Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., ki jo zastopa Odvetniška pisarna B.&B., d.n.o. – o.p., Ž., na seji dne 20. februarja 2003

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 860/99 z dne 26. 1. 2000 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II P 107/94 z dne 26. 3. 1999 se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku glede terjatve za izplačilo devizne vloge, po pridobitvi mnenja Sklada Republike Slovenije za uveljavljanje pravic in obveznosti v postopku sukcesije (v nadaljevanju: sklad), prekinilo pravdni postopek skladno s tretjim odstavkom 15.č člena zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Uradni list RS, št. 10/93, 38/94 in 40/97 – v nadaljevanju: ZSSuk). Sklad je ocenil, da gre za spor med subjekti iz različnih držav naslednic SFRJ, in da poravnava predmetnih terjatev sodi v sklop sukcesijskih pogajanj. Sodišče je ugotovilo, da je spor v celoti povezan s sukcesijo, kakršnakoli sodna odločitev o vprašanju, ki je v zvezi s sukcesijo držav naslednic SFRJ, pa bi lahko vplivala v škodo Republike Slovenije ali subjektov, ki imajo tu sedež ali prebivališče. Pritožbo zoper sklep je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
2. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da v predmetnem sporu ne gre za pravno razmerje, povezano z vprašanji sukcesije SFRJ, pač pa za navadno civilnopravno razmerje. Meni, da je zato prekinitev postopka neupravičena, s tem pa je kršena njena pravica do sojenja v razumnem roku po 23. členu ustave. Z uvrščanjem civilnopravnega razmerja v problematiko sukcesije držav naj bi bila kršena tudi njena pravica do zasebne lastnine po 33. členu ustave. Obenem navaja, da odločitev sodišča odstopa od odločitve sodišč v podobnih primerih, za ta odstop pa sodišče ni navedlo nobenih prepričljivih pravnih argumentov, s tem pa naj bi bila kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu ustave. V dopolnitvi ustavne pritožbe še pojasnjuje, da se pred izdajo sklepa sodišča prve stopnje ni imela možnosti seznaniti in izjaviti o mnenju sklada.
3. Senat ustavnega sodišča je na seji dne 25. 5. 1999 sklenil, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo.
4. V odgovoru na ustavno pritožbo nasprotna stranka iz pravdnega postopka Ljubljanska banka, d.d., Ljubljana, po pooblaščencu mag. C. C. C., odvetniku v Z., navaja, da je ustavna pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je Republika Slovenija z ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I – v nadaljevanju: UZITUL) prevzela jamstvo le za vloge, ki so bile vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije. Navaja, da je s poznejšim UZITUL-A Republika Slovenija ustanovila Novo Ljubljansko banko in obenem Ljubljanski banki pustila obveznosti izplačila deviznih vlog pri njenih podružnicah. Opozarja, da je ustavno sodišče s sklepom št. U-I-332/94 izreklo, da gre za ustavno materijo, za katere presojo ni pristojno. Meni, da gre v pritožničini zadevi za spor glede terjatve, ki je povezana s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije. Meni, da je treba upoštevati, da je v času nastanka vloge veljal poseben režim glede deviznih sredstev na relaciji Ljubljanska banka in Narodna banka Jugoslavije. Dvomi, da gre v pritožničini zadevi za povsem običajno civilnopravno razmerje, pa tudi če bi šlo, bi bilo to neločljivo povezano z vprašanjem sukcesije držav. Navaja, da pritožničina zasebna lastnina zaradi prekinitve postopka ni nič bolj omejena, kot če bi se postopek končal, saj je tožena stranka (Ljubljanska banka) povsem nelikvidna in nesolventna in obveznosti, naložene s sodbo, ne bi mogla izpolniti. Prekinitev postopka do ureditve nasledstvenih vprašanj naj bi zagotavljala, da se pritožničina terjatev ne bo izničila. Uresničitev njene terjatve naj bi bila odvisna od ureditve prevzema obveznosti bivše SFRJ. Meni, da sodišče tudi ne krši pravice do sojenja v razumnem roku, saj dolgotrajnost postopka ni posledica nedejavnosti sodišča, pač pa prekinitve, ki jo sodišču nalaga predpis, ki je del javnega reda. Oporeka tudi stališču pritožnice, da gre za odstop od uveljavljene sodne prakse, saj se je v vmesnem času enaka praksa kot v pritožničinem primeru uveljavila tudi pred vrhovnim sodiščem.
5. Zoper izpodbijani sklep je Državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, o ustavni pritožbi zato ni bilo mogoče odločiti do odločitve vrhovnega sodišča o tem izrednem pravnem sredstvu. Vendar je nato Državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti umaknilo, kar je vrhovno sodišče ugotovilo s sklepom št. II Ips 235/2000 z dne 13. 6. 2001.

6. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu ustave med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno odstopiti od uveljavljene enotne sodne prakse. V obravnavani zadevi ne gre za kršitev te pravice. V času, ko je višje sodišče izdalo izpodbijani sklep v pritožničini zadevi, enotna sodna praksa glede obravnavanih vprašanj še ni bila izoblikovana. Je pa kasneje, torej v času po tem, ko je pritožnica vložila ustavno pritožbo, v drugi istovrstni zadevi prvič odločilo vrhovno sodišče (sklep vrhovnega sodišča št. II Ips 395/99 z dne 12. 4. 2000). Njegova odločitev se ne razlikuje od odločitve sodišč v pritožničini zadevi.
7. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu ustave med drugim izhaja tudi pravica stranke do izjavljanja v postopku. Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča ne le nasprotne stranke, pač pa vsakogar, tudi neodvisnega organa, ki mu je v postopku zagotovljena vloga, da lahko vpliva na odločitev sodišča (Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Niederost-Huber proti Švici, objavljeno v Judgements and Decisions, 1997/1, št. 29).
8. Za takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi. Sodišče je pred odločitvijo o prekinitvi postopka po 15.g členu ZSSuk pridobilo mnenje sklada in tudi odločilo v skladu s tem mnenjem. Po navedeni določbi sodišče za ugotovitev dejstev iz 15.č, 15.d in 15.f člena tega zakona (ti določajo primere, v katerih je sodni postopek treba prekiniti) pridobi mnenje sklada, ki je podlaga za odločitev. Namen in učinek te zakonske ureditve je, da mnenje sklada lahko vpliva na odločitev sodišča glede prekinitve postopka. Glede na jamstva kontradiktornega postopka bi zato sodišče, preden je odločilo o prekinitvi postopka, moralo stranki s tem mnenjem seznaniti in jima dati možnost, da se do njega opredelita.
9. Ob tem je treba dodati, da predstavljena zakonska ureditev, po kateri mnenje sklada o določenih dejstvih predstavlja podlago za odločitev sodišča o prekinitvi postopka, ne more pomeniti, da je sodišče pravno vezano na mnenje sklada; to mnenje tudi ni upravni akt, ki bi bil izdan v upravnem postopku (v katerem bi bila strankam zagotovljena možnost sodelovanja in nato možnost sodnega varstva v upravnem sporu) in bi kot tak v pravdnem postopku predstavljal pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju. To mnenje lahko predstavlja le del procesnega gradiva, ki lahko na sodnikovo odločitev vpliva s svojo prepričljivostjo in ga mora sodišče upoštevati ob lastni presoji dejanskega stanja in uporabi materialnega prava – tudi glede vprašanja, ali gre za postopek, ki ga je po 15. členu ZSSuk-B treba prekiniti. Strankama pa mora biti, tako kot v vsakem sodnem postopku, zagotovljeno, da lahko v kontradiktornem postopku vplivata na odločitev sodišča. Kakršnakoli razlaga, ki bi mnenju sklada dajala učinek za sodnika zavezujočih ugotovitev, bi bila v nasprotju s pravico do sodnega varstva pred nepristranskim, neodvisnim in naravnim sodnikom po 23. členu ustave. Iz te pravice namreč izhaja tudi, da je sodišče neodvisno pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava.
10. Zahteve, da mora biti strankama skladno s pravico do izjavljanja v postopku zagotovljena možnost, da se seznanita z mnenjem sklada, ne spremeni okoliščina, da to mnenje ne vpliva na končno, meritorno odločitev sodišča v sporu, pač pa vpliva le na odločitev o prekinitvi postopka, ki je odločitev procesne narave. Pravica do izjavljanja mora namreč biti zagotovljena tudi glede pomembnejših procesnih odločitev (sklep ustavnega sodišča št. Up-131/00 z dne 30. 5. 2000). Praviloma sklepa o prekinitvi postopka sicer ni mogoče šteti med pomembnejše procesne odločitve, vendar pa je v obravnavani zadevi treba upoštevati, da odločitev o prekinitvi postopka pomeni, da se postopek ne bo nadaljeval vse do dokončne odločitve o vprašanju nasledstva po nekdanji SFRJ. Po 15.e členu v povezavi s 15.c členom ZSSuk se bodo namreč prekinjeni postopki nadaljevali šele po sprejemu posebnega zakona, ki bo uredil terjatve in obveznosti Republike Slovenije do nekdanje SFRJ. To pa je lahko tudi nepredvidljivo dolgo obdobje. Očitno torej odločitev o prekinitvi postopka v konkretni zadevi po učinku predstavlja tako pomembno procesno odločitev, da je glede nje treba strankama zagotoviti pravico do izjavljanja.
11. Glede na ugotovljeno kršitev pravice do izjavljanja, ki izhaja iz 22. člena ustave, je bilo treba sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje, preden bo na podlagi pridobljenega mnenja sklada za sukcesijo odločilo o prekinitvi postopka, moralo zagotoviti pravdnima strankama, da se s tem mnenjem seznanita, in jima omogočiti, da nanj odgovorita, nato pa na podlagi vseh navedb in kakor izhaja iz 9. točke te odločbe, ponovno presoditi, ali sploh gre za vprašanje sukcesije.
12. Ker je ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena ustave, ni bilo treba odločiti še o zatrjevanih kršitvah pravice do zasebne lastnine po 33. členu ustave in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu ustave.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.