določbo sporazuma, da se le-ta lahko razveljavi, če ne bi prišlo do izpolnitve sporazuma iz točke III in IV, pa je revizijsko sodišče razumelo kot sporazum pogodbenih strank o sankciji zamude. Dolžnikovo vedenje po vložitvi tožbe, ko je vztrajal na stališču, da je dolžan izročiti tožnici lokal le v soposest do 40/100, po mnenju vrhovnega sodišča utemeljuje tudi zaključek, da prvotni toženec pogodbe ne namerava izpolniti.
2. Ustavni pritožnici revizijskemu sodišču očitata, da je, potem ko je ustavno sodišče razveljavilo njegovo prejšnjo odločitev, v novem postopku odločilo enako in v nasprotju z napotki ustavnega sodišča. Pri tem pa naj tega svojega ravnanja ne bi ustrezno obrazložilo. Tako naj bi vrhovno sodišče po mnenju pritožnic tudi v novi odločbi nedopustno poseglo v dejansko stanje. To naj bi storilo predvsem z naslednjimi zaključki: z zaključkom o tem, da toženec ni hotel izpolniti sporazuma in da toženec ni izpolnil obveznosti izročiti tožeči stranki osebni avtomobil; z zaključkom o sporazumu pogodbenih strank o sankcijah zamude, če ne bi prišlo do spolnitve obveznosti iz točke III in IV sporazuma. Pritožnici zatrjujeta, da sodišče s temi zaključki brez navedbe razlogov odstopa tudi od ustaljene revizijske sodne prakse. S tem naj bi jima vrhovno sodišče kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen ustave). Mladoletna pritožnica vrhovnemu sodišču očita tudi kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen ustave), ker naj bi bila z razveljavitvijo sporazuma prikrajšana za dedni delež. Z razvezo sporazuma naj bi bila tudi zapustniku odvzeta možnost razpolaganja z lastnim premoženjem, kar naj bi predstavljalo kršitev ustavne določbe o zakonski zvezi in družini (53. člen ustave).
3. Senat ustavnega sodišča je dne 17. 6. 2002 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo vrhovnemu sodišču, nasprotni stranki (tožnici) v pravdi ter tretjetoženi stranki v pravdi. Nihče od njih na ustavno pritožbo ni odgovoril.

4. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ne utemeljujejo pravnega zaključka, da je prvotni toženec s ponudbo lokala izpolnil obveznost iz IV. točke sporazuma. Zlasti dejstvi vložitve tožbe in odklonitev ponujene pogodbe naj po mnenju revizijskega sodišča ne bi dajali podlage za pravni zaključek, da je tožnica konkludentno pristala na nadomestno izpolnitev. Revizijsko sodišče je tudi opozorilo, da na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega na nižjih stopnjah, ni mogoče zaključiti, da je tožnica kot upnica kršila svojo sodelovalno dolžnost. Vrhovno sodišče povzema tudi ugotovitev nižjih sodišč, da je bila obveznost toženca izročiti v last tožnice osebni avtomobil. Ker toženec spornega avtomobila tožnici, ki po ugotovitvi nižjih sodišč ni bila zavezana k sodelovalni dolžnosti, ni izročil, ti dve ugotovitvi nižjih sodišč po mnenju vrhovnega sodišča utemeljujeta sklep, da prvotni toženec obveznosti ne bo izpolnil. Vrhovno sodišče navaja, da sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da sta se tožnica in prvotni toženec dogovorila v X. točki sporazuma, da se v primeru, če ne bi prišlo do izpolnitve pogodbe pod točko III in IV, ta sporazum lahko razveljavi in ima potem tožnica možnost zahtevati ugotovitev deleža na skupnem premoženju. Vrhovno sodišče meni, da ta določba sporazuma pomeni dogovor za sankcije zamude. Zatrjuje, da dolžnikovo ravnanje po vložitvi tožbe, ko je vztrajal pri svoji dolžnosti lokal izročiti le v solast, kaže, da pogodbe ne namerava izpolniti.
5. Ustavno sodišče je v tej zadevi že odločalo ter je sodbo in sklep vrhovnega sodišča št. Ips 378/99 z dne 19. 4. 2000 razveljavilo in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Menilo je namreč, da je odločitev revizijskega sodišča, ki je imela za posledico nedovoljen poseg v ugotovljeno dejansko stanje, pomenila kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave (odločba št. Up-232/00 z dne 10. 5. 2001, Uradni list RS, št. 45/01 in OdlUS X, 114). Ustavno sodišče je ob tem opozorilo, da je v teoriji in sodni praksi splošno uveljavljeno stališče, da gre pri sklepanju iz znanih dejstev na neznana za dejansko vprašanje. Menilo je, da je prav to v primeru spornih ugotovitev storilo vrhovno sodišče, čeprav je to svoje ravnanje označilo za drugačno pravno presojo zadeve. Ustavno sodišče je opozorilo tudi, da je ugotavljanje pogodbene volje strank dejansko in ne pravno vprašanje, za kakršnega ga je štelo vrhovno sodišče, ki pri tem niti ni povedalo, v čem naj bi se ta primer razlikoval od drugih primerov, v katerih je bilo glede tega sprejeto drugačno stališče. V obrazložitvi sodbe je sicer vrhovno sodišče utemeljilo svojo odločitev, da pomeni razlaga sporne pogodbe pravno vprašanje, vendar ta utemeljitev ni bila prepričljiva. Po mnenju vrhovnega sodišča so bile za presojo odločilne določbe pogodbe popolnoma jasne, zato naj bi zanje veljalo pravilo, da se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 99. člena zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR). Iz tega naj bi glede na splošno pravilo, da ima v mejah svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR) pogodba za pogodbenike moč zakona, izhajalo, da ima njena razlaga naravo uporabe materialnega prava. Presoja, ali je sodišče upoštevalo pogodbeno voljo strank, je, kot je v obrazložitvi zapisalo ustavno sodišče, sicer res vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, vendar pa je vprašanje, kakšna je ta volja bila, še vedno dejansko vprašanje. Zato je ustavno sodišče revizijsko odločitev razveljavilo in vrhovnemu sodišču naložilo, da pri novem odločanju spoštuje določbe pravnega reda, ki mu prepovedujejo posegati v dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.
6. V novem postopku je revizijsko sodišče z navedbo, da dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (zlasti dejstvi vložitve tožbe in odklonitev ponujene pogodbe) ne utemeljujejo pravnega zaključka, da je prvotni toženec s ponudbo lokala izpolnil obveznost iz IV. točke sporazuma ter da je tožnica konkludentno pristala na nadomestno izpolnitev, zopet sklepalo iz znanih dejstev na neznana in s tem nedopustno spreminjalo dejansko stanje. Prav to je storilo revizijsko sodišče tudi z obrazložitvijo, da ugotovitvi nižjih sodišč (da toženec avtomobila ni izročil in da tožnica ni bila zavezana k sodelovalni dolžnosti) utemeljujeta sklep, da toženec obveznosti ne bo izpolnil ter z zaključkom, da dolžnikovo vztrajanje na stališču o njegovi dolžnosti tožnici izročiti lokal le v soposest do 40/100, utemeljuje sklep, da prvotni toženec pogodbe ne namerava izpolniti. S temi ugotovitvami je revizijsko sodišče iz ugotovljenih dejstev ponovno sklepalo o tem, ali je toženec hotel izpolniti pogodbo. Vprašanje, kaj je toženec hotel, pa je, kot je že poudarilo ustavno sodišče, presoja njegove volje, kar predstavlja dejansko vprašanje. Rezultat te presoje je zato nujno dejanske narave in s tem poseg v dejansko stanje. Vrhovno sodišče pa je svojo odločbo ponovno oprlo tudi na drugačno razlago pogodbe kot sodišči prve in druge stopnje. Presoja, ali je po pogodbi izpolnitev obveznosti v obliki solastniškega deleža mogoča le na lokalu na Zaloški ali pa tudi na drugem lokalu, je razlaga njene vsebine. Ustavno sodišče je opozorilo, da pomeni ugotavljanje vsebine pogodbe, s katero stranki urejata svoja razmerja v konkretnem primeru, ugotavljanje dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je to svoje ravnanje tudi tokrat štelo za pravno presojo zadeve, pri tem tudi tokrat ni povedalo, v čem naj bi se ta primer razlikoval od drugih primerov, v katerih je glede tega sprejelo drugačno stališče. Niti ni revizijsko sodišče v svoji odločitvi navedlo argumentov, zakaj je v novem postopku odločilo enako in ni upoštevalo napotkov ustavnega sodišča, ki ga je v svoji prejšnji odločbi opozorilo, da je njegova presoja glede razlikovanja med pravnimi in dejanskimi vprašanji napačna in da predstavlja prekoračitev revizijskih pooblastil in s tem kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.
7. Sodišča morajo spoštovati odločitve ustavnega sodišča v konkretni zadevi (2. člen ustave in tretji odstavek 1. člena ZUstS). Če se ne strinjajo s stališči, izraženimi v njih, pa morajo prepričljivo utemeljiti, zakaj vprašanja, na katera opozarja obrazložitev, niso pomembna in jih zato sodišču ni treba razrešiti (podobno v odločbi št. Up-314/99 z dne 12. 7. 2001, Uradni list RS, št. 64/01 in OdlUS X, 224). Odločba sodišča, ki take predhodne odločbe ne upošteva in tudi prepričljivo ne argumentira, s katerimi njenimi stališči ne soglaša in zakaj, že iz tega razloga krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Odločitev revizijskega sodišča takšnih argumentov ne vsebuje, zato jo je ustavno sodišče razveljavilo. Ker je ustavno sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo že iz tega razloga, se mu v presojo očitkov kršitve pravice do dedovanja (33. člen ustave) in pravice iz tretjega odstavka 53. člena ustave ni bilo treba spuščati. Odločitev o tožbenem zahtevku, glede katerega je vrhovno sodišče spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, pa je neločljivo povezana z odločitvijo o zahtevku, glede katerega je vrhovno sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zato je ustavno sodišče razveljavilo sodbo in sklep vrhovnega sodišča v celoti (1. točka izreka).
8. Ustavno sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS samo odloči o sporni pravici, če ima v spisu za to dovolj podatkov in če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi razveljavljenega akta že nastale. Ker vrhovno sodišče tudi pri ponovnem odločanju brez posega v dejansko stanje ni našlo prepričljivih argumentov za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče druge stopnje, je ustavno sodišče o zadevi odločilo samo, tako da je revizijo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep višjega sodišča (2. točka izreka). Taka odločitev je glede na to, da traja postopek že več let, nujna zaradi varstva pravice do učinkovitega sodnega varstva (23. člen ustave).
9. Ustavna pritožnica A. A. A. zahteva povrnitev stroškov postopka, ki jih je imela s sestavo vlog. Po določbi prvega odstavka 34. člena ZUstS nosi v postopku pred ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če ustavno sodišče ne odloči drugače. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki v tem primeru niso izkazani. Zato je ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 60. člena ZUstS in šeste alineje 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi za in dvema proti. Proti sta glasovala sodnica Modrijan in sodnik Fišer, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnica mag. Marija Krisper Kramberger je bila izločena.