Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji dne 30. januarja 2003

1. Sodba vrhovnega sodišča št. IV Ips 157/00 z dne 15. 3. 2001, odločba Senata za prekrške št. Pp-487/00 z dne 7. 9. 2000 in odločba Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-38243/99 z dne 25. 11. 1999 se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Sodniku za prekrške Ljubljana v novo odločanje.

1. Sodnik za prekrške je pritožnika spoznal za odgovornega za prekršek po sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZVCP). Izrekel mu je denarno kazen in stransko kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Senat za prekrške je kot neutemeljeno zavrnil pritožbo pritožnikovega zagovornika in potrdil odločbo sodnika za prekrške prve stopnje. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je pritožnikov zagovornik vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da ni odklonil preizkusa alkoholiziranosti z napravo za ugotavljanje količine alkohola v organizmu, ki mu ga je odredil policist. Sledil naj bi odredbi policista. Ko je preizkus dejansko hotel opraviti, naprava ni delovala, pritožnik pa je zahteval, da se opravi strokovni pregled. Po mnenju pritožnika naj bi bila nezakonita tista odredba, s katero je policist odredil pritožniku, naj počaka na popravilo naprave. Takšna “sporna” odredba naj bi pomenila kršitev 19. člena ustave in kršitev četrtega odstavka 116. člena ZVCP. To naj bi bila tudi kršitev drugega odstavka 14. člena ustave, saj naj bi bil pritožnik postavljen v neenakopraven položaj v odnosu do drugih udeležencev v enakovrstnih postopkih, ki so pregledani v razumnem okviru tehničnega časa, torej časa, ki je po normalnem teku stvari potreben za to, da se opravi kontrola stopnje domnevne voznikove alkoholiziranosti s tehničnim sredstvom. Ne strinja se s stališčem, ki sta ga glede tega zavzela v svojih odločbah Senat za prekrške in vrhovno sodišče. Ker naj bi bil v poslovnem in osebnem življenju usodno zvezan s pravico, ki izhaja iz vozniškega dovoljenja, in bi izrečena oziroma izvršena stranska kazen hudo prizadela njegove osebne in poslovne interese, predlaga, naj ustavno sodišče na podlagi 58. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) do končne odločitve zadrži izvršitev pravnomočno izrečene stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
3. Obrazložitev odločbe sodnika za prekrške povzema zagovor pritožnika, ki po mnenju sodnika ni prepričljiv. Zagovor pritožnika, da je odklonil preizkus, ker je menil, da naprava ni bila točna, ne izključuje njegove odgovornosti za prekršek. Ker je obdolženi odklonil preizkus alkoholiziranosti po izdihanem zraku, ki ga je odredil policist, ne da bi se skliceval na zdravstvene težave, je kršil določbo tretjega odstavka 120. člena ZVCP in storil prekršek po drugem odstavku 120. člena ZVCP.
4. Iz obrazložitve odločbe Senata za prekrške izhaja, da je organ prve stopnje dejansko stanje ugotovil pravilno in popolno. Obdolženec ni imel nobene podlage za sum, da z vstavitvijo nove baterije naprava ni bila točna, morebiten dvom v točnost pa bi lahko izrazil tudi po tem, ko bi preizkus opravil. V primeru, ko obdolženec takoj odkloni kontrolo, ali pa če to odkloni v drugo, gre za odklonitev odredbe policista in ni podlage za ugotovitev, da bi šlo enkrat za prekršek, drugič pa morda za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja.
5. Iz obrazložitve sodbe vrhovnega sodišča izhaja, da ne gre za kršitev materialnega prava, kar temelji na stališču, da je način za ugotovitev alkoholiziranosti udeleženca v cestnem prometu v pristojnosti policista, ne pa udeleženca v cestnem prometu. Ta lahko doseže strokovni pregled, vendar le po izvršitvi odredbe policista, če se ne strinja z rezultatom preizkusa njegove alkoholiziranosti z alkotestom.

6. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 26. 10. 2001 sprejelo ustavno pritožbo in zadržalo izvršitev sodbe vrhovnega sodišča št. IV Ips 157/2000 z dne 15. 3. 2001 v zvezi z odločbo Senata za prekrške št. Pp-487/00 z dne 7. 9. 2000 in z odločbo Sodnika za prekrške Ljubljana št. P- 38243/99 z dne 25. 11. 1999.
7. Po določbi 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana vrhovnemu sodišču, Senatu za prekrške in Sodniku za prekrške v Ljubljani, ki nanjo niso odgovorili.
8. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji le na presojo, ali je bila pritožniku z izpodbijano odločbo kršena kakšna njegova človekova pravica.
9. Iz spisa v konkretnem primeru izhaja, da je bil pritožnik ustavljen med t. i. rutinsko kontrolo prometa na podlagi pooblastila iz 14. člena ZVCP. Ustavno sodišče je že presojalo skladnost te določbe z ustavo (odločba št. U-I-370/98 z dne 18. 12. 2002, Uradni list RS, št. 7/03) in ugotovilo, da pomeni ustavljanje vozil zaradi nadzora prometa ter pregled vozil, voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu poseg v splošno svobodo ravnanja, ki predstavlja enega od elementov pravice do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena ustave. Presodilo je, da izpodbijana ureditev prestane strogi test sorazmernosti in zato ni v neskladju z ustavo. Pri tem je ustavno sodišče poudarilo, da ustavljanje vozil zaradi nadzora prometa ne pomeni nesorazmernega posega v ustavne pravice, saj morajo policisti nadzor izvajati strokovno in pri tem spoštovati osebno dostojanstvo posameznika ter zagotoviti, da je poseg v njegove osebnostne pravice čim manjši in da traja ustavitev čim krajši možni čas. To pa pomeni, da morajo biti v primeru, kadar policisti ustavljajo vozila zaradi rutinske kontrole prometa, izpolnjeni pogoji za to, da se ta kontrola lahko opravi.
10. V konkretnem primeru je bil pritožnik pripravljen opraviti preizkus z alkotestom, vendar v trenutku odredbe policista naprava ni delovala. Najprej je bilo ugotovljeno, da je vzrok v iztrošenosti baterije, kasneje pa se je izkazalo, da policijska patrulja ne razpolaga z rezervno napravo ali baterijo. Ker preizkusa ni bilo mogoče opraviti iz razloga, ki je bil na strani policije, policist pritožnika ne bi smel več zadrževati na kraju ustavitve. Udeleženec v cestnem prometu je namreč dolžan trpeti samo tiste omejitve, ki izhajajo iz preizkusa alkoholiziranosti pri njegovi običajni izvedbi, ne pa tistih oziroma nadaljnjih omejitev, ki izhajajo iz vzrokov, ki so na strani policije.
11. Ker v konkretnem primeru vzrok, zaradi katerega ni prišlo do preizkusa z alkotestom, ni bil na strani pritožnika, temveč na strani države oziroma policije, pritožnika ne morejo zadeti sankcije za prekršek zaradi odklonitve preizkusa. Uporaba prava, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, je zato v neskladju s 35. členom ustave. Ker je bilo treba izpodbijane odločbe razveljaviti že iz tega razloga, ustavno sodišče ni ugotavljalo, ali so podane kršitve drugih ustavnih pravic.
12. Ker je ustavno sodišče odločbe razveljavilo, je zadevo vrnilo Sodniku za prekrške Ljubljana v ponovno odločanje v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS (2. točka izreka).

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.