Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Rudolfa Pucka iz Murske Sobote, na seji dne 13. februarja 2003

Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94–popr., 72/98, 6/99, 66/00 in 111/01) ni v neskladju z ustavo, čeprav ne določa posebnega pravnega sredstva zoper odredbo o hišni preiskavi.

1. Pobudnik je dne 29. 11. 1999 vložil ustavno pritožbo zoper sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti, s katerim je ta zavrnil pobudnikovo pritožbo zoper sklep preiskovalnega sodnika, ki je kot nedovoljeno zavrgel pobudnikovo pritožbo zoper odredbo o hišni preiskavi. V svoji vlogi med drugim navaja, da je ureditev zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ki ne dopušča pritožbe zoper odredbo o hišni preiskavi, v neskladju z ustavo, ki v 25. členu zagotavlja pravico do pravnega sredstva, v 23. členu pa pravico do sodnega varstva. Ustavnemu sodišču tudi predlaga, naj razveljavi določbo ZKP, ki naj bi izrecno prepovedovala pritožbo zoper kršitev ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena ustave. Glede na takšno navedbo in predlog je ustavno sodišče dne 4. 7. 2000 iz ustavne pritožbe izločilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZKP.
2. O navedbah v pobudi se je izjavilo Ministrstvo za pravosodje. Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Ministrstvo za pravosodje v svojem mnenju navaja, da ZKP ne vsebuje določbe, ki bi izključevala pravico do pravnega sredstva ob kršitvi ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja. Določbe 214. do 219. člena ZKP, ki urejajo hišno in osebno preiskavo, predstavljajo ustrezno izpeljavo 36. člena ustave, ki zagotavlja pravico do nedotakljivosti stanovanja in vsebuje tudi osnovne določbe o hišni preiskavi. Za presojanje ravnanja policije in preiskovalnega sodnika v konkretnem primeru pa se Ministrstvo za pravosodje ne šteje za pristojno.

3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o zadevi.
4. Pobudnik izpodbija ureditev ZKP, ker ne dovoljuje posebne pritožbe zoper odredbo o hišni preiskavi. Posebna pritožba zoper odredbo o hišni preiskavi v ZKP ni izrecno nikjer izključena. Takšno izključitev gre izvajati iz siceršnjih določb ZKP o vrstah odločb, ki jih izdajajo organi v kazenskem postopku (prvi odstavek 112. člena ZKP), in iz določb o pritožbah zoper odločbe, izdane v kazenskem postopku. Prvi odstavek 112. člena določa, da se v kazenskem postopku izdajajo odločbe v obliki sodb, sklepov in odredb. Sodba je najpomembnejša sodna odločba, izda jo le sodišče po opravljeni glavni obravnavi, pravica do pritožbe zoper sodbo pa je izrecno postulirana s prvim odstavkom 366. člena ZKP in urejena s členi 366 do 398 ZKP. Sklepe lahko poleg sodišč izdajajo tudi drugi organi v kazenskem postopku, pri čemer se lahko z njimi odloča bodisi o posameznih procesnih vprašanjih, bodisi je z njimi mogoče zaključiti celotno kazensko zadevo. Posebna pritožba zoper sklep ni vedno dovoljena, temveč le v primerih iz prvega odstavka 399. člena ZKP ter v primerih, kadar ZKP tako izrecno določa v zvezi s posameznim sklepom. Vse druge odločbe v kazenskem postopku so odredbe. ZKP ne določa, ali je možna samostojna pritožba zoper odredbo. Vendar pa je logična razlaga, po kateri takšna pritožba ni možna. Samostojne pritožbe zoper odločbe v kazenskem postopku so dovoljene le tedaj, kadar je to izrecno določeno. Ker v zvezi z odredbo ni tako, ima pobudnik prav, ko ugotavlja, da posebna pritožba zoper odredbo o hišni preiskavi ni dovoljena.
5. Ustava v 25. členu med drugim določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njegovih pravicah. Odreditev in posledična izvedba hišne preiskave predstavlja odločitev o posegu v posameznikovo pravico do nedotakljivosti stanovanja (36. člen ustave) in v njegovo pravico do zasebnosti (35. člen ustave). Ker mu skladno z ZKP ni zagotovljena pritožba zoper odredbo o hišni preiskavi, mu mora biti na voljo drugo pravno sredstvo. Da bi bila ustavna pravica do pravnega sredstva ustrezno spoštovana, mora biti takšno drugo pravno sredstvo enako učinkovito kot pritožba. Nadomestitev pritožbe z drugim pravnim sredstvom mora zadostiti zahtevam po učinkovitosti, hitrosti postopka in pravnem varstvu ter vzpostaviti učinkom pritožbe primerljivo pravno varstvo.(1) V nasprotnem primeru gre za poseg v pravico iz 25. člena ustave.
6. Osebi, zoper katero je izdana odredba o hišni preiskavi, so v slovenskem pravnem redu na voljo različna pravna sredstva, ki jih lahko naperi v prepričanju, da so ji bile z odreditvijo in/ali izvedbo hišne preiskave kršene njene pravice, predvsem pravici do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja iz 35. in 36. člena ustave. Med kazenskim postopkom lahko prizadeta oseba v različnih fazah zahteva izločitev z ukrepom pridobljenih dokazov skladno z določbo drugega odstavka 18. člena ZKP. Če se morebitna obsodilna sodba opre na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Ta kršitev se lahko uveljavlja v postopku z rednimi in z izrednimi pravnimi sredstvi. Prav tako lahko prizadeta oseba skladno s 26. členom ustave zahteva odškodnino za škodo, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe s protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo opravlja. Moralno zadoščenje lahko ta oseba doseže tudi s sprožitvijo disciplinskega postopka zoper osebo, ki je protipravno odredila hišno preiskavo ali jo na protipraven način izvedla, v določenih primerih pa lahko zoper takšno osebo sproži tudi kazenski postopek. Če nobeno pravno sredstvo ni uspešno, lahko končno prizadeti pri ustavnem sodišču ob pogojih, ki jih določa ZUstS, vloži ustavno pritožbo, če meni, da mu je bila z ukrepom kršena katera od človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
7. Namen pravnih sredstev z vidika strank v pravnih postopkih, ki jim ta pravna sredstva gredo, je zagotoviti pravilno in zakonito sodno odločbo v konkretnem pravnem postopku ter varovati druge pravice in pravne interese teh strank.(2) Pravna sredstva, navedena v 6. točki te obrazložitve, omogočajo učinkovito naknadno varstvo posameznikove pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena ustave. Ekskluzijski zahtevek, ki gre obdolžencu v vsaki fazi in v vsakem trenutku kazenskega postopka, predstavlja ustrezno procesno sankcijo za kršitev ustavnih in zakonskih določb o odreditvi in izvedbi hišne preiskave. V procesnem smislu je ta zahtevek celo bolj učinkovit kot gola ugotovitev kršitve in razveljavitev odredbe v morebitnem pritožbenem postopku, če bi ga zakonodajalec predvidel. Navedena pravna sredstva prizadeti osebi omogočajo tudi materialno in moralno zadoščenje zaradi škode, ki bi jo utegnila utrpeti zaradi kršitve pravic s hišno preiskavo.
8. Edino, česar navedena pravna sredstva ne morejo doseči, je odložni učinek. Ker takšnega učinka nimajo, je mogoče govoriti o omejitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena ustave. Kot izhaja iz prakse ustavnega sodišča, so omejitve ustavnih pravic dopustne le, če so skladne z načelom sorazmernosti. Navedeno načelo dovoljuje omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če je omejitev potrebna in nujna za dosego ustavno dopustnega cilja, če je primerna za dosego tega cilja ter če je med omejitvijo človekove pravice in temeljne svoboščine in varstvom druge pravice ali javne koristi podano sorazmerje (t. i. sorazmernost v ožjem smislu).
9. Namen hišne preiskave je zagotoviti dokaze za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Iz narave stvari izhaja, da posameznik, zoper katerega se hišna preiskava izvede, ne sme vedeti za ukrep pred njegovo izvedbo. Učinkovite izvedbe hišne preiskave tako ni mogoče zagotoviti drugače, kakor da se posamezniku odreče pravno sredstvo, ki bi, če bi bilo vloženo, odložilo izvedbo hišne preiskave do odločitve o tem pravnem sredstvu. V nasprotnem primeru bi lahko zainteresirana oseba dokaze, ki naj bi se jih s hišno preiskavo našlo, skrila, uničila ali predrugačila. Omejitev pravice do pravnega sredstva z odložnim učinkom je tako potrebna in nujna, je pa tudi primerno sredstvo za dosego ustavno dopustnega cilja – zagotovitev dokazov za potrebe kazenskega postopka.
10. Končno je treba oceniti tudi sorazmerje med omejitvijo človekove pravice in temeljne svoboščine in varstvom druge pravice ali javne koristi (sorazmernost v ožjem smislu). Zagotovitev dokazov omogoča pravilnost sodnih odločb v kazenskih zadevah, kar je sama po sebi ena izmed bistvenih funkcij kazenskosodnega sistema, ima pa tudi nadaljnje posledice tako za varstvo družbe pred kriminaliteto s specialnopreventivnim in generalnopreventivnim učinkom obsodilnih sodb (v primerih, ko se s hišno preiskavo najdejo obremenilni dokazi) kot tudi za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin nedolžnih obdolžencev (v primerih, ko se s hišno preiskavo najdejo razbremenilni dokazi). Posledice odsotnosti pravnega sredstva z odložnim učinkom pa so po drugi strani omiljene z omenjenimi naknadnimi pravnimi sredstvi, ki posameznika učinkovito varujejo pred nepošteno uporabo dokazov, pridobljenih z neustavno in nezakonito odrejeno in/ali opravljeno hišno preiskavo, in ki mu (vsaj v določenih primerih) omogočajo materialno in moralno zadoščenje zaradi takšne hišne preiskave. Že ob sami odreditvi hišne preiskave pa je posamezniku zagotovljeno sodno varstvo, saj se jo sme skladno z določbo drugega odstavka 36. člena ustave (z izjemami, navedenimi v petem odstavku 36. člena ustave) opraviti le na podlagi odločbe sodišča. Glede na navedeno dejstvo, da zakonodajalec ni predvidel suspenzivnega pravnega sredstva zoper odredbo o hišni preiskavi, ne predstavlja nesorazmernega posega v pravico do pravnega sredstva. Ustavno sodišče se je o ustreznosti takšne ureditve v primerih, ko po naravi stvari (zaradi učinkovitosti preiskovalnega ukrepa, ki sicer posega v človekove pravice in temeljne svoboščine) ni mogoče suspenzivno pravno sredstvo, že opredelilo v odločbi št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in Odl. US VI, 158). V navedenem primeru je šlo za tajno prisluškovanje, ki prav tako posega v pravici iz 35. in 36. člena ustave, predstavlja pa intenzivnejši poseg v ti dve pravici kot hišna preiskava.
11. Glede na navedeno ZKP ni v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena ustave, čeprav ne omogoča samostojne pritožbe zoper odredbo o hišni preiskavi. To ne pomeni, da zakonodajalec ne bi mogel predvideti posebnega pravnega sredstva zoper sodno odločbo o hišni preiskavi, vendar tudi tako pravno sredstvo ne bi moglo imeti suspenzivnega učinka.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Glej tudi Jerovšek, T.: 25. člen (pravica do pravnega sredstva), v: Šturm, L. (ur.): Komentar ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 274.
(2) Drugi namen pravnih sredstev je zagotoviti enotno uporabo prava v pravnem redu.