Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 18. decembra 2002

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 710/97 z dne 1. 10. 1997 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. I 1254/96 z dne 17. 4. 1997 se zavrne, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

1. Pritožniku je sodišče v pravdi zaradi motenja posesti naložilo, naj vzpostavi odstranjeno služnostno pot in omogoči tožnikoma njeno nemoteno uporabo. Ker pritožnik v postavljenem roku ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s pravnomočnim sklepom, sta upnika v izvršilnem postopku predlagala izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov. Okrajno sodišče je predlogu ugodilo in z izpodbijanim sklepom z dne 17. 4. 1997 pritožniku določilo dodatni rok osmih dni za izpolnitev obveznosti; če naložene obveznosti v postavljenem roku ne bo izpolnil, mora upnikoma za vsak dan zamude plačati sodne penale v višini 15.000 SIT, v primeru zamude s plačilom penalov pa tudi zakonske zamudne obresti od zapadlih zneskov penalov. Zoper ta sklep se je pritožnik pritožil. Višje sodišče je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o zamudnih obrestih v primeru zamude pri plačilu penalov in v tem delu zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, glede ostalega pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. S sklepom št. I 1254/96 z dne 28. 12. 1998 je okrajno sodišče upnikoma ponovno prisodilo zamudne obresti od zapadlih zneskov penalov.
2. Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija vse tri sklepe, izdane v izvršilnem postopku. Zatrjuje, da je sodišče s tem, ko je določilo sodne penale za izvršitev sklepa, izdanega v pravdi zaradi motenja posesti, kršilo njegove pravice iz 14., 22. in 33. člena ustave. Uporaba določbe zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZIP) o sodnih penalih namreč v pravdah zaradi motenja posesti, kjer sodišča izdajajo sklepe in ne sodb, po mnenju pritožnika ni zakonita in te določbe sodišča v motenjskih zadevah doslej tudi niso uporabljala. Nesorazmerna z vrednostjo spora naj bi bila tudi višina dosojenih penalov, ki naj bi že presegla vrednost celotnega zemljišča, po katerem poteka sporna služnostna pot. Pritožnik tudi meni, da je pravnomočna odločitev v pravdi zaradi motenja posesti, ki je podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov, napačna. Zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena ustave, ki naj bi jo sodišča zagrešila s tem, da so mu sodni odločbi, izdani dne 1. 10. 1997 in dne 28. 12. 1998, vročila šele dne 12. 5. 1999. Zavlačevanje sodišča z vročitvijo in neprepričljiva odločitev o zamudnih obrestih po mnenju pritožnika vzbujata dvom v nepristranskost sodišča ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sklepe razveljavi, do končne odločitve pa zadrži njihovo izvrševanje.
3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-181/99 z dne 17. 1. 2000 ustavno pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. I 1254/96 z dne 28. 12. 1998 zavrgel, ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 710/97 z dne 1. 10. 1997 in sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. I 1254/96 z dne 17. 4. 1997 pa sprejel v obravnavo ter do končne odločitve zadržal izvršitev teh dveh sklepov. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Okrajnemu sodišču v Škofji Loki, Višjemu sodišču v Ljubljani in nasprotni stranki v izvršilnem postopku. Sodišči na pritožnikove navedbe iz ustavne pritožbe nista odgovorili. Nasprotna stranka pa v odgovoru meni, da je uporaba sodnih penalov v motenjskih zadevah zakonita ter tudi v skladu z obstoječo sodno prakso. Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa meni, da je zavlačevanje s strani sodišča sicer nedopustno, nima pa vpliva na vsebino zadeve.

4. Ker je ustavno sodišče sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo le v tistem delu, v katerem pritožnik izpodbija sklep Višjega sodišča št. II Cp 710/97 z dne 1. 10. 1997 in sklep Okrajnega sodišča št. I 1254/96 z dne 17. 4. 1997, je v nadaljnjem postopku presojalo le tiste navedbe pritožnika in nasprotne stranke, ki se nanašajo na navedena sklepa.
5. Izpodbijani sodni odločbi temeljita na zakonski ureditvi instituta sodnih penalov. Materialnopravno podlago za institut sodnih penalov je v času izdaje izpodbijanih sklepov vseboval takrat veljavni zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR). ZOR je v 294. členu upniku dajal možnost, da je v primeru, če dolžnik ni izpolnil nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, zahteval, naj sodišče dolžniku določi dodatni rok za izpolnitev, če v tem roku obveznosti ni izpolnil, pa naloži, da bo moral od tega dneva dalje plačati določeno vsoto denarja za vsak dan (ali drugo časovno enoto) zamude. Določbe procesne narave je vseboval ZIP v določbah 187. člena, ki je v prvem odstavku navedenega člena določal, da o upnikovi zahtevi za določitev sodnih penalov odloča sodišče v izvršilnem postopku. Sodni penali so sedaj urejeni v obligacijskem zakoniku (Uradni list RS, št. 83/01 – v nadaljevanju: OZ) v 269. členu in zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZIZ) v 212. členu. Vsebinskih razlik v ureditvah ni (v prvem odstavku 212. člena ZIZ ni več govora o “pravnomočni sodbi”, temveč o “izvršilnem naslovu”, kar vzpostavlja jasnejšo povezavo z ustrezno določbo OZ).
6. Sodni penali so instrument pritiska na dolžnika, ki ni izpolnil svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene v pravnomočni odločbi, ki mora imeti lastnost izvršilnega naslova. Sodne penale določi sodišče na zahtevo upnika. Upnik jih lahko zahteva, dokler ne predlaga izvršbe odločbe. Od dneva vložitve predloga za izvršbo te pravice nima več (tretji in četrti odstavek 212. člena ZIZ). Pri odločanju o zahtevi za določitev sodnih penalov sodišče presoja, ali so podane procesne predpostavke zanjo, ne pa tudi pravilnosti in zakonitosti pravnomočne odločbe, iz katere izhaja dolžnikova obveznost.
7. Penali prenehajo teči s trenutkom, ko dolžnik izpolni svojo obveznost, ali ko upnik vloži predlog za izvršbo sodne odločbe. Penali seveda prenehajo teči tudi takrat, ko nastopi zastaranje terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo. Po določbi 356. člen OZ te terjatve zastarajo v desetih letih. Potek roka, v katerem je mogoče predlagati prisilno izvršitev sodne odločbe pa ne povzroči prenehanja teka penalov v primerih, ko gre za izpolnitev obveznosti iz sklepa o motenju posesti. Izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, je v izvršilnem postopku mogoče predlagati le v tridesetih dneh po izteku paricijskega roka (429. člen zakona o pravdnem postopku – Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP). Zato je v postopku zaradi motenja posesti predlog za določitev sodnih penalov mogoče vložiti najkasneje v tridesetih dneh po izteku roka za opravo dejanj, določenih v sklepu. To pa ne pomeni, da pravočasno zahtevani (in že določeni) sodni penali prenehajo teči s potekom roka za vložitev predloga za izvršbo. Tako omejeni sodni penali bi izgubili svoj smisel. S potekom tega roka namreč obveznost dolžnika ne preneha, le upnik nima več možnosti, da zahteva njeno prisilno izvršitev; četudi nima več možnosti za prisilno uveljavitev svoje (nedenarne) terjatve, pa upnik ohranja interes za pritisk na nerednega dolžnika, naj svojo obveznost iz pravnomočne sodne odločbe izpolni. Če bi veljalo, da penali tečejo le 30 dni, bi si dolžnik iz pravnomočnega motenjskega sklepa vnaprej izračunal, kolikšen znesek mora plačati za to, da mu obveznosti ni treba izpolniti. Pravico prisilno zahtevati izvršitev motenjskega sklepa v izvršilnem postopku pa bi upnik s potekom 30 dni že izgubil. V takem primeru sodni penali pri izvršitvi sklepov iz pravd za motenje posesti ne bi več služili svojemu namenu.
8. Namen sodnih penalov je z grožnjo plačevanja določenih denarnih zneskov pripraviti dolžnika, da sam, brez intervencije države, izvrši obveznost, določeno s pravnomočno sodno odločbo. Na drugi strani sodni penali za upnika predstavljajo možnost, da hitro in s čim manj sredstvi doseže izpolnitev tistega, kar mu je bilo pravnomočno prisojeno in s tem uresničitev pravice do (učinkovitega) sodnega varstva iz 23. člena ustave. Pravica iz 23. člena ustave namreč ne zagotavlja zgolj pravice od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v nekem sporu, temveč vsebuje tudi pravico zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Namen in cilj sodnega varstva je namreč praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morajo biti stranki, ki ji je bila v sporu s pravnomočno odločbo priznana pravica, dana možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavi. Prisilni uveljavitvi pravnomočne sodne odločbe je prvenstveno namenjen izvršilni postopek, v katerem lahko upnik, če dolžnik sam ne izpolni svoje obveznosti, doseže njeno izvršitev. Kadar gre za nedenarne terjatve, pa ima upnik za dosego tega cilja na voljo tudi institut sodnih penalov.
9. Pomen tega instituta pa ni samo v tem, da omogoča upniku, da čim hitreje in s čim manj sredstvi doseže izpolnitev tistega, kar mu je bilo pravnomočno prisojeno, in s tem uresničitev pravice do (učinkovitega) sodnega varstva iz 23. člena ustave. Penali imajo pomembno vlogo tudi pri uveljavljanju načela pravne države iz 2. člena ustave, katerega sestavni del je tudi zagotavljanje izvrševanja in spoštovanja pravnomočnih odločb sodišč. Da institut sodnih penalov zasleduje ta cilj, je razvidno tudi iz določbe drugega odstavka 294. člena ZOR (sedaj drugega odstavka 269. člena OZ), ki sodišču daje možnost, da upoštevajoč namen, zaradi katerega je penale odredilo, zmanjša določeno vsoto sodnih penalov, vendar šele takrat, ko dolžnik obveznost izpolni.

10. Tudi v pritožnikovem primeru so bili določeni sodni penali z namenom, da se zagotovi izvršitev pravnomočne sodne odločbe, torej v funkciji zagotovitve učinkovitosti pravice do sodnega varstva nasprotni stranki.
11. Upoštevanje navedenega namena določitve sodnih penalov je zlasti pomembno pri presoji, ali izpodbijana sklepa pomenita nedopusten poseg v pritožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno in procesno pravo, temveč le, ali je z odločitvijo kršilo človekove pravice ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsaka odločitev sodišča, ki ima za stranko premoženjskopravne posledice, še ne pomeni posega v lastninsko pravico iz 33. člena ustave, zato tudi morebitna napačna uporaba materialnega prava v premoženjskopravnem sporu sama zase še ne pomeni kršitve te pravice. Za njeno kršitev bi šlo le, če bi pri odločanju o premoženjskopravnih razmerjih sodišče sprejelo pravno stališče, ki bi bilo v neskladju s 33. členom ustave (tako ustavno sodišče npr. v odločbi št. Up-314/99 z dne 12. 7. 2001 – Uradni list RS, št. 64/01).
12. Takega stališča pa v izpodbijanih sklepih ni. Z izpodbijanima sklepoma so bili določeni penali v dnevnem znesku 15.000 SIT. V presojo primernosti višine dnevnih zneskov penalov v obravnavnem primeru se ustavno sodišče ne more spuščati, da pa bi pritožniku sodišče dosodilo dnevni znesek penalov v višini, ki bistveno odstopa od tiste, ki jo sodišča sicer določajo, pritožnik niti ne zatrjuje. Glede na to, koliko časa se je upiral izvršitvi svojih obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe v motenjski pravdi, je znesek penalov, ki jih dolguje, že dosegel višino, ki ni v sorazmerju z vrednostjo obveznosti, ki je bila predmet spora v tej pravdi. Vendar stališče sodišča, po katerem mora pritožnik kljub temu plačati visoke sodne penale, ne predstavlja kršitve pritožnikove pravice iz 33. člena ustave. Če bi namreč obveljalo, da postanejo nezakoniti ali protiustavni vsi sklepi o določitvi sodnih penalov, ko zaradi dolžnikove odločenosti, da sodne odločbe ne bo izvršil, nastane očitno nesorazmerje med vrednostjo nedenarne obveznosti in višino sodnih penalov, bi dolžnik vedno lahko izsilil svojo zmago v pravdi, ki jo je sicer izgubil. Upnikova pravica do sodnega varstva iz 23. člena ustave bi se tako izvotlila. To toliko bolj velja v pravdah zaradi motenja posesti, kjer upnik po preteku trideset dni po izteku roka, ki je bil v sklepu določen za to, da opravi kakšno dejanje, ne more več zahtevati izvršitve sklepa. Poudariti je tudi treba, da je imel pritožnik ves čas v svojih rokah možnost, da zaustavi naraščanje obveznosti iz naslova sodnih penalov: vse, kar bi moral za to storiti, je spoštovanje rezultata postopka v motenjski pravdi, ki jo je pravnomočno izgubil. Dokler dolžnik ne izpolni svoje obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe, se vprašanje sorazmerja med vsebino (obsegom) obveznosti in višino nateklih penalov ne more postaviti. Z njim pa se nato ukvarja sodišče, ki odloča o morebitnem zahtevku za zmanjšanje višine dosojenih penalov (drugi odstavek 269. člena OZ). Navedena zakonska določba sodišču daje pooblastilo, da potem, ko dolžnik izpolni obveznost, na njegov predlog zmanjša določeno vsoto penalov, upoštevajoč namen, zaradi katerega je odredilo njihovo plačilo. Pri odločanju o zmanjšanju penalov sodišče upošteva vsebino obveznosti, njen pomen za upnika ter tudi okoliščine v zvezi z dolžnikovo izpolnitvijo na eni strani in višino nateklih penalov na drugi strani. Šele v tej odločitvi morebiti neupoštevana sorazmernost je nato, če so izpolnjene druge predpostavke za ustavno pritožbo, lahko predmet ustavnopravne presoje.
13. Za ustavnosodno presojo bi lahko bila pomembna trditev, ki izhaja iz ustavne pritožbe, da so sodni penali v obravnavanem primeru tekli tudi še po tem, ko je bila že pravnomočna odločitev v petitorni pravdi glede sporne služnostne poti, ter da nasprotni stranki od nateklih penalov pripadajo tudi zamudne obresti. Izpodbijana sklepa sodišč pa takih stališč ne vsebujeta. Zato se ustavno sodišče ni spuščalo v presojo, ali bi navedeni stališči pomenili kršitev pritožnikovih ustavnih pravic.
14. Neutemeljeni oziroma za ustavno sodno presojo nerelevantni pa so tudi ostali očitki ustavne pritožbe. Izpodbijana sklepa, s katerima je določilo sodne penale, sta sodišči izdali v izvršilnem postopku, v katerem sodišče ne presoja pravilnosti in zakonitosti pravnomočnih odločb, ki predstavljajo izvršilni naslov. Pritožnikovo zatrjevanje, da je sklep o motenju posesti, iz katerega izhaja obveznost, katere izpolnitev se z določitvijo penalov skuša doseči, napačen, zato ne more biti pomembno pri odločanju o utemeljenosti te ustavne pritožbe.
15. Tudi očitka pritožnika o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena ustave na podlagi te ustavne pritožbe ni mogoče presojati. Procesna predpostavka za dopustnost ustavne pritožbe ter tudi posameznih navedb v njenem okviru je tudi predhodno izčrpanje pravnih sredstev (51. člen ZUstS). Pritožniku sta bila sklepa, za katera trdi, da so sodišča potrebovala predolgo, da so mu jih vročila, že vročena in je torej dejanje, s katerim naj bi bila kršena ustavna pravica, že v času vložitve ustavne pritožbe prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot pred vložitvijo ustavne pritožbe izkoristil. Ker torej ni izčrpal vseh pravnih sredstev, je ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.
16. Ustavno sodišče tudi ne more pritrditi pritožniku, ko ta zatrjuje, da je upnik zlorabil pravico, ker ni zahteval izvršbe, ampak je predlagal določitev sodnih penalov. Samo dejstvo, da sta v obravnavanem primeru upnika izkoristila to, v zakonu določeno možnost, in nista predlagala izvršbe, temveč določitev sodnih penalov, sodišče pa je njunemu predlogu ugodilo, ne more pomeniti, da zlorabljata svojo pravico. Za zlorabo bi lahko šlo v primeru, če bi dolžnik na primer že začel izpolnjevati svojo obveznost iz motenjskega sklepa, upnika pa bi vseeno od sodišča zahtevala, da mu naloži penale. Tega pa, kakor tudi kakšnih drugih dejstev, ki bi kazala na to, da upnika svojo pravico zlorabljata, pritožnik v ustavni pritožbi ne navaja. Ker očitno ni mogoče pritrditi zatrjevanjem ustavne pritožbe o zlorabi pravice, se ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali bi v primeru, če bi ugotovilo, da sta upnika v obravnavanem primeru zlorabila navedeno pravico, izpodbijana sodna odločitev predstavljala poseg v pritožnikovo ustavno pravico in katero.
17. Za ustavnosodno presojo ni odločilno pritožnikovo zatrjevanje, da je uporaba sodnih penalov v motenjskih pravdah nezakonita in da sodišča doslej za izpolnitev obveznosti, ugotovljenih v pravnomočnih sklepih, izdanih v postopkih zaradi motenja posesti, sodnih penalov niso določala. Ker ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki so odločala v pravdnem ali izvršilnem postopku in ni pristojno presojati pravilnosti ali zakonitosti izpodbijanih sodnih odločb, pritožnikovih trditev o nezakonitosti uporabe instituta sodnih penalov v postopkih za izvršitev sklepov, izdanih v postopkih zaradi motenja posesti, ne more presojati.
18. Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi, bi lahko bile pomembne le pritožnikove navedbe, da sodišča doslej za izpolnitev obveznosti, ugotovljenih v pravnomočnih sklepih, izdanih v postopkih zaradi motenja posesti, niso določala sodnih penalov. Za kršitev pravice iz 22. člena ustave bi namreč lahko šlo, če bi sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo drugače, kot sicer odloča v podobnih ali enakih zadevah. Pritožnikove navedbe o drugačni sodni praksi pa so povsem pavšalne, saj z ničimer ne izkaže, da bi se izpodbijana odločitev razlikovala od dosedanje sodne prakse v motenjskih zadevah. Nasprotno, iz odločitev višjih sodišč in vrhovnega sodišča, dostopnih v računalniško podprti bazi sodnih odločb, je razvidno, da sodišča določajo sodne penale tudi za izpolnitev obveznosti, ugotovljenih s pravnomočnim sklepom o motenju posesti. Vrhovno sodišče je dne 18. 6. 1996 celo sprejelo pravno mnenje, po katerem je treba zahtevo za določitev sodnih penalov za izpolnitev obveznosti, ugotovljene s pravnomočnim sklepom o motenju posesti, vložiti v roku, določenem v 444. členu zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZPP77). Stališča, s katerim je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa svojo odločitev utemeljilo višje sodišče, tudi ni mogoče oceniti za očitno napačno in arbitrarno. Višje sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu navedlo, da ZIP v 187. členu sicer res določa, da je le dolžniku nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno sodbo, v izvršilnem postopku lahko naloženo, da plača sodne penale, vendar pa materialnopravno podlago za določitev sodnih penalov predstavlja določba 294. člena ZOR. Ta pa kot podlago, iz katere izhaja obveznost, katere izpolnitev naj se s sodnimi penali doseže, določa pravnomočno odločbo, med katere pa spada tudi sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti.
19. Ker z izpodbijanima sklepoma pritožniku niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, je ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo. Ta odločitev pomeni, da preneha veljati sklep ustavnega sodišča št. Up-181/99 z dne 17. 1. 2000, s katerim je ustavno sodišče do končne odločitve zadržalo izvršitev izpodbijanih sklepov.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnici in sodnika Janko, Ribičič, Škrk in Wedam Lukić. Odklonilno ločeno mnenje je dala sodnica Wedam Lukić.