Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Rada Spasojevića, ki ga zastopa Stevan Spasojević, Nataše Nastić, ki jo zastopa Stana Nastić, vsi iz Prevalj, in Mladena Simanića, ki ga zastopa Cvjetko Simanić, oba iz Črne na Koroškem, na seji dne 30. januarja 2003

1. Določba druge alinee prvega odstavka 2. člena pravilnika o štipendiranju (Uradni list RS, št. 29/93, 64/93, 64/94, 69/94, 33/95, 38/96, 39/97 in 81/97) je bila v neskladju z ustavo. Ugotovitev ima učinek razveljavitve.
2. Določba prve alinee prvega odstavka 2. člena pravilnika o štipendiranju (Uradni list RS, št. 48/99, 43/00 in 62/01) se razveljavi.

1. Pobudniki izpodbijajo določbi, po katerih lahko vajenci, dijaki in študentje uveljavijo pravico do republiške štipendije, če poleg drugih pogojev izpolnjujejo tudi pogoj, da so državljani Republike Slovenije ali Slovenci brez slovenskega državljanstva. Navajajo, da jim ureditev, ki jim kot v Sloveniji rojenim in tu stalno bivajočim otrokom ne omogoča uveljaviti pravice do republiške štipendije samo zato, ker niso državljani Republike Slovenije, dejansko odreka možnost šolanja, saj naj brez štipendije ne bi imeli denarja za šolske potrebščine in avtobusni prevoz. Sklicujejo se na 13. člen ustave, po katerem imajo tujci v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene z ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali zakonu samo državljani Slovenije. Ob sklicevanju na 14. člen ustave zatrjujejo, da pravica do izobraževanja ne bi smela biti nikomur odvzeta. Ureditev naj bi bila krivična tudi zato, ker njihovi starši kot delavci v Sloveniji plačujejo prispevke in davke.
2. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju: ministrstvo) v odgovoru z dne 12. 2. 2000 navaja, da je podlaga za izdajo pravilnika tretji odstavek 59. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in nasl. – ZZZPB), ki ministra, pristojnega za delo, pooblašča, naj določi podrobnejša merila in pogoje za pridobitev in višino štipendij. Ministrstvo navaja, da ZZZPB v poglavju, ki ureja štipendiranje, nima posebnih določb glede štipendiranja tujcev, po 50. in 57. členu ustave pa imajo državljani pravico do socialne varnosti in zanje država ustvarja možnosti, da si lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Pravico do republiške štipendije po ZZZPB lahko uveljavijo le osebe, ki po zaključku obveznega šolanja nadaljujejo z izobraževanjem na izobraževalnem zavodu, ki izvaja javno veljavne izobraževalne programe, s katerimi se pridobi javno veljavna izobrazba, in imajo v skladu z zakonom in pravili zavoda ustrezen status. Status vajenca, dijaka oziroma študenta in izobraževanje tujcev ureja zakonodaja s področja šolstva in izobraževanja (zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju, Uradni list RS, št. 12/96 – ZPSI, členi 27, 44 in 45; zakon o gimnazijah, Uradni list RS, št. 12/96 – ZGim, člen 17; zakon o visokem šolstvu, Uradni list RS, št. 67/93 – ZVis, člen 65). Po teh predpisih se tujci v Sloveniji izobražujejo pod pogojem vzajemnosti, kar mora biti urejeno z aktom mednarodnega prava. Tujci naj torej ne bi mogli pridobiti statusa vajenca, dijaka ali študenta zgolj na podlagi zakona. ZZZPB tako ureja le štipendiranje oseb, ki so pridobile status vajenca, dijaka ali študenta, to pa naj bi bili po ustavi in zakonu le državljani Republike Slovenije. Pri pripravi pravilnika naj bi bilo upoštevano pravilo, da z abstraktnim upravnopravnim aktom podzakonske veljave ni možno širiti obsega pravic oziroma kroga upravičencev, kot je določen z zakoni. Za ureditev, kakršno predlagajo pobudniki, naj ne bi bilo relevantne pravne podlage v hierarhično višjih predpisih, ki predstavljajo formalni in materialni vir za izdajo akta, ki je predmet ustavne presoje. V zvezi z navedbami staršev pobudnikov o plačevanju prispevkov in podpiranju tujih otrok ob hkratni nezmožnosti šolanja lastnega otroka ministrstvo pojasnjuje, da določeno obdobje statusa zavarovanca za primer brezposelnosti in plačevanja prispevkov ni pogoj za uveljavljanje pravice do republiške štipendije. V državah Evropske unije naj bi bili izenačeni le državljani držav članic, izobraževanje in štipendiranje državljanov tretjih držav pa naj bi bilo urejeno z mednarodnimi pogodbami in posebnimi programi (TEMPUS), v katerih sodeluje tudi Republika Slovenija.

3. Pobudniki so pobude vložili po svojih zakonitih zastopnikih. Pobudnika Rade Spasojević in Nataša Nastić sta po dopolnitvi polnoletnosti sporočila, da za zastopanje pooblaščata svoja dotedanja zakonita zastopnika. Pobudnik Rade Spasojević je izkazal, da ima pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo za izpodbijanje obravnavanih določb pravilnika, izdanega leta 1993 (v nadaljevanju: pravilnik 93) in pravilnika, izdanega leta 1999 (v nadaljevanju: pravilnik 99), saj bo pristojno sodišče v postopkih, ki jih vodi, odločalo na njuni podlagi. Ustavno sodišče je zato nadaljevalo postopek, ne da bi presojalo, ali so procesni pogoji po 24. členu zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) izpolnjeni tudi na strani pobudnice Nataše Nastić in pobudnika Mladena Simanića.
4. Ustavno sodišče je pobude sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je takoj tudi odločalo o stvari sami. Pri tem se je omejilo na oceno ustavnosti in zakonitosti tistega dela pravilnikov, ki je izpodbijan in ki ga zajema izkazani pravni interes.
5. Po četrtem odstavku 1. člena ZZZPB šteje štipendiranje za eno od dejavnosti zaposlovanja. Kot del politike zaposlovanja ga je ustavno sodišče obravnavalo tudi v odločbi št. U-I-10/99 z dne 28. 6. 2001 (Uradni list RS, št. 60/01 in OdlUS X,136). Štipendiranje po ZZZPB vključuje kadrovske štipendije, republiške štipendije, štipendije za nadarjene in dajanje jamstev in subvencioniranje obrestne mere za najeta posojila za študij (prvi odstavek 55. člena). Republiške štipendije so izrazito socialne narave, saj se po prvem odstavku 56. člena ZZZPB na razpis za pridobitev te štipendije lahko prijavijo vajenci, dijaki in študentje, ki nimajo kadrovske štipendije oziroma nimajo posojil za študij, in jo po drugem odstavku istega člena lahko pridobijo, če ne presegajo določenega dohodkovnega cenzusa na družinskega člana. Višina republiške štipendije je po prvem odstavku 59. člena odvisna od stroškov izobraževanja, od višine dohodkov na družinskega člana v preteklem letu, smeri, stopnje in letnika izobraževanja in posebnih potreb štipendista zaradi težje funkcionalne prizadetosti. Podrobnejša merila in pogoje za pridobitev in vrnitev ter za višino republiških štipendij določi minister, pristojen za delo (tretji odstavek 59. člena). Tak pravilnik je bil izdan večkrat. V pravilniku 93 je bilo v prvem odstavku 2. člena sprva med drugim določeno, da za republiško štipendijo lahko zaprosijo upravičenci, ki poleg drugih izpolnjujejo tudi pogoj državljanstva Republike Slovenije ali imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Od šolskega leta 1997/98 dalje zaradi spremenjenega 2. člena pravilnika 93 (Uradni list RS, št. 39/97) dijaki in študenti, ki so imeli v Republiki Sloveniji le dovoljenje za stalno prebivanje, niso več mogli uveljaviti pravice do štipendije.
6. Po 13. členu ustave imajo tujci vse pravice, zagotovljene z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije. Tujci so torej glede pravic in svoboščin načeloma izenačeni z državljani, zakon pa lahko posamezne od njih uredi tako, da jih tujcem prizna z omejitvami ali pa jih prizna le slovenskim državljanom. Pobudniki izpodbijajo podzakonski predpis, ki je bil izdan zaradi podrobnejšega urejanja določbe iz dejavnosti zaposlovanja po ZZZPB, ta pa ureja nekatera vprašanja, ki izhajajo iz 49. člena ustave. Po drugem odstavku navedenega člena vsakdo (torej tudi tujec) prosto izbira zaposlitev. Da bi posameznik to pravico lahko uresničil, mora imeti možnost, da si pridobi ustrezno izobrazbo in kvalifikacijo oziroma usposobljenost. Prosta izbira zaposlitve pomeni zato tudi prosto izbiro poklica. V tem delu je pravica do proste izbire zaposlitve povezana s pravicami iz 57. člena ustave, ki se nanašajo na izobraževanje in šolanje, posredno pa tudi s pravico do socialne varnosti po 50. členu ustave. Vendar pa urejanje štipendiranja, ki ga izpodbijajo pobudniki, zakonsko ni opredeljeno kot pomoč pri izobraževanju, pač pa kot dejavnost zaposlovanja (četrti odstavek 1. člena ZZZPB). Pravilnik, namenjen podrobnejši ureditvi pogojev, ki jih določa ZZZPB, mora zato slediti predvsem namenom in kriterijem tega zakona, kolikor zadeva tujce, pa tudi namenom zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 66/00 – ZZDT). Po slednjem je dovoljenje za stalno prebivanje pomemben element pri uveljavljanju pravic, posebej pa so obravnavani tudi tujci, ki imajo v Republiki Sloveniji status vajenca, dijaka ali študenta (3. in 10. člen ZZDT).
7. Pobudniki zatrjujejo, da jim pravilnika ne omogočata uresničiti pravice do štipendije, ki naj bi jim šla po ZZZPB, saj slednji med pogoji za pridobitev pravice ne navaja državljanstva Republike Slovenije. Kot je ustavno sodišče že večkrat navedlo, pri presojanju skladnosti podzakonskega predpisa z zakonom, ki mu je dal podlago za določitev podrobnejšega načina izvrševanja posameznih pravic oziroma obveznosti, presoja zlasti, ali podzakonski predpis zakonsko normo razčlenjuje v okviru, ki je dopuščen takšnemu aktu. Za razmerje med zakonodajno in izvršilno oblastjo je odločilnega pomena spoštovanje legalitetnega načela, ki izhaja iz drugega odstavka 120. člena ustave. S pravilnikom se lahko le podrobneje uredijo in razčlenijo z zakonom določeni pogoji, v skladu z nameni in kriteriji iz zakona, oziroma uredi način uresničevanja ali izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev.
8. S tem, ko sta pravilnik 93 in pravilnik 99 z izpodbijano določbo določila, da lahko pravico do štipendije uveljavi (le), kdor je državljan Republike Slovenije ali Slovenec brez slovenskega državljanstva, sta obravnavani skupini tujcev z dovoljenjem za stalno prebivanje v Sloveniji odvzela pravico do uveljavljanja štipendije kot ene od pravic iz dejavnosti zaposlovanja. Priznavanje pravice le slovenskim državljanom bi smel na podlagi tehtanja stvarnih razlogov predpisati le zakon. ZZZPB, ki daje pravno podlago izpodbijanima pravilnikoma, sicer v povezavi z nekaterimi drugimi pravicami (npr. 15. in 26. člen) njihovo uveljavljanje priznava slovenskim državljanom ali njihovim zakoncem, vendar pa v zvezi s štipendiranjem ne predpisuje omejitve le na državljane. Pravilnik 99 je torej samostojno uredil pogoj za uveljavitev pravice, za katerega ni imel vsebinske podlage v zakonu. Na enak način, torej brez vsebinske podlage v zakonu je urejal to vprašanje tudi pravilnik 93. Pravilnik 99 je zato v neskladju z drugim odstavkom 120. člena ustave, pravilnik 93 pa je bil v neskladju z drugim odstavkom 120. člena ustave.
9. Ker je ustavno sodišče izpodbijani del druge alinee prvega odstavka 2. člena pravilnika o štipendiranju razveljavilo že zaradi neskladnosti z drugim odstavkom 120. člena ustave, ni ugotavljalo še njegove skladnosti s 14. členom ustave.
10. V primeru, ko ustavno sodišče presodi, da je podzakonski akt v neskladju z ustavo, ali ko v postopku po 47. členu ZUstS ugotovi, da je bil v neskladju z ustavo, da svoji odločitvi učinek odprave ali razveljavitve. Odločitev je odvisna od tega, ali je mogoče odpraviti škodljive posledice in na kakšen način. Ker je pobudnik Rade Spasojevič pred pristojnim sodiščem sprožil postopek za varstvo pravice, o kateri (predvidoma) še ni bilo pravnomočno odločeno, se je ustavno sodišče odločilo, da da ugotovitvi o neskladnosti pravilnika 93 učinek razveljavitve. To pomeni, da se razveljavljene določbe ne smejo uporabiti v še ne pravnomočno končanih postopkih in postopkih, začetih z izrednimi pravnimi sredstvi.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 45. in 47. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.