Na podlagi tretjega odstavka 78. člena in 80.h člena zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 124/00, 79/01, 30/02 in 56/02) izdaja Vlada Republike Slovenije

S to uredbo se ureja pridobivanje, razpolaganje in upravljanje s stvarnim premoženjem države ter načela in postopki pridobivanja, razpolaganja in upravljanja s stvarnim premoženjem države.
S to uredbo se določa tudi oblikovanje, vodenje in nadzor internega trga nepremičnin v lasti države.
Ta uredba se ne uporablja za stvarno premoženje, katerega pridobivanje, razpolaganje in upravljanje je urejeno v drugih zakonih ali podzakonskih predpisih, za razpolaganje z živalmi, ki so v lasti države in imajo poseben položaj, in za razpolaganje s posebno tehnično opremo za varovanje oseb.
Ne glede na prejšnji odstavek tega člena se ta uredba uporablja za razpolaganje in upravljanje z vsem nepremičnim premoženjem, če posebni zakon ne določa drugače.
Ta uredba se smiselno uporablja tudi za pridobivanje, razpolaganje in upravljanje s stvarnim premoženjem občin, s tem da:
– naloge in pristojnosti Vlade Republike Slovenije opravlja organ, ki je v skladu z zakonom in s splošnim aktom občine pooblaščen, da odloča o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem občine,
– naloge predstojnika upravljavca opravlja župan.

Posamezni izrazi imajo v tej uredbi naslednji pomen:
1. država oziroma premoženje države pomeni Republiko Slovenijo oziroma premoženje Republike Slovenije,
2. stvarno premoženje obsega premične in nepremične stvari v lasti države,
3. interni trg nepremičnin je organiziran trg ponudbe nepremičnin v lasti države in povpraševanja po nepremičninah države, katerega udeleženci so neposredni uporabniki državnega proračuna (v nadaljnjem besedilu: neposredni uporabniki), pod pogoji iz te uredbe pa tudi drugi upravljavci državnih nepremičnin,
4. zunanji trg nepremičnin predstavlja organiziran trg ponudbe nepremičnin v lasti države in povpraševanja po nepremičninah za potrebe države, na katerem lahko sodelujejo, poleg subjektov, ki lahko sodelujejo na internem trgu nepremičnin, tudi vsi drugi zainteresirani subjekti,
5. javna dražba je javna prodaja, pri kateri je prodajna pogodba sklenjena s ponudnikom, ki ponudi najvišjo ceno nad izklicno ceno,
6. javna ponudba je na nedoločen oziroma določljiv krog oseb naslovljeno javno vabilo k nakupu pod vnaprej objavljenimi pogoji (v naprej določena cena in drugi pogoji razpolaganja),
7. javno zbiranje ponudb je na nedoločen oziroma določljiv krog oseb naslovljeno vabilo k dajanju ponudb za nakup določenega premoženja,
8. neposredna pogodba je metoda prodaje, zakupa (najema) ali menjave, katere predmet je nepremičnina in/ali premičnina, pri kateri ni potrebno, da je pred njeno sklenitvijo izvedena katera od metod razpolaganja,
9. pristojno ministrstvo je ministrstvo, ki glede na področje dela ministrstva upravlja z državnim premoženjem oziroma pokriva področje dela ministrstva, kamor sodi tudi upravljanje stvarnega premoženja zlasti v osebah javnega prava, agencijah, javnih zavodih, javnih podjetjih, gospodarskih družbah in zavodih v večinski lasti Republike Slovenije. Pojem velja tudi za Generalni sekretariat Vlade Republike Slovenije, kadar izvaja pristojnosti v vlogi pristojnega ministrstva,
10. pridobivanje je skupni pojem za nakup, brezplačno pridobivanje, sprejem darila, pridobitev na podlagi dednega postopka ali kakšen drug način pridobitve lastninske pravice na premoženju,
11. razpolaganje je skupni pojem za prodajo, menjavo, ali kakšen drug način odsvojitve stvarnega premoženja,
12. upravljanje je skupni pojem za uporabo, vzdrževanje, oddajo v najem stvarnega premoženja in podobno,
13. obremenjevanje nepremičnin države je skupni pojem za ustanovitev razpolagalnih stvarnih pravic, kot so služnost na nepremičnini, prepoved odsvajanja nepremičnin, ustanovitev hipoteke na nepremičnini in dovolitev predkupne pravice na nepremičnini, ki je ne določa zakon, ter podobno,
14. zavarovanje stvarnega premoženja je obvezno in neobvezno zavarovanje, kot npr. dodatno, kasko, paketno in podobno zavarovanje, v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji,
15. načrt nabav in gradenj je načrt nabav in gradenj po zakonu o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 124/00, 79/01, 30/02 in 56/02), ki vsebuje načrt pridobivanja stvarnega premoženja (npr. nakup, gradnja, neodplačno pridobivanje,…),
16. letni program prodaje državnega stvarnega premoženja je letni program prodaje po zakonu o javnih financah, ki vsebuje seznam stvarnega premoženja, ki je predvideno za razpolaganje (npr. prodaja, menjava, neodplačna odtujitev in drugi pravni posli, na podlagi katerih se lastninska pravica na stvarnem premoženju prenese na drugo pravno ali fizično osebo),
17. posamezni program prodaje je posamezni program prodaje po zakonu o javnih financah, ki ga je potrebno pripraviti za izvedbo konkretnega razpolaganja s stvarnim premoženjem (program za izvedbo prodaje, menjave ali neodplačne odsvojitve posameznega stvarnega premoženja, ipd.),
18. posamezni program upravljanja je program (načrt) oddaje v najem po zakonu o javnih financah, ki ga je potrebno pripraviti v primeru oddaje v najem/zakup stvarnega premoženja ali v primeru obremenjevanja nepremičnega premoženja v lasti države,
19. upravljavci stvarnega premoženja so neposredni in posredni uporabniki državnega proračuna ter druge pravne osebe (javni gospodarski zavodi, javna podjetja, skladi in agencije, gospodarske družbe, ustanove ipd.), ki jim je pravica upravljanja s stvarnim premoženjem države podeljena z zakonom, podzakonskim predpisom, aktom o ustanovitvi ali s sklepom Vlade Republike Slovenije,
20. neposredni oziroma posredni uporabniki državnega proračuna so neposredni oziroma posredni uporabniki po 3. členu zakona o javnih financah in predpisu ministra, pristojnega za finance (odredba o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov).

Postopek pridobivanja, razpolaganja in upravljanja s stvarnim premoženjem države se začne na podlagi sklepa o imenovanju komisije v skladu s predpisi, ki urejajo javna naročila, oziroma komisije ali pooblaščene osebe iz 14. člena te uredbe, če ta uredba ne določa drugače. Sklep izda predstojnik upravljavca na način, določen v tej uredbi.
Postopek pridobivanja, razpolaganja in upravljanja s stvarnim premoženjem države se zaključi:
– ko predstojnik upravljavca postopek ustavi na predlog komisije oziroma pooblaščene osebe,
– ko predstojnik upravljavca zavrne sklenitev pravnega posla oziroma Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) zavrne izdajo soglasja k temu pravnemu poslu,
– ko je sklenjen pravni posel, ki je bil predviden v postopku, oziroma če je k njemu izdano soglasje vlade, kadar je to potrebno in je bil opravljen prenos lastninske pravice in
– v drugih primerih, določenih s to uredbo.

Stvarno premoženje države se lahko pridobiva samo v obsegu, ki je potreben za izpolnjevanje nalog bodočega upravljavca, brez nepotrebnih zalog. Pri tem je potrebno upoštevati načelo učinkovitosti in gospodarnosti ravnanja s sredstvi, ki so predvidena kot plačilo za pridobitev stvarnega premoženja.

Pridobivanje stvarnega premoženja v breme proračunskih sredstev je mogoče samo na podlagi sprejetega načrta nabav in gradenj stvarnega premoženja.
Načrt nabav in gradenj mora biti pripravljen v skladu z zakonom o javnih financah in sicer ločeno za:
– načrt nabav informacijskih rešitev (informacijske opreme in storitev) in
– načrt nabav nepremičnin in premičnin (ločeno za nepremičnine in premičnine, pri čemer mora ta del vsebovati: vrsto premoženja, ki se bo pridobivalo, njegov obseg, namen in cilj pridobivanja ter predvidena sredstva za izvedbo pridobivanja).
V skladu z navodilom za pripravo predloga državnega proračuna in na podlagi predlogov neposrednih uporabnikov pripravi skupni predlog načrta nabav in gradenj:
– Center Vlade Republike Slovenije za informatiko (v nadaljnjem besedilu: center) v delu, ki se nanaša na skupni letni načrt nabav informacijskih rešitev ter pri tem upošteva uredbo o postopkih zagotavljanja enotnih tehnoloških zahtev na področju informacijskih rešitev v organih državne uprave (Uradni list RS, št. 63/02) za področje informacijskih rešitev,
– Servis skupnih služb Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: servis) za načrt nabav stvarnega premoženja (nepremičnin in premičnin) in
– ministrstvo, pristojno za pravosodje, za sodišča, samostojne državne organe za postopek o prekrških, za državna tožilstva in za državno pravobranilstvo.
Vlada sprejme skupni načrt nabav in gradenj v roku 30 dni po uveljavitvi državnega proračuna. Skupni načrt nabav in gradenj se lahko med letom, na predlog predlagateljev iz prejšnjega odstavka tega člena, spreminja in dopolnjuje.

Pridobivanje nepremičnin, katerih lastnik postane država, mora temeljiti na sprejetem načrtu nabav in gradenj (25. člen zakona o javnih financah), ki je bil uvrščen na interni trg nepremičnin, razen če poseben zakon ne določa drugače.
Pridobivanje nepremičnin za potrebe vseh upravljavcev mora biti izvedeno:
– v skladu s predpisi, ki urejajo javna naročila,
– v skladu s predpisi, ki urejajo standarde prostorov in opreme državnih organov, razen če posebni predpisi ne določajo drugače.

Po izvedbi postopkov iz 4., 5. in 6. člena te uredbe je potrebno pravni posel, ki pomeni pridobivanje nepremičnin države, posredovati v odločitev vladi. Vlada lahko po potrditvi pravnega posla za sklenitev tega pravnega posla pooblasti predstojnika upravljavcev ali drugo osebo.
Po sklenitvi pravnega posla, ki pomeni pridobivanje nepremičnin, morajo upravljavci takoj (nemudoma), ko so za to podani pogodbeni pogoji, na ustrezen način vložiti predlog za vknjižbo spremembe lastništva v krajevno pristojno zemljiško knjigo ter o tem obvestiti servis.

Pravne posle, ki se nanašajo na pridobivanje premičnega stvarnega premoženja, sklepa predstojnik upravljavca.

Za brezplačno (neodplačno) pridobitev stvarnega premoženja je potrebno pridobiti predhodno soglasje vlade, če:
– bi takšna pridobitev povzročila večje stroške ali
– je lastništvo povezano s pogoji, ki bi lahko povzročili obveznosti za državo.
V primeru, da soglasja vlade iz prejšnjega odstavka ni potrebno pridobiti, se o pridobitvi stvarnega premoženja obvesti vlado.

S stvarnim premoženjem razpolaga vlada, če posebni zakon ne določa drugače.
Vlada razpolaga s stvarnim premoženjem na predlog pristojnega ministrstva, h kateremu sta priložena posamezni program prodaje in predlog pravnega razpolagalnega posla po predhodni obravnavi zadeve na seji:
– Strokovne komisije Vlade Republike Slovenije za upravljanje in razpolaganje s stvarnim premoženjem (v nadaljevanju: strokovna komisija) in
– Komisije Vlade Republike Slovenije za kadrovske in administrativne zadeve (v nadaljevanju: komisija za administrativne zadeve).
Vlada lahko v nujnih primerih izda soglasje iz prejšnjega odstavka tega člena tudi brez predhodne obravnave na seji strokovne komisije, pri čemer mora biti razlog za to posebej obrazložen.
Za izvedbo pravilnega in zakonitega postopka razpolaganja ter pripravljalnih dejanj v zvezi z razpolaganjem s stvarnim premoženjem je odgovoren upravljavec, ki upravlja s premoženjem. Stroške pripravljalnih dejanj in druge stroške prodaje stvarnega premoženja krije upravljavec, ki predlaga prodajo premoženja.

S stvarnim premoženjem države ni dovoljeno razpolagati neodplačno, odplačno pa samo pod pogoji in na način, določen z zakonom in to uredbo.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka tega člena lahko država neodplačno prenese stvarno premoženje na drugo osebo:
– če je to dovoljeno po posebnem zakonu,
– če je predmet prenosa žival ali posebna tehnična oprema, ki se prenaša v last njenega imetnika, za katerega ima posebno subjektivno vrednost,
– če je predmet prenosa nepremičnina, ki se zaradi opustitve namembnosti prenaša v last osebi javnega prava in je to ekonomsko utemeljeno ali
– če se prenesejo ustanoviteljske pravice na drugo osebo javnega prava.

Postopek razpolaganja s stvarnim premoženjem države se lahko izvede le v primeru, da je:
– predmet odsvojitve vključen v sprejeti letni program prodaje, razen če predmeta odsvojitve v skladu z zakonom o javnih financah in to uredbo ni potrebno vključiti v ta program,
– imenovana komisija oziroma pooblaščena oseba in
– sprejet posamezni program prodaje.

Letni program prodaje mora biti pripravljen ločeno za nepremičnine in premičnine in mora vsebovati vrsto premoženja, ki je predvideno za razpolaganje, njegov obseg, inventarno številko, lokacijo in njegovo orientacijsko vrednost ter način razpolaganja (npr. prodaja, menjava, neodplačno).
Predloge letnih programov prodaje ter njegove spremembe in dopolnitve sprejme vlada na predlog upravičenega predlagatelja po postopku iz 80.č člena zakona o javnih financah. V obliki skupnega letnega programa prodaje, ki ga na podlagi sprejetih predlogov letnih programov prodaje pripravi servis, ga vlada posreduje v sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije.
S premičnim premoženjem, ki ni zajeto v letnem programu prodaje, se izjemoma lahko razpolaga pod pogojem, da upravljavec hkrati posreduje v postopek iz prejšnjega odstavka tega člena tudi predlog za dopolnitev letnega programa prodaje.

Za izvedbo postopka razpolaganja s stvarnim premoženjem imenujejo upravljavci komisijo ali pooblaščene osebe za vodenje in nadzor tega postopka (v nadaljevanju: komisija oziroma pooblaščena oseba). Komisija je posvetovalno telo upravljavca.
Komisija oziroma pooblaščena oseba je lahko imenovana za vodenje in nadziranje izvedbe prodaje enega ali več posamičnih programov prodaje, ki lahko vsebuje enega ali več predmetov prodaje.
Pooblaščena oseba ne more biti imenovana v primeru razpolaganja z nepremičninami.

Predstojnik upravljavca lahko za izvedbo postopka razpolaganja imenuje pooblaščeno osebo, če:
– gre za razpolaganje s premičnino, ki ne presega vrednosti 5,000.000 SIT ali
– če skupna vrednost pravnega posla, ki vsebuje dvoje ali več premičnin, ne presega 8,000.000 SIT.
Pooblaščena oseba mora:
– imeti univerzitetno izobrazbo pravne smeri,
– imeti izkušnje pri vodenju postopkov, ki se nanašajo na pridobivanje, razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem države in
– biti zaposlena pri upravljavcu premičnega premoženja, ki je predvideno za razpolaganje, ali v drugem državnem organu.
Predstojnik upravljavca lahko osebo iz prvega ostavka tega člena razreši in imenuje drugo. Če predstojnik v roku 5 dni po razrešitvi ne imenuje druge pooblaščene osebe, mora postopek razpolaganja ustaviti.

Komisija je sestavljena iz članov in predsednika. Predsednik komisije mora biti v delovnem razmerju pri upravljavcu premoženja. V komisijo so lahko imenovane tudi zunanje strokovne osebe. Komisija ima lahko največ sedem članov. O številu članov komisije odloči predstojnik upravljavca.
Komisijo oziroma pooblaščeno osebo imenuje predstojnik upravljavca. V primeru, da je upravljavec posredni proračunski uporabnik oziroma druga pravna oseba iz 19. točke 2. člena te uredbe, imenuje komisijo oziroma pooblaščeno osebo predstojnik tega upravljavca po predhodnem soglasju ministra.
Strokovna in administrativna opravila za komisijo opravlja tajnik, ki ga imenuje predstojnik upravljavca.

Naloge in pristojnosti komisije so zlasti naslednje:
– koordinira pripravo posamičnega programa prodaje in uskladi njegovo vsebino,
– vodi in nadzira izvedbo vseh dejanj postopka razpolaganja, odobri posamezna dejanja v okviru tega postopka ali uporabniku predlaga, da dopolni ta program ali odpravi nastale pomanjkljivosti,
– v primeru razpolaganja z javnim zbiranjem ponudb pozove k izstavitvi ponudb, opravi potrebne postopke v zvezi s ponudbami ter pogajanja z izbranimi zainteresiranimi subjekti, predlaga zaključek tega postopka ter uporabniku predlaga zainteresirani subjekt oziroma najugodnejšega ponudnika, s katerim naj vlada sklene pravni posel,
– poda predstojniku poročilo o opravljenih dejanjih hkrati s predlogom posamičnega programa prodaje (ki vključuje razpolagalni pravni posel in dokumentacijo) in
– opravlja druge naloge, ki jih ima po tej uredbi s ciljem, da se doseže uspešna realizacija posamičnega programa prodaje.
Za izvedbo posameznih dejanj v postopku lahko komisija predlaga predstojniku, da se pooblasti in vključi v delo strokovne komisije strokovna oseba oziroma pravni ali finančni svetovalec, ki ima vsa potrebna znanja za izvedbo določenega posameznega dejanja.

Mandat članov in predsednika komisije traja do preklica s strani predstojnika upravljavca ali do konca postopka razpolaganja s posameznim stvarnim premoženjem, če je komisija imenovana samo za ta postopek.
Med postopkom lahko predstojnik upravljavca razreši člana oziroma predsednika komisije in imenuje novega. Za zamenjavo člana ali predsednika komisije mora predstojnik upravljavca pridobiti predhodno soglasje, če je le-to v skladu z določbo 16. člena te uredbe potrebno za njihovo imenovanje.

Predsednik komisije ima naslednje pristojnosti:
– sklicuje in vodi seje komisije,
– koordinira delo članov komisije,
– ugotavlja rezultate glasovanja in razglasi sprejete sklepe in
– opravlja druge naloge v skladu s to uredbo.
V primeru zadržanosti predsednika njegove pristojnosti opravlja član, ki ga za to pooblasti predsednik komisije.

Način sklicevanja sej in potek dela komisije je določen s to uredbo. Komisija lahko sklicevanje sej in potek svojega dela opredeli drugače s poslovnikom, ki ga sprejme na svoji prvi seji. Poslovnik velja, če da k njemu soglasje tudi predstojnik upravljavca.
Seje komisije sklicuje predsednik komisije z vabilom, v katerem je naveden kraj in čas seje ter dnevni red seje. Vabilo morajo člani prejeti praviloma najkasneje 3 dni pred sejo.
Na seji so praviloma prisotni samo člani komisije, o navzočnosti ostalih oseb na posamezni seji pa odloči komisija vsakič posebej.
Seja komisije je sklepčna, če je na seji prisotnih več kot polovica njenih članov.
Glasuje se javno. Odločitev je sprejeta, če zanjo glasuje večina vseh prisotnih članov komisije. V primeru neodločenega izida glasovanja odloči glas osebe, ki je sejo vodila.
O delu seje in sprejetih sklepih se vodi zapisnik, ki ga podpiše oseba, ki je sejo vodila ali vsi navzoči člani komisije, če sprejmejo tak sklep.

Če vsi člani soglašajo, se lahko seja komisije izvede tudi korespondenčno. V primeru korespondenčne seje morajo člani komisije prejeti pisen predlog sklepa, o katerem se glasuje. Člani komisije glasujejo tako, da na lističu, na katerem so prejeli predlog sklepa, pod predlogom obkrožijo besedico ZA ali PROTI, se na listič podpišejo, navedejo datum in uro glasovanja, ter listič vrnejo predsedniku oziroma tajniku komisije v roku in na način, kot je določeno v navodilih za glasovanje. Seja se lahko izvede tudi z uporabo elektronskih medijev.

Člani komisije so dolžni kot uradno in poslovno tajnost varovati vse aktivnosti in podatke, s katerimi so se seznanili v zvezi s postopkom.
Varovanje tajnosti podatkov v skladu s tem členom veže tudi vse druge osebe, ki so bile navzoče pri delu komisije.
Dokumentacijo v zvezi z razpolaganjem mora tajnik komisije hraniti ločeno od ostalih listinskih dokumentov. Vsebovati mora celotno listinsko gradivo, ki je v kakršnikoli povezavi z razpolaganjem.

Razpolaganje s stvarnim premoženjem se lahko izvede na podlagi sprejetega posameznega programa prodaje (v nadaljevanju: posamezni program). Posamezni program se lahko nanaša na enega ali več predmetov razpolaganja.
Posamezni program in njegove spremembe oziroma dopolnitve sprejme vlada na predlog pristojnega ministrstva, pri čemer mora s posameznim programom na način, določen v poslovniku vlade, soglašati minister, pristojen za finance.
Posamezni program in njegove spremembe oziroma dopolnitve iz prejšnjega odstavka tega člena, ki ga oblikuje neposredni ali posredni upravljavec, ki ni ministrstvo, mora biti posredovan vladi s predlogom pristojnega ministrstva oziroma Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije.
V posameznem programu se navede natančen seznam, vrsta in obseg stvarnega premoženja, katerega razpolaganje se predlaga. Posamezen program mora biti sestavljen ločeno za:
– nepremičnine,
– premičnine.
Če se posamezni program nanaša na nepremičnino, mora biti ta pred posredovanjem vladi vključena v interni trg nepremičnin.
Predlog posameznega programa oblikuje komisija v sodelovanju z upravljavcem stvarnega premoženja. Če komisija med postopkom razpolaganja oceni, da je potrebno vsebino programa spremeniti oziroma dopolniti, predlaga upravljavcu, naj pripravi obrazložen predlog sprememb oziroma dopolnitev. Predlog sprememb oziroma dopolnitev lahko pripravi tudi komisija.

Posamezen program mora obsegati:
1. opredelitev ciljev razpolaganja in razloge, s katerimi se utemeljuje, da bodo z razpolaganjem ti cilji doseženi;
2. opis nepremičnin ali premičnih stvari, ki so predmet razpolaganja, in sicer:
– pri nepremičninah: opis nepremičnine s podatki iz zemljiške knjige ali druge listine, ki izkazuje lastništvo nepremičnine,
– pri premičninah: opis, ki omogoča identifikacijo stvari tehnične in druge pomembne podatke o stvari,
3. pravna podlaga razpolaganja;
4. predlog sklepa, ki naj ga sprejme vlada;
5. pravni pregled stanja stvarnega premoženja;
6. ocenitev vrednosti stvarnega premoženja;
7. opredelitev metode razpolaganja, ki je bila izbrana;
8. obrazložitev nadaljnjih dejanj, ki bodo opravljena v zvezi z razpolaganjem ali navedbo razlogov, zaradi katerih pripravljalna dejanja, upoštevaje določbe te uredbe. niso potrebna;
9. predvideni postopek realizacije pravnega posla (terminski načrt in izvedba pravnega posla).

V posameznem programu mora biti opredelitev ciljev in razlogov jasna in natančna. Posameznemu programu mora biti priložena vsa dokumentacija, na katero se sklicuje v opredelitvi (npr. nacionalni program, program dela upravljavca, razvoj določenega področja,…) in ki je potrebna za razumevanje opredelitve ali pa bi lahko opredelitev še dodatno pojasnila.

Opredelitev pravnega temelja v posameznem programu obsega navedbo pravnih podlag za razpolaganje. Posamičnemu programu razpolaganja mora biti priložen osnutek pravnega posla, s katerim se želi doseči cilj razpolaganja, pri čemer mora tak osnutek vsebovati tudi določbe, ki kažejo na upravičenost in pravilnost izbranega pravnega posla ter pravno podlago za sklenitev tovrstnega pravnega posla.
V posameznem programu mora komisija oziroma predlagatelj pripraviti tudi predlog sklepa, ki naj ga sprejme vlada oziroma predstojnik.

V posameznem programu mora biti stvarno premoženje opisano na naslednji način:
– nepremičnine morajo biti opredeljene s podatki iz zemljiške knjige ali drugih listin, ki izkazujejo lastništvo, s podatki iz zemljiškega katastra oziroma s podatki, ki izkazujejo lastnosti, lego, velikost, kulturo oziroma namembnost nepremičnine ter opis dejanskega stanja nepremičnine v naravi in njeno knjigovodsko vrednost,
– premičnine morajo biti opredeljene na način, ki omogoča identifikacijo stvari, njeno knjigovodsko vrednost in druge pomembne podatke o stvari (kot npr.: opis predmeta, velikost, tehnične podatke, serijske številke,…).

Razpolaganje s stvarnim premoženjem je potrebno izvesti po tisti metodi, ki zagotavlja javnost in preglednost postopkov in upošteva cilje razpolaganja posamične nepremičnine oziroma premičnine ter omogoča najugodnejše rezultate razpolaganja za Republiko Slovenijo.

Stvarno premoženje se proda na podlagi ene od naslednjih metod:
1. javna dražba,
2. javna ponudba,
3. javno zbiranje ponudb,
4. neposredna pogodba.
Prodaja nepotrebnih, zasedenih in najemnih stanovanj v lasti države se opravi na podlagi javne ponudbe, pri čemer morajo imeti osebe, ki uporabljajo stanovanja, pod enakimi pogoji predkupno pravico.
V primeru nakupa premičnin, v skladu s predpisi o javnih naročilih, lahko upravljavec v razpisu določi obveznost ponudnika, da mora ponuditi tudi možnost odkupa rabljenih premičnin. Kot najnižja vrednost se v razpisu določi ocenjena vrednost rabljene premičnine, ponudnik pa lahko ponudi višjo odkupno ceno, kar se šteje kot posebno merilo (npr. kupoprodaja po sistemu staro za novo). Upravljavec mora pred objavo razpisa pridobiti soglasje vlade k predlogu razpolagalnega pravnega posla in izklicni ceni premičnine.
Na način in pod pogoji iz prejšnjega odstavka tega člena se lahko prodajo tudi nepremičnine države, če gre za nakup drugih istovrstnih nepremičnin, ki postanejo last države.

Pravni pregled stanja stvarnega premoženja (v nadaljevanju: pravni pregled) vsebuje pregled stvarnega premoženja z vidika urejenosti lastništva, posesti in morebitnih obligacijskih in stvarnopravnih pravic in obveznosti države do tretjih oziroma tretjih do države.
Pravni pregled je potrebno opraviti pred posredovanjem posamičnega programa prodaje vladi oziroma predstojniku.
Še posebej natančen mora biti pravni pregled v primerih:
– ko zemljiškoknjižno stanje/lastniško stanje/registracijsko stanje ne ustreza dejanskemu in uporabnik oziroma država ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine oziroma imetnik pravice uporabe, ampak lastninsko pravico izkazuje na drug način,
– ko je stvarno premoženje ali njegov del oddan v najem, ali na njem obstajajo ali bi lahko obstajale druge stvarne ali obligacijske pravice v korist tretjih oseb,
– v drugih primerih, ko je to potrebno za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z lastništvom, stanjem posesti, obremenitvami ali dovoljenji za uporabo stvarnega premoženja in je to nujno potrebno zaradi učinkovitejše izvedbe postopka prodaje.

Pravno stanje stvarnega premoženja, ki ne omogoča pravno pravilne izvedbe postopkov razpolaganja, je potrebno urediti pred predložitvijo predloga posameznega programa vladi v sprejem.

Pravni pregled lahko izvede:
– komisija, ki ima v sestavi diplomiranega pravnika z opravljenim državnim pravniškim izpitom in najmanj triletnimi delovnimi izkušnjami,
– pooblaščena oseba ali
– druga oseba, ki je diplomiran pravnik z opravljenim državnim pravniškim izpitom in najmanj triletnimi delovnimi izkušnjami na področju stvarnega prava.

Komisija oziroma pooblaščena oseba je dolžna poskrbeti za to, da se premoženje, ki je predmet razpolaganja, oceni. S cenitvijo ugotovljena vrednost premoženja predstavlja izhodiščno ceno pri nadaljnji izvedbi izbrane metode razpolaganja. Cenitev mora biti izvedena pred sprejemom posameznega programa.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka ni potrebna cenitev, če komisija ali pooblaščena oseba utemeljeno ugotovi, da bi bili stroški cenitve nesorazmerni z vrednostjo premične stvari. Za nesorazmerne stroške se šteje, če stroški cenitve presegajo polovico tržne vrednosti nove istovrstne premične stvari ali polovico pričakovane kupnine.

Vrednost stvarnega premoženja se ugotavlja s cenilci oziroma ocenjevalci, ki imajo v skladu z 80.e členom zakona o javnih financah priznano sposobnost za cenitev stvarnega premoženja države.
Izbiro cenilca oziroma ocenjevalca opravi predstojnik na predlog komisije oziroma pooblaščene osebe.

Vrednost nepremičnin se ugotovi po metodah, ki jih uporabljajo cenilci nepremičnin – stroškovna, dohodkovna in primerjalna metoda, pri tem pa se upoštevajo tudi določbe pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin (Uradni list SRS, št. 8/87 in 16/87). Izhodiščno ceno nepremičnine predstavlja povprečje vseh metod.
Vrednost premičnin se ugotovi z uporabo običajnih cenitvenih metod cenilcev, med katerimi se izbere tisti rezultat, ki izkazuje najugodnejše izhodišče za državo.
Cenitev mora biti izražena v slovenskih tolarjih in ne sme biti starejša od 6 mesecev, na dan objave javne dražbe oziroma ponudbe oziroma na dan poziva za oddajo ponudb v postopku zbiranja javnih ponudb.
Po poteku roka iz prejšnjega odstavka tega člena se cenitev stvarnega premoženja lahko valorizira skladno z določbo 4. člena pravilnika iz prvega odstavka tega člena, če na nepremičnini oziroma v zvezi z njo ni prišlo do bistvenih sprememb, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na njeno vrednost. V primeru bistvenih sprememb se naroči nova cenitev.

Komisija lahko odloči, da se izvede dodatna cenitev s strani drugega pooblaščenega ocenjevalca, če obstaja utemeljen dvom, da pri ocenjevanju niso bile dovolj upoštevane vse okoliščine, ki vplivajo na ocenjeno vrednost.

V postopku razpolaganja s stvarnim premoženjem je potrebno izbrati tisto metodo razpolaganja, ki državi zagotavlja najugodnejši ekonomski učinek razpolaganja, pri tem pa je praviloma primarni cilj razpolaganja doseganje čim višje kupnine.

Rok za plačilo kupnine ne sme biti daljši kot osem dni od sklenitve pogodbe oziroma izstavitve računa.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se kupnina lahko plača v več obrokih, če je tako predvideno že v posamičnem programu prodaje. V tem primeru mora pridobitelj stvarnega premoženja neplačani del kupnine zavarovati z nepreklicno bančno garancijo na prvi poziv.

Na javni dražbi se lahko razpolaga s premičnim in nepremičnim stvarnim premoženjem.
Po opravljenih posameznih pripravljalnih dejanjih oziroma po sprejemu posamičnega programa, se pripravi:
– vsebino objave javne dražbe, ki mora vsebovati podatke iz naslednjega člena te uredbe,
– pogodbo, ki vsebuje vse bistvene elemente v skladu z vsebino razpisa (in v katero se po opravljeni dražbi vstavi na dražbi dosežena cena).
Listine iz prejšnjega odstavka komisija skupaj s cenitvijo in predlogom izklicne cene predloži predstojniku uporabnika.
Pred objavo javne dražbe predloži upravljavec predlog pogodbe, skupaj s posamičnim programom prodaje, v soglasje vladi. Vlada izda soglasje in pooblastilo za podpis pogodbe po predhodni obravnavi zadeve na seji strokovne komisije in komisije za administrativne zadeve, če ni v tej uredbi določeno drugače.

Javna dražba mora biti objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, lahko pa je objavljena tudi v drugih sredstvih javnega obveščanja. Med objavo razpisa v Uradnem listu Republike Slovenije in javno dražbo ne sme preteči manj od 15 dni in ne več od 45 dni.
V primeru javne dražbe mora objava vsebovati najmanj:
– naziv in sedež organizatorja javne dražbe ter naziv in sedež uporabnika, če ta ni obenem organizator javne dražbe,
– opis predmeta prodaje,
– vrsto pravnega posla, ki je predmet dražbe (npr. prodaja ali zamenjava stvarnega premoženja),
– izklicno ceno in najnižji znesek njenega višanja,
– način in rok plačila kupnine,
– navedbo, da je plačilo celotne kupnine v roku, ki je določen, bistvena sestavina pravnega posla,
– kraj in čas javne dražbe,
– višino kavcije, ki jo je potrebno položiti pred začetkom dražbe in ki ne sme biti manjša od 10% izklicne cene in se vplača na poseben račun proračuna,
– obvestilo dražiteljem, da bo po končani dražbi kavcija vrnjena tistim, ki na dražbi ne bodo uspeli in navedbo roka, v katerem bo vrnjena,
– informacijo o tem, kje in pod kakšnimi pogoji se lahko interesenti pred začetkom dražbe seznanijo s podrobnejšimi pogoji dražbe in si ogledajo predmet dražbe,
– navedbo, da lahko vlada ali komisija/pooblaščena oseba s soglasjem predstojnika postopek ustavi do sklenitve pravnega posla, pri čemer se povrne stroške dražiteljem v višini izkazanih stroškov za prevzem razpisne dokumentacije in
– druge pogoje, ki jih mora uspeli dražitelj izpolnjevati.
Objava lahko vsebuje še druge pogoje prodaje, ki jih je potrebno vključiti v prodajno pogodbo, ki se sklene z uspelim dražiteljem.

Javno dražbo vodi predsednik komisije ob navzočnosti večine članov komisije. Pooblastilo za vodenje javne dražbe lahko predsednik prenese na enega izmed članov komisije. V primeru, da želi prenesti pooblastilo na osebo, ki ni član komisije, mora za to pridobiti predhodno soglasje osebe, ki je pristojna za imenovanje komisije.
Na javni dražbi kot dražitelji ne morejo sodelovati cenilec, člani komisije in z njimi povezane osebe. Za povezano osebo so po tem členu šteje:
– oseba, ki je s članom komisije ali cenilcem v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do katerega koli kolena, v stranski vrsti pa do drugega kolena, ali če je s članom komisije ali cenilcem v zakonu ali v svaštvu do četrtega kolena, ne glede na to, ali je zakonska zveza prenehala ali ne,
– oseba, ki je s članom komisije ali cenilcem v odnosu skrbništva ali posvojenec oziroma posvojitelj,
– druge osebe, s katerimi je glede na znane okoliščine ali na kakršnemkoli pravnem temelju povezan član komisije ali cenilec, tako da zaradi te povezave obstaja dvom v njegovo nepristranost pri opravljanju funkcije člana komisije ali cenilca.
Izklicna cena oziroma vsaka nadaljnja cena se izkliče trikrat. V primeru, da nobeden od udeležencev javne dražbe navedene cene ne zviša pred tretjim izklicem, se šteje, da je sprejeta tista cena, ki je bila izklicana trikrat. Ko je cena izklicana trikrat, predsednik komisije ugotovi, komu in po kakšni ceni je bil predmet javne dražbe prodan, in kupca pozove k podpisu pogodbe.
Če izklicna cena ni bila dosežena, je javna dražba neuspešna.

Po zaključeni javni dražbi komisija sestavi zapisnik, ki vsebuje naslednje podatke:
– kraj, kjer se je dražba opravljala, datum in uro,
– imena članov komisije,
– predmet dražbe,
– imena ponudnikov oziroma njihovih zastopnikov,
– ugotovitev o izpolnjevanju pogojev dražiteljev, ki pristopijo k dražbi in
– najvišjo izklicano ceno in ime oziroma firmo kupca ter ugotovitev, da je bil kupec pozvan k sklenitvi pogodbe ali ugotovitev, da izklicna cena ni bila dosežena in javna dražba ni bila uspešna.

Z najugodnejšim dražiteljem se sklene pogodba najkasneje v 30 dneh po zaključku dražbe. Če dražitelj ne podpiše pogodbe v navedenem roku iz razlogov, ki so na strani dražitelja, ponudnik zadrži njegovo kavcijo.

Kadar je izbrana metoda javne ponudbe za izvedbo razpolaganja s stvarnim premoženjem, se le-ta praviloma objavi v Uradnem listu Republike Slovenije ali v takšnih domačih in po potrebi tudi tujih sredstvih javnega obveščanja, ki ustrezajo v programu opredeljenim ciljem prodaje.
Nakup na podlagi javne ponudbe se lahko prične po poteku 15 dni od objave javnega vabila k nakupu. Javna ponudba velja do poteka v vabilu določenega časa.
Za postopek javne ponudbe se smiselno uporabljajo določbe te uredbe, ki veljajo za javno dražbo, s tem, da je v objavi javne ponudbe potrebno navesti tudi rok vezanosti na ponudbo in rok, v katerem se ponudba lahko sprejme.

Kadar je izbrana metoda javnega zbiranja ponudb za razpolaganje s stvarnim premoženjem, komisija pripravi vsebino objave poziva k izstavitvi ponudb. Ta mora vsebovati podatke iz 46. oziroma 47. člena te uredbe.
V primeru javnega zbiranja ponudb se poziv objavi praviloma v Uradnem listu Republike Slovenije ali v vsaj enem dnevnem časopisu v Republiki Sloveniji. V primeru pozivanja tujih kupcev se vabilo k pošiljanju ponudb lahko objavi v ustreznih tujih javnih medijih oziroma se potencialne kupce k temu pozove pisno.

V primeru javnega zbiranja ponudb, ko ponujena cena ni izključni kriterij izbora, objava javnega zbiranja ponudb praviloma vsebuje:
– namen poziva in navedbo prodajalca,
– zakonsko podlago za razpolaganje,
– opis predmeta,
– opredelitev podatkov, s katerimi naj potencialni kupec predstavi svoj finančni in poslovni položaj, če je predmet prodaje večje vrednosti,
– kriterije, ki jih mora zainteresirani kupec zadovoljevati, da bo uvrščen v skupino primernih kupcev,
– pogoje, po katerih bodo primerni kupci pridobivali podrobnejše informacije o predmetu razpolaganja za namen oblikovanja ponudbe za pridobitev,
– obliko in pogoje, pod katerimi mora kupec predložiti ponudbo oziroma elemente, ki naj jih ponudba vsebuje, in navedbo, da bo uporabljenih več faz ponudbe (kadar se v prvi fazi uporabi nezavezujoča ponudba),
– osnovne kriterije, po katerih se bodo vrednotile ponudbe,
– omejitve prodajalca v zvezi s postopkom razpolaganja,
– določilo, da je obveznost vlade, da sklene pogodbo s ponudnikom, ki ponudi najugodnejše pogoje, izključena,
– navedbo strokovnjaka, če je le-ta angažiran pri izvedbi razpolaganja,
– kontaktne osebe zbiralca ponudb,
– da lahko vlada ali komisija oziroma pooblaščena oseba s soglasjem osebe, ki jo je imenovala, kadarkoli začeti postopek do sklenitve pravnega posla ustavi, in
– druge podatke, za katere se izkaže, da so potrebni.

V primeru javnega zbiranja ponudb, ko je za izbor najugodnejšega ponudnika edini kriterij višina ponujene kupnine, javna objava praviloma vsebuje:
– namen poziva, navedbo prodajalca,
– zakonsko podlago za razpolaganje,
– opis predmeta prodaje,
– pogoje, po katerih bodo zainteresirani kupci pridobivali podrobnejše informacije o predmetu prodaje za namen oblikovanja ponudbe za nakup,
– obliko in pogoje, pod katerimi mora kupec predložiti ponudbo oziroma elemente, ki naj jih ponudba vsebuje, in navedbo, da bo uporabljenih več faz ponudbe (kadar se v prvi fazi uporabi nezavezujoča ponudba),
– omejitve prodajalca v zvezi s postopkom prodaje,
– določilo, da je obveznost prodajalca, da sklene pogodbo s ponudnikom, ki ponudi najugodnejše pogoje, izključena, oziroma da lahko vlada ali komisija oziroma pooblaščena oseba s soglasjem osebe, ki jo je imenovala, ustavi začeti postopek do sklenitve pravnega posla in
– kontaktne osebe prodajalca.

V posameznem programu se lahko npr. z namenom pridobitve strateškega investitorja določi dvofazni postopek zbiranja ponudb.
V prvi fazi se zbira le nezavezujoče ponudbe.
Komisija izmed prispelih nezavezujočih ponudb izbere tiste, ki po razpisnih kriterijih ustrezajo primernim kupcem. Komisija določi datum, do katerega morajo v drugi fazi zbiranja ponudb primerni zainteresirani kupci dostaviti zavezujoče ponudbe in dopolni zahtevo po obličnosti ponudbe, če je to potrebno. Zahtevo pisno posreduje vsakemu od primernih zainteresiranih kupcev posebej.

Pred obravnavo prispelih zavezujočih ponudb komisija preveri, če:
– so bile poslane v razpisnem roku in
– vsebujejo vse objavljene elemente in vso dokumentacijo, ki jo je bilo na podlagi razpisa potrebno priložiti ponudbi.
Ponudbo, ki je prispela po razpisnem roku (nepravočasna ponudba) ali pravočasne, vendar nepopolne ponudbe, komisija zavrže in o tem obvesti ponudnika.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, komisija pozove ponudnika, ki je oddal nepopolno ponudbo k dopolnitvi ponudbe, če ponudba vsebuje vse elemente ponudbe, ima pa pomanjkljivo dokumentacijo. Rok za dopolnitev te ponudbe je pet dni od prejema poziva za dopolnitev.
Pravočasne in popolne ponudbe komisija pregleda in jih oceni. Kriteriji, ki jih komisija pri obravnavi ponudb in izbiri upošteva, so enaki kriterijem, kot so objavljeni v javnem pozivu za zbiranje ponudb. Merila za tehtanje posameznih elementov ponudbe komisija določi ob pripravi posameznega programa.

V primeru, da komisija oceni, da zgolj na osnovi opredeljenih kriterijev izmed zavezujočih ponudb iz prejšnjega člena ne more izbrati najboljšega ponudnika, ali da je mogoče doseči ugodnejše pogoje razpolaganja, lahko pozove vse ponudnike, da ponudbo še dopolnijo v posameznih elementih.
Komisija lahko zato, da bi dosegli čim boljše pogoje razpolaganja, pozove ponudnike k dopolnitvi ponudbe ali z njimi opravi pogajanja.

Ko komisija oceni, da je ugotovila vsa dejstva, na podlagi katerih je mogoče sprejeti odločitev o izboru najugodnejšega ponudnika, pripravi zapisniški povzetek poteka razpisnega postopka in pogajanj, odloči, katerega od ponudnikov je izbrala kot najugodnejšega, ter predlaga vse v pogajanjih dogovorjene elemente pravnega posla, pod katerim naj se sklene pogodba oziroma poda predlog pogodbe, ki naj se sklene z najugodnejšim ponudnikom. Svojo odločitev o izboru mora komisija vsebinsko obrazložiti.
Predlog komisije o izboru najugodnejšega ponudnika z vsebino iz prejšnjega odstavka predsednik komisije pošlje predstojniku upravljavca. Predstojnik upravljavca, če to ni ministrstvo, posreduje predlog za sklenitev pogodbe z izbranim pridobiteljem stvarnega premoženja v odločitev vladi, preko ministrstva, ki pokriva področje dela uporabnika. Gradivo za vlado predhodno obravnava strokovna komisija in komisija za administrativne zadeve, če ni s to uredbo drugače določeno.
Vlada lahko iz utemeljenih razlogov odkloni sklenitev predložene pogodbe. Pogodbo podpiše generalni sekretar vlade ali druga s strani vlade pooblaščena oseba.

Razpolaganje s stvarnim premoženjem države se lahko izvede na podlagi metode neposredne pogodbe le v primeru:
1. če se prodajajo solastniški deleži na nepremičninah,
2. če se zamenjuje nepremičnina, pod pogoji, da gre za menjavo istovrstne nepremičnine (npr. zemljišče za zemljišče), da je to v javnem interesu, da je ponudnik samo eden in da se vrednost državnega premoženja z zamenjavo ne zmanjša. Za izvedbo menjave po tej točki zadostuje izpolnjevanje dveh pogojev od navedenih štirih, med katerimi mora biti obvezno podan pogoj, da se vrednost državnega premoženja z zamenjavo ne zmanjša,
3. če gre za neposredno prodajo stavbnega zemljišča države skladno s prostorsko izvedbenim aktom občine, če je pridobitelj oseba javnega prava in je razpolaganje v javnem interesu,
4. če v roku treh mesecev od dneva, ko se je izkazalo, da je bila izbrana metoda razpolaganja iz 1., 2. ali 3. točke prvega odstavka 29. člena te uredbe neuspešna, komisija soglaša s prodajo na podlagi neposredne pogodbe, pri čemer je lahko cena v neposredni pogodbi nižja največ za 25% od objavljene (izklicne) cene nepremičnine oziroma največ za 40% od objavljene (izklicne) cene za premičnino,
5. če je knjigovodska vrednost premičnin enaka nič in bi bili stroški razpolaganja na podlagi ene od metod iz prvega odstavka tega člena višji od predvidene kupnine,
6. če je posamezna ocenjena vrednost nepremičnine nižja od 2,000.000 tolarjev ali če je ocenjena vrednost premičnine nižja od 750.000 tolarjev,
7. če gre za neodplačno odtujitev v skladu z drugim odstavkom 80.b člena zakona o javnih financah,
8. če gre za primer nastanka zavarovanega škodnega dogodka in s tem povezanim razpolaganjem s premičnino, v skladu s pravicami in obveznostmi države, ki izhajajo iz sklenjene zavarovalne pogodbe.
Predstojnik upravljavca predloži predlog pogodbe iz prejšnjega odstavka tega člena, skupaj s posamičnim programom in opravljenimi pripravljalnimi dejanji, pristojnemu ministru oziroma generalnemu sekretarju vlade. O sklenitvi pogodbe odloči vlada, po predhodni obravnavi gradiva na seji strokovne komisije in komisije za administrativne zadeve, če ni s to uredbo drugače določeno.

Če se postopek razpolaganja s stvarnim premoženjem zaključi s sklenitvijo pravnega posla, je upravljavec dolžan poskrbeti za realizacijo sklenjenega pravnega posla, zlasti:
– da je kupnina v celotni višini in v rokih plačana,
– da je opravljena zamenjava stvarnega premoženja v predvidenih rokih in v obsegu, ki ga določa pravni posel,
– da je izvedena brezplačna odtujitev, kot jo predvideva sklenjeni pravni posel.
V primeru, da pogodba s strani nasprotne pogodbene stranke ni pravočasno realizirana oziroma da niso spoštovana njena pogodbena določila, mora upravljavec stvarnega premoženja takoj oziroma v za to s predpisi določenem oziroma pogodbenem roku začeti z uveljavljanjem pogodbenih ali drugih obligacijskih in stvarno pravnih pravic oziroma zahtevkov zoper tako pogodbeno stranko.
Za spremljanje pravilne in celovite realizacije pravnega posla imenuje predstojnik upravljavca skrbnika posameznega pravnega posla razpolaganja, če skrbnik pravnega posla ni določen že v pogodbi.

Izkupiček razpolaganja (npr. kupnina od prodaje) in upravljanja s stvarnim premoženjem je prihodek proračuna države.
Vplačilo izkupička iz prvega odstavka tega člena se izvede na enotni zakladniški račun države s sklicem na številko, ki jo določi računovodska služba neposrednega uporabnika.
Kupnina, najemnina, odškodnina in drugi prihodki države, pridobljeni iz naslova razpolaganja in upravljanja s stvarnim premoženjem, se uporabijo izključno za gradnjo, nakup in vzdrževanje stvarnega premoženja države, na način, določen s predpisom, ki ureja izvrševanje proračuna države.

O zaključenem postopku razpolaganja upravljavec obvesti pristojno ministrstvo, ta pa vlado. Vlada o realizaciji posameznih programov upravljavcev obvesti Državni zbor Republike Slovenije v zaključnem računu proračuna.

Pravica upravljanja s stvarnim premoženjem obsega zlasti:
– skrb za pravno urejenost stvarnega premoženja,
– tekoče vzdrževanje stvarnega premoženja,
– investicijsko vzdrževanje stvarnega premoženja, če ni z zakonom, proračunom, predpisom vlade ali finančnim načrtom posrednega uporabnika drugače določeno,
– izvedbo oddaje v najem oziroma zakup, v skladu s posamičnim programom upravljanja po tej uredbi,
– skrb za zavarovanje stvarnega premoženja in
– uporabo stvarnega premoženja kot dober gospodar.
Upravljanje po tej uredbi obsega tudi oblikovanje posamičnega programa upravljanja, ki se nanaša na razpolagalne pravne posle, ki pomenijo obremenjevanje nepremičnega premoženja države, v skladu s 64. členom te uredbe.

Za izvedbo upravljavskih nalog je odgovoren predstojnik upravljavca.
Pri upravljanju morajo upravljavci racionalno načrtovati obseg uporabe stvarnega premoženja, brez nepotrebnih zalog.

Pravico in dolžnost upravljanja pridobijo upravljavci, ki jih kot upravljavce določi zakon, podzakonski predpis vlade ali sklep vlade.
O prenosu pravice upravljanja z upravljavca na novega upravljavca odloča vlada, praviloma na predlog obeh upravljavcev (starega in novega) oziroma na utemeljen predlog enega upravljavca.

Stvarno premoženje, ki ga ne potrebuje noben od drugih upravljavcev po tej uredbi in ga upravljavec ni predvidel za postopek razpolaganja, se lahko odda v najem. V ta namen mora pripraviti posamičen program upravljanja, ki mora vsebovati:
– namen in cilj oddaje v najem stvarnega premoženja,
– razloge za oddajo v najem,
– navedbo in opis stvarnega premoženja,
– dokumentacijo, ki izkazuje lastništvo stvarnega premoženja (pravni pregled stvarnega premoženja),
– predlog pravnega posla in sklepa vlade,
– znesek najemnine oziroma zakupnine in način, po katerem je bila izračunana oziroma določena,
– druge, za odločanje pomembne okoliščine in podatke.

Pri oddaji stvarnega premoženja države v najem se uporabi metoda javne ponudbe. Za izvedbo javne ponudbe se smiselno uporabljajo določbe poglavja IV.: Razpolaganje, po tej uredbi, ki se nanašajo na metodo javne ponudbe.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se oddaja stvarnega premoženja države lahko opravi na podlagi metode neposredne pogodbe, in sicer:
1. v primeru oddaje nepremičnin v najem, če je država manj kot 50% solastnik nepremičnine,
2. v primeru oddaje stanovanj v najem zaposlenim pri neposrednih uporabnikih,
3. če je glede na ocenjeno vrednost najemnine in trajanje najema predviden letni prihodek od oddaje nepremičnine, nižji od 1,000.000 tolarjev, od oddaje premičnin pa 500.000 tolarjev,
4. če javna ponudba ni uspela, v roku dveh mesecev po neuspeli javni ponudbi,
5. v primeru oddaje stvarnega premoženja izključno za potrebe nevladnih humanitarnih organizacij ali organizacij oziroma društev mladih, ki delujejo na področju šolstva, znanosti ali športa, zdravstva ali sociale ter kulture ali človekovih pravic,
6. če se stvarno premoženje odda osebi javnega prava in gre za oddajo za določen čas, ki ne sme biti daljši od deset let, ali če se stvarno premoženje odda osebi, ki ji je podeljena koncesija in gre za oddajo za določen čas, ki ne sme biti daljši od trajanja koncesije, hkrati pa ne sme biti daljši od dvajset let.

O oddaji v najem odloči vlada po poprejšnjem pregledu posameznega programa upravljanja in obravnavi pogodbe na seji strokovne komisije in komisije za administrativne zadeve, razen kadar gre za oddajo nepremičnin, v katerih se izvaja počitniška dejavnost, kjer odločitev sprejme predstojnik uporabnika.

Upravljavec stvarnega premoženja določi v najemni pogodbi tudi, da nosi najemnik stroške uporabe stavbnega zemljišča ter stroške zavarovanj, če cena zavarovanja ni upoštevana v najemnini. Zavarovalne police, ki jih sklepa najemnik, se morajo vinkulirati v korist države.

Stvarno premoženje se mora zavarovati, če zakon tako določa. Zavaruje se na način, kot ga predpisuje zakon, ali na način, ki je za stvarno premoženje najprimernejši, praviloma za običajne rizike.
O zavarovanju stvarnega premoženja odloča predstojnik neposrednega uporabnika ob upoštevanju analize stroškov in koristi zavarovanja v preteklih 5 letih, pri tem pa mora upoštevati načeli učinkovitosti in gospodarnosti razpolaganja s proračunskimi sredstvi.

Upravljavec oblikuje, na predlog zainteresirane osebe, posamičen program upravljanja tudi v primeru obremenjevanja nepremičnega premoženja države. Pri tem upravljavcu ni potrebno izvesti pripravljalnih dejanj, ki se nanašajo na ocenjevanje nepremičnega premoženja, razen če oceni, da je to v konkretnem primeru potrebno.
Če gre za vzpostavljanje služnosti, jo je potrebno natančno določiti, in sicer v čim manjšem obsegu, racionalno in gospodarno. Služnost, ustanovljena na nepremičnini države, je odplačna, razen če ni z zakonom ali predpisom vlade drugače določeno.
Obremenitev nepremičnine se izvede z neposredno pogodbo, sklenjeno z zainteresirano osebo, razen, če se izkaže interes dveh ali več oseb za pridobitev istih pravic na isti nepremičnini države. V tem primeru se za postopek obremenjevanja nepremičnega premoženja uporabljajo določbe o oddaji v najem oziroma v zakup po tej uredbi.

Interni trg nepremičnin predstavlja organiziran trg ponudbe nepremičnin države in povpraševanja po nepremičninah za potrebe države, ki se oblikuje na podlagi:
1. načrtov nabav in gradenj ter njihovih sprememb in dopolnitev, ki predstavljajo povpraševanje po nepremičninah ter
2. letnih programov prodaje, ki predstavljajo ponudbo nepremičnin.
Interni trg nepremičnin vodi in aktivno organizira servis.
Udeleženci internega trga so lahko le upravljavci, ki so neposredni proračunski uporabniki. Upravljavci, ki so posredni proračunski uporabniki, se udeležujejo internega trga preko pristojnih ministrstev oziroma Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije.

Načrt nabav in gradenj in letni program prodaje morata biti posredovana servisu v objavo na internem trgu takoj po sprejemu načrta nabav in gradenj na vladi (peti odstavek 25. člena zakona o javnih financah) oziroma po sprejemu predloga letnega programa prodaje na vladi (prvi odstavek 80.č člena zakona o javnih financah).
Načrt nabav in gradenj je objavljen na način, določen v predpisu iz 69. člena te uredbe, še 30 dni po sprejemu na vladi, letni program prodaje pa še 30 dni po njegovem sprejemu v Državnem zboru Republike Slovenije.
Po izteku zadnjega dne objave iz prejšnjega odstavka tega člena se upravljavcu nepremičnine, uvrščene na interni trg, izda potrdilo, da je bila objava izvedena. Izdaja potrdila se zadrži, če tako, na podlagi utemeljenega razloga, servisu predlaga eden od udeležencev internega trga, vendar ne več kot 20 dni, razen če vlada ne odloči drugače.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko izda potrdilo že pred potekom rokov iz prvega in drugega odstavka tega člena, če se udeleženca internega trga sporazumeta (samostojno ali ob pomoči vodje internega trga) o prenosu pravice upravljanja ter ga predložita vladi, ki o njem odloči, v skladu z drugim odstavkom 58. člena te uredbe. Hkrati lahko vlada odloči tudi o prenosu sredstev med upravljavcema, v skladu z zakonom.

Povpraševanje po nepremičnini, ki izhaja iz načrta nabav in gradenj, je na internem trgu najkasneje do izteka roka iz drugega odstavka prejšnjega člena te uredbe. Po pridobitvi potrdila iz tretjega odstavka prejšnjega člena te uredbe lahko upravljavec nadaljuje s postopki, predvidenimi s predpisi o javnih naročilih.
Ponudba nepremičnin, ki izhaja iz letnega programa prodaje, je na internem trgu najkasneje do potrditve posameznega programa prodaje s strani vlade. V času od izteka roka iz tretjega odstavka prejšnjega člena te uredbe do vladne potrditve posameznega programa je nepremičnina, za katero je že bilo izdano potrdilo, še vedno na internem trgu, vendar z oznako, da je bilo potrdilo servisa že izdano.

Zunanji trg nepremičnin vodi servis, na podlagi podatkov in objav, ki jih posredujejo upravljavci. Upravljavci morajo poleg objave posredovati servisu tudi:
– dokazilo, da so zaključili postopek interne objave (sklep vodje internega trga po tretjem odstavku 66. člena te uredbe) in
– dokazilo, da je hkrati z objavo na zunanjem trgu nepremičnin izvedena tudi objava v Uradnem listu Republike Slovenije oziroma dnevnih časopisih, kot to določa ta uredba.

Povpraševanje na zunanjem trgu nepremičnin predstavljajo javni razpisi, oblikovani po predpisih o javnih naročilih.
Ponudbo na zunanjem trgu nepremičnin predstavljajo objave javne dražbe, javne ponudbe ali javno zbiranje ponudb.
Načela in vsebino ter organizacijo, vodenje in nadzor internega oziroma zunanjega trga predpiše Ministrstvo za finance na predlog servisa.

Evidenco pravnih poslov o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju nepremičnega premoženja države vodi strokovna komisija, na podlagi sprejetih sklepov vlade. Strokovna komisija o svojem delu poroča vladi enkrat letno oziroma na vsakokratno zahtevo vlade.
Upravljavci so dolžni kopijo sklenjenega pravnega posla, ki pomeni pridobivanje nepremičnin oziroma razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem države, posredovati vladi.

Upravljavci vodijo evidenco državnega nepremičnega premoženja, ki ga imajo v upravljanju.
Servis vodi skupno evidenco nepremičnin države.
Upravljavci so dolžni o vsaki spremembi v svoji evidenci nepremičnin obveščati servis, najkasneje v roku 15 dni po spremembi.
Na zahtevo servisa so upravljavci dolžni posredovati vse podatke, ki jih servis zahteva v zvezi z nepremičnim premoženjem države.
Servis je dolžan enkrat letno preveriti usklajenost podatkov evidence nepremičnega premoženja države z evidenco o tem premoženju pri Geodetski upravi Republike Slovenije ter o obsegu in stanju nepremičnin obvestiti vlado.

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati uredba o postopkih prodaje in drugih oblikah razpolaganja z državnim premoženjem (Uradni list RS, št. 47/01, 62/01 in 103/01), in sicer v delu, ki se nanaša na stvarno premoženje.

Ministrstvo za finance mora pripraviti predpis iz 69. člena te uredbe v roku 60 dni od uveljavitve te uredbe.
Servis mora v roku 90 dni od uveljavitve te uredbe pripraviti obrazce za pripravo letnih programov po tej uredbi.

Upravljavci nepremičnin so v roku 45 dni po uveljavitvi te uredbe dolžni vzpostaviti ažurno evidenco nepremičnin, ki jih imajo v upravljanju in jo takoj posredovati servisu, servis pa je dolžan v šestih mesecih po uveljavitvi te uredbe vzpostaviti skupno evidenco nepremičnin v lasti države.

Interni in zunanji trg nepremičnin začneta delovati v roku šestih mesecev po uveljavitvi te uredbe.

Postopki razpolaganja in upravljanja, ki so bili začeti do uveljavitve te uredbe, se končajo po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo te uredbe.
Ne glede na določbe te uredbe, ki določajo pogoje za imenovanje pooblaščene osebe za izvedbo postopkov razpolaganja in upravljanja, lahko z delom na tem področju nadaljuje tudi tista oseba, ki je to delo začela opravljati vsaj eno leto pred uveljavitvijo te uredbe.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.