Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah A. A., v priporu v ZPKZ Ž., Oddelek v Z. Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik v V., in C. C., v priporu v ZPKZ Ž., Oddelek v Z. Z., na seji dne 6. marca 2003

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo vrhovnega sodišča št. I Ips 251/2002 z dne 5. 9. 2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 829/2002 z dne 8. 8. 2002 in s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Ks 245/2002 z dne 24. 7. 2002 se zavrne, v delu, v katerem se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.
2. Ustavna pritožba B. B. zoper sodbo vrhovnega sodišča št. I Ips 255/2002 z dne 5. 9. 2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 820/2002 z dne 31. 7. 2002 in s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Ks 246/2002 z dne 24. 7. 2002 se zavrne.

1. Zoper pritožnika A. teče pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve treh kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ). Pritožniku B. se prav tako očita storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ. Vrhovno sodišče je z izpodbijanima sodbama zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočna sklepa o podaljšanju pripora iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP). S pravnomočnimi sklepi o podaljšanju pripora iz 1. in 2. točke izreka je bil časovno zajet pripor po vloženi obtožnici za čas od 8. 6. 2001.
2. Pritožnik A. izrecno zatrjuje kršitev 22. in 23. člena ustave, smiselno pa kršitev 19., 20. in 29. člena ustave. Po mnenju pritožnika naj bi bila kršitev 19. in 20. člena ustave podana, ker sodišče ni upoštevalo subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki morajo biti podane za odreditev pripora. V zvezi s kršitvijo 23. člena ustave navede, da traja sojenje na prvi stopnji že več kot eno leto in štiri mesece, da je dne 23. 10. 2002 razpisana glavna obravnava, ki se bo morala zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka pričeti znova. Meni, da je nedopustno in v nasprotju z ustavo, da sodišče nekritično podaljšuje pripor do izteka roka iz petega odstavka 207. člena ZKP, ne da bi pri tem storilo vse, kar je potrebno, da bi bilo sojenje zaključeno v razumnem roku. Kot objektivna dejstva, ki naj bi izhajala iz spisa, pritožnik navaja: da je v priporu od 11. 12. 2000, da je od vložitve obtožnice tj. od 8. 6. 2001 poteklo več kot eno leto in štiri mesece, da je sodišče do sedaj opravilo šest glavnih obravnav in sicer 27. in 28. 2. 2002, 21. 3. 2002, 3. in 4. 4. 2002 ter 25. 9. 2002. V zvezi s tem pritožnik še navede, da sodišče od vložitve obtožnice, tj. od dne 8. 6. 2001 do prve glavne obravnave dne 27. 2. 2002, torej osem mesecev, ni storilo ničesar. Med obravnavo, ki je bila 4. 4. 2002, in zadnjo obravnavo dne 26. 9. 2002, naj bi poteklo več kot pol leta, ne da bi sodišče karkoli ukrenilo. Takšno ravnanje sodišča naj bi bilo nedopustno in protiustavno. Ves čas sojenja naj bi bila podana bistvena kršitev določbe 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V senatu naj bi vse do 25. 9. 2002 sodelovala sodnica Marija Močan Rošker, za katero naj bi bil že od začetka sojenja podan izločitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP. Sodelovala naj bi pri preiskovalnih dejanjih in naj bi se (čeprav je za vse to vedela) iz postopka sojenja na prvi stopnji izločila šele neposredno pred obravnavo, ki je bila dne 26. 9. 2002. Nezmožnost sodišča, da bi korektno in v razumnem času razsodilo, naj bi v prvi fazi povzročil državni tožilec, ki je vložil nezakonito obtožnico, kar naj bi pomenilo kršitev 22. člena ustave ter prve in tretje alinee 29. člena ustave. Pritožnik navaja, da je obtožen storitve treh samostojnih kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ. Po mnenju pritožnika naj bi bilo namesto treh očitanih kaznivih dejanj v točkah 3, 4 in 5 tenorja obtožnice kot izvršitveno dejanje opisano le eno kaznivo dejanje, tj. sodelovanje pri primopredaji droge. Ker državni tožilec po mnenju pritožnika v obtožnici ni opisal izvršitvenih dejanj, ki jih očita pritožniku, naj bi iz obtožnice izostala navedba dejstev, na katera tožilec opira svoj zahtevek, s čimer naj bi bilo pritožniku onemogočeno, da bi se o teh dejstvih izjavil in se pred njimi branil. Pritožnik ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane odločbe razveljavi in pripor zoper njega odpravi.
3. Pritožnik B. zatrjuje kršitev 19., 20., 23., 27. in 29. člena ustave. Zanika obstoj pripornih razlogov in navaja, da je v priporu že 22 mesecev in da se postopek dejansko sploh še ni začel. Meni, da je nemogoče, da bi bil postopek pravnomočno končan do 8. 6. 2003, ko mu bo sodišče pripor moralo odpraviti. Sodišče naj bi se pri podaljšanju pripora sklicevalo na obširnost zadeve in na pridobivanje tolmačenj o dokazni vrednosti policijskega zapisnika iz Republike Avstrije, dejansko pa naj bi delalo samo nujne stvari – odločalo o podaljšanju pripora, o pritožbah pritožnikov in o predlogih za odpravo pripora. Pritožnik se ne strinja z ugotovitvijo vrhovnega sodišča, da obdolženci ovirajo potek kazenskega postopka, ker vlagajo pritožbe in izredna pravna sredstva, čeprav naj se okoliščine, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost in s tem podaljševanje pripora (po mnenju sodišča), ne bi spreminjale. Meni, da to ne drži. Odločanje o predlogih za izločitev tožilca oziroma sodnika naj ne bi bilo takšne narave, da bi se postopek zavlačeval. Navaja, da je že dne 30. 4. 2002 vložil predlog za izločitev državnega tožilca, vendar odgovora še ni dobil. To naj bi kazalo na (ne)učinkovitost dela Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Zaradi pripora naj bi občutil materialne (odplačilo kredita), moralne in druge posledice (visok krvni pritisk). Navedenih okoliščin, kot navaja pritožnik, Vrhovno sodišče noče upoštevati kot okoliščin, ki utemeljujejo sklepanje o tem, da je podana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Pritožnik se ne strinja s stališčem vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi. Meni tudi, da v situaciji, ko je pri podaljšanju pripora sodeloval sodnik, ki je zdaj predsednik senata v kazenskem postopku, ni mogoče pričakovati poštenega sojenja. Navedeno naj bi pomenilo kršitev pravice do poštenega sojenja iz 23. člena ustave in kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena ustave. Ne strinja se tudi s stališčem višjega sodišča, da okoliščine, ki jih je navedel njegov zagovornik, namreč “da bi bil na prostosti lahko zaposlen in si služil sredstva za preživetje”, nimajo nobene teže. Pri tem pritožnik podaja svoje videnje zadeve in vztraja na tem, da bi ga v primeru odprave pripora čakala služba ter bi lahko takoj začel delati. Tudi to, kar naj bi v izpodbijanem prvostopenjskem sklepu zapisalo okrožno sodišče, namreč “da je brez sredstev za preživetje”, po mnenju pritožnika ne drži. Pritožnik predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijane odločbe razveljavi in pripor odpravi.

4. Pritožnika sta soobdolženca v kazenskem postopku. Z ustavnima pritožbama izpodbijata sodbi vrhovnega sodišča, katerih predmet so zaporedni pravnomočni sklepi o podaljšanju pripora. Pritožnika ju izpodbijata iz podobnih razlogov. Glede na to je ustavno sodišče o obeh zadevah odločilo z eno odločbo.

5. Ustavno sodišče je s sklepoma št. Up-604/02 in št. Up-610/02, oba z dne 23. 12. 2002, ustavni pritožbi sprejelo. Po določbi 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) sta bili ustavni pritožbi poslani vrhovnemu sodišču, Višjemu sodišču v Mariboru in Okrožnemu sodišču v Murski Soboti. Vsebinsko je na ustavno pritožbo odgovorilo Okrožno sodišče v Murski Soboti, ki je pojasnilo bistvena (relevantna) procesna dejanja sodišča in strank.
6. Očitki pritožnikov, ki se nanašajo na kršitev 19. in 20. člena ustave, niso utemeljeni.
7. Po določbi drugega odstavka 19. člena ustave se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Pravici do osebne svobode gre med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami osrednje mesto. Omejevanje te pravice je tako kot pri drugih človekovih pravicah v skladu s tretjim odstavkom 15. člena ustave dopustno samo v primerih, ki jih določa ustava, oziroma če je to potrebno zaradi (človekovih) pravic drugih. Po določbi prvega odstavka 20. člena ustave se sme oseba, zoper katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavni pojem “neogibna potrebnost za varnost ljudi”, zajema tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti in pomeni, da te ni mogoče zagotoviti z nobenim drugim, milejšim (blažjim) ukrepom.
8. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Po stališču ustavnega sodišča mora sklepanje sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Sodišče mora nadalje ugotoviti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi. Nato pa mora ob uporabi načela sorazmernosti presoditi, ali je pripor neogibno potreben za dosego cilja (odvrnitev nevarnosti) ali ga je mogoče doseči z odreditvijo milejšega ukrepa.
9. Pritožnik A. kot kršitev 22. člena ustave ter prve in tretje alinee 29. člena ustave opredeli očitek, da je obtožnica v delu, v katerem mu očita storitev treh kaznivih dejanj, nezakonita. Ker so predmet presoje priporni sklepi, bi šlo v tem delu lahko za zanikanje obstoja utemeljenega suma kot enega izmed pogojev za odreditev pripora. Ta očitek ni utemeljen. Obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja mora biti posebej skrbno obrazložen v sklepu o odreditvi pripora, izdanem pred pravnomočno uvedbo kazenskega postopka. V sklepih o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave oziroma po pravnomočnosti obtožnice, se sme sodišče opreti na stališče, zavzeto v omenjenih odločitvah (glede pripora po pravnomočnosti obtožnice prim. odločbo št. Up-74/95 z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131). To seveda ne pomeni, da ni dolžno odgovoriti na morebitne tovrstne ugovore obdolženca v postopku odločanja o priporu. To so sodišča v izpodbijanih odločbah naredila in njihovemu sklepanju ni mogoče očitati, da bi bilo nerazumno. Kot je bilo pojasnjeno, je preveritvi obstoja utemeljenega suma v tej fazi postopka in možnosti uveljavljanja ugovora pravne narave namenjen ugovor zoper obtožnico. Tega je pritožnik izkoristil, o dopustnosti obtožbe je senat odločil, pritožnik pa v ustavni pritožbi ne navaja okoliščin, ki bi nastopile po pravnomočnosti obtožnice in ki jih sodišča ne bi upoštevala, bi pa, če bi bile podane, utemeljenost suma omajale v tolikšni meri, da bi nastal dvom o njegovem obstoju. Glede na navedeno je zatrjevanje kršitve 22. člena ustave ter prve in druge alineje 29. člena ustave neutemeljeno.
10. Sodišča so pripor zoper oba pritožnika vseskozi podaljševala, ker naj bi določene okoliščine kazale na ponovitveno nevarnost. Pri utemeljevanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti so se sklicevala na svoje prejšnje odločitve in sklepe. Po praksi ustavnega sodišča to ni nedopustno pod dvema pogojema: 1) če je iz prejšnjih odločitev razvidno, da obstajajo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče razumno sklepati, da obstaja nevarnost ponovitve določenih ali istovrstnih kaznivih dejanj, iz obrazložitve pa je vidna presoja sodišča, ali in zakaj nevarnost ponovitve določenih kaznivih dejanj pomeni takšno ogrožanje varnosti ljudi, da je zaradi tega treba poseči v pritožnikovo ustavno pravico in 2) če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo. Sodišča so v izpodbijanih odločbah na obstoj pripornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (ponovitvena nevarnost) sklepala na podlagi več okoliščin, med katerimi je odločilna teža res dana okoliščinam storitve kaznivega dejanja. Pri presoji so upoštevala težo, ki jo je kaznivemu dejanju z izbiro kazenske sankcije dal že zakonodajalec, težo kaznivega dejanja, ki se očita pritožnikoma, ter okoliščine njegove storitve. Navedla so, da sta pritožnika v kazenskem postopku zaradi suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ, predmet kaznivega dejanja, pri izvedbi katerega naj bi pritožnika odigrala pomembno vlogo (organiziranje prevoza in sam prevoz mamila), pa naj bi bilo 60 kg heroina. Dejstvo, da sodišče pri presoji o obstoju realne nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj ni izrecno upoštevalo vsega, kar sta pritožnika navajala v zvezi z obstojem subjektivnih okoliščin, bi bilo lahko v neskladju z 20. členom ustave, če bi bil sklep sodišča o obstoju pripornega razloga nerazumen. Sklepom sodišč, da izrecno navedene okoliščine tudi ob obstoju osebnih razmer, kot jih opisujeta pritožnika, upravičujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, pa ni mogoče odreči razumne presoje. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb je razvidno, da so sodišča glede na naravo in način storitve kaznivega dejanja ter ugotovljeno nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj utemeljeno sklepala, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. V zvezi s tem ustavno sodišče ponavlja že večkrat zavzeto stališče (glej sklep št. Up-205/95 z dne 9. 4. 1996, OdlUS V, 212), po katerem za presojo nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili je kaznivo dejanje, pri katerem je stopnja ogrožanja življenja in zdravja ljudi zelo visoka. Dejstvo, da je sodišče pri presoji o obstoju realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja tej okoliščini dalo odločilno težo, zato ni v neskladju z ustavo.
11. Glede na navedeno sodiščem ni mogoče očitati, da so z utemeljevanjem pripora na razlogu ponovitvene nevarnosti kršila pravico pritožnikov do osebne svobode. Ker ne gre za kršitev določbe 20. člena ustave, tudi poseg v pravico do osebne svobode ni nedopusten.

12. Očitka obeh pritožnikov, ki se nanašata na kršitev 23. člena ustave, nista utemeljena. Prvi očitek pritožnikov v zvezi s kršitvijo 23. člena ustave je, da pripor traja nerazumno dolgo. Drugi očitek pritožnikov se nanaša na kršitev pravice do nepristranskega sodnika.
13. Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pritožnik A. ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred vrhovnim sodiščem. Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo. Navedena stališča ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala. Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen ustave), lahko pritožnik zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Ker v tem delu ustavna pritožba ni dopustna, jo je ustavno sodišče zavrglo.
14. Najprej o očitku obeh pritožnikov, da pripor traja nerazumno dolgo. Tudi v primeru, ko sodišče v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji presodi, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, je treba ugotoviti, da po poteku določenega časa pripora ni več mogoče podaljševati le na tej podlagi. Rok dveh let od vložitve obtožnice, ki ga je določil ZKP v petem odstavku 207. člena, ne pomeni, da pred njegovim iztekom ni mogoče utemeljeno zastaviti vprašanja, ali pripor traja razumno dolgo. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135) sprejelo stališče, kako je treba razlagati določbo petega odstavka 207. člena ZKP, po kateri lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti. Na te razloge se v celoti sklicuje tudi v tej zadevi.
15. Po določbi prvega odstavka 23. člena ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja posamezniku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavil svojo pravico. Na kazenskem področju pa zagotavlja posamezniku, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek, da bo ta v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča. S tem bo posameznik rešen bremena negotovosti in posledic, ki jih ima zanj zoper njega uvedeni kazenski postopek. Med možnimi posledicami je vsekakor najhujša prav ta, da je zoper njega lahko odrejen pripor. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) zavzelo stališče, da prvi odstavek 23. člena ustave vsebinsko zajema tudi trajanje pripora.
16. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je zagotovljena ne glede na to, ali je posamezniku v času kazenskega postopka odvzeta prostost ali ne. Vendar je treba upoštevati, da pomeni pripor poseg v ustavno pravico do osebne svobode. Zato so kriteriji za presojo razumnega časa, v katerem mora biti izdana sodba, v teh primerih strožji. Kriterije, pod katerimi je treba presojati trajanje pripora, je ustavno sodišče postavilo že v navedeni odločbi št. Up-155/95. Nanje se v celoti sklicuje tudi v tej zadevi. Če namreč glede na okoliščine kazenskega postopka in ravnanje obdolženca v kazenskem postopku ni zagotovljeno hitro postopanje vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, obravnavana pravica zagotavlja tudi, da se pripornik po preteku časa, ki ga je še mogoče označiti kot razumen čas, izpusti in da se brani obtožbe s prostosti.
17. Ustavno sodišče je pritožnikova očitka nerazumno dolgega trajanja pripora presojalo v časovnem okviru od njegove odreditve do sprejema sodnih odločitev, ki jih pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata. Iz ustavne pritožbe izhaja, da sta pritožnika v priporu od 11. 12. 2000. Ob izdaji izpodbijanih sklepov (5. 9. 2002) sta bila v priporu nekaj manj kot 22 mesecev. Obtožnica je bila vložena dne 8. 6. 2001, torej nekaj manj kot 6 mesecev od odreditve pripora. Kot izhaja iz pojasnil Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 25. 10. 2002 in iz odgovora istega sodišča z dne 9. 1. 2003, je obtožnica postala pravnomočna konec januarja 2002, ko je bila po večkratnih poskusih po diplomatski poti vročena tudi soobtoženemu v Republiki Avstriji in je bil tudi v tem delu končan postopek v zvezi z ugovorom zoper obtožbo. Iz odgovora sodišča izhaja, da je bila v zadevi razpisana in opravljena glavna obravnava dne 27. in 28. 2. 2002, nadaljevala se je dne 21. 3. 2002 ter dne 3. 4. in 4. 4. 2002. Zaradi izvedbe novih predlaganih dokazov (zaslišanje posameznih prič) in zaradi postopka za izročitev soobtoženega D. N. (glede prevzema izvršitve kazni v Republiki Sloveniji) je bila glavna obravnava preložena za nedoločen čas. V vmesnem času je bil zaradi umika obtožnice zoper dva soobdolžena postopek v tem delu s sklepom ustavljen. Po zadnji obravnavi (dne 4. 4. 2002 do dne 3. 9. 2002) se je spremenila tudi sestava sodečega senata (zamenjava sodnice z nadomestnim sodnikom). Sodišče je dne 3. 9. 2002 izdalo odredbo za razpis glavne obravnave za dne 25. in 26. 9. 2002, ki pa se ni opravila. Zagovornik soobtoženega je namreč podal predlog za izločitev predsednika senata in predsednice okrožnega sodišča. Z odredbo z dne 4. 10. 2002 je bila glavna obravnava razpisana za 23. 10. 2002, ki se ni opravila, ker je pred njenim začetkom zagovornik soobtoženega ponovno vložil enako zahtevo za izločitev sodnice in sodnika. Tudi v tem primeru glavna obravnava zaradi procesnih ovir ni bila opravljena, zahteva za izločitev pa je bila zavrnjena. Sodišče je z odredbo z dne 25. 10. 2002 ponovno odredilo razpis glavne obravnave za dne 13. 11. 2002, ki pa se zaradi ponovnih predlogov dveh zagovornikov soobtoženih za izločitev predsednice sodišča in predsednika senata ni opravila. Sodišče je z odredbo z dne 25. 11. 2002 za 11. 12. 2002 ponovno razpisalo glavno obravnavo. Ker je zagovornik enega izmed soobtoženih prosil za preložitev glavne obravnave (obveznost zastopanja na drugem sodišču), je bil razpisani narok z odredbo preklican in obravnava preložena na 18. 12. 2002. V vmesnem času sta soobtoženca vložila predlog za izločitev predsednika senata in drugega sodnika, ki pa je bil zavrnjen. Pritožnik B. je dne 17. 12. 2002 zahteval izločitev državnega tožilca in generalne državne tožilke, kar je imelo za posledico ponoven preklic razpisane obravnave. Tudi ta zahteva je bila zavrnjena. Sodišče je z odredbo z dne 6. 1. 2003 ponovno razpisalo glavno obravnavo za dne 24. 1. 2003. Iz odgovora okrožnega sodišča izhaja, da so obtoženci vseskozi vlagali pravna sredstva (redna in izredna), predloge za odpravo pripora in predloge za izločitev sodnikov.
18. Kot je razvidno iz navedenega, v obravnavanem obdobju ni prišlo do vrzeli (zastojev) v postopku, ki bi jih lahko pripisali izključno dejanjem sodišča. Dejanja v postopku si sledijo kontinuirano in brez časovnih presledkov, ki bi jih bilo mogoče pripisati ravnanju sodišča. Objektivni razlog za takšno dolžino trajanja postopka je nedvomno predvsem v tem, da gre za zelo obsežno kazensko zadevo, v kateri je več soobtoženih (obtožnica je bremenila deset obdolžencev). Predmet obtožbe je kaznivo dejanje, ki ga je zakonodajalec uvrstil med težja, družbi nevarna dejanja. Težo je kaznivemu dejanju po eni strani dal že zakonodajalec z izbiro kazenske sankcije, po drugi strani pa na težo kaznivega dejanja kažejo okoliščine storitve (organizirana skupina in količina, 60 kg heroina). Obravnavana zadeva je zahtevna tudi po dokazni plati (sodelovanje s tujimi organi, zaslišanja prič). Razlog za dolžino trajanja postopka je mogoče pripisati tudi ravnanju pritožnikov, ki sta (so) vseskozi (večkrat tudi iz povsem enakih razlogov in ob nespremenjenih okoliščinah) vlagala različna možna pravna sredstva. Namen pravnih sredstev je zagotavljanje pravic in varstva obdolženca. Neutemeljeno kopičenje teh pa ima lahko tudi negativne učinke. Po navedenem ustavno sodišče sodi, da sodiščem ni mogoče očitati, da glede na naravo zadeve ne bi delala dovolj skrbno ter da bi pripor (ki se sicer že približuje maksimalnemu trajanju) trajal nerazumno dolgo. Zato pritožnikova pravica iz prvega odstavka 23. člena ustave v tem delu doslej ni bila kršena.
19. Pritožnik B. kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena ustave utemeljuje z nestrinjanjem s stališčem vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi. Pritožnik A. pa navaja, da je pri sojenju sodelovala sodnica, ki je v isti zadevi že opravljala preiskovalna dejanja. Izločila naj bi se neposredno šele pred obravnavo dne 26. 9. 2002. To naj bi pomenilo absolutno bistveno kršitev postopka in kršitev prvega odstavka 23. člena ustave. Stališče vrhovnega sodišča je, da zgolj uporaba trdilne namesto pogojne oblike (glede utemeljenega suma) v prvostopenjskem sklepu še ne more biti podlaga za sklepanje, da je na ta način predsednik senata, ki je sodeloval pri odločanju o priporu, dokazal, da od njega ni mogoče pričakovati poštenega sojenja ter da je kršil domnevo nedolžnosti iz 27. člena ustave in 3. člena ZKP. Iz izpodbijane sodbe še izhaja, da na zakonitost odločitve o podaljšanju pripora nima nobenega vpliva dejstvo, da je bil član zunajobravnavnega senata sodnik, ki kot predsednik senata vodi kazenski postopek v tej zadevi. Stališče, s katerim se ne strinja pritožnik B., “da na zakonitost odločitve o podaljšanju pripora nima nobenega vpliva dejstvo, da je bil član zunajobravnavnega senata sodnik, ki kot predsednik senata vodi kazenski postopek v tej zadevi”, ni v neskladju s prvim odstavkom 23. člena ustave. Presoja, zakaj izpodbijano stališče ni v neskladju s 27. členom ustave, je razvidna iz naslednje točke obrazložitve te odločbe. V zvezi z ostalimi očitki obeh pritožnikov glede kršitve pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena ustave je treba pojasniti, da so predmet presoje v ustavni pritožbi izpodbijani priporni sklepi. Pritožnika v preostalem delu navedb zatrjujeta kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena ustave v zvezi z meritornim odločanjem v kazenskem postopku. Ali je bil postopek v smislu prvega odstavka 23. člena ustave pošten, bo mogoče v ustavni pritožbi presojati šele po uveljavljanju te zatrjevane kršitve v postopku s pravnimi sredstvi zoper končno odločbo.

20. Prav tako ustavno sodišče zavrača očitek pritožnika B. glede kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena ustave. Po navedeni ustavni določbi velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Vendar domneva nedolžnosti nima absolutnih materialnopravnih učinkov, saj je ustava sama v prvem odstavku 20. člena določila možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in ne šele na podlagi pravnomočne sodbe. V izpodbijanih odločbah so sodišča jasno navedla, da je pritožnik obtožen storitve kaznivega dejanja. Da bi sodišča z gotovostjo trdila, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, ni zaslediti. Uporaba trdilne oblike namesto pogojne in pritožnikova razlaga ter njegovo nestrinjanje z izpodbijanim stališčem, ne utemeljujejo kršitve 27. člena ustave.
21. Ker je ustavno sodišče ugotovilo, da pritožnikoma z izpodbijanimi odločbami niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, je ustavni pritožbi v tem delu zavrnilo.

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Up-610/02-14