Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 18. decembra 2002

Ustavna pritožba zoper sodbo vrhovnega sodišča, št. I Ips 170/98 in I Ips 231/98 z dne 19. 11. 1998 se zavrne.

1. Z izpodbijano sodbo je vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca in spremenilo pravnomočno sodbo tako, da je pritožniku namesto izrečenega varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja za dobo dveh let izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta. Pritožnik zatrjuje kršitev 31. člena ustave, ki prepoveduje ponovno sojenje o isti stvari, ter kršitev 385. in 424. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP). Navaja, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena samo v njegovo korist in samo glede nezakonito izrečenega varnostnega ukrepa. Vrhovno sodišče naj bi s tem, ko je poleg že dosojene kazni izreklo še dodatno kazen, kršilo prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius) in pritožniku ponovno sodilo, zoper takšno odločitev pa pritožnik nima na voljo niti pritožbe. Predlaga, naj ustavno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo glede izreka stranske kazni in zadrži njeno izvrševanje do odločitve o ustavni pritožbi.
2. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 16. 6. 1999 sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo in do končne odločitve zadržalo izvršitev izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila.
3. Vrhovno sodišče meni, da z izpodbijano sodbo ni bila kršena prepoved ponovnega sojenja v isti stvari (31. člen ustave). Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti naj bi pomenilo le preizkus zakonitosti pravnomočne odločbe. V nasprotnem primeru, tj. če bi vsako spremembo pravnomočne obsodilne sodbe pomenilo ponovno sojenje, naj bi bilo namreč vsako odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti v nasprotju s to določbo. Kršitev 31. člena ustave naj bi bila podana le, če pritožniku s pravnomočno sodbo ne bi bil izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ali če bi bila stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila strožja od že izrečenega varnostnega ukrepa. Upoštevaje tako abstraktno opredelitev ukrepa (zakonske pogoje in posledice) kot tudi konkretni primer (čas trajanja) naj bi bilo očitno, da pravnomočna sodba ni bila spremenjena v pritožnikovo škodo, ampak v njegovo korist. Prav tako naj z izpodbijano sodbo ne bi bila kršena 385. in 424. člen ZKP. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti naj sodišče ne bi bilo vezano na vlagateljev predlog, ampak le na preizkus uveljavljane kršitve zakona in na prepoved spremembe na slabše. Tudi v primerih, ko zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, da kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila izrečena obsodilna sodba, sploh ni kaznivo dejanje, Vrhovno sodišče pa ugotovi, da gre za kaznivo dejanje po milejšem kazenskem zakonu, naj bi Vrhovno sodišče le spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja (in izreklo milejšo kazensko sankcijo).

4. Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ). Poleg zaporne kazni je bil pritožniku na podlagi 68. člena KZ izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil v cestnem prometu za dobo dveh let. Prvostopenjsko sodišče je izrek ukrepa utemeljilo s tem, da gre za nekritičnega in nevarnega udeleženca v prometu. Vrhovni državni tožilec je v zahtevi za varstvo zakonitosti menil, da je bil varnostni ukrep izrečen, ne da bi bil ugotovljen obstoj pogojev, ki jih določa 68. člen KZ. Sodišče naj ne bi bilo ugotovilo, da je bil pritožnik nesposoben za varno upravljanje z motornimi vozili. Med drugim je še navedel, da ugotovitve sodbe najbrž omogočajo izrek stranske kazni prepovedi vožnja motornega vozila.
5. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da v pravnomočni sodbi niso ugotovljeni pogoji za izrek varnostnega ukrepa. Prvostopenjsko sodišče naj bi bilo ugotovilo, da pritožnik predstavlja nevarnost za javni promet, ne pa tudi, da bi bil nesposoben za varno upravljanje z motornimi vozili. Zaradi tega naj bi bil z izrekom varnostnega ukrepa kršen zakon. Vrhovno sodišče je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je pritožniku namesto varnostnega ukrepa na podlagi 39. člena KZ izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila za dobo enega leta. Ugotovilo je namreč, da okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče naredilo sklep o pritožnikovi nevarnosti za javni promet, utemeljujejo izrek stranske kazni. Vrhovno sodišče je še navedlo, da taka sprememba kazenske sankcije glede na čas trajanja sankcije ni v obsojenčevo škodo.

6. Po določbi 31. člena ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. V sklepu št. U-I-92/97 z dne 8. 5. 1997 (Uradni list RS, št. 29/97 in OdlUS VI, 60) je ustavno sodišče izpostavilo dva bistvena vidika ustavne pravice prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Eden je v tem, da posameznik ne more biti ponovno obsojen za kaznivo dejanje, za katero je bil že obsojen s pravnomočno sodbo sodišča. Drugi je v tem, da na podlagi te pravice domneva nedolžnosti, ki po določbi 27. člena ustave velja v kazenskem postopku za vsakogar, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo, preraste v primerih pravnomočne ustavitve kazenskega postopka, pravnomočne oprostilne in pravnomočne zavrnilne sodbe v neizpodbojno domnevo. Ta učinkuje absolutno, ker celo v primeru pravnomočne oprostilne sodbe zaradi nedokazanosti dejanja zoper posameznika, tudi če bi se kasneje našli novi dokazi, ni mogoče izvesti ponovnega sojenja.
7. Iz navedene odločitve in iz odločbe ustavnega sodišča št. U-I-27/92 z dne 9. 7. 1992 (Uradni list RS, št. 38/92 in 50/92 – popr., ter OdlUS I, 50) izhaja, da odločanje o izrednih pravnih sredstvih samo po sebi ne posega v pravico iz 31. člena ustave. Prepovedano je novo sojenje v škodo že (ob)sojene osebe, ne pa tudi v njeno korist. V zadevi št. U-I-27/92 je ustavno sodišče izrecno navedlo, da 31. člen ustave in tej podobna 7. točka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 7/71, akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije Združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, MP, št. 9/92)1 ne vsebujeta absolutne prepovedi ponovnega sojenja. V skladu s tem je odločilo, da je bil v neskladju s pravnim redom Republike Slovenije le tisti del določbe zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZKP77), ki je dopuščal obnovo postopka v škodo obsojenega ali oproščenega, ne pa tudi tiste določbe zakona, ki so dopuščale obnovo v njegovo korist. Tudi v zadevi št. U-I-92/97 je ustavno sodišče zavzelo stališče, da sprememba pravnomočne sodbe v delu o kazni na podlagi izrednega pravnega sredstva (šlo je za primer, ko niso bile uporabljene zakonske določbe o izreku enotne kazni za dejanja v steku) ne predstavlja novega sojenja. Opisana razlaga 31. člena ustave ustreza tudi pomenu 4. člena 7. Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: protokol).2 V obrazložitvenem poročilu k protokolu je namreč pojasnjeno, da določba ne preprečuje novega odprtja postopka niti kakršnekoli druge spremembe sodbe v korist obsojenca.3
8. Iz povedanega izhaja, da 31. člen prepoveduje spremembo pravnomočne sodbe glede kazenske sankcije v škodo obsojenca v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.
Za odločitev o zadevi je treba odgovoriti na vprašanje, ali je vrhovno sodišče z zgoraj opisano spremembo pravnomočne sodbe kršilo to prepoved, tj. ali je izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornih vozil kategorije B za dobo enega leta strožja od varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja za dobo dveh let.
9. Zamenjava varnostnega ukrepa s stransko kaznijo bi lahko pomenila spremembo pravnomočne sodbe v škodo obsojenca, vendar v konkretnem primeru ni tako. Gre za različni vrsti kazenskih sankcij, ki se lahko izrekata storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, imata pa v bistvu enak učinek – začasno omejitev pravice udeležbe v javnem prometu. Razlikujeta se po svoji pravni naravi in glede pogojev za njuno izrekanje. Prepoved vožnje motornega vozila je stranska kazen, ki se lahko izreče poleg glavne kazni po splošnih pravilih za odmero kazni iz 41. člena KZ. Odvzem vozniškega dovoljenja je v KZ opredeljen kot varnostni ukrep, ki temelji na nevarnosti storilca za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno vožnjo. Zgolj zato, ker je prepoved vožnje uvrščena med kazni, še ni mogoče sklepati, da gre za strožjo kazensko sankcijo od varnostnega ukrepa. Primerjava obeh sankcij pokaže, da varnostni ukrep iz 68. člena KZ tako glede posledic kot glede trajanja bistveno bolj posega v pravice obsojenca kot stranska kazen iz 39. člena KZ. Vsebina varnostnega ukrepa je namreč v prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja s prepovedjo izdaje novega dovoljenja za čas od enega do petih let. Vsebina stranske kazni iz 39. člena KZ pa je le v prepovedi vožnje motornega vozila, ki lahko traja najmanj tri mesece do največ enega leta. Tudi primerjava konkretno izrečenih kazenskih sankcij v obravnavanem primeru pokaže, da se pritožniku položaj ni poslabšal. Z izpodbijano sodbo je bila sicer pritožniku izrečena prepoved vožnje za maksimalno dobo enega leta. Kljub temu je to za pritožnika ugodneje od prvotno izrečenega varnostnega ukrepa, katerega posledica bi bila odvzem vozniškega dovoljenja s prepovedjo pridobitve novega za dobo dveh let. Ker izpodbijana sodba ni bila spremenjena v pritožnikovo škodo, kršitev 31. člena ustave ni podana.
10. S trditvijo, da zoper odločitev vrhovnega sodišča pritožniku ni bila dana možnost pritožbe, pritožnik uveljavlja kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen ustave). Očitek ni utemeljen.
11. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da pristojnost vrhovnega sodišča za spremembo pravnomočne sodbe, ki je le posledica drugačnega pravnega naziranja sodišča in ne spremembe dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi, ni v nasprotju s pravico do pravnega sredstva (sklep št. Up-13/92 z dne 15. 2. 1995 – OdlUS IV, 142, in sklep št. Up-115/95 z dne 24. 4. 1996 – OdlUS V, 80). Tudi v obravnavani zadevi razlog za spremembo pravnomočne sodbe niso bila novo ugotovljena dejstva ali njihova drugačna ocena, temveč le drugačna pravna presoja dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi. Vrhovno sodišče je izrek stranske kazni utemeljilo z okoliščinami, ki jih je v obrazložitvi odločbe o kazenski sankciji navedlo že prvostopenjsko sodišče in ki jih je torej pritožnik mogel izpodbijati v pritožbi zoper sodbo.
12. Ker zatrjevane kršitve ustavnih pravic niso podane, je ustavno sodišče ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
13. Z odločitvijo o ustavni pritožbi preneha veljati odločitev o začasnem zadržanju izpodbijane sodbe, sprejeta s sklepom št. Up-46/99 z dne 16. 6. 1999 (49. člen v zvezi z 39. členom zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS).

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sodnik dr. Zvonko Fišer je bil izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Določba se glasi: “Nihče ne sme biti preganjan ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil že oproščen krivde ali obsojen s pravnomočno sodbo po zakonu ali kazenskem postopku katerekoli države.”
2 Določba z naslovom “Pravica, da nisi dvakrat sojen ali kaznovan za isto kaznivo dejanje” se glasi:
“1) Pravosodni organi iste države ne smejo nikogar ne kazensko preganjati ne kaznovati za kaznivo dejanje, za katero je bil na podlagi zakona in v skladu s kazenskim postopkom te države s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen.
2) Določbe prejšnjega odstavka ne preprečujejo obnove kazenskega postopka na podlagi zakona in skladno s kazenskim postopkom prizadete države, če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih ali pa če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja.
3) Določila tega člena se ne smejo derogirati s sklicevanjem na 15. člen Konvencije.”
3 Protocol No. 7 to the Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms, Explanatory Report, tč. 31.