Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude družb Pivovarna Laško, d.d., Laško, Color, industrija sintetičnih smol, barv in lakov, d.d., Medvode, Javor Pivka, lesna industrija, d.d., Pivka, Klasje, Mlinsko predelovalno podjetje, d.d., Celje, in Unior, Kovaška industrija, d.d., Zreče, ki jih zastopajo Miro Senica, Anton Nosan, Andrej Rauter in mag. Miha Šipec, odvetniki v Ljubljani, družb Zdravilišče Radenska, d.d., Radenci, Blagovno trgovski center, d.d., Ljubljana, Mercator Gorenjska, d.d., Škofja Loka, Mesnine dežele Kranjske, d.d., Kočevje, TIB Transport, d.d., Ilirska Bistrica, Kovinoplastika Lož, d.d., Stari trg pri Ložu in Sadjarstvo Mirosan, d.d., Petrovče, ki jih zastopa Stojan Zdolšek, odvetnik v Ljubljani, družb Banka Domžale, d.d., Domžale, KLI Logatec, d.d., Logatec, Maximarket, d.d., Ljubljana, Nama, d.d., Ljubljana, Potrošnik, d.d., Celje, Slovenijales, d.d., Ljubljana, Stilles, d.d., Sevnica, Lek, tovarna farmacevtskih in kemičnih izdelkov, d.d., Ljubljana, Pomurske mlekarne, d.d., Murska Sobota in Zgornjesavinjska kmetijska zadruga, d.o.o., Mozirje, ki jih zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d.n.o.-o.p., Ljubljana, ter Zveze svobodnih sindikatov Slovenije – Sindikata finančnih organizacij Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa Drago Ščernjavič, sekretar Republiškega odbora sindikata, po opravljeni javni obravnavi dne 25. septembra 2002, na seji dne 6. februarja 2003

1. Četrti odstavek 11. člena zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (Uradni list RS, št. 44/02) je v neskladju z ustavo, ker ne zagotavlja vsakemu od znanih delničarjev pravice vložiti tožbo zoper odločbo vlade iz prvega in drugega odstavka 11. člena zakona.
2. Določbe 3., 4. in 5. točke drugega odstavka 2. člena, 3., 4. in 5. člena, prvega, drugega, tretjega, petega in šestega odstavka 11. člena, 16., 17., 18., 19., 20., 21., 23., 24., 25., 26., 27., 28., 29. in 30. člena zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic niso v neskladju z ustavo.
3. Državni zbor mora neustavnost iz prve točke izreka odpraviti v 90 dneh od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave neustavnosti ima vsak izmed znanih delničarjev pravico vložiti tožbo zoper odločbo vlade iz prvega in drugega odstavka 11. člena zakona.

1. Sindikat finančnih organizacij Slovenije (v nadaljevanju: sindikat) navaja kot ustavno sporne določbe 1. člena v povezavi s 4. točko drugega odstavka 2. člena ter 19. člen zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (v nadaljevanju: ZLPZ-1). Navedene določbe naj bi bile ustavno sporne zato, ker vključujejo v celotni kapital tudi sklad skupne porabe, vendar pa med upravičenci do lastninjenja ne določajo zaposlenih in bivših zaposlenih delavcev zavarovalnic (19. člen ZLPZ-1). Izločitev delavcev zavarovalnic iz lastninjenja naj bi bilo v nasprotju z ustavo. Predlaga, naj sodišče zadrži izvrševanje izpodbijanih členov zakona.
2. Druge pobudnice izpodbijajo ZLPZ-1, saj naj bi bile njegove določbe v nasprotju z 2. in s 3. členom (načela pravne države in načelo delitve oblasti), z drugim odstavkom 14. člena (enakost pred zakonom), z 22. členom (pravica do enakega varstva pravic), s 23. členom (pravica do sodnega varstva), s 25. členom (pravica do pravnega sredstva), s 33. členom (pravica do zasebne lastnine) in z drugim odstavkom 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih aktov) ustave.
3. Vse pobudnice očitajo zakonodajalcu, da je z ZLPZ-1 želel doseči isti cilj, kot ga je nameraval doseči z zakonom o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (Uradni list RS, št. 13/00 – v nadaljevanju: ZLPZ), ki ga je ustavno sodišče razveljavilo (odločba št. U-I-117/00 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 40/01 in Odl. US X, 77), tj. protiustavno poseči v lastninska (korporacijska) upravičenja znanih lastnikov (delničarjev) zavarovalnic. To naj bi dosegel predvsem z uzakonitvijo metode za ugotavljanje vrednosti nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic, ki neenakopravno obravnava obe vrsti kapitala (nenominirani in delniški kapital). Ker naj bi s tem poskušal obiti navedeno odločbo ustavnega sodišča, naj bi s tem kršil določbe 2. in 3. člena ustave (načela pravne države in načelo delitve oblasti).
4. Pobudnice zatrjujejo, da je predpisani način (metoda) določitve deleža nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnice (prvi odstavek 3. člena v povezavi s 3. in 4. točko drugega odstavka 2. člena) ter način uskladitve deleža nenominiranega kapitala zaradi izplačila dobička (drugi odstavek 3. člena v povezavi s 4. členom, predvsem z določbo njegovega drugega odstavka) v neskladju z drugim odstavkom 14. člena (enakost pred zakonom), s 33. členom (pravica do zasebne lastnine) in s 155. členom ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov). Menijo, da predpisana metoda ne obravnava obeh virov kapitala enakopravno, temveč da daje prednost nenominiranemu kapitalu v primerjavi z delniškim kapitalom. Kot podlaga za določitev deleža nenominiranega kapitala so namreč določene postavke nerevidiranih računovodskih izkazov na izhodiščni dan, ki naj ne bi odražale realnega stanja (realne vrednosti) nenominiranega kapitala. Pri opredelitvi celotnega kapitala (4. točka drugega odstavka 2. člena) naj bi se upoštevale nekatere postavke (sklad skupne porabe, sklad varnostne rezerve, preventivni sklad), ki nimajo lastnosti kapitala. Delniški kapital pa po drugi strani predstavlja dejanska vplačila v času ustanovitve zavarovalnice.(*1) Rezultat izbrane metode naj bi bila določitev nerealne in previsoke vrednosti nenominiranega kapitala ter s tem nepravilno razmerje med obema vrstama kapitala. Ker so pravice družbenikov delniške družbe (korporacijske pravice) vezane na njihove deleže v (osnovnem) kapitalu družbe, ima določitev višine deleža v celotnem kapitalu neposredne posledice na njihove pravice. Ker naj bi bil delež nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu določen nerealno in na škodo delniškega kapitala, naj bi to predstavljalo tudi poseg v lastninsko pravico znanih delničarjev (kršitev 33. člena ustave); zmanjšali naj bi se njihovi deleži in s tem tudi iz njih izvirajoče pravice. Takšno urejanje pomeni po mnenju pobudnic tudi kršitev načela zaupanja v pravo (2. člen ustave) oziroma kršitev prepovedi povratne veljave zakonskih določb (155. člen ustave), saj spreminja (posega v) njihove (že pridobljene) pravice.
5. Tudi način uskladitve deleža nenominiranega kapitala zaradi spremembe razmerij med obema vrstama kapitala, ki je nastala po izhodiščnem dnevu zaradi izplačila dobička znanim delničarjem, je po mnenju pobudnikov protiustaven, saj obravnava obe vrsti kapitala različno. Na podlagi drugega odstavka 4. člena ZLPZ-1 se znesek dividende, ki bi pripadel nenominiranemu kapitalu in predstavlja terjatev do zavarovalnice, spremeni v stvarni vložek, za katerega vrednost se poveča nenominirani kapital v celotnem kapitalu zavarovalnice. Ker so si znani delničarji dividende izplačali, bi moralo veljati enako tudi za nenominirani kapital. Zakon bi moral predvideti način izplačila dividend. Ker se s spremembo terjatve za izplačilo dividend v stvarni vložek spremeni tudi lastniška struktura zavarovalnice, se spremenijo razmerja v deležih. Takšna sprememba pa posega v korporacijske pravice znanih delničarjev (posega v 33. člen in predstavlja tudi kršitev 2. in 155. člena ustave).
6. Vse pobudnice izpodbijajo tudi določbo 5. točke drugega odstavka 2. člena v zvezi s 5. in z 18. členom ZLPZ-1. Izpodbijane določbe naj bi kršile načelo zaupanja v pravo (2. člen ustave) in posegale v pridobljene pravice znanih delničarjev (155. člen ustave). Znani delničarji naj bi pri sklepanju o povečanju kapitala upravičeno pričakovali, da bo povečanje osnovnega kapitala imelo tiste učinke, ki so jih predvidevali tedaj veljavni predpisi in statut zavarovalnice. Izpodbijana ureditev pa naj bi posegla tudi v razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo ZLPZ-1. Zato so po mnenju pobudnic ustavno sporne zlasti tiste določbe, ki predpisujejo, da se pri izračunu razmerja med nenominiranim in delničarskim kapitalom ne upoštevajo povečanja osnovnega kapitala (dokapitalizacije), o katerih je skupščina zavarovalnice odločila po 1. 1. 2001, že pridobljene korporacijske pravice iz povečanja osnovnega kapitala pa spreminjajo v terjatve do zavarovalnice. To naj bi pomenilo odvzem korporacijskih pravic, kar predstavlja poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave. Izpodbijane določbe naj bi kršile tudi načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave), saj naj ne bi bilo razlogov za različno urejanje dokapitalizacij pred 1. 1. 2001 in po tem datumu.
7. Nekatere pobudnice izpodbijajo tudi del prvega odstavka 21. člena ZLPZ-1, ki določa, da postane Odškodninska družba imetnica novih delnic Pozavarovalnice Sava z dnem pravnomočnosti odločbe vlade iz prvega odstavka 11. člena zakona. Menijo, da bi moral zakonodajalec tudi pri lastninjenju pozavarovalnic upoštevati pričakovalna upravičenja v korist ustanoviteljev in zavarovancev. Ker tega ni storil, naj bi z izpodbijano določbo posegel v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave.
8. Dalje izpodbijajo določbe 11. člena v povezavi s 16. in 17. členom ZLPZ-1. Ustavno sporne naj bi bile zlasti tiste določbe, ki posegajo v upravljalska upravičenja znanih delničarjev (peti odstavek 11. člena, 16. in 17. člen). Menijo, da bi smel zakonodajalec predpisati samo pravila za določitev titularjev nenominiranega kapitala, odločanje o vzpostavitvi novih razmerij pa bi moral prepustiti organom družbe. To naj bi bilo v neskladju z 2. in s 155. členom ustave. S prenosom delnic, izdanih za nenominirani kapital zavarovalnic, na skrbnika, kar za pobudnice pomeni prenos na državo, naj bi bili lastninski upravičenci do novih delnic v neenakopravnem položaju do države kot enega od lastninskih upravičencev. Tudi sicer naj bi bila ureditev instituta skrbnika v celoti sporna, saj naj bi zasledovala protiustaven cilj – pridobitev vseh delnic, ki se bodo izdale za nenominiran kapital, in s tem uresničevanje vseh korporacijskih pravic iz tega naslova s strani države. Država tako po njihovem mnenju sodeluje pri upravljanju družbe, ostali lastninski upravičenci pa ne sodelujejo. To naj bi bilo v nasprotju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave.
9. Določba četrtega odstavka 11. člena naj bi bila v neskladju tudi s 23. členom (pravica do sodnega varstva) in s 25. členom ustave (pravica do pravnega sredstva), saj lastninskim upravičencem kakor tudi znanim delničarjem odreka pravico, da bi sami sodelovali v postopku in tako sami zavarovali svoje pravice. Določa namreč, da vlaga pravna sredstva zoper odločbo vlade v imenu znanih delničarjev zavarovalnica, v imenu lastninskih upravičencev pa skrbnik, tj. odškodninska družba).
10. Po mnenju pobudnic so tudi predpisani pogoji za določitev pričakovalnih upravičenj določeni tako, da onemogočajo njihovo pridobitev, kar naj bi pomenilo poseg v 33. člen ustave. Pri tem navajajo zlasti določbe četrtega in petega odstavka 20. člena ter 28. člena ZLPZ-1.
11. Dalje izpodbijajo tudi način uresničitve pravice zavarovancev – pravnih oseb do pridobitve novih delnic zavarovalnice (zlasti četrti odstavek 24. člena ZLPZ-1). Menijo, da je prvi odstavek 24. člena zakona, ki določa odplačno pridobitev novih delnic zavarovalnice, v neskladju z ustavo in pomeni poseg v njen 33. člen. Ker pa odplačnost velja le za pravne osebe iz prvega odstavka 24. člena zakona in ne tudi za pravne osebe iz tretjega odstavka 24. člena, naj bi to pomenilo tudi kršitev načela enakosti iz prvega odstavka 14. člena ustave. Vse pobudnice izpodbijajo določbe četrtega odstavka 24. člena zakona, ki predpisuje, da se cena delnice zavarovalnice za odkup s strani pravnih oseb določi na podlagi ocenitve vrednosti zavarovalnice na dan 1. 1. 2001. Takšna ureditev naj bi pomenila poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave.
12. Državni zbor zavrača vse očitke pobudnikov kot neutemeljene. Meni, da zakonodajalec ni bil dolžan zagotoviti delavcem zavarovalnic pravice do notranjega odkupa delnic, temveč jih je obravnaval tako, kakor je obravnaval delavce, zaposlene pri delodajalcih, ki se niso lastninili ali so se lastninili po posebnih predpisih. Zatrjuje, da je z izpodbijanim zakonom zasledoval ustavno dopusten cilj in da je pri oblikovanju zakonskih določb v celoti upošteval tudi odločbo ustavnega sodišča št. U-I-117/00. Meni, da je predpisana metoda za določitev deleža nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnice na izhodiščni dan ena od priznanih strokovnih metod in da ne povzroča neenakopravnega obravnavanja obeh vrst kapitala. Predpisani način usklajevanja razmerja med obema vrstama kapitala zaradi sprememb, ki so nastale kot posledica izplačil dobička znanim delničarjem in povečanja osnovnega kapitala z vložki, naj bi zagotavljal enako obravnavanje obeh vrst kapitala. Meni, da ZLPZ-1 ne posega v pridobljene pravice znanih delničarjev niti jim ne odvzema ali omejuje korporacijskih pravic. Znani delničarji naj bi že ob vplačilu svojih vložkov vedeli, da bo nenominiran družbeni kapital olastninjen in da bo med posameznimi delničarji zavarovalnice šele tedaj vzpostavljeno pravo razmerje.
13. Državni zbor zavrača tudi vse očitke, ki se nanašajo na pristojnosti vlade glede določitve deleža nenominiranega kapitala, zlasti očitek, da bi morala o takšnih spremembah sklepati skupščina delničarjev. Meni, da je tako znanim delničarjem kakor tudi pričakovalnim upravičencem iz 123. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 17/90 in nasl. – v nadaljevanju: ZTSPOZ90) zagotovljeno ustrezno pravno varstvo zoper odločbe vlade. Poudarja, da je tudi institut skrbnika nujen, saj zagotavlja, da bo nenominirani kapital lahko sodeloval že pri odločitvah prve skupščine, ne pa šele po pravnomočnosti odločb vlade iz 11. člena ZLPZ-1. Kot neutemeljene zavrača tudi očitke, ki se nanašajo na postopek določitve višine deleža posameznega upravičenca in na določbe o načinu uresničitve pravice do pridobitve novih delnic zavarovalnice.
14. Tudi vlada v poslanem mnenju zatrjuje, da so pobude neutemeljene. Poudarja, da je cilj ZLPZ-1 določitev deleža nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic in iz tega izhajajočih pravic ter določitev titularja (titularjev) nenominiranega kapitala v zavarovalnicah. Zato ZLPZ-1 po njenem mnenju ne posega v korporacijske pravice znanih delničarjev, saj v zavarovalnicah, ki so predmet tega zakona, nikoli ni bilo opredeljeno celotno število delnic, ki bi vključevalo tudi nenominirani kapital. Znani delničarji so izvrševali korporacijske pravice, zlasti upravljalska upravičenja, sami, neupoštevajoč pri tem nenominirani (družbeni) kapital. Prav tako naj se znani delničarji ne bi mogli sklicevati na kršitev načela zaupanja v pravo in kršitev prepovedi retroaktivnega poseganja v pridobljene pravice, saj so že ob ustanavljanju zavarovalnice kot delniške družbe v letu 1991 vedeli, da bo obseg nenominiranega kapitala in njegov delež v celotnem kapitalu in s tem tudi delež znanih delničarjev s posebnim zakonom določen šele pozneje. Vlada podrobneje odgovarja tudi na navedbe pobudnikov glede neustavnosti posameznih izpodbijanih določb ZLPZ-1 in jih zavrača.

15. Ustavno sodišče je pobude, vložene do 1. 7. 2002, s sklepom št. U-I-225/02 z dne 4. 7. 2002 sprejelo in zadržalo izvrševanje 11. člena ZLPZ-1, kot način izvršitve začasnega zadržanja pa določilo, da lahko skupščine zavarovalnic do končne odločitve ustavnega sodišča odločajo o dokapitalizacijah le s soglasjem vlade. O navedenih pobudah je ustavno sodišče opravilo javno obravnavo. Ustavno sodišče je po opravljeni javni obravnavi sprejelo tudi pobudo Leka, Pomurskih mlekarn in Zgornje savinjske kmetijske zadruge, jo zaradi skupnega obravnavanja združilo z zadevo št. U-I-225/02 in, ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

16. Glede na navedbe v pobudah so predmet izpodbijanja in zato presoje ustavnega sodišča določbe ZLPZ-1, ki jih lahko razvrstimo v naslednje vsebinsko povezane skupine:
– določbe, ki urejajo način določitve deleža nenominiranega kapitala v kapitalu zavarovalnice in način uskladitve deleža nenominiranega kapitala zaradi sprememb razmerja med obema vrstama kapitala (prvi odstavek 3. člena v povezavi s 3. in 4. točko drugega odstavka 2. člena; drugi odstavek 3. člena v povezavi s 5. točko drugega odstavka 2. člena in v tej zvezi drugi odstavek 4. člena; 18. člen in prva alinea prvega odstavka 21. člena);
– določbe, ki urejajo postopek uskladitve kapitalskih razmerij v zavarovalnici (11. člen in v povezavi z njim 16. in 17. člen);
– določbe, ki urejajo institut skrbnika (16. člen);
– določbe, ki urejajo podlage za določitev pričakovalnih upravičenj (četrti in peti odstavek 20. člena, 4. točka prvega odstavka 23. člena, prvi in drugi odstavek 28. člena ter 30. člen);
– določbe, ki se nanašajo na način uresničitve pravice zavarovancev – pravnih oseb do pridobitve novih delnic zavarovalnice (24. člen).

17. ZLPZ-1 je zakonodajalec sprejel potem, ko je ustavno sodišče z odločbo št. U-I-117/00 razveljavilo ZLPZ, ker je ocenilo, da je bil v neskladju z ustavo. V obrazložitvi je navedlo, da bi moral zakonodajalec upoštevati “pričakovalne pravice” pobudnic, ki so izhajale iz 123. in 123.a člena ZTSPOZ90. Ker tega ni storil, je kršil 33. člen ustave. S tem naj bi kršil tudi 2. člen ustave in sicer načelo varstva zaupanja v pravo. Ustavno sodišče je poudarilo (zlasti točka 46), da bi zakon moral omogočiti, da se ugotovi njihov delež na podlagi vloženih sredstev, ugotovi oziroma določi lastnik na tistem delu kapitala zavarovalnice, ki bi morda ostal nenominiran, in da se na tej podlagi določijo razmerja med delničarji ter da se pobudnice utemeljeno sklicujejo na to, da so se zanašale na njegove določbe v zvezi s preoblikovanjem zavarovalnih skupnosti in še posebej na določbe drugega in tretjega odstavka 123. člena tega zakona, ki jim priznava določena premoženjska upravičenja v zavarovalnicah, upoštevajoč določbo 123.a člena navedenega zakona pa pričakovale, da bo bodoči napovedani zakon preoblikovanje družbenega kapitala v zavarovalnicah uredil tudi ob spoštovanju v ZTSPOZ90 že predvidenih premoženjskih upravičenj.
18. Pobudnice zatrjujejo, da je tudi ZLPZ-1 obremenjen s pomanjkljivostmi, zaradi katerih je ustavno sodišče razveljavilo ZLPZ. Zakonodajalec naj namerno ne bi spoštoval odločbe ustavnega sodišča št. U-I-117/00 in naj bi s posameznimi zakonskimi določbami, ki so predmet izpodbijanja, poskušal doseči ustavno nedopusten cilj, tj. določitev deleža nenominiranega kapitala v čim večjem obsegu (in z očitno načrtnim neenakopravnim obravnavanjem znanih delničarjev) z uporabo protiustavnega načina (metode) za ugotavljanje deleža; z načinom določitve upravičenj pričakovalnih upravičencev (zaradi dokaznega bremena) naj bi v neskladju z ustavo in s stališči ustavnega sodišča omogočil dejansko nacionalizacijo tega dela kapitala.
19. Že samo neupoštevanje odločbe ustavnega sodišča naj bi po mnenju pobudnic pomenilo kršitev 2. člena in drugega odstavka 3. člena ustave. Neupoštevanje odločbe ustavnega sodišča s strani zakonodajalca bi sicer lahko pomenilo kršitev navedenih določb ustave, kar je ustavno sodišče že večkrat poudarilo (še zlasti v odločbi št. U-I-114/95 z dne 7. 12. 1995, Uradni list RS, št. 8/96 in odl. US IV, 120). Vendar je treba upoštevati, da je v navedenih primerih šlo za neupoštevanje odločbe z opustitvijo izvršitve zakonodajne naloge – sprejem ustreznega zakona oziroma opustitev zakonodajne ureditve določenega vprašanja. V konkretni zadevi je zakonodajalec zakonsko uredil določeno vprašanje (lastninjenje zavarovalnic), vendar naj pri tem ne bi upošteval odločbe ustavnega sodišča. Ali so trditve pobudnic utemeljene, je ustavno sodišče ugotavljalo, ko je ocenjevalo izpodbijane določbe zakona. Če bi ugotovilo, da so izpodbijane določbe zakona neustavne iz razlogov, zaradi katerih je razveljavilo ZLPZ, bi iz istih razlogov razveljavilo tudi ZLPZ-1, vendar ne, ker bi bil v neskladju z odločbo Ustavnega sodišče, temveč ker bi bil v neskladju z ustavo.

20. Očitek pobudnic, da je ZLPZ-1 v neskladju z ustavo iz istih razlogov, zaradi katerih je bil razveljavljen ZLPZ (torej zaradi neupoštevanja pričakovalnih pravic, zagotovljenih s 123. in 123.a členom ZTSPOZ90), ne drži. Pobudnice same (v vlogi znanih delničark)(*2) zatrjujejo, da je zakonodajalec želel določiti čim večji delež nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic in sicer na škodo nominiranega (delniškega) kapitala. Ker se pričakovalne pravice iz 123. in 123.a člena ZTSPOZ90 uresničujejo iz nenominiranega kapitala, je tudi njihova višina odvisna od višine nenominiranega kapitala (večji delež nenominiranega kapitala, višji deleži lastninskih upravičencev). Zato je očitek o neupoštevanju pričakovalnih pravic neutemeljen.
21. Izhajajoč iz 123. in 123.a člena ZTSPOZ90 in ob upoštevanju odločbe ustavnega sodišča št. U-I-117/00 je bil zakonodajalec dolžan določiti titularje (upravičence) na nenominiranem družbenem kapitalu v zavarovalnicah, ki so se preoblikovale po določbah ZTSPOZ90. Ker sta se ob ustanovitvi zavarovalnic kot delniških družb v letu 1990 pomešala nominiran (delniški) in nenominiran družbeni kapital, ne da bi bilo med njima določeno razmerje, je bilo nujno urediti tudi način določitve deleža nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic. Iz tega izhaja cilj (namen) zakona, kakor ga opredeljuje prvi odstavek 1. člena. Ta cilj ni v neskladju z ustavo.

22. Zastavlja pa se vprašanje, ali je zakonodajalec pri predpisovanju načina določitve deleža nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic ravnal v skladu z ustavo in ali ni pri tem kršil načela zaupanja v pravo (2. člen ustave) ter retroaktivno posegel v pravice znanih delničarjev (kršitev 33. člena ustave v povezavi z drugim odstavkom 155. člena ustave). Očitki pobudnic gredo prav v tej smeri. Pobudnice namreč zatrjujejo, da je zakonodajalec pri določitvi deleža nenominiranega kapitala dal prednost nenominiranemu kapitalu v škodo nominiranega (delniškega) kapitala. Gre torej za vprašanje morebitnega posega v pravice in pravni položaj pobudnic kot znanih delničark. Zato je treba najprej ugotoviti, kakšen je bil njihov pravni položaj in kakšne pravice so imele oziroma pričakovale kot znane delničarke zavarovalnice.
23. Ob ustanovitvi zavarovalnic kot delniških družb na podlagi ZTSPOZ90 v letu 1990 sta se pomešala nominirani (delniški) kapital (začetni varnostni sklad, ki so ga vplačali ustanovitelji) in nenominirani družbeni kapital.(*3) Razmerje med njima ni bilo določeno, zato tudi niso bili določeni deleži posameznega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic. Tudi ni bil določen predstavnik družbenega kapitala, ki bi v sorazmerju z njegovim deležem izvrševal korporacijske pravice, zlasti članske pravice delničarjev in pravice do prednostnega nakupa novih delnic. Vse korporacijske pravice so v celoti izvrševali samo znani delničarji.(*4) Čeprav so zavarovalnice imele v svojem premoženju kot nenominirani družbeni kapital tudi sredstva bivših zavarovalnih skupnosti, so kot osnovni delniški kapital upoštevale samo vložke znanih delničarjev (nominirani kapital). Ta je bil razdeljen na delnice in je bil nosilec vseh korporacijskih pravic zavarovalnice. Znani delničarji so tako dejansko izvrševali korporacijske pravice tudi iz naslova nenominiranega družbenega kapitala.
24. Določbe ZLPZ-1, ki predpisujejo način določitve nenominiranega kapitala v času, ko je prišlo do njegovega pomešanja z delniškim kapitalom, ne kršijo načela zaupanja v pravo in tudi ne posegajo v lastninsko pravico znanih delničarjev tako, da bi retroaktivno posegale v njihove korporacijske pravice.
25. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-117/00 ugotovilo, da se proces lastninskega preoblikovanja zavarovalnic, ki se je pričel na podlagi ZTSPOZ90, še ni zaključil. Člen 123.a ZTSPOZ90 je lastninjenje (določitev titularjev) nenominiranega družbenega kapitala v zavarovalnicah prenesel na poznejši zakon. Tudi zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – v nadaljevanju: ZLPP) ni uredil lastninjenja zavarovalnic. To je storil šele ZLPZ-1. V navedeni odločbi je ustavno sodišče tudi obrazložilo: “51. Ker je ZLPZ v neskladju z ustavo že iz navedenih razlogov (točka 46 obrazložitve), se ustavnemu sodišču z drugimi očitki pobudnic ni bilo treba ukvarjati (‘presečni datum’, metoda ocenjevanja oziroma vrednotenja, idr.). Nedvomno pa je treba tudi v tem delu zagotoviti spoštovanje ustavnih pravic (npr. odločba št. U-I-169/93 z dne 30. 6. 1994, Uradni list RS, št. 42/94 in odl. US III, 83). To pomeni, da je razmerja med prenesenim in na novo vplačanim kapitalom oziroma razmerja posameznih delničarjev v osnovnem kapitalu zavarovalnice treba ugotavljati in določati glede na dejansko stanje v času, ko so se ta razmerja vzpostavila, torej ob ustanovitvi delniške družbe kot kapitalske družbe in vložitvi kapitala vanjo (takrat so bila ta razmerja dejansko vzpostavljena, ne pa tudi pravno urejena – to je bilo prepuščeno napovedanemu kasnejšemu zakonu), posamezne deleže v osnovnem kapitalu pa je treba – ne glede na to, komu pripadajo oziroma bodo pripadali – obravnavati na enak način, po enaki metodi, saj se le tako lahko ohrani vzpostavljeno razmerje med njimi.”
26. Zakonodajalec je bil dolžan urediti lastninsko preoblikovanje zavarovalnic in pri tem upoštevati določbe 123. in 123.a člena ZTSPOZ90. Ker so se zavarovalnice v letu 1990 pravno organizacijsko preoblikovale v delniške družbe, niso pa olastninile družbenega kapitala in tudi niso ovrednotile deleža družbenega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic, ZLPZ-1 dejansko ureja že vzpostavljena razmerja, ki pravno niso bila urejena. Pri določanju deleža nenominiranega družbenega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic izhaja iz stanja, ko sta se oba kapitala pomešala (izhodiščni dan). Tedaj so se vzpostavila dejanska razmerja med obema vrstama kapitala, vendar, kot že navedeno, niso bila pravno urejena. Nenominiran družbeni kapital je bil v premoženju (sredstvih) zavarovalnice, vendar ni bil opredeljen kot osnovni delniški kapital. Na podlagi določb ZLPZ-1 se delež nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic določi po stanju na izhodiščni dan. To ni v neskladju z ustavo, temveč je nujno za zagotovitev enakopravnega obravnavanja obeh vrst kapitala in za zagotovitev pravic pričakovalnih upravičencev. S tem, ko se določijo razmerje in deleži v osnovnem kapitalu zavarovalnice, se določijo tudi pravice imetnikov deležev, ki izvirajo iz tega naslova (korporacijske pravice). S tem zakon ne posega v korporacijske pravice znanih delničarjev, temveč zagotavlja sorazmeren del korporacijskih pravic tudi titularjem nenominiranega kapitala. Znani delničarji obdržijo svoje pravice v celoti, seveda v sorazmerju z deležem v celotnem kapitalu. Ker se po uveljavitvi ZLPZ-1 upošteva v celotnem kapitalu tako nominiran kot nenominiran kapital, se navidezno posega v korporacijske pravice znanih delničarjev. Poslej ne bodo več izvrševali korporacijskih pravic za celoten kapital zavarovalnice, temveč le sorazmerno s svojim deležem. Tudi ne gre pri tem za kršitev načela zaupanja v pravo. Znani delničarji so pri ustanovitvi zavarovalnice kot delniške družbe vedeli, da je v premoženju zavarovalnice poleg nominiranega (delniškega) kapitala tudi nenominiran družbeni kapital in da razmerje med obema ni določeno. Zato je bilo pobudnicam znano, da bo delež nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnice moral biti določen. To izhaja tako iz 123.a člena kot tudi iz 121. člena ZSPOZ90. Znano jim je bilo, da bo šele na podlagi teh določb zagotovljeno, da se v zavarovalnicah vzpostavi stanje, v katerem bodo nenominirani kapital (in poznejši titularji) ter znani delničarji pridobili korporacijske pravice na podlagi deležev v celotnem kapitalu zavarovalnice. Zato ni mogoče šteti, da so korporacijske pravice, ki so jih znani delničarji izvrševali tudi v delu, ki bi pripadal nenominiranemu kapitalu, glede na načelo zaupanja v pravo postale pridobljene pravice.

27. Pobudnice dalje zatrjujejo, da je način (metoda) določitve deleža nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic v neskladju z drugim odstavkom 14. člena ustave, ker neenakopravno obravnava obe vrsti kapitala, oziroma ker privilegira nenominirani kapital na škodo delniškega kapitala. Posledica takšne obravnave naj bi bila določitev deleža nenominiranega kapitala v večjem obsegu od dejansko obstoječega na izhodiščni dan in zato dejansko zmanjšanje deleža delniškega kapitala in posledično pravic, ki izvirajo iz kapitalskih deležev. Predvsem zatrjujejo, da je izbrana metoda uporabe računovodskih izkazov (bilance stanja) za določitev deleža (lastniških razmerij) neustrezna.
28. Ustavno sodišče se v oceno izbora metode vrednotenja ne more spuščati. Zakonodajalec je imel pravico izbrati in predpisati eno od metod vrednotenja, ki so uveljavljene v praksi in jih stroka uporablja pri vrednotenju. Tudi sama stroka priznava, da gre za pripomočke, da so metode pri določanju vrednosti kapitala (podjetja) le pripomoček, da gre torej za vrednotenje (ocenjevanje), ki mora težiti k objektivnosti, čeprav subjektivni moment ni nikoli izključen. Pobudnice ne zatrjujejo, da izbrana (predpisana) metoda ne bi bila uveljavljena pri ocenjevanju vrednosti podjetij. Zatrjujejo, da bi moral zakonodajalec predpisati drugo metodo, ki je po njihovem mnenju ustreznejša. V primernost metode oziroma v to, katera metoda bi bila ustreznejša (primernejša), se ustavno sodišče ne more spuščati. Zakonodajalec ima pri tem široko polje proste presoje. Seveda ne sme pri tem ravnati arbitrarno in ne sme zasledovati nelegitimnega (neustavnega) cilja. Takšno ravnanje pobudnice sicer pripisujejo zakonodajalcu, kar utemeljujejo predvsem s tem, da daje metoda prednost nenominiranemu kapitalu in posledično posega v njihove korporacijske pravice.
29. Iz zakonodajnega gradiva Državnega zbora (*5) je razviden namen zakonodajalca, da z ZLPZ-1 in predpisano metodo vrednotenja čimbolj objektivizira postopke ugotavljanja deleža nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic na način, ki ne bo posegel v pravice znanih delničarjev. Obrazložitev predloga zakona se ukvarja z vprašanjem, ali je mogoče za tako dolgo obdobje v preteklosti uporabiti veljavne in strokovno priznane metode vrednotenja, ali pa je bolj objektivna uporaba obstoječih računovodskih izkazov. Po izčrpni analizi različnih metod vrednotenja zaključi: “da je za ugotavljanje razmerja med obema kapitaloma najbolj objektivizirana uporaba dejanskih računovodskih izkazov ob preoblikovanju zavarovalnic v delniške družbe”.(*6) Zakonodajalcu torej ni mogoče očitati, da bi pri izbiri metode ravnal arbitrarno in z namenom škodovati delniškemu kapitalu.

30. Pobudnice dalje očitajo, da so z ustavo neskladne tudi določbe ZLPZ-1, ki urejajo usklajevanje deleža nenominiranega kapitala v primerih, ko je po izhodiščnem dnevu, in vključno do 31. 12. 2000, prišlo do sprememb razmerij med obema vrstama kapitala zaradi izplačil dobička znanim delničarjem. Izpodbijajo predvsem določbo drugega odstavka 4. člena. Trdijo, da bi moral zakon določiti izplačila dividend kot terjatve do družbe in ne njihovo transformacijo v stvarni delež. To naj bi pomenilo neenako obravnavanje obeh vrst kapitala (znani delničarji so prejeli dividende izplačane) in naj bi imelo za posledico zmanjšanje deleža delniškega kapitala. Iz navedb pobudnic izhaja, da ni sporno usklajevanje deleža nenominiranega kapitala, temveč da je sporen način, ki je določen v drugem odstavku 4. člena.
31. Ni sporno, da so nekatere zavarovalnice(*7) po letu 1991 izplačevale dobiček samo znanim delničarjem. O delitvi dobička so odločali samo znani delničarji. Določali so tudi del dobička, ki naj bi pripadal nenominiranemu kapitalu, čeprav njegov delež v kapitalu zavarovalnice ni bil določen. Ta del dobička pa je ostajal v sredstvih zavarovalnice in je igral vlogo trajnega kapitala enako kot celoten nenominirani družbeni kapital, saj njegov obseg oziroma delež ni bil določen in zato ni bil vpisan kot osnovni kapital zavarovalnice. Pripis dela dobička, ki je pripadal nenominiranemu kapitalu, je dejansko povečeval nenominirani kapital. Odločitve znanih delničarjev, pri katerih nenominirani kapital ni sodeloval, da del dobička, ki po njihovi lastni oceni pripada njim, izplačajo, del, ki pripada nenominiranemu kapitalu, pa obdržijo v sredstvih zavarovalnice, v ekonomskem smislu lahko štejemo za odločitev o povečanju nenominiranega kapitala z uporabo dobička. Če bi bil tedaj delež nenominiranega kapitala znan in razdeljen na delnice, bi to dejansko pomenilo povečanje tega deleža in zmanjšanje deleža delniškega kapitala, saj pri tem povečanju ni sodeloval (dobiček si je namreč izplačal). Takšna povečanja so mogoča tudi po zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZGD, členi 33 in nasl.). Seveda mora biti tudi pri takem povečanju spoštovano načelo enakopravnega obravnavanja vseh delničarjev, kar pomeni, da se s povečanjem kapitala ne smejo spremeniti razmerja med njimi. Kot že rečeno, pa so vse odločitve sprejemali samo znani delničarji delniškega kapitala, kar pomeni, da je do takšnega položaja dejansko prišlo po njihovi volji.
32. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je zakonodajalec tehtal tudi varianto gotovinskega izplačila ustreznega denarnega zneska. Vendar je ocenil, da bi bila takšna rešitev neustrezna, ker bi likvidnostno obremenila zavarovalnico, do nenominiranega kapitala pa bi bila tudi diskriminacijska. Ne samo zato, ker nenominirani kapital ni sodeloval pri teh odločitvah, temveč tudi zato, ker je imel, kot je že bilo pojasnjeno, vlogo trajnih lastnih virov sredstev (vlogo trajnega lastniškega kapitala) in ne vloge obveznosti (dolžniškega kapitala). Nenominiranega kapitala tudi ni bilo mogoče umakniti iz sredstev zavarovalnic (123.a člen ZTSPOZ90). Izplačilo dobička, kakor ga predlagajo pobudnice, bi v resnici zmanjšalo delež nenominiranega kapitala. Določitev višine oziroma deleža nenominiranega kapitala in določitev načina njegove uskladitve zaradi izplačil dividend, kakor ga določa 4. člen zakona, zato ne obravnava obeh vrst kapitala neenako in ne posega v korporacijske pravice znanih delničarjev.

33. Pobudnice izpodbijajo tudi določbo 5. točke drugega odstavka 2. člena ZLPZ-1, ki omejuje način uskladitve deleža nenominiranega kapitala zaradi povečanja delniškega kapitala z novimi vložki (drugi odstavek 3. člena in 5. člen ZLPZ-1) do 31. 12. 2000, v povezavi z 18. členom, ki določa posebno ureditev povečanja osnovnega kapitala, če je do njegovega povečanja prišlo po navedenem datumu. Ureditev iz 18. člena zakona naj bi retroaktivno posegla v korporacijske pravice znanih delničarjev in jih z vidika dokapitalizacij tudi neenako obravnavala (drugi odstavek 14. člena ustave).
34. Temeljni namen ZLPZ-1 je določitev deleža nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnice na izhodiščni dan in lastninjenje tega kapitala. Temeljno načelo v kapitalskih družbah je, da se vse pravice lastnika deleža (delničarja) uresničujejo v sorazmerju z deležem, s katerim razpolaga. Pri tem je zlasti pomembna prednostna pravica delničarja, da v sorazmerju z deležem v osnovnem kapitalu odkupi nove delnice v primeru povečanja osnovnega kapitala družbe. Tako se zagotavlja, da se notranja struktura razmerij med delničarji ne more spremeniti enostransko. Če se ta pravica ne bi zagotavljala, bi bilo mogoče s povečanjem osnovnega kapitala družbe in z izdajo novih delnic porušiti dotedanja razmerja v družbi.
35. Določbe 18. člena ZLPZ-1 predpisujejo način, kako zagotoviti, da nenominirani kapital, ki ni sodeloval pri povečanjih osnovnega kapitala po letu 2000, ne bi bil oškodovan. Dejstvo je, da so zavarovalnice povečale osnovni kapital in ga ponudile v odkup izključno znanim delničarjem. Pri tem niso upoštevale nenominiranega kapitala. Posledica takšnega povečanja osnovnega kapitala je sprememba deležev v kapitalu. Delež delniškega kapitala se je povečal, delež nenominiranega kapitala pa zmanjšal.
Takšno ravnanje je v nasprotju z ZGD. Znani delničarji bi morali pri odločanju o povečanju osnovnega kapitala upoštevati, da je v celotnem kapitalu zavarovalnice udeležen tudi nenominirani družbeni kapital in da razmerij med deleži v kapitalu ne smejo enostransko spreminjati. Njihovo ravnanje dejansko pomeni poseg v “korporacijske” pravice nenominiranega kapitala. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-117/00 navedlo, da so se znani delničarji morali zavedati, da je v osnovnem kapitalu zavarovalnice določen del kapitala brez znanega lastnika in da se bodo razmerja med delničarji spremenila glede na kasnejšo ugotovitev, kdo je titular nekdanjega družbenega kapitala (42. točka obrazložitve). V navedeni odločbi je bila postavljena zahteva, da je treba ugotoviti razmerje med obema kapitaloma na dan, ko sta se pomešala (dan ustanovitve nove zavarovalnice po ZTSPOZ90), in da je treba poznejše spremembe v celotnem kapitalu obravnavati tako, da se zagotovi enakopravno obravnavanje obeh vrst kapitala. Glede na to bi se znani delničarji (zavarovalnice) morali še toliko bolj zavedati, da ne smejo enostransko in brez sodelovanja nenominiranega kapitala sprejemati odločitev, ki bi imele za posledico spremembo razmerja med znanim (delniškim) kapitalom in nenominiranim kapitalom. Zato je bil zakonodajalec upravičen in dolžan to upoštevati pri sprejemanju ZLPZ-1, saj se z njim predpisuje način določitve deleža nenominiranega kapitala glede na izhodiščna razmerja in zagotavlja enakopravnost obeh vrst kapitala.
36. Izhajajoč iz načela, da se notranja razmerja med deleži ne smejo spreminjati enostransko in da ima prednostno pravico do odkupa novih delnic vsak družbenik sorazmerno z deležem, ki ga ima, zagotavlja izpodbijana ureditev to pravico tudi nenominiranemu kapitalu. Ker še niso znani njegovi titularji, določa, da bo pravice titularjev (delničarjev) začasno izvrševal skrbnik. Tako zakon določa, da sodeluje pri povečanjih osnovnega kapitala, o katerih je skupščina odločala po 1. 1. 2001, tudi nenominirani kapital – v njegovem imenu skrbnik – v sorazmerju, ki ustreza deležu usklajenega nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu na dan zadnje spremembe. Takšna zakonska ureditev (o sodelovanju nenominiranega kapitala) je nujna, saj vzpostavlja stanje, kakršno bi bilo, če bi zavarovalnica ob povečanju osnovnega kapitala upoštevala prednostno pravico za odkup novih delnic ne le za znane delničarje, temveč tudi za nenominirani kapital, kar bi bila dolžna storiti. S tem bi zagotovila, da se razmerja med delničarji (obema vrstama kapitala) ne bi spreminjala enostransko.
37. Po tretjem odstavku 18. člena ZLPZ-1 se uskladitev deležev nominiranega in nenominiranega kapitala opravi tako, da se osnovni kapital zavarovalnice najprej zmanjša in takoj nato poveča za toliko, kolikor je potrebno, da skrbnik v osnovnem kapitalu zavarovalnice pridobi tolikšen delež, kot ga je imel na dan zadnje spremembe. To navidezno res posega v pravice znanih delničarjev, saj se s tem za ta del zmanjša delež znanih lastnikov, vendar pa se s tem vzpostavlja enakopravnost obeh vrst kapitala. Vprašanje, ali bi bilo mogoče to doseči tudi na kakšen drug način (npr. s povečanjem osnovnega kapitala v višini, ki bi omogočila uskladitev razmerij glede na dan zadnje spremembe z vplačilom ustreznega deleža s strani skrbnika na račun nenominiranega kapitala), pa za ustavnosodno presojo izpodbijane ureditve ne more biti relevantno.
38. Po četrtem odstavku 18. člena ZLPZ-1 pridobijo znani delničarji v višini, kolikor znaša zmanjšanje njihovih deležev, terjatve proti zavarovalnici, znesek, potreben za poplačilo teh terjatev, pa je dolžan skrbnik vplačati v roku 30 dni od dokončnosti sklepa vlade iz prvega odstavka 11. člena zakona. Če je na prvi skupščini zavarovalnice (po uskladitvi) sprejet sklep o povečanju osnovnega kapitala, pa lahko znani delničarji terjatve, ki jih imajo iz tega naslova, pobotajo z obveznostjo vplačila novih delnic (peti odstavek 18. člena ZLPZ-1).
39. Glede na navedeno ureditev uskladitve deležev nominiranega in nenominiranega kapitala zaradi povečanja delniškega kapitala z novimi vložki v 3., 4. in 5. točki drugega odstavka 2. člena v povezavi s 3., 4. in 5. členom ter s prvim in drugim odstavkom 18. člena ZLPZ-1 ne posega retroaktivno v korporacijske pravice znanih delničarjev ter zato tudi ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena ustave.
40. Ureditev, vsebovana v 18. členu ZLPZ-1, naj bi bila ustavnopravno sporna tudi zato, ker ureja uskladitev nenominiranega in nominiranega kapitala zaradi povečanja osnovnega kapitala, do katerega je prišlo po 1. 1. 2001, drugače kot v primeru dokapitalizacij, do katerih je prišlo pred tem datumom in za katere se uporablja 5. člen. To naj bi pomenilo neenako obravnavanje pobudnic glede na čas, ko so bile dokapitalizacije izvršene, saj naj bi bili po navedenem datumu izvršeni le dve dokapitalizaciji v eni zavarovalnici. Neenakost naj bi bila posledica izbrane metode uskladitve razmerja med obema vrstama kapitala glede na metodi, določeni v 7. in 8. členu ZLPZ-1. To, da je zakon za različni časovni obdobji uveljavil različni metodi usklajevanja, samo po sebi še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave. Vse uporabljene metode (povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe, združitev delnic, zmanjšanje osnovnega kapitala ob istočasnem povečanju) ureja ZGD. ZLPZ-1 z vsemi predvidenimi metodami zagotavlja uskladitev deleža znanih delničarjev in deleža nenominiranega kapitala glede na razmerje med obema kapitaloma v celotnem kapitalu, kot je (predhodno) ugotovljeno na podlagi zakona. Izpodbijane določbe 18. člena ZLPZ-1 zasledujejo temeljni cilj zakona, kot je obrazložen v 34. točki obrazložitve. Metoda uskladitve razmerja med obema vrstama kapitala glede dokapitalizacij po 1. 1. 2001 je sicer različna od metod za uskladitev razmerja, če je do njega prišlo pred tem datumom, vendar to ne pomeni neenakopravnega obravnavanja delničarjev. Gre le za različne načine, kako doseči isti cilj, tj. enakopravno obravnavanje obeh vrst kapitala. Glede na to določbi prvega in drugega odstavka 18. člena ZLPZ-1 nista v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave.

41. Nekatere pobudnice izpodbijajo prvo alineo prvega odstavka 21. člena ZLPZ-1, češ da bi morali postati novi imetniki delnic iz naslova nenominiranega kapitala v Pozavarovalnici Sava ustanovitelji in zavarovanci Pozavarovalne skupnosti Sava. Trditve pobudnic niso utemeljene. Iz zakonodajnega gradiva, pa tudi iz gradiva, ki so ga pobudnice priložile pobudam, izhaja, da pri Zavarovalni skupnosti Sava ni bilo ustanoviteljev, ki bi imeli položaj po tretjem odstavku 123. člena ZTSPOZ90, niti se iz premij, plačanih za pozavarovanje, ni izločal del v poslovni sklad, kar pomeni, da ni imetnic pričakovalnih upravičenj po drugem odstavku 123. člena ZTSPOZ90.

42. Nekatere pobudnice trdijo, da je 4. točka prvega odstavka 23. člena v neskladju z ustavo (33. člen), ker naj bi pri določitvi upravičencev upoštevala delež zavarovancev v rizičnih skupnostih, katerih premoženje ni prešlo na Zavarovalnico Triglav in torej nimajo pričakovalnih upravičenj po 123. členu ZLPZ-1. Vlada odgovarja, da gre za pravne osebe s sedežem na območju Republike Slovenije, ki so imele svoje premoženje na območju nekdanje SFRJ zavarovano pri Zavarovalni skupnosti Triglav. Iz zakonodajnega gradiva in iz pobudam priloženega gradiva izhaja, da se pri Zavarovalnici Triglav upoštevajo zavarovanci – pravne osebe s sedežem na območju Slovenije, ki so imeli sklenjena zavarovanja v temeljnih in območnih rizičnih skupnostih, razen v skupnostih, naštetih v prvih treh točkah prvega odstavka 23. člena ZLPZ-1, in v Skupnosti temeljnih rizičnih skupnosti Beograd. Zato iz pobud ni jasno, v čem naj bi bilo zatrjevano neskladje. Če pobudnice menijo, da bodo pri določitvi pričakovalnih upravičenj posameznega zavarovanca upoštevani tudi tisti, ki nimajo pričakovalnih upravičenj po 123. členu ZTSPOZ90, da bo torej ZLPZ-1 napačno uporabljen, gre v takem primeru za vprašanje konkretne interpretacije in uporabe zakona, ki v tem postopku ne more biti predmet presoje.

43. Določbe 11. člena in z njim v povezavi določbe 17. in 18. člena ZLPZ-1 izpodbijajo pobudnice zato, ker naj bi navedene določbe posegle v pravico upravljanja znanih delničarjev s tem, ko so pooblastile vlado za sprejem določenih odločitev glede določitve in uskladitve deležev v celotnem (osnovnem) kapitalu zavarovalnice. Podoben očitek se nanaša tudi na del 18. člena zakona (tretji in četrti odstavek). Po mnenju pobudnic bi morali o vseh takih odločitvah sklepati organi zavarovalnice. Zato naj bi izpodbijana ureditev posegala v 33. člen ustave. Utemeljitve očitane kršitve so zelo splošne. Tako pobudnice celo pravijo, da se zavedajo, da je njihova dolžnost, da zagotovijo titularjem nenominiranega kapitala delnice v razmerju z vrednostjo prevzetega premoženja, nedopustno pa naj bi bilo, da jim zakonodajalec jemlje njihovo pravico odločanja o temeljnih korporacijskih razmerjih v zavarovalnici.
44. Kot je bilo že ugotovljeno, je namen ZLPZ-1 ugotovitev in določitev razmerij med obema vrstama kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic, saj je nenominirani družbeni kapital postal sestavni del celotnega kapitala zavarovalnice, čeprav formalnopravno ni pridobil narave osnovnega kapitala. Prav tako znani delničarji nenominiranemu družbenemu kapitalu niso priznali nobenih upravljalskih pravic.(*8) Podlaga za pridobitev pravic delničarjev v delniški družbi je vloženi kapital v delniško družbo. Delničarji pridobivajo in izvršujejo vse pravice na podlagi deleža, ki ga imajo v osnovnem kapitalu družbe. Njihova medsebojna razmerja, njihove dolžnosti in zlasti pravice (premoženjske pravice in pravice upravljanja – korporacijske pravice) temeljijo na deležih v osnovnem kapitalu.
45. Prvi odstavek 11. člena določa, da vlada ugotovi delež nenominiranega kapitala na izhodiščni dan, vse spremembe tega deleža po izhodiščnem dnevu in usklajeni delež tega kapitala na dan zadnje spremembe ter v primeru povečanja osnovnega kapitala po 1. 1. 2001 (šesti odstavek 11. člena) tudi osnovni kapital in število vseh delnic na dan izdaje odločbe. Nadalje ugotovi vrednost celotnega kapitala zavarovalnice in določi način uskladitve delnic z deleži, ki pripadajo obema vrstama kapitala. Z odločbo torej vlada ugotovi delež nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnice. Na tej osnovi se lahko ugotovi razmerje med nominiranim (delniškim) in nenominiranim kapitalom. Na podlagi teh ugotovitev je treba tudi nenominiranemu kapitalu zagotoviti pravno naravo osnovnega kapitala. Zato je treba celotni kapital zavarovalnice preoblikovati v njen osnovni kapital. V delniški družbi pa je osnovni kapital razdeljen na delnice, ki pripadajo delničarjem v sorazmerju z njihovim vložkom. Naslednji korak je prenos (izročitev) delnic znanim delničarjem in titularjem nenominiranega kapitala (začasno skrbniku).
46. Zavarovalnice, ki so se na podlagi ZTSPOZ90 v letu 1990 statusno preoblikovale (gre za prenosno preoblikovanje) v delniške družbe, imajo v svojem premoženju tudi premoženje, ki so ga prevzele oziroma pridobile od prejšnjih zavarovalnih skupnosti. Kot že rečeno, so sredstva prevzele s sklepom o ustanovitvi zavarovalne delniške družbe oziroma z njenim statutom. Na tej osnovi je nastala dolžnost zavarovalnice (znanih delničarjev), da izda delnice in jih izroči titularjem nenominiranega družbenega kapitala.
47. Odločbe vlade ne posegajo v upravljalska upravičenja znanih delničarjev. Šele z določitvijo deležev v osnovnem kapitalu zavarovalnice in prenosom alikvotnega dela delnic upravičencem (vplačnikom nominiranega dela osnovnega kapitala in upravičencem do nenominiranega kapitala) je določena tudi osnova za določitev obsega korporacijskih pravic (med katerimi je tudi pravica upravljanja družbe). Odločba vlade ta razmerja šele vzpostavlja, zato je neutemeljena trditev, da posega v pravico upravljanja znanih delničarjev. Če bi zakonodajalec prepustil odločanje o vzpostavitvi razmerij med obema vrstama kapitala znanim delničarjem, bi s tem tudi sam nenominiranemu kapitalu ne priznal pravice upravljanja in bi ga tako obravnaval neenakopravno glede na nominirani (delniški) kapital. Razmerja, kakor jih bodo določale odločbe vlade, se bodo vzpostavila z uporabo metod znižanja oziroma zvišanja osnovnega kapitala, kar predstavlja v konkretni zadevi tehniko, ki omogoči pridobitev korporacijskih pravic oziroma vzpostavitev stanja, ki izhaja iz aktov preoblikovanja zavarovalnih skupnosti v zavarovalnice kot delniške družbe. Dolžnost ureditve teh razmerij pa ne izhaja le iz ZLPZ-1, temveč že iz ZTSPOZ90 in sklepa o ustanovitvi zavarovalnice kot delniške družbe. Zato je zakonodajalec upravičeno izključil uporabo nekaterih določb ZGD, ki urejajo postopke zvišanja oziroma znižanja osnovnega kapitala. Tudi določbe 17. člena ZLPZ-1 niso v neskladju z ustavo. Določajo pravila v zvezi s sklicem in dnevnim redom prve skupščine po vzpostavitvi razmerij med obema vrstama kapitala in tako zagotavljajo, da bo na tej skupščini enakopravno obravnavan tudi nenominirani kapital oziroma da bodo korporacijske pravice (konkretno pravica upravljanja) izvrševane v sorazmerju z deleži v osnovnem kapitalu. Dejansko se s temi določbami (in z določbami o določitvi razmerja v osnovnem kapitalu) zagotavlja stanje, v katerem bodo korporacijske pravice vezane na dejanske deleže v osnovnem kapitalu. Zagotovitev takega stanja pa pomeni v konkretnem primeru zagotovitev enakih pravic obema vrstama kapitala in ne posega v pravice znanih delničarjev.

48. Pobudnice zatrjujejo, da določbe četrtega odstavka 11. člena ZLPZ-1 posegajo v pravico do sodnega varstva iz 23. člena ustave ter v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena ustave. Navedena določba sicer predvideva sodno varstvo zoper odločbo vlade iz prvega in drugega odstavka 11. člena zakona, vendar ga ne morejo uveljavljati znani delničarji oziroma upravičenci nenominiranega kapitala sami, temveč ga lahko uveljavlja v njihovem imenu zavarovalnica oziroma skrbnik.
49. Odločba vlade iz prvega odstavka 11. člena zakona sicer neposredno ne ureja pravic (deleža v kapitalu) posameznega znanega delničarja ali posameznega upravičenca do nenominiranega kapitala. Določa le delež nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu in s tem seveda tudi delež znanega delniškega kapitala. Odločba se torej ne nanaša na posameznika, temveč na zavarovalnico (na družbo kot celoto). Vendar pa je s tem določen okvir (obseg), v katerem se bodo določili deleži posameznega delničarja oziroma upravičenca. Odločba se zato nanaša na pravico (delež) vsakega posameznika. Ker so deleži znotraj delniškega kapitala znani, se z določitvijo deleža delniškega kapitala v celotnem kapitalu določi tudi obseg pravic znanega delničarja. Zato bi moral imeti vsak delničar pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Izpodbijana določba pa odvzema to pravico delničarjem, zato pomeni poseg v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena ustave. Poseg v ustavno pravico pa je dopusten samo, če zasleduje legitimen cilj in če so uporabljena sredstva za njegovo uresničitev primerna, nujno potrebna in niso prekomerna (tretji odstavek 15. člena ustave). Zakonodajalec navaja, da je želel z izpodbijano ureditvijo preprečiti, da bi se s posamičnimi vlaganji tožb, zlasti tistih delničarjev, katerih deleži so majhni, zavlačevalo postopke po ZLPZ-1. Navedeni cilj (ekonomičnost postopka) ni ustavno sporen, vendar predpisana sredstva (odvzem oziroma omejitev pravice do sodnega varstva) niso nujno potrebna, saj je mogoče isti cilj doseči z drugimi sredstvi, ki ne posegajo v pravico do sodnega varstva. Tako je imel zakonodajalec možnost določiti kratek prekluzivni rok za vložitev tožbe, kar je v četrtem odstavku 11. člena zakona tudi storil. Cilj preprečiti zavlačevanje postopkov pa je dosežen tudi s tem, da so pravne posledice lastninjenja nenominiranega kapitala vezane na dokončnost odločb vlade iz 11. člena zakona. Zato izpodbijane določbe pomenijo nedopusten poseg v ustavno pravico iz prvega odstavka 23. člena in so v neskladju z ustavo. Ni pa v neskladju z ustavo preostali del določb četrtega odstavka 11. člena ZLPZ-1. Zakon je za varstvo interesov lastninskih upravičencev pooblastil skrbnika, ki opravlja to funkcijo do prenosa delnic lastninskim upravičencem.
50. Z razveljavitvijo dela četrtega odstavka 11. člena, ki znanim delničarjem omejuje pravico zahtevati od zavarovalnice vložitev tožbe zoper odločbo vlade, bi bila ugotovljena neustavnost odpravljena le delno. Znani delničarji bi pridobili pravico zahtevati od zavarovalnice vložitev tožbe, ne bi pa je mogli vložiti sami, saj zakon te možnosti ne predvideva oziroma jo izključuje. Zato je ustavno sodišče odločilo, da je četrti odstavek 11. člena ZLPZ-1 v neskladju z ustavo, ker omejuje pravico do sodnega varstva, in naložilo Državnemu zboru, naj ugotovljeno neustavnost odpravi v določenem roku. Na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS je kot način izvršitve določilo, da ima do odprave ugotovljene neustavnosti vsak znani delničar pravico vložiti tožbo tudi sam.
51. Ker postane odločba vlade z dnem objave v Uradnem listu Republike Slovenije dokončna, pobudnice zatrjujejo, da je tožba v upravnem sporu (četrti odstavek 11. člena ZLPZ-1) neučinkovito pravno sredstvo. Menijo, da bo postopek pred upravnim sodiščem povsem neučinkovit, saj bodo odločbe vlade izvršene takoj, kar pomeni, da bodo takoj nastopile tudi vse pravne posledice lastninjenja nenominiranega kapitala. Morebitne poznejše sodne odločitve, čeprav za pobudnice ugodne, naj ne bi imele nobenega pozitivnega učinka. Navedbe pobudnic niso utemeljene. Res je, da pravne posledice lastninjenja nenominiranega kapitala nastanejo z dnem dokončnosti odločbe vlade. Na podlagi te odločbe se izvedejo tudi ustrezne spremembe v sodnem registru (12. in 13. člen ZLPZ-1) in centralnem registru vrednostnih papirjev (14. člen ZLPZ-1) ter prenesejo delnice, izdane za nenominirani kapital, na skrbnika (16. člen ZLPZ-1). Vendar to ne pomeni, da pristojno sodišče ne sme, če se izkaže za utemeljeno, poseči v ta razmerja. Če bi sodišče razveljavilo odločbo vlade, bi morala vlada ponovno odločati. Če bi odločila drugače, bi bila uprava zavarovalnice dolžna izvesti vpise pravnih posledic po novi odločbi. Po drugi strani pa bi premik nastopa pravnih posledic na pravnomočnost odločbe lahko postavil pod vprašaj učinkovitost izpeljave lastninskega preoblikovanja. Vse do pravnomočnosti odločbe bi odnosi v zavarovalnici ostali nespremenjeni. Še naprej bi odločali le znani delničarji. S tem bi sicer bilo zadoščeno znanim delničarjem (pravici do učinkovitega pravnega sredstva), na drugi strani pa bi ostali upravičenci do nenominiranega kapitala (čeprav deloma isti kot znani delničarji) vse do pravnomočnosti odločbe brez vsakršnih pravic. ZLPZ-1 pa tudi prepoveduje skrbniku, da bi razpolagal in obremenil delnice, izdane za nenominirani kapital (tretji odstavek 16. člena). Dokončen prenos delnic lastninskim upravičencem je mogoč šele po pravnomočnosti odločb vlade (21. člen). Pravno sredstvo zoper odločbe vlade iz četrtega odstavka 11. člena je ob upoštevanju navedenih določb ZLPZ-1 in te odločbe učinkovito pravno sredstvo in zato ne gre za kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena ustave.

52. Pobudnice (v vlogi upravičenk na nenominiranem kapitalu) izpodbijajo tudi uveljavitev posebnega začasnega skrbnika in njegova pooblastila. Neustavnost naj bi bila zlasti v namenu, zaradi katerega naj bi bil institut začasnega skrbnika določen. Ta je po mnenju pobudnic v nedopustni pridobitvi vseh delnic, ki bodo izdane za nenominiran kapital, in posledično vseh korporacijskih pravic iz tega kapitala v korist države. Zatrjujejo, da so v odnosu do države kot ene od pričakovalnih upravičenk obravnavane neenakopravno, saj naj bi bil skrbnik le podaljšana roka države (kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena). Ker bo skrbnik izvrševal vsa upravljalska upravičenja iz naslova delnic, izdanih za celoten družbeni kapital, torej tudi iz naslova delnic, ki pripadajo pričakovalnim upravičenkam – pravnim osebam iz drugega odstavka 20. člena ZLPZ-1 (med te sodijo pobudnice), pa naj bi institut skrbnika posegal tudi v njihova upravljalska upravičenja (kršitev 33. in 74. člena ustave).
53. Očitek pobudnic, da so v primerjavi z državo kot eno od pričakovalnih upravičenk v neenakopravnem položaju, ni utemeljen. Iz zakona izhaja, da je skrbnik določen za celoten delež nenominiranega kapitala, ne glede na to, kateremu od pričakovalnih upravičencev bo pripadal (16. člen ZLPZ-1). Kot skrbnik ni določena država, temveč odškodninska družba (v nadaljevanju: SOD), ki je ustanovljena po zakonu o slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 7/93 in nasl. – ZSOS). SOD je samostojna pravna oseba. Njeno poslovanje nadzira petčlanski nadzorni odbor, ki ga imenuje Državni zbor. SOD mora o svojem delu poročati Državnemu zboru.
54. Določitev skrbnika na nenominiranem družbenem kapitalu sama po sebi ni v neskladju z ustavo. Kot je že obrazloženo, bi moral biti tako po zakonu o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88 in nasl.) kakor po ZGD določen predstavnik nenominiranega družbenega kapitala že ob preoblikovanju zavarovalnic skladno z ZTSPOZ90. Funkcija skrbnika je po vsebini enaka funkciji predstavnika družbenega kapitala – tj. varovanje interesov družbenega kapitala (v konkretni zadevi s tem varovanje interesov bodočih titularjev oziroma upravičencev do družbenega kapitala). Potem ko bo z odločbo vlade iz prvega odstavka 11. člena zakona določen delež nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnice, bo upravljalske pravice iz tega naslova, vse do prenosa novih delnic iz naslova nenominiranega kapitala lastninskim upravičencem, zvrševal skrbnik. Ker predstavnik družbenega kapitala ni bil in še vedno ni določen, je to upravičeno storil ZLPZ-1.
55. Nadaljnji korak vlade je izdaja odločbe iz drugega odstavka 11. člena, s katero bo ugotovila deleže v nenominiranem družbenem kapitalu, ki pripadajo posameznim upravičencem iz drugega, tretjega in petega odstavka 20. člena ter drugega odstavka 24. člena zakona. Podlaga tej odločbi vlade je poročilo Slovenskega inštituta za revizijo (v nadaljevanju: SIR) iz petega odstavka 9. člena zakona. Ni dvoma, da navedeno poročilo ne more biti izdelano, ne da bi SIR ugotavljal na podlagi podatkov zavarovalnic o zavarovancih v letu 1990 (prvi odstavek 20. člena), kdo so bili zavarovanci v letu 1990 in kakšne so bile premije, ki so jih plačali. Le na tej podlagi je mogoče določiti (ugotoviti) razmerja med posameznimi skupinami zavarovancev – upravičencev po določbah 20. člena zakona. Na tej podlagi vlada izda odločbo iz drugega odstavka 11. člena, s katero določi kapitalske deleže v nenominiranem kapitalu po posameznih skupinah upravičencev. Iz določb ZLPZ-1 (peti odstavek 9. člena in drugi odstavek 11. člena) ne izhaja, da bi bili deleži v nenominiranem kapitalu določeni po posameznem upravičencu. To tudi ni naloga SIR, saj ugotavlja deleže posameznih skupin pričakovalnih upravičencev glede na vplačane premije v času enega leta pred izhodiščnim dnem. Zato v navedeni odločbi vlade niso določeni posamezni upravičenci (titularji) na nenominiranem družbenem kapitalu in njihovi deleži. Upravičenci do nenominiranega kapitala se določijo šele z odločbo, ki jo v posebnem postopku, na podlagi njihovih zahtev, izda skrbnik (25. člen ZLPZ-1). Šele s pravnomočnostjo te odločbe pridobi pričakovalni upravičenec pravico do odkupa in izročitve delnic. S prenosom delnic pridobi tudi vse pravice, ki izvirajo iz teh delnic.
56. Pobudnice zatrjujejo, da bi lahko vlada že v odločbi iz drugega odstavka 11. člena zakona določila titularje – upravičence do deleža v nenominiranem družbenem kapitalu, vsaj kar zadeva upravičenke, ki so pravne osebe. Zato za te upravičenke ni potreben skrbnik niti poseben postopek za prenos delnic. Prenos delnic naj bi se izvršil že na podlagi odločbe vlade.
57. Kot je že navedeno, zakon ne določa, da bi morala vlada v odločbi iz drugega odstavka 11. člena določiti posamezne titularje in njihove deleže v nenominiranem družbenem kapitalu. Tudi v poročilu SIR po petem odstavku 9. člena zakona niso določeni posamezni titularji in njihovi deleži. Zato je mogoče trditev pobudnic razumeti le tako, da menijo, da je zakon v tem delu neustaven, ker ne določa, da se že v odločbi vlade določijo titularji na nenominiranem družbenem kapitalu in njihovi deleži ter na tej podlagi izvede prenos delnic na upravičence. Takšni očitki niso utemeljeni. Po 123.a členu ZTSPOZ90 se določi pogoje in postopek za določitev titularjev na nenominiranem dužbenem kapitalu z zakonom. Pri tem je moral zakonodajalec upoštevati pričakovalna upravičenja, kot izhajajo iz 123.a člena ZTSPOZ90. S postopkom, kakor je predpisan v ZLPZ-1, ni posegel v pričakovalna upravičenja upravičencev. Upravičenci bodo svoja pričakovalna upravičenja uresničili po predpisanem postopku.
58. Res je, da se postopek ugotavljanja posameznega upravičenca in določitev njegovega deleža lahko zavleče. Vendar zakon predpisuje roke, v katerih je skrbnik dolžan postopek zaključiti. Zaradi navedenega tudi ni mogoče očitati zakonodajalcu, da je z določitvijo takega postopka za uresničitev pričakovalnega upravičenja želel pričakovalnim upravičencem onemogočiti, da bi takoj pridobili delnice za svoje deleže in tako lahko sodelovali pri upravljanju zavarovalnice. Pri tem gre upoštevati dejstvo, da SIR pripravi poročilo iz petega odstavka 9. člena ZLPZ-1 na podlagi podatkov zavarovalnic o zavarovancih v letu 1990. Pri tem ugotovi zavarovance (pravne osebe) in zneske premij, ki so jih ti plačali. Iz poročila ne izhaja (tega zakon niti ne zahteva), kaj se je dogajalo s temi pravnimi osebami po letu 1990: ali še obstajajo ali ne in posledično, katera pravna oseba je upravičena zahtevati prenos delnic iz naslova pričakovalnega upravičenja. Zato tudi odločba vlade ne more določiti pravnih oseb, ki so upravičenci do deleža na nenominiranem kapitalu.
59. Zakonodajalec se je torej odločil za dvofazni postopek. Najprej se določi delež nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic in se ga razdeli na delnice. Istočasno se določi tudi kapitalske deleže na nenominiranem kapitalu po posameznih skupinah upravičencev. V tej fazi še niso določeni posamezni upravičenci. Takoj po določitvi deleža nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic se kot predstavnik tega kapitala določi skrbnik, ki s prevzemom delnic pridobi vsa upravljalska (sicer omejena) upravičenja. S tem je dosežen temeljni namen zakona, da se v zavarovalnicah vzpostavijo pravna razmerja, ki ustrezajo deležem posameznih vrst kapitala v zavarovalnicah. S tem se vzpostavijo pogoji za enakopravnost obeh vrst kapitala pri upravljanju zavarovalnice. Če skrbnik ne bi bil postavljen že v tej fazi, bi ostal nenominirani kapital še naprej v neenakopravnem položaju do delniškega kapitala. Drugo fazo predstavlja postopek ugotavljanja deležev posameznih pravnih oseb – upravičenk do nenominiranega kapitala oziroma postopek določanja titularjev na nenominiranem kapitalu in njihovih deležev. Ob tem je treba poudariti, da določitev titularja (upravičenca) do dela nenominiranega kapitala ne pomeni pridobitev lastninske pravice na deležu oziroma pravice zahtevati izročitev deleža (delnic). Pomeni le pridobitev pravice lastninjenja na novo pridobljenega premoženja. Ko je na podlagi 123.a člena ZTSPOZ90 ugotovljen upravičenec do nenominiranega kapitala, je treba izvesti še lastninjenje (privatizacijo). Šele na tej podlagi pridobi upravičenec delnice, izdane za nenominirani kapital, in iz njih izvirajoče korporacijske pravice. Tudi zato ni mogoče določiti titularjev z odločbo vlade. Če bi se zakonodajalec odločil, da se jih določi z odločbo vlade, bi moral predvideti poseben postopek ugotavljanja upravičenca kot neke vrste pripravljalni (ugotovitveni) postopek pred izdajo odločbe. To bi pomenilo, da bi bila odločba vlade iz drugega odstavka 11. člena zakona izdana šele po izvedbi takega postopka in vsekakor pozneje kot odločba iz prvega odstavka 11. člena. Zato bi moral zakonodajalec, če bi nenominiranemu kapitalu želel zagotoviti enakopravnost z delniškim kapitalom, določiti (skrbnika) predstavnika nenominiranega kapitala. Zato očitki pobudnic, da je zakon z ureditvijo skrbnika posegel v 74. člen ustave, v pričakovalna upravičenja, ki so varovana po 33. členu ustave, ali celo onemogočil pridobitev delnic, ne držijo. Zakonodajalcu tudi ni mogoče očitati, da bi pri tem zasledoval nelegitimen cilj.
60. Ker gre pri delu nenominiranega kapitala, do katerega so upravičene pravne osebe, ki so bile zavarovane v letu 1990, za družbena sredstva, ki se bodo morala pri upravičencih še olastniniti (na to opozarja tudi odločba ustavnega sodišča št. U-I-117/00), je moral zakonodajalec upoštevati tudi to dejstvo. Zato se v postopku določanja titularja (upravičenca) ne ugotavlja samo, ali pravna oseba (ki je bila zavarovanka v letu 1990) še obstaja in v kakšni statusni obliki, temveč je treba upoštevati tudi, da je bilo pri njih izvedeno lastninsko preoblikovanje skladno s predpisi, ki jih našteva prvi odstavek 24. člena ZLPZ-1. Upravičenci za pridobitev novih delnic, izdanih iz naslova nenominiranega kapitala, so torej družbe, kakršne so oblikovane po izvedenem lastninskem preoblikovanju (v statusnem in lastninskem pomenu). Tudi to utemeljuje stališče, da zakonodajalec ni sledil nelegitimnemu cilju. Iz tega je nedvomno mogoče zaključiti tudi, da na podlagi podatkov o zavarovancih – pravnih osebah v letu 1990 (kar je ugotovljeno v poročilu SIR) še ni mogoče določiti upravičencev in njihovih deležev.
61. V zvezi s postopkom določanja deleža posameznega upravičenca in postopkom uveljavljanja pravice iz deleža nekatere pobudnice izpodbijajo tudi četrti odstavek 20. člena ZLPZ-1. Ustavno sodišče ugotavlja, da gre tudi v tem primeru za interpretacijo pojma “pravočasnosti plačanih premij”, ki ni v pristojnosti ustavnega sodišča. To, da se za izračun pričakovalnih upravičenj posameznega upravičenca upoštevajo samo pravočasno plačane premije, pa ni v neskladju z ustavo. Dalje izpodbijajo tudi določbo petega odstavka 20. člena. Tudi navedene določbe niso v neskladju z ustavo. Predpisujejo, da se posameznemu upravičencu priznajo samo upravičenja, ki izhajajo iz podatkov o zavarovancih in o plačanih premijah, s katerimi razpolaga zavarovalnica. Če takih podatkov (v poslovnih knjigah zavarovalnice) ni in z njimi upravičenec ne razpolaga (28. člen zakona), ni mogoče priznati upravičenja do delnic iz naslova nenominiranega kapitala. Kaj pomeni “razpolagati s podatki”, pa je stvar interpretacije pri konkretni uporabi zakona in ne stvar presoje njegove ustavnosti. Prvi odstavek 28. člena daje upravičencu dovolj široke možnosti, da dokaže svoje upravičenje.

62. Pobudnice izpodbijajo tudi 24. člena ZLPZ-1, natančneje njegov prvi odstavek, ki določa, da pravne osebe – zavarovanke, ki so upravičenke do lastninjenja na podlagi vplačanih premij, pridobijo nove delnice le proti denarnemu plačilu, in četrti odstavek, ki ureja način določitve odkupne cene. Ta ureditev naj bi posegla v pravico upravičencev po 123. in 123.a členu ZTSPOZ90 in zato kršila 33. člen ustave. Menijo, da bi moral zakonodajalec določiti drugačen način lastninjenja iz naslova ZLPZ-1 “na novo” pridobljenega premoženja. Pri tem kot najustreznejši in z ustavo edino skladen način navajajo ureditev, kakor velja za že olastninjene bivše družbene pravne osebe, ki so iz otvoritvenih bilanc izločile sredstva, glede katerih je bil uveljavljen in kasneje (po zaključku lastninjenja) zavrnjen denacionalizacijski zahtevek (četrti in deveti odstavek 51. člena zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZZLPPO). Pobudnice torej menijo, da bi bil skladen z ustavo “edino” tisti način, ki ga navajajo one, in da bi moral ZLPZ-1 urediti lastninjenje enako, saj gre v obeh primerih za enako dejansko stanje. Pri tem se sklicujejo na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-208/99 z dne 19. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 12/01 in Odl. US X, 11) in na odločbo št. U-I-117/00.
63. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-117/00 navedlo: “45. Pri tistih pobudnicah, ki zatrjujejo, da bi jim morali pri lastninskem preoblikovanju zavarovalnic priznati njihova premoženjska upravičenja, ki izhajajo iz dejstva, da so bile zavarovanke in ustanoviteljice nekdanje zavarovalne skupnosti in da jim je 123. člen ZTSPOZ90 priznal ta upravičenja, ki zatrjujejo torej, da bi jim morali priznati položaj delničarja zavarovalnice kot delniške družbe, pa ti vložki v zavarovalnico niso bili upoštevani kot del premoženja pobudnic in jih niso vključile v otvoritveno bilanco, ki je bila osnova za lastninjenje. Pri lastninskem preoblikovanju po ZLPP torej ni bil obravnavan kot del premoženja pobudnic. Zato bi bilo v primeru priznanja ustreznega kapitalskega deleža v zavarovalnici treba ta del (s strani – že olastninjenih – pobudnic ‘na novo’ pridobljenega) premoženja, ki se ni upošteval v njihovih otvoritvenih bilancah, olastniniti. Kako, po kakšni metodi, je stvar zakonodajalca in ne ustavnega sodišča pri odločanju v tem postopku.”
64. Iz navedenega dela odločbe ustavnega sodišča izhaja, da določitev titularjev (upravičencev) po 123.a členu ZTSPOZ90 ne pomeni pridobitve lastninske pravice na kapitalskih deležih, v katere je po določbah ZLPZ-1 spremenjen nenominirani kapital. Določitev upravičencev pomeni, da ti pridobijo pravico lastniniti premoženje, pridobljeno na nenominiranem družbenem kapitalu v zavarovalnicah. Zavarovalnice pridobijo znane “lastnike” tudi za tisti del premoženja, ki ga je 123.a člen imenoval nenominirani družbeni kapital. Upravičenci iz drugega odstavka 20. člena ZLPZ-1, ki so se lastninili po predpisih, navedenih v prvem odstavku 24. člena ZLPZ-1, imajo pravico lastniniti premoženje, ki je še vedno “družbena lastnina” (saj ni bilo upoštevano v njihovih otvoritvenih bilancah, ki so bile podlaga za lastninsko preoblikovanje); to pravico pa so pridobili na podlagi pričakovalnega upravičenja iz 123.a člena ZTSPOZ90 in po postopku, določenem v ZLPZ-1. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-117/00 navedlo, da je določitev metode lastninjenja pristojnost zakonodajalca.
65. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi tudi navedlo, da ustanovitelji zavarovalne skupnosti sredstva, ki so jih vplačali v začetni varnostni sklad, in gre v takem primeru za nominirana sredstva, saj je vplačnik znan, lastninili na način, ki so ga predpisovali zakoni, ki so urejali lastninsko preoblikovanje (49. točka). V točki 50 je dalje navedlo, da “gre za enak položaj tudi v primeru tistih zavarovalnih sredstev, ki so bila nominirana na določene zavarovance”. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je bil ZLPZ v neskladju z ustavo, ker ni omogočil, da bi se ugotovili deleži v kapitalu zavarovalnice iz naslova pričakovalnih upravičenj iz 123. člena ZTSPOZ90, in ni določil načina in meril za določitev titularja na nenominiranem kapitalu (gre za tisti del družbenih sredstev v celotnem kapitalu zavarovalnic, ki ne predstavlja nominiranega kapitala v smislu drugega in tretjega odstavka 123. člena ZTSPOZ90).
66. Iz obrazložitve predloga ZLPZ-1 izhaja, da nobena od pravnih prednic zavarovalnic, ki so bile ustanovljene po ZTSPOZ90 in za katere velja ZLPZ-1, ni imela ustanoviteljev, ki bi imeli položaj po tretjem odstavku 123. člena ZTSPOZ90. Pobudnice takšni ugotovitvi niso oporekale, nasprotno, iz listin, ki so jih predložile same, izhaja enaka ugotovitev(*9). Prav tako niso bila ob ustanovitvi zavarovalnic po ZTSPOZ90 (vsaj, kar zadeva Zavarovalnico Triglav – pobudnice so zavarovanke in znane delničarke) ugotovljena nominirana sredstva v smislu drugega odstavka 123. člena ZTSPOZ90, temveč so bila vsa sredstva zavarovalne skupnosti privzeta v celotna sredstva novoustanovljene zavarovalnice kot nenominirani družbeni kapital. Določitev titularjev nenominiranega družbenega kapitala pa je bila po 123.a členu ZTSPOZ prepuščena posebnemu zakonu. ZLPZ-1 je tako poleg določb, ki omogočajo ugotovitev deleža nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu zavarovalnic, ki ni bil določen ob ustanovitvi, določil tudi merila za določitev upravičencev (titularjev) na nenominiranem kapitalu in merila za določitev deleža posameznega upravičenca.
67. Glede na navedena izhodišča in upoštevajoč dejstvo, da je lastninsko preoblikovanje pravnih oseb (med njimi tudi pobudnic) že zaključeno, ni sporno to, da je zakonodajalec v ZLPZ-1 uredil tudi lastninjenje “na novo pridobljenega premoženja” pri upravičencih (titularjih) na nenominiranem družbenem kapitalu. To je tudi moral storiti, saj ZLPP ne velja več, pa tudi če bi veljal, na njegovi podlagi ne bi bilo mogoče izvesti lastninjenja v že olastninjenih podjetjih. Prav tako ni utemeljena trditev, da bi morali upravičenci pridobiti delnice, izdane iz naslova nenominiranega družbenega kapitala v zavarovalnicah, brezplačno. Lastninjenje podjetij (družbenega kapitala) je bilo odplačno. Tudi če bi bili ugotovljeni deleži v nenominiranem družbenem kapitalu in določeni upravičenci še pred zaključkom lastninjenja, ne bi pridobili tega deleža brezplačno. Tako pridobljeni delež bi morali vključiti v bilanco podjetja in izvesti lastninjenje po ZLPP ali drugih zakonih, ki so urejali lastninsko preoblikovanje podjetij. Z izpodbijano ureditvijo je zakonodajalec omogočil upravičencem, da na novo pridobljeno premoženje olastninijo (verjetno bi bilo bolje uporabiti izraz “privatizirajo”), in s tem lahko uresničijo upravičenja iz 123.a člena ZTSPOZ90. Kot že navedeno, pomeni to pričakovalno upravičenje pravico do lastninjenja dela nenominiranega družbenega kapitala in ne lastninske pravice na teh delih. Zato izpodbijane določbe, ki urejajo način uresničitve pričakovalnih upravičenj, ne kršijo pravice do lastnine iz 33. člena ustave.
68. Drži pa, kar je ustavno sodišče navedlo že v odločbi št. U-I-117/00, da bi se tudi premoženje, ki bi pripadlo pobudnicam na podlagi 123. člena ZTSPOZ90, če bi bilo določeno ob ustanovitvi zavarovalnic po ZTSPOZ90 oziroma še pred zaključkom lastninjenja, upoštevalo v otvoritvenih bilancah pobudnic kot njihovo premoženje in bi bilo predmet lastninjenja na podlagi predpisov, ki so urejali lastninsko preoblikovanje. Smiselno enako bi veljalo tudi za tisti del družbenih sredstev, ki bi ostal nenominiran.(*10) Obravnavano bi bilo enako, kot so bila obravnavana sredstva, ki so jih pobudnice vložile v zavarovalnice, ki so se ustanovile na podlagi ZTSPOZ90. Do tega ni prišlo, ker ni bil sprejet poseben zakon, ki naj bi določil titularje (upravičence) na nenominiranem družbenem kapitalu v preoblikovanih zavarovalnicah, prav tako pa ni bil določen delež oziroma vrednost nenominiranega družbenega kapitala v zavarovalnicah. Določitev nenominiranega kapitala in upravičencev do tega kapitala ter deleži posameznih upravičencev bi omogočili vključitev teh sredstev v otvoritvene bilance in lastninjenje po ZLPP oziroma po drugih zakonih, ki so urejali lastninsko preoblikovanje podjetij. Tudi to premoženje bi bilo vključeno v otvoritvene bilance in olastninjeno po izbrani metodi lastninjenja.
69. Zato se zastavlja vprašanje, ali ne bi moralo biti tudi lastninjenje deležev v nenominiranem kapitalu, določenem na podlagi ZLPZ-1, urejeno na enak način kot lastninjenje ostalega družbenega kapitala upravičenk ob upoštevanju dejstva, da so upravičenke že olastninjene; dejstva torej, da ne gre več za upravičence do lastninjenja po ZLPP oziroma drugih predpisih, ki so urejali lastninsko preoblikovanje. Gre torej za vprašanje, ali izpodbijana ureditev krši splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave. Da bi moralo biti tako, zatrjujejo pobudnice in kot edino ustavno skladno ureditev navajajo ureditev po ZZLPPO, ki ureja primere v zvezi s predlogi denacionalizacijskih upravičencev za izdajo začasnih odredb (členi 48 do 51). Za odgovor na vprašanje o kršitvi drugega odstavka 14. člena ustave je treba ugotoviti, ali je dejansko stanje, ki ga ureja ZLPZ-1, enako dejanskemu stanju, kakor je bilo urejeno z ZLPP in ZZLPPO. Če je, bi morala biti tudi pravna ureditev enaka oziroma bi bila lahko različna samo, če obstajajo stvarno utemeljeni (razumni) razlogi za drugačno ureditev. Če pa gre za različna dejanska stanja, je različna pravna ureditev utemeljena ravno v različnem dejanskem stanju. Splošno načelo enakosti namreč zahteva, da se enako ureja enako, različno pa različno.
70. Kot je že navedeno, so pravne osebe, upravičenke do nenominiranega kapitala zavarovalnic (123.a člen ZTSPOZ90), že izvedle lastninsko preoblikovanje po ZLPP ali drugih predpisih, ki so urejali lastninsko preoblikovanje. Tudi če do sprejema ZZLPPO tega ne bi izvedle, bi bilo njihovo lastninsko preoblikovanje ex lege zaključeno. To pomeni, da so lastniki družbenega kapitala določeni. V lastninsko preoblikovanih podjetjih ni več družbenega kapitala.
71. Zaradi navedene okoliščine ni mogoče “na novo” pridobljenega premoženja iz naslova 123.a člena ZTLPOZ90 prenesti na pobudnice (enako velja za ostale upravičenke), saj gre v tem primeru za družbeni kapital in za takšen prenos tudi ni veljavnega pravnega naslova. To je tudi razlog, da je bilo treba z ZLPZ-1 določiti lastninjenje na novo pridobljenega premoženja. Kot je bilo že večkrat poudarjeno, pravica iz 123.a člena ZTSPOZ90 ni lastninska pravica do deleža. Zato tega premoženja (delnic) ni mogoče enostavno prenesti na upravičenke. ZLPZ-1 je namreč lahko določil kot upravičence do novih delnic zavarovalnice le lastninsko preoblikovane pravne osebe – zavarovance (prvi odstavek 24. člena). S prenosom delnic v premoženje upravičenk bi se povečalo premoženje podjetja in posredno deleži lastnikov. S tem pa ne bi bilo spoštovano splošno načelo enakosti, saj bi sedanji lastniki pridobili (lastninili) del družbenega kapitala po bistveno ugodnejših pogojih, kakor je bilo izvedeno lastninsko preoblikovanje podjetja. Zato je ZLPZ-1 s postavitvijo skrbnika, na katerega se prenesejo delnice, izdane za nenominirani kapital (16. člen), določil začasnega imetnika teh delnic. S tem nastane položaj, podoben tistemu, ki ga ureja 3. člen ZZLPPO (družbeni kapital v podjetjih, ki niso zaključila lastninskega preoblikovanja, je prešel v last in upravljanje SRD), s pomembno razliko, da skrbnik ni lastnik delnic, temveč z njimi začasno upravlja v korist vseh upravičencev in z določenimi omejitvami. Takšna ureditev pa ne pomeni podržavljenja, kakor to poimenujejo pobudnice. Okoliščina, da je lastninsko preoblikovanje družbenega kapitala zaključeno, daje zakonodajalcu podlago za ureditev postopka lastninjenja (privatizacije) drugače, kot so to urejali ZLPP oziroma drugi zakoni.
72. Pobudnice zatrjujejo, da je njihov položaj podoben položaju, kakor ga ureja ZZLPPO v primerih denacionalizacijskih upravičencev za izdajo začasnih odredb (členi 48 do 51), in da bi bila zato z ustavo skladna le ureditev, ki bi omogočala nakup delnic po pogojih, ki je veljal za notranji odkup po ZLPP. Vendar pa trditev pobudnic ne drži. Predvsem je treba ugotoviti, da ZZLPPO ne ureja primerov, ko se po zaključku lastninjenja ugotovi oziroma odkrije določeno premoženje, ki ni bilo upoštevano v otvoritvenih bilancah za lastninsko preoblikovanje in je še vedno družbena lastnina. Strinjati se je treba s pobudnicami, da ne gre za odkritje novega premoženja, ki bi bilo posledica postopkov v zvezi z oškodovanjem družbenega premoženja. Ne gre pa tudi za primere iz členov 48 do 51, saj je bilo v navedenih primerih takšno premoženje znano, vključeno v otvoritveno bilanco, če se je denacionalizacijski zahtevek nanašal na vračilo deleža, delnice pa prenesene na SRD, oziroma izločeno iz otvoritvene bilance, če se je zahtevek nanašal na vračilo stvari, ta pa prenesena na SRD. ZLPP pa je v 13. členu zagotovil, da bodo lastniki lahko naknadno lastninili izločena sredstva na način in pod pogoji, pod katerimi je podjetje izvedlo lastninsko preoblikovanje. Že ZLPP je zagotovil lastnikom olastninjenih (v primerih, da bodo denacionalizacijski postopki končani po izvedenem lastninskem preoblikovanju) podjetij, da se bo lastninjenje izločenih sredstev izvedlo na način in pod pogoji, po katerih je podjetje izvedlo lastninsko preoblikovanje. V primeru, ki ga ureja ZLPZ-1, ne gre za takšno stanje. Določbe 123. in 123.a člena ZTSPOZ90 zavezujejo zakonodajalca samo v mejah pričakovalnih upravičenj (glej odločbo št. U-I-117/00). Tako zlasti iz določbe 123.a člena ZTSPOZ90 izhaja le dolžnost zakonodajalca, da določi način in pogoje za določitev titularjev (upravičencev nenominiranega družbenega kapitala v zavarovalnicah). Iz tega pa ne izhaja, da bi moral samo lastninjenje na novo pridobljenega premoženja urediti na enak način, kot je to urejal ZLPP. Kot je bilo že navedeno, tudi ZZLPPO, ki je, z namenom, da se zaključi proces lastninskega preoblikovanja podjetij, prenesel družbeni kapital v podjetjih, ki še niso zaključila lastninskega preoblikovanja, na SRD, ni določil načina in postopkov lastninjenja oziroma privatizacije na novo pridobljenega družbenega kapitala (ni predpisal njenega prenosa na SRD, niti poznejše privatizacije). ZZLPPO predpostavlja lastninjenje in privatizacijo znanega in ovrednotenega družbenega kapitala (izjema je tisti del, ki izhaja iz oškodovanja, vendar ta del v konkretni zadevi ni relevanten). Iz navedenega izhaja, da zakonodajalec ni bil dolžan urediti “naknadnega” lastninjenja družbenega kapitala, pridobljenega na podlagi 123.a člena, na enak način, kakor je to uredil v členih 48 do 51 ZZLPPO, saj ne gre za enako dejansko stanje.
73. Kot sporen je izpodbijan tudi način določanja cene delnice zavarovalnice (četrti odstavek 24. člena ZLPZ-1). Pobudnice menijo, da bi morala biti cena določena na enak način, kot je veljal pri določanju cene pri notranjem odkupu. V prejšnjih točkah je že bilo obrazloženo, da je zakonodajalec bil upravičen določiti način in pogoje lastninjenja na novo pridobljenega družbenega kapitala. Pravico do prednostnega nakupa delnic, izdanih za nenominirani družbeni kapital, je dal pravnim osebam. Te z nakupom postanejo lastnice delnic in pridobijo vse korporacijske pravice. Posredno se poveča vrednost premoženja lastnikom teh pravnih oseb. Vendar upravičenci do odkupa delnic niso lastniki teh pravnih oseb. ZLPZ-1 določa “naknadno lastninjenje” (privatizacijo) podobno, kakor je ZLPP v členih 26 in 27 urejal lastninjenje s prodajo delnic podjetja. Pri prodaji delnic podjetja (vseh ali delno) domačim ali tujim osebam je bila cena delnice določena na podlagi ocenjene vrednosti podjetja, revalorizirane z indeksom drobnoprodajnih cen do dneva razpisa, prodaje ali javne dražbe (prvi odstavek 26. člena ZLPP). Dejanski situaciji sta si podobni. V obeh primerih niso odkupili delnic upravičenci do lastninjenja podjetja, temveč druge osebe. Zato je bila tudi cena delnice določena drugače. Predvsem niso bile upoštevane ugodnosti, ki so veljale pri interni razdelitvi ali notranjem odkupu. Razlog, da se zakonodajalec v ZLPZ-1 ni odločil za način določanja cene za delnice iz naslova nenominiranega kapitala, kot ga predlagajo pobudnice, izhaja iz dejstva, da so bili posebnih ugodnosti (popustov) deležni tudi po ZLPP samo delavci (bivši delavci, svojci delavcev) podjetja, ki se je lastninilo. Tako je tudi ZZLPPO omogočil ugodnejši odkup lastnikom podjetja (ne podjetju), če je podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja kot eno izmed metod izbralo tudi notranji odkup (tretji odstavek 51. člena). Glede na navedeno določba četrtega odstavka 24. člena ZLPZ-1 ni v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave.
74. Nekatere pobudnice v zvezi z izpodbijanim 24. členom ZLPZ-1 zatrjujejo tudi kršitev načela enakega obravnavanja upravičencev, saj naj bi država kot upravičenka (gre za SOD po drugem odstavku in pravne osebe iz tretjega odstavka 24. člena) pridobila delnice iz naslova deleža na nenominiranem kapitalu brezplačno. To naj bi pomenilo celo kršitev načela enakosti pred zakonom iz prvega odstavka 14. člena ustave. Po oceni ustavnega sodišča razlikovanja glede na različen status pravnih oseb (javnopravne oziroma civilnopravne osebe) ni okoliščina, s katero bi bilo mogoče utemeljiti kršitev prvega odstavka 14. člena ustave. Zato bi šlo lahko le za kršitev drugega odstavka 14. člena ustave. Kot je bilo v tej odločbi že poudarjeno, po ustaljeni praksi ustavnega sodišča načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ga pa zavezuje, da mora enaka razmerja urejati enako ter različna različno. Za kršitev načela enakosti gre tedaj, kadar lahko zakonodajalčevo razlikovanje označimo kot samovoljno (arbitrarno), torej takšno, ki ga ni mogoče stvarno upravičiti. Ustavno sodišče ugotavlja, da glede na razloge, ki jih je navedel zakonodajalec, to je, da gre pri neodplačnem prenosu delnic za osebe, ki se niso lastninsko preoblikovale po ZLPP, oziroma za javnopravne osebe, pri katerih bi odplačen prenos pomenil le premeščanje proračunskih sredstev, izpodbijana določba iz obravnavanega razloga ni v neskladju z ustavo.

75. Sindikat zatrjuje, da bi moral zakon kot upravičence do lastninjenja nenominiranega kapitala in do prenosa delnic, izdanih za nenominirani kapital zavarovalnic, določiti tudi zaposlene in bivše zaposlene v zavarovalnicah. To upravičenje naj bi jim pripadlo iz naslova sredstev sklada skupne porabe, ki so bila upoštevana pri določitvi nenominiranega družbenega kapitala. Stališče sindikata ni utemeljeno. Tudi po ZLPP delavci podjetij niso bili upravičeni do lastninjenja iz naslova sklada skupne porabe. ZLPP je izhajal iz koncepta družbene lastnine. Ta je predvideval, da so njeni upravljalci delavci, zaposleni v podjetjih, ki so z družbeno lastnino v teh podjetjih tudi razpolagali. Izhajajoč iz tega je ZLPP omogočil dotedanjim upravljalcem družbene lastnine avtonomno in samostojno odločitev glede izbire načinov lastninjenja – seveda v okviru zakonsko predvidenih možnosti. Nenominirana sredstva zavarovalnic so rezultat upravljanja s sredstvi, ki so jih v zavarovalnici v obliki premij vplačevali zavarovanci. Ta sredstva oziroma zavarovalnice pa so upravljali zavarovanci in ne delavci zavarovalnic. Ni šlo za sredstva v družbeni lastnini, ki naj bi jih upravljali delavci zavarovalnic. Pobuda sindikata je zato neutemeljena.

76. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena, drugega odstavka 40. člena in 48. člena ZUstS ter šeste alinee 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Prvo in tretjo točko izreka odločbe je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Modrijanova. Drugo točko je sprejelo soglasno, razen v delu, ki se nanaša na 18. člen, kjer je proti glasoval sodnik Čebulj.

(*1) ZLPZ-1 ureja lastninjenje v 1. členu navedenih zavarovalnic. Navedbe v vseh pobudah (razen v pobudi sindikata) izhajajo izključno iz dejanskega stanja Zavarovalnice Triglav, saj so pobudnice zavarovanke in ustanoviteljice oziroma delničarke Zavarovalnice Triglav.
(*2) Upoštevati je treba, da nastopajo pobudnice tako in predvsem v vlogi znanih delničarjev, pomembno pa je, da so praktično vse tudi v vlogi “upravičencev” po 123. členu ZTSPOZ90, kar pomeni, da so upravičenke do deležev na nenominiranem družbenem kapitalu.
(*3) Sklep o ustanovitvi delniške družbe Zavarovalnice Triglav z dne 12. 12. 1990 je v 4. členu določal: “Sredstva poslovnega sklada in sredstva varnostne rezerve Zavarovalne skupnosti Triglav se prenesejo v sredstva Zavarovalnice Triglav, d.d., kot nenominiran družbeni kapital.”
(*4) Glej v prejšnji opombi navedeni sklep, zlasti 10., 19. in 21. člen.
(*5) Poročevalec DZ, št. 34/02.
(*6) Iz obrazložitve: “Pri tem se v bistvu sprašujemo, kateri podatki o približku vrednosti celotnega kapitala na dan 1. 1. 1991 zagotavljajo najbolj objektivno merilo za določitev vrednosti nenominiranega kapitala ob vstopu delniškega kapitala v zavarovalnico.
Uporaba računovodskih izkazov - otvoritvene bilance, kot najobjektivnejšega orodja za določitev približka poštene tržne vrednosti nenominiranega kapitala na dan vstopa delniškega kapitala, je poleg doslej navedenega, primerna tudi iz naslednjih razlogov:
– pri finančnih institucijah, kakršne so banke in zavarovalnice, mora uprava, že zaradi narave njihovega poslovanja, z dolžno skrbnostjo upoštevati vsa tveganja in oblikovati postavke računovodskih izkazov skrajno konservativno, tako da bilančne vrednosti v največji meri odražajo dejansko (realno) stanje vrednosti posameznih postavk;
– investitorji oziroma vplačniki delnic ob vplačilu denarnih vložkov v letu 1991 niso zahtevali, da se njihov delež določi z metodo vrednotenja, ampak so kot edini dokument, iz katerega so ocenjevali pričakovani donos njihove investicije, imeli na razpolago računovodske izkaze zavarovalnice na dan 1. 1. 1991;
– investitorji prav tako niso zahtevali vrednotenja ob naknadnih dokapitalizacijah posameznih zavarovalnic, s čimer bi ugotovili ceno dodatnih delnic, pač pa so bile dokapitalizacije izvedene tako, da je bila cena za vplačilo novih delnic določena na podlagi knjigovodskih vrednosti iz računovodskih izkazov;
– zahteve za vrednotenje kapitala znani delničarji niso postavili niti pri dokapitalizaciji, kot je npr. povečanje osnovnega kapitala Zavarovalnice Triglav, izvedene avgusta 2001, ko je metodologija določanja vrednosti gospodarskih subjektov bistveno bolj razvita in poznana kot leta 1991; tudi v tem primeru je bila cena dodatnih delnic določena upoštevaje knjigovodske vrednosti iz obstoječih računovodskih izkazov zavarovalnice;
– praksa vrednotenja zavarovalnic kaže, da uporaba računovodskih izkazov (knjigovodske vrednosti kapitala), kot merila za določanje cene delnic pri zavarovalnicah, praviloma pokaže bistveno nižjo vrednost v primerjavi s pošteno tržno vrednostjo, pridobljeno z vrednotenjem (ocenjena vrednost), saj so ob predpostavki normalnega poslovanja poštene tržne vrednosti kapitala praviloma večkratnik knjigovodske vrednosti zavarovalnice. Zato pri normalnih pogojih poslovanja ob povečanju osnovnega kapitala, ki je vplačan po knjigovodski vrednosti, nikakor ne more priti do oškodovanja vplačnika;
– dejstvo, da je izhodiščno razmerje med nenominiranim in delniškim kapitalom, kot ga določajo računovodski izkazi (otvoritvena bilanca), de facto priznal in upošteval od 1. 1. 1991 dalje sam delniški kapital, nam potrjujejo tudi historični podatki o delitvi dobička v zavarovalnicah, ki so se leta 1991 preoblikovale v delniške družbe. Iz knjigovodskih evidenc je namreč razvidno, da je v prvih letih po preoblikovanju v delniško družbo nenominiranemu kapitalu knjigovodsko pripisovana takšna dividenda, kot izhaja iz razmerja obeh kapitalov, določenega ob otvoritveni bilanci (npr. v zavarovalnici Triglav je v prvih letih izvajana delitev dobička striktno v razmerju 70% v korist nenominiranega kapitala in 30% v korist delniškega kapitala). Ob dejstvu, da je zavarovalnice upravljal samo delniški kapital, nenominiranega kapitala pa ni nihče zastopal, je treba ugotoviti, da do delitve dobička v skladu z razmerjem v otvoritveni bilanci ni prišlo pod prisilo, niti zaradi dogovora med obema vrstama kapitala, ampak je takšno stanje priznaval in upošteval sam delniški kapital. Če bi bilo to razmerje za delniški kapital sporno, potem nedvomno ne bi razporejal dobička v priznanem deležu na nenominirani kapital (npr. 70: 30 v korist nenominiranega kapitala v primeru Zavarovalnice Triglav v letu 1991). Z drugimi besedami povedano, je delež nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu na temelju računovodskih izkazov postavil in priznal sam delniški kapital.“
(*7) Gre predvsem za Zavarovalnico Triglav. Navedbe v vseh pobudah se nanašajo izključno na to zavarovalnico.
(*8) Glej sklep o ustanovitvi delniške družbe Zavarovalnice Triglav in statut Zavarovalnice Triglav.
(*9) Glej pobudo Zdravilišča Radenska.
(*10) Kot je obrazloženo v prejšnjih točkah, so bila vsa družbena sredstva nenominirana.