Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa odvetniška družba B. & B., d.n.o., o.p., Z., na seji dne 20. februarja 2003

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 459/2001 z dne 28. 3. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 137/95 z dne 4. 7. 2000 se zavrne.

1. Pritožnik izpodbija sodbo, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za sklenitev najemne pogodbe za stanovanje, ugodeno pa je bilo zahtevku nasprotne tožbe na izselitev. Pritožnik navaja, da je z umrlim najemnikom v spornem stanovanju živel v življenjski skupnosti, zato ima zaradi smrti najemnika pravico, da se najemno razmerje prenese nanj. Meni, da ne gre le za ekonomsko skupnost. Strinja se z dejansko ugotovitvijo sodišča, da je skupnost med njim in pokojnim funkcionirala tako, da je pritožnik vsestransko, ne le ekonomsko, skrbel za najemnika spornega stanovanja, oporeka pa stališču sodišča, da življenjska skupnost lahko obstaja le med osebama različnega spola, in meni, da navedeno stališče sodišč nasprotuje ustavni pravici do enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije glede na spol po 14. členu ustave. Meni, da iz navedenih ustavnih pravic izhaja, da bi sodišče tudi življenjski skupnosti oseb istega spola moralo priznati enake posledice glede prehoda najemne pravice po smrti najemnika, kot v primeru življenjskih skupnosti oseb različnega spola. Pritožnik je predlagal tudi zadržanje izvrševanja izpodbijane sodbe.
2. Senat ustavnega sodišča je na seji dne 21. 1. 2002 odločil, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo. Ustavno pritožbo, sklep o njenem sprejemu in sklep o začasnem zadržanju je ustavno sodišče v skladu s 56. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslalo sodišču, ki je izdalo izpodbijano sodbo, ter v skladu z 22. členom ustave nasprotnim strankam iz pravdnega postopka (deset občin) in jim omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorijo, česar pa niso storili.

3. V 56. členu stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju: SZ) določa, da mora v primeru, če najemnik stanovanja umre, lastnik stanovanja skleniti najemno pogodbo z zakoncem najemnika ali z osebo, s katero je živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, oziroma z enim od ožjih družinskih članov, navedenih v najemni pogodbi. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnitev pritožnikovega zahtevka za sklenitev najemne pogodbe po tej določbi utemeljili z dvojim. Zavzeli sta stališče, da življenjska skupnost v smislu te določbe lahko pomeni le isto kot izvenzakonska skupnost po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – ZZZDR), kar nujno predpostavlja, da mora iti za skupnost moškega in ženske, ta pogoj pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Poleg tega pa sta sodišči ugotovili, da je šlo v pritožnikovem primeru le za ekonomsko skupnost z najemnikom stanovanja, takšne skupnosti pa ni mogoče enačiti s pojmom življenjske skupnosti v smislu 56. člena SZ. Ugotoviti je torej treba, da je bil pritožnikov zahtevek zavrnjen iz dveh razlogov. Za uspeh ustavne pritožbe bi zato pritožnik moral izkazati, da sta obe pravni stališči (tako pravno stališče, da prehod najemne pogodbe po smrti najemnika omogoča le življenjska skupnost med moškim in žensko, kot tudi pravno stališče, da zgolj ekonomska skupnost z umrlim najemnikom ne upravičuje k prenosu najemne pogodbe) v neskladju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.
4. Ni izključeno, da je pravno stališče sodišča, da je življenjska skupnost v smislu 56. člena SZ nujno isto kot izvenzakonska skupnost po ZZZDR, kar nujno predpostavlja, da mora iti za skupnost moškega in ženske, lahko v neskladju s 14. členom ustave. Ni izključeno, da iz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena ustave in iz prepovedi diskriminacije po prvem odstavku 14. člena ustave izhaja, da ni utemeljenih razlogov za razlikovanje med različnospolnimi in istospolnimi življenjskimi skupnostmi glede pravnih posledic na področju stanovanjskega prava v zvezi s prenosom najemne pogodbe po smrti najemnika stanovanja.(1) Vendar se ustavnemu sodišču glede tega vprašanja v tej zadevi ni treba opredeljevati. Kot je pojasnjeno v prejšnji točki te odločbe, bi namreč pritožnik za uspeh ustavne pritožbe moral izkazati, da sta oba razloga, s katerima je sodišče utemeljilo zavrnitev zahtevka, v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Tega pa pritožnik, kot bo razvidno iz nadaljevanja, ne izkaže oziroma niti ne zatrjuje.
5. Sodišče prve stopnje je v pritožnikovi zadevi ugotovilo, da je pritožnik živel skupaj z najemnikom, da je zanj ekonomsko in drugače skrbel, opravljal gospodinjska dela in da je bil namen njune življenjske skupnosti pomoč najemniku. Kot povzema tudi višje sodišče, je šlo za skupnost, ki je funkcionirala tako, da je tožnik vsestransko, ne le ekonomsko, skrbel za najemnika spornega stanovanja. Poudariti je treba, da pritožnik sodbe sodišča prve stopnje iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ni izpodbijal, zato se je moral preizkus višjega sodišča (prav tako pa sedaj tudi preizkus ustavnega sodišča) omejiti na dejansko stanje, kakršno je ugotovljeno v prvostopni sodbi. Da bi bilo pravno stališče sodišča, da le življenjska, ne pa tudi ekonomska skupnost, utemeljuje pravico do prenosa najemne pogodbe po smrti najemnika, v nasprotju s kakšno ustavno pravico, pritožnik ne zatrjuje in očitno takšna ureditev, ki z upoštevanjem lastninske pravice lastnika stanovanja omejuje krog upravičencev do prenosa najemne pogodbe, tudi ni ustavno sporna. Prav tako pa ni ustavno sporen pravni zaključek sodišč, da gre v obravnavani zadevi (ne glede na okoliščine istega ali različnega spola) le za ekonomsko in ne za življenjsko skupnost. Ni v neskladju s kakšno ustavno pravico ali temeljno svoboščino, če se življenjska skupnost (tudi če bi obstajala med osebama istega spola) po vsebini razlaga tako, da to ne vključuje takšne skupnosti, kakršno sta v obravnavani zadevi ugotovili sodišči. Pritožnik zmotno poudarja ugotovitev, da je šlo za skupnost, ki je funkcionirala tako, da je pritožnik vsestransko, ne le ekonomsko, skrbel za najemnika. Tudi vsestranska skrb namreč sama po sebi še ne utemeljuje sklepa, da gre za življenjsko skupnost in ne zgolj za skupnost zaradi pomoči ali nege v gospodinjstvu (gl. obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje). Dejstev, ki bi kazala na življenjsko skupnost, pa pritožnik ni zatrjeval in sodbe sodišča prve stopnje iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ni izpodbijal. Glede na navedeno se izkaže, da v zadevi, kakršna je pritožnikova, tudi če bi šlo za osebi različnega spola, zahtevek za prenos najemne pogodbe ne bi bil utemeljen. Na pritožnikov neuspeh v obravnavani zadevi ni vplivalo (zgolj) to, da sta z umrlim najemnikom istega spola, pač pa tudi to, da njuna skupnost po vsebini in namenu ni bila življenjska skupnost, kar pa, tudi če bi šlo za osebi različnega spola, ne bi utemeljilo pravice do prenosa najemne pogodbe. Da bi bila takšna omejitev kroga upravičenih oseb za prenos najemne pogodbe po smrti najemnika ustavno sporna, pa pritožnik niti ne zatrjuje. Pritožnikov očitek, da gre za nedopustno diskriminacijo glede na spol, je zato neutemeljen.
6. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je ustavno sodišče zavrnilo. S tem preneha veljati tudi sklep o začasnem zadržanju izpodbijane sodbe.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Velja opozoriti, da je enaka problematika tudi predmet presoje pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Karner proti Avstriji (št. 40016/98). Dne 11. 9. 2001 je ESČP odločilo, da je v predmetnem delu pritožba dopustna, meritorno pa o njej še ni odločilo.