Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 20. februarja 2003

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo vrhovnega sodišča št. I Ips 251/97 z dne 6. 4. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 413/97 z dne 11. 6. 1997 in sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. K 228/93 z dne 19. 3. 1997 se zavrne.

1. Ustavni pritožnik je bil pred Okrajnim sodiščem v Kranju obsojen, da je zaradi vpisa v delovno knjižico predložil krivo spričevalo, ki naj bi bilo izdano s strani Tehničkog obrazovnog centra “Prvomajska” v V., s čimer je storil kaznivo dejanje ponarejanja listin iz tretjega odstavka 256. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo. Višje sodišče je pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Njegov zagovornik je zoper sodbo višjega sodišča vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vrhovno sodišče zavrnilo.
2. V ustavni pritožbi smiselno uveljavlja tri kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prva naj bi predstavljala kršitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe iz prve alinee 29. člena ustave ter pravic iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena in iz 28. člena ustave. Sodišče je, domnevno v želji preprečiti zastaranje, glavno obravnavo razpisalo dne 23. 9. 1996 za dan 30. 9. 1996, s čimer je bil kršen osemdnevni rok iz tretjega odstavka 288. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP). Razpisana glavna obravnava ni bila opravljena, temveč je bila preložena. Druga kršitev človekovih pravic naj bi bila v tem, da je bil spis s kazensko obtožbo zoper ustavnega pritožnika ob razdelitvi stvarne pristojnosti med okrajna in okrožna sodišča dodeljen Okrajnemu sodišču v Kranju, ne glede na to, da mu je obtožni akt očital storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77 in nasl. v nadaljevanju: KZ77), za kar je bila predvidena kazen zapora od treh mesecev do petih let. Državni tožilec je pravno kvalifikacijo popravil z modifikacijo obtožnega akta na glavni obravnavi 15. 1. 1997. S tem naj bi mu sodilo sodišče, ki po zakonu ni bilo stvarno pristojno, kar naj bi predstavljalo kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena ustave ter načela zakonitosti iz 28. člena ustave. Tretja kršitev naj bi bila v tem, da je šlo za tujo (hrvaško) listino, za katero se hkrati sploh ni ugotavljalo, ali je zasebna ali javna (ustavni pritožnik zatrjuje, da gre za zasebno listino). Ustavni pritožnik meni, da so mu bili s tem kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, domneva nedolžnosti iz 27. člena ustave, načelo zakonitosti iz 28. člena ustave in pravica do izvajanja dokazov v svojo korist iz tretje alinee 29. člena ustave.
3. Senat ustavnega sodišča je na seji dne 13. 9. 2002 sklenil, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo. Ustavna pritožba je bila poslana vrhovnemu sodišču, višjemu sodišču v Ljubljani in Okrajnemu sodišču v Kranju, ki na ustavno pritožbo niso odgovorila.

4. Ustavni pritožnik zatrjuje, da je bila obtožba zoper njega v pričujoči zadevi neupravičeno odstopljena okrajnemu sodišču, še preden je državni tožilec spremenil pravno kvalifikacijo v obtožnem aktu. Zato naj bi mu v času med odstopom zadeve okrajnemu sodišču in spremembo obtožnega akta sodilo stvarno nepristojno sodišče, s tem pa naj bi bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena ustave in načelo zakonitosti iz 28. člena ustave.
5. Stvarna pristojnost na prvi stopnji je v kazenskih zadevah v Republiki Sloveniji razdeljena med okrožna in okrajna sodišča skladno s 25. členom ZKP. Temelj za delitev stvarne pristojnosti predstavljata teža obtožbe, izražena v zagroženi kazni za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, ter narava obtožbe, če gre za t.i. tiskovne zadeve. Za sojenje v primerih težjih kazenskih obtožb so pristojna okrožna sodišča. Na ta način so obdolžencem poudarjeno zagotovljena procesna jamstva, ki se izražajo skozi procesne pravice, ki jih imajo v primerjavi s skrajšanim postopkom pred okrajnimi sodišči, ter skozi sestavo sodišča (senatna sestava sodišča, praviloma strožji kriteriji za izvolitev na mesto okrožnega sodnika). Vendar bi bila le obdolžencu, ki bi mu sodilo okrajno sodišče, čeprav bi bilo za obravnavanje kazenske obtožbe zoper njega po pravilih ZKP pristojno okrožno sodišče, kršena pravica do poštenega obravnavanja in pravica do sodnega varstva iz 22. in 23. člena ustave.
6. Skladno z veljavno ureditvijo ZKP sodišče pri svojem odločanju ni vezano na pravno presojo dejanja, ki jo v svoji vlogi navede tožilec. To velja tako za izrek sodbe (drugi odstavek 354. člena ZKP) kakor tudi za druge odločitve med kazenskim postopkom, npr. pri odločanju o uvedbi preiskave (deseti odstavek 169. člena ZKP) ali pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico (279. člen ZKP). Če sodišče naleti na opis dejanja, v zvezi z njim pa ugotovi, da je za sojenje v zadevi stvarno pristojno drugo sodišče, po veljavni ureditvi (vsaj pred začetkom glavne obravnave) zadevo pošlje pristojnemu sodišču (prvi in drugi odstavek 36. člena ZKP).
7. Skladno z drugim odstavkom 28. člena ustave se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. V konkretnem primeru je bil zaradi nižje zagrožene kazni za obdolženca milejši sedaj veljavni KZ. Čeprav državni tožilec pravne kvalifikacije po KZ77 v tistem času še ni popravil, je bila zadeva skladno z drugim odstavkom 28. člena ustave in z veljavno ureditvijo ZKP pravilno dodeljena Okrajnemu sodišču v Kranju. Ker je ustavnemu pritožniku sodilo stvarno pristojno sodišče, mu nista bili kršeni pravici iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena ustave.

8. Ustava v prvi alinei 29. člena določa, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljen primeren čas za pripravo svoje obrambe. Omenjeno ustavno jamstvo je med drugim konkretizirano v določbi tretjega odstavka 288. člena ZKP, po kateri mora med vročitvijo vabila in dnevom glavne obravnave ostati najmanj osem dni. Če postopek teče pred okrajnim sodiščem, mora biti ta rok skladno s tretjim odstavkom 439. člena najmanj tri dni.
9. V času spornega razpisa glavne obravnave je bila obtožba zoper ustavnega pritožnika že odstopljena v reševanje Okrajnemu sodišču v Kranju. Za razpis glavne obravnave so tako veljale določbe skrajšanega kazenskega postopka, konkretno določba tretjega odstavka 439. člena ZKP. Med razpisom glavne obravnave in datumom, za katerega je bila razpisana, je bilo sedem dni. Ustavni pritožnik ne navaja, kdaj mu je bilo vročeno vabilo za glavno obravnavo, zato gre domnevati, da so med vročitvijo vabila in glavno obravnavo minili vsaj trije dnevi, s čimer je zadoščeno pogoju iz tretjega odstavka 439. člena ZKP. Ker ustavni pritožnik ni izkazal, da bi moral biti ta rok v konkretnem primeru daljši (npr. zaradi zapletenosti zadeve ali drugih ovir za primerno pripravo obrambe), je očitno, da mu s tem ni bilo kršeno pravno jamstvo iz prve alinee 29. člena ustave (primeren čas za pripravo obrambe).

10. Ustavni pritožnik tudi zatrjuje, da je pri ponarejeni listini šlo za tujo (hrvaško) listino, za katero se, kljub dokaznim predlogom obrambe, ni ugotavljalo, ali je zasebna ali javna, ustavni pritožnik pa zatrjuje, da gre za zasebno listino. Ustavni pritožnik meni, da so mu bili s tem kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, domneva nedolžnosti iz 27. člena ustave, načelo zakonitosti iz 28. člena ustave in pravica do izvajanja dokazov v svojo korist iz tretje alinee 29. člena ustave.
11. Ustavno sodišče je iz spisa Okrajnega sodišča v Kranju št. K 228/93 pridobilo fotokopijo sporne listine. Ugotovilo je, da je kot datum izdaje na listini naveden 25. 6. 1991, zato je treba šteti, da se kaznivo dejanje nanaša na tujo listino.
12. Skladno s prvim odstavkom 28. člena ustave nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero zakon ni določil, da je kaznivo, še preden je bilo storjeno. Če dejanje, ki ga obdolžencu očita obtožba in za katerega sodišče v kazenskem postopku ugotovi, da ga je v resnici storil, ne izpolnjuje katerega izmed znakov kaznivega dejanja, kakor so določeni z zakonom, pa je obdolženec obsojen, je prekršeno načelo zakonitosti kot obdolženčeva pravica iz prvega odstavka 28. člena ustave.
13. Opis kaznivega dejanja iz 256. člena KZ ne govori o tem, ali je s pojmom listine, vsebovanim v tem členu, mišljena le domača listina (torej listina, izdana v Republiki Sloveniji) ali morda domača in tuja listina. To vprašanje ni opredeljeno niti v interpretativni določbi sedmega odstavka 126. člena KZ. Vendar pa zatrjevanje ustavnega pritožnika, da gre za tujo listino, ki ni zajeta v okviru pomena iz opisa 256. člena KZ, ni pomembno za presojo obstoja kaznivega dejanja ponarejanja listin. Namen inkriminacije iz 256. člena KZ je varovati pravni promet v Republiki Sloveniji, tako da bi pri dokazovanju dejstev, pomembnih za pravna razmerja, ne uporabili listin z vsebino, ki ne ustreza resničnosti dokazovanih dejstev. Pri tem ni pomembno, ali je takšna listina domača ali tuja, važno je le, da jo je storilec uporabil kot pravo v pravnem prometu v Republiki Sloveniji(1). Izvor listine torej ni znak kaznivega dejanja ponarejanja listin iz 256. člena KZ in tako ni relevanten z vidika načela zakonitosti.
14. Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin tudi ni pomembno dejstvo, ali bi ustavni pritožnik v primeru, če bi predložil pristno spričevalo, sploh lahko dosegel namen, ki ga je zasledoval, namreč vpis ustrezne stopnje izobrazbe v delovno knjižico (ustavni pritožnik meni, da tudi pristnega hrvaškega spričevala brez nostrifikacije ne bi mogel uporabiti v ta namen). Tudi vprašanje primernosti listine ni relevantno z vidika izpolnjenosti znakov tega kaznivega dejanja in s tem pravice iz prvega odstavka 28. člena ustave.
15. Nasprotno pa je z vidika tretjega odstavka 256. člena KZ za obstoj tega kaznivega dejanja pomembno vprašanje, ali je sporno listino šteti za javno ali za zasebno. Oseba, ki bi predložila krivo zasebno listino, ne bi storila navedenega kaznivega dejanja, obsodba v tej smeri pa bi pomenila kršitev načela zakonitosti. Ustavni pritožnik je med kazenskim postopkom in v ustavni pritožbi zatrjeval, da sporna listina ni bila javna, temveč zasebna. Trdi, da je bil dokazni predlog v zvezi s poizvedbami v tej smeri zavrnjen, prav tako pa takšnim navedbam nista pritrdili višje sodišče pri odločanju o pritožbi in vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti.
16. Skladno s tretjo alineo 29. člena ustave ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico izvajati dokaze v svojo korist. Ta pravica pa ne pomeni, da mora sodišče izvesti vsak dokazni predlog obrambe. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (npr. odločba št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, OdlUS IV, 129), da obravnavnemu sodišču ni treba izvesti dokaza, za katerega je očitno, da ne more biti uspešen, t.j. da ne bo dokazal dejstva, ki bo obdolžencu v korist. Prav tako mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj dejstva, ki ga želi dokazati, utemeljiti vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti. V sodbi okrajnega sodišča je pojasnjeno, zaradi katerih okoliščin (čas, ko naj bi listina nastala in ko jo je ustavni pritožnik uporabil, vrsta listine in vrsta institucije, ki je listino izdala) je to sodišče štelo za dokazano, da gre v konkretnem primeru za javno listino, razloge iz sodbe okrajnega sodišča pa je povzelo tudi višje sodišče, ko je odločalo o pritožbi. Nasprotno pa je obramba pred prvostopenjskim sodiščem in v pravnih sredstvih zatrjevala, da je pri spornem krivem spričevalu po hrvaškem pravu šlo za zasebno listino, ni pa tega z ničimer utemeljevala. Zato v obravnavanem primeru, čeprav prvostopenjsko sodišče predlaganih poizvedb o statusu listine ni izvedlo, ni kršilo pravice do izvajanja dokazov v pritožnikovo korist iz tretje alinee 29. člena ustave.
17. Okrajno, višje in vrhovno sodišče so v svojih odločbah zavzela stališče, da gre v primeru spornega krivega spričevala za javno listino. Ustavno sodišče ni instančno sodišče rednim sodiščem in zato ne presoja pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ali pravilnosti uporabe prava same po sebi. Ustavni pritožnik sicer navaja, da mu je bila zaradi ugotovitev o statusu listine med drugim kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Omenjena ustavna pravica z vidika vložene ustavne pritožbe pomeni, da sodišča, katerih odločitev je izpodbijana, niso smela odločiti drugače, kot sicer redno odločajo v vsebinsko podobnih ali enakih primerih, da prava niso smela uporabiti očitno napačno, samovoljno in arbitrarno in da ob odločanju niso smela sprejeti kakšnega stališča, ki bi bilo v nasprotju z navedeno ustavno pravico. Glede prvega kriterija, namreč glede (ne)skladnosti stališča o statusu listine z obstoječo sodno prakso, je ustavno sodišče ugotovilo, da ustavni pritožnik tega v ustavni pritožbi ne zatrjuje niti ne dokazuje. Zato sploh ni bilo treba ugotavljati, ali so izpodbijane odločbe iz tega razloga v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic. Prav tako pa ni mogoče reči, da je odločitev, po kateri je spričevalo javna listina, očitno napačna, samovoljna ali arbitrarna oziroma da je sodišče pri odločanju sprejelo kakšno stališče, ki bi bilo v neskladju z 22. členom ustave. Zato z izpodbijanimi sodbami ni bila kršena pritožnikova ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.
18. Glede na navedeno ugotovitev sodišč, ki so izdala izpodbijane sodbe, da je šlo v konkretnem primeru za javno listino, je izpolnjen tudi ta znak kaznivega dejanja ponarejanja listin iz tretjega odstavka 256. člena KZ. Ker dejanje, za katerega je bil obsojen ustavni pritožnik, izpolnjuje zakonske znake navedenega kaznivega dejanja, ni bilo kršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena ustave.
19. Ustavni pritožnik še zatrjuje, da mu je bila z ugotovitvami sodišč o statusu listine kršena pravica do domneve nedolžnosti iz 27. člena ustave, pri tem pa ne navaja, v čem naj bi bila kršitev te pravice. Ustavno sodišče zato te trditve ustavnega pritožnika ni moglo preizkusiti.
20. Ker je ustavno sodišče ugotovilo, da ustavnemu pritožniku z izpodbijanimi sodbami niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, je ustavno pritožbo zavrnilo.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Skladno s sodno prakso je sodišče pritožnikovo dejanje štelo za dokončano, ne le za poskus.