Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž. na seji dne 13. februarja 2003

1. Odločba Senata za prekrške št. Pp-2966/01 z dne 20. 12. 2001 in odločba Sodnika za prekrške Nova Gorica št. P-4200/2000 z dne 7. 2. 2001 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Sodniku za prekrške Nova Gorica v novo odločanje.

1. Pritožnik je bil z odločbo sodnika za prekrške spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki c) četrtega odstavka 177. člena zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZVCP) zaradi vožnje osebnega vozila pod vplivom alkohola. Izrečena mu je bila denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Senat za prekrške je zavrnil pritožnikovo pritožbo in potrdil odločbo o prekršku organa prve stopnje.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da mu v postopku o prekršku ni bila dana možnost ustnega zaslišanja. Meni, da bi moral biti na zaslišanje vabljen in da ni ustavno sprejemljivo, da bi moral kot obdolženec to zahtevati sam. V pozivu na podajo pisnega zagovora na takšno možnost ni bil opozorjen. S tem naj bi mu bile kršene pravice iz 22. člena ustave (enako varstvo pravic) in 29. člena ustave, saj pravice do sojenja v navzočnosti in pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca ter nekaterih jamstev, ki izhajajo iz 6. člena konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), ni mogoče uresničevati, ne da bi bilo zagotovljeno ustno zaslišanje.
3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom dne 1. 7. 2002 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in zadržal izvršitev spodbijanih odločb. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Senatu za prekrške, ki nanjo ni odgovoril.
4. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo v spis Sodnika za prekrške Nova Gorica št. P-4200/2000.

5. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-380/98 z dne 20. 6. 2002 (Uradni list RS, št. 60/02) navedlo, da je pravica obdolženca v postopku o prekršku, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, zagotovljena z 22. členom ustave. Izhajajoč iz 22. člena ustave mora sodnik za prekrške v pozivu iz drugega odstavka 119. člena ZP (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. – v nadaljevanju: ZP) obdolženca izrecno poučiti o njegovi pravici, da lahko namesto predložitve pisnega zagovora zahteva ustno zaslišanje. Ta obveznost sodnika za prekrške izrecno izhaja tudi iz drugega odstavka 58. člena ZP, ki določa, da mora organ, ki vodi postopek o prekršku, poskrbeti, da nevednost ali nepoučenost obdolženca ni v škodo pravicam, ki mu gredo v postopku.
6. Iz vpogleda v spis Sodnika za prekrške Nova Gorica, št. P-4200/2000 je razvidno, da sta bila pritožniku v konkretnem primeru kaznovalni predlog in poziv za podajo pisnega zagovora po drugem odstavku 119. člena ZP vročena dne 8. 12. 2000, v njem pa pritožnik ni bil poučen o pravici, da lahko namesto predložitve pisnega zagovora zahteva ustno zaslišanje. Izpodbijani odločbi temeljita na postopku, v katerem pritožniku ni bila dana možnost zahtevati ustni zagovor, s čimer je bila kršena pravica iz 22. člena ustave.
7. Ker je ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo že iz navedenega razloga, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev ustavnih pravic ni bilo treba spuščati.
8. Ker je ustavno sodišče odločbi razveljavilo, je zadevo vrnilo Sodniku za prekrške Nova Gorica v novo odločanje v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS (2. točka izreka).

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.