Na podlagi prvega in drugega odstavka 27. člena in tretjega odstavka 69. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 – odl. US, 1/96, 9/99 – odl. US, 56/99, 22/00 in 67/02) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa ciljne vrednosti, dolgoročno naravnane vrednosti, opozorilno in alarmno vrednost za ozon, način določanja stopnje onesnaženosti zraka z ozonom ter s tem povezane ukrepe zmanjševanja onesnaženosti zraka in druge obvezne ukrepe.
Za vsebine, povezane z ocenjevanjem onesnaženosti zraka z ozonom (v nadaljnjem besedilu: onesnaženost z ozonom) ter drugimi ukrepi za izboljšanje in ohranjanje kakovosti zraka, ki niso urejene s to uredbo, se uporablja uredba o ukrepih za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka (Uradni list RS, št. 52/02).

Pojmi imajo po tej uredbi naslednji pomen:
1. Zrak je zrak troposfere na prostem, razen zraka na delovnih mestih.
2. Snov je vsaka snov, ki je v zraku zaradi človekovega posrednega ali neposrednega izpuščanja v zrak in lahko škodljivo učinkuje na zdravje ljudi ali okolje.
3. Predhodnik ozona je snov, ki prispeva k nastajanju prizemnega ozona. Predhodniki ozona so zlasti snovi, navedene v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe.
4. Raven onesnaženosti je koncentracija snovi v zraku, izražena kot masa snovi na enoto volumna zraka (1 m3) pri temperaturi 293 °K in zračnem tlaku 101,3 kPa, ali usedlina, nastala z usedanjem teh snovi na površinah, izražena kot masa snovi na enoto površine (1 m2) v določenem času.
5. Največja dnevna osemurna srednja vrednost je največja v enem dnevu izmerjena osemurna koncentracija vseh osemurnih tekočih povprečij, izračunanih na podlagi urnih povprečij, pri čemer je prvo osemurno tekoče povprečje v dnevu povprečje v času od 17. ure prejšnjega dne do vključno 1. ure tekočega dne in zadnje tekoče osemurno povprečje v času od 16. ure do vključno 24. ure tekočega dne.
6. Hlapne organske snovi so vse organske spojine antropogenega in biogenega izvora razen metana, zaradi katerih pri reakciji z dušikovimi oksidi v prisotnosti sončne svetlobe nastajajo foto-kemični oksidanti.
7. Ciljna vrednost je raven onesnaženosti, ki mora biti z zmanjševanjem onesnaženosti v določenem roku dosežena, kjer je to mogoče doseči s predpisanimi ukrepi. Ciljna vrednost se določi zato, da se odpravijo škodljivi učinki na zdravje ljudi in okolje.
8. Dolgoročno naravnana vrednost je koncentracija ozona v zraku, ki mora biti dolgoročno zagotovljena za učinkovito varovanje zdravja ljudi in okolja, razen če z ustreznimi ukrepi to ni dosegljivo ob razumno visokih stroških. Dolgoročna naravnana vrednost je koncentracija, pod katero so na podlagi razpoložljivih znanstvenih spoznanj neposredni škodljivi učinki na zdravje ljudi ali okolje malo verjetni.
9. Opozorilna vrednost je raven onesnaženosti, pri kateri je potrebno takojšnje in sprotno informiranje in opozarjanje prebivalstva o prekoračitvi, ker že kratkotrajna izpostavljenost zaradi ozona v zraku pomeni tveganje za zdravje posebej občutljivih skupin prebivalstva.
10. AOT40 je parameter, ki se izraža v (μg/m3).h in se za določeno obdobje izračuna kot vsota razlike med urno koncentracijo in vrednostjo 80 μg/m3 urnih koncentracij, ki presegajo 80 μg/m3 in so izmerjene med 8. in 20. uro.

Ciljne vrednosti za ozon so določene v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe.
Dolgoročno naravnane vrednosti za ozon so določene v prilogi 2 te uredbe.

Opozorilna vrednost za ozon je 180 μg/m3 za enourno povprečje.
Alarmna vrednost za ozon je 240 μg/m3 za enourno povprečje.

Območja in njihovo stopnjo onesnaženosti z ozonom se določi tako, da se:
– I. stopnjo onesnaženosti zraka določi za poselitveno območje ali območje, na katerem dejanska raven onesnaženosti z ozonom presega predpisano ciljno vrednost (območje I. stopnje onesnaženosti),
– II. stopnjo onesnaženosti zraka določi za poselitveno območje ali območje, na katerem je dejanska raven onesnaženosti z ozonom višja od predpisane dolgoročno naravnane vrednosti in nižja ali enaka ciljni vrednosti (območje II. stopnje onesnaženosti) in
– III. stopnjo onesnaženosti zraka določi za poselitveno območje ali območje, na katerem dejanska raven onesnaženosti z ozonom ne presega predpisane dolgoročno naravnane vrednosti (območje III. stopnje onesnaženosti).

Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) razmejitev območij in njihovo stopnjo onesnaženosti z ozonom preveri in potrdi ter po potrebi spremeni najmanj vsakih pet let, lahko pa tudi prej, če na območju pride do sprememb dejavnosti, ki lahko bistveno vplivajo na raven onesnaženosti zraka z ozonom.

Preseganje ciljne vrednosti za ozon, ki velja za varovanje zdravja ljudi, se določa na podlagi koncentracij ozona, izmerjenih v prejšnjem triletnem obdobju na merilnih mestih, ki so reprezentativna za območje.
Preseganje ciljne vrednosti za ozon, ki velja za varstvo rastlin, se določa na podlagi koncentracij ozona, izmerjenih v prejšnjem petletnem obdobju na merilnih mestih, ki so reprezentativna za območje.
Na območju, kjer ni na razpolago podatkov o koncentracijah ozona za celotno triletno ali petletno obdobje iz prejšnjih odstavkov, se preseganje ciljne vrednosti za ozon lahko določi na podlagi veljavnih podatkov:
– za obdobje enega leta, če gre za varovanje zdravja ljudi in
– za obdobje treh let, če gre za varstvo rastlin.

Preseganje dolgoročno naravnane vrednosti za ozon se določa na podlagi koncentracij ozona, izmerjenih v preteklem petletnem obdobju na merilnih mestih, ki so reprezentativna za območje.
Na območju, kjer ni na razpolago podatkov o koncentracijah ozona za celotno petletno obdobje, se za določanje preseganja vrednosti iz prejšnjega odstavka lahko uporabi kombinacijo rezultatov kratkotrajnih meritev ozona v času in na krajih, kjer je onesnaženost zraka zaradi ozona največja, in rezultatov, pridobljenih iz emisijskih katastrov ter modelnih izračunov.

Vlada sprejme za območje I. stopnje onesnaženosti v okviru režima celovite sanacije takšne ukrepe za izboljšanje kakovosti zraka, da se onesnaženost zraka z ozonom zniža tako, da leta 2010 predpisana ciljna vrednost ni več presežena.
V primeru, da na območju iz prejšnjega odstavka predpisane ciljne vrednosti do leta 2010 ni mogoče doseči z ustreznimi ukrepi ob razumno visokih stroških, je treba z ukrepi iz prejšnjega odstavka zagotoviti, da se raven onesnaženosti z ozonom zniža, kolikor je to mogoče.

Na območju II. stopnje onesnaženosti je treba z ustreznimi ukrepi za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zraka ob upoštevanju razumno visokih stroškov zagotoviti, da raven onesnaženosti z ozonom ne presega predpisanih dolgoročno naravnanih vrednosti.
Ukrepe iz prejšnjega odstavka sprejme vlada kot ukrepe v operativnem programu varstva okolja za področje varstva zraka.

Na območju III. stopnje onesnaženosti je treba ob upoštevanju narave čezmejnega onesnaževanja z ozonom in meteoroloških razmer s primernimi ukrepi za ohranjanje kakovosti zraka zagotoviti, da raven onesnaženosti z ozonom ne preseže predpisanih dolgoročno naravnanih vrednosti in da ostane kakovost zraka glede onesnaženosti z ozonom čim boljša.
Ukrepe iz prejšnjega odstavka sprejme vlada kot ukrepe v operativnem programu varstva okolja za področje varstva zraka.

Vlada določi načrt kratkoročnih obveznih ukrepov, ki jih je treba izvesti v primeru nevarnosti, da raven onesnaženosti z ozonom na območju najmanj tri ure zaporedoma presega predpisano alarmno vrednost.
Načrt iz prejšnjega odstavka se določi za območja, kjer je ob upoštevanju geografskih, meteoroloških in drugih lokalnih pogojev možno ob razumno visokih stroških pomembno zmanjšati nevarnost preseganja alarmne vrednosti in njeno trajanje.

Če raven onesnaženosti z ozonom preseže predpisano opozorilno ali alarmno vrednost, se obveščanje javnosti o tem in opozorjanje prebivalstva izvaja skladno s predpisom, ki ureja opozorila, priporočila in izredne ukrepe v primeru prekoračitve opozorilne ali alarmne vrednosti.
Če je predpisana opozorilna ali alarmna vrednost presežena na območju ob državni meji, mora ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, o tem obvestiti tudi organ sosednje države, pristojen za spremljanje kakovosti zraka.

Vlada prvič določi območja in stopnjo onesnaženosti z ozonom najkasneje do 1. septembra 2003.

Izpolnitev cilja iz prvega odstavka 9. člena te uredbe se ugotavlja na način iz prvega in drugega odstavka 7. člena te uredbe tako, da je leto 2010 prvo leto triletnega obdobja za ugotavljanje preseganja ciljne vrednosti za varovanje zdravja ljudi in petletnega obdobja za ugotavljanje preseganja ciljne vrednosti za varstvo rastlin.

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati uredba o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih snovi v zraku (Uradni list RS, št. 73/94) v delu, ki se nanaša na ozon.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.