Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudi samostojne podjetnice Mojce Hančič, s. p., VIZIJA, Semič, ki jo zastopa Mateja Klarič z Brezovice, in družbe Evropska kultura, d.o.o., Brezovica, ki jo zastopa direktorica Mateja Klarič, na seji dne 6. marca 2003

1. Določbe 20.b in prvega odstavka 20.c člena zakona o Gospodarski zbornici Slovenije (Uradni list RS, št. 14/90 in 19/00) niso v neskladju z ustavo.
2. Določbe 1. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 79/01) niso v neskladju z ustavo.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 20. člena zakona o Gospodarski zbornici Slovenije se zavrže.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa o določitvi stopnje članskega prispevka Gospodarske zbornice Slovenije za leto 2000 (Uradni list RS, št. 101/99 in 54/00) se zavrže.

1. Pobudnici izpodbijata drugi odstavek 20. člena, 20.b člen in prvi odstavek 20.c člena zakona o Gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju: ZGZS) ter sklep o določitvi članskega prispevka Gospodarske zbornice Slovenije za leto 2000 (v nadaljevanju: sklep 2000). Drugi odstavek 20. člena ZGZS naj bi bil v neskladju z ustavo, ker omogoča, da izterjavo obveznega članskega prispevka opravi Davčna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: DURS). Izterjava članskega prispevka prek DURS naj bi GZS omogočala tudi prisilno izpolnitev nezakonito odmerjene obveznosti. Izpodbijane določbe zakona naj bi bile v neskladju z ustavo tudi zato, ker ne določajo nadzora države nad določanjem višine obveznega članskega prispevka. Določitev nadzora glede višine članarine naj bi bila zakonodajalcu naložena z odločbo ustavnega sodišča št. U-I-290/96 z dne 11. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 49/98 in OdlUS VII, 124). Ker naj zakonodajalec tega ne bi storil, naj bi ravnal v nasprotju z 2. in s 3. členom ustave, izpodbijana določba ZGZS pa naj bi bila še vedno v nasprotju s 147. členom ustave. Člen 20.b naj bi v nasprotju s 14. členom ustave določal različno višino članskega prispevka za podjetnike posameznike in za podjetja (pravne osebe). Ker naj bi bila podjetja zavezana k plačilu prispevka ne glede na to, ali dosegajo dobiček ali ne, naj bi bila določba tudi v nasprotju s 33. členom ustave. V nasprotju z ustavo naj bi 20.b člen bil tudi zato, ker zbornici omogoča preširoko avtonomijo pri določanju višine prispevka. Izpodbijani sklep naj bi bil v nasprotju z ustavo, ker višine prispevka ne veže na dobiček, ampak na prihodek. Poleg tega naj bi nalagal plačilo prispevka za obdobje, ko je rok za uskladitev ZGZS z ustavo že potekel, zakonodajalec pa take uskladitve ni sprejel. Pobudnici predlagata, naj ustavno sodišče izpodbijane zakonske določbe razveljavi, izpodbijani sklep pa odpravi. Med postopkom je bil sprejet zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o davčni službi (v nadaljevanju: ZDS-F), ki je davčno upravo pooblastil za odmero, pobiranje in izterjavo obveznega članskega prispevka. Pobudnici sta pobudo razširili tudi na določbe navedenega zakona, saj menita, da je neskladen z ustavo iz razlogov, zaradi katerih sta izpodbijali drugi odstavek 20. člena.
2. Državni zbor meni, da je pobuda neutemeljena in se pri tem sklicuje na podobne razloge, ki jih navaja vlada v svojem mnenju o pobudi. Vlada pojasnjuje, da drugi odstavek 20. člena ZGZS ne pomeni, da GZS samostojno določa višino prispevka, temveč le, da ga – ob upoštevanju zakonskih kriterijev – odmerja v posamičnih primerih. ZGZS naj bi določil konkretne kriterije za določitev osnove za prispevek in njegovo stopnjo, s čimer naj bi zadostil zahtevam iz 2. in 147. člena ustave. Različna določitev osnove za pravne osebe in za podjetnike posameznike naj bi bila posledica razlik v pravnoorganizacijski obliki. Podobno rešitev naj bi vseboval tudi zakon o Kmetijsko gozdarski zbornici (Uradni list RS, št. 41/99 – ZKGZ). Pooblastilo za spremembo višine prispevka naj bi bilo v korist članov, ker naj bi omogočalo prilagoditev prispevka spremenjenim okoliščinam. Povečanje naj bi smelo biti le posledica odločitve o povečanem obsegu dela GZS, zaradi občutljivosti tega vprašanja pa je zakonodajalec predpisal odločanje z dvotretjinsko večino navzočih članov skupščine. Pooblastilo iz četrtega odstavka 20.b člena ZGZS daje le možnost znižanja prispevka, kar je v korist članov zato naj bi ne bilo v nasprotju s 147. členom ustave. Nadzor države naj bi bil zagotovljen prek Računskega sodišča. Tudi izpodbijani sklep naj ne bi bil v nasprotju z ustavo. Zgolj to, da ga je GZS sprejela, preden je zakonodajalec sledil odločbi ustavnega sodišča št. U-I-290/96, naj ne bi bilo v nasprotju z ustavo. Tretja točka Sklepa 2000 naj bi le konkretizirala merila iz 20.b člena ZGZS. Prenos pooblastila za odmero in pobiranje prispevka na Davčno upravo Republike Slovenije naj bi preprečil dolgotrajne in drage postopke prisilne izterjave na sodiščih. Vlada dalje meni, da pobudnici posebej ne navajata razlogov za protiustavnost ZDS-F in zatrjuje, da njegove določbe niso v neskladju z ustavo. Meni, da je ZDS-F določil obveznost davčne službe, da odmerja, pobira in izterjuje obvezni članski prispevek za GZS.

3. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 28. 9. 2000 sprejelo pobudo za začetek postopka za presojo ustavnosti drugega odstavka 20. člena, 20.b člena in prvega odstavka 20.c člena. Sprejelo je tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 1. člena ZDS-F. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 v nadaljevanju: ZUstS), je takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

4. Pred uveljavitvijo novele ZGZS(1) ni vseboval kriterijev za določitev višine članskega prispevka niti določb o postopku odmere in načinu pobiranja ter izterjave članskega prispevka, ki se je tedaj imenoval članarina. Članarino in njeno višino je določila zbornica sama oziroma upravni odbor zbornice v skladu s statutom in z drugimi splošnimi akti zbornice.(2) ZGS-A določa kriterije za določitev višine članskega prispevka in pooblašča zbornico, da samostojno odmerja in pobira članski prispevek, lahko pa to po pogodbi prenese na DURS. ZDS-F je pooblastil za odmero, pobiranje in izterjavo članskega prispevka obveznih članov GZS (in nekaterih drugih zbornic) davčno upravo (1. člen).
5. Izpodbijani drugi odstavek 20. člena ZGZS se je glasil:

“Zbornica samostojno odmerja in pobira članski prispevek, lahko pa to po pogodbi prenese na Davčno upravo Republike Slovenije.”

Na to določbo se navezuje 1. člen ZDS-F, ki se glasi:

“Davčna uprava odmerja, pobira in izterjuje obvezni zbornični prispevek oziroma članarino od obveznih članov Gospodarske zbornice Slovenije, Obrtne zbornice Slovenije in Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. Medsebojna razmerja določita posamezna zbornica in Davčna uprava s pogodbo.”

6. Pobudnici vztrajata pri presoji drugega odstavka 20. člena ZGZS in razširjata svojo pobudo tudi na 1. člen ZDS-F. Zato je moralo ustavno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, kaj za določbo drugega odstavka 20. člena ZGZS pomeni z uveljavitev ZDS-F.
7. ZDS-F dopolnjuje 3. člen ZDS tako, da daje DURS pooblastilo, da odmerja, pobira in izterjuje obvezni zbornični prispevek za GZS. ZDS-F izrecno ne razveljavlja drugega odstavka 20. člena ZGZS. Vendar je zato, ker ureja enako vsebino, kakor je urejena v drugem odstavku 20. člena ZGZS, drugače, treba ob uporabi uveljavljenih metod razlage pravnih aktov (časovni argument – lex posterior derogat legi priori) šteti, da so določbe drugega odstavka 20. člena ZGZS z uveljavitvijo ZDS-F prenehale veljati. Ker je bila navedena določba ZDS-F sprejeta po vložitvi pobude in po sprejemu sklepa ustavnega sodišča o začasnem zadržanju drugega odstavka 20. člena ZGZS, je mogoče utemeljeno sklepati tudi, da je bil zakonodajalčev namen odpraviti morebitno neustavnost izpodbijane določbe ZGZS. To je mogoče doseči z drugačno novo ureditvijo, ki izrecno ali molče razveljavlja prejšnjo. Zato določbe drugega odstavka 20. člena ZGS ne veljajo več.
8. Ker je izpodbijana določba drugega odstavka 20. člena ZGZS med postopkom prenehala veljati, bi jo lahko ustavno sodišče presojalo le ob izpolnjevanju pogojev iz 47. člena ZUstS, ki jih mora izkazati pobudnik. Pobudnici sta na poziv sodišča sporočili, da vztrajata pri pobudi za oceno drugega odstavka 20. člena ZGZS, nista pa izkazali obstoja pogojev iz 47. člena ZUstS. Zato je bilo treba pobudo v tem delu zavreči.

9. Navedbe pobudnic, da naj bi bile določbe 1. člena ZDS-F v neskladju z ustavo iz istih razlogov, kot drugi odstavek 20. člena ZGZS (gre za navedbe, da je prenos pooblastila iz 20. člena ZGZS na DURS omogočil prisilno izterjavo tudi nezakonito odmerjenih članskih prispevkov in različne zlorabe, ker ni bil določen postopek odmere, pobiranja in izterjave), so neutemeljene. Navedena določba ZDS-F zavezuje DURS, da opravlja odmero, pobiranje in izterjavo obveznega zborničnega prispevka. Gre torej za določbo, ki določa eno od nalog, ki jo opravlja Davčna uprava (določba je tudi sicer uvrščena v poglavje ZDS z naslovom Naloge davčne službe) na podlagi zakona. Po uveljavitvi ZDS-F je pristojnost odmere, pobiranja in izterjave obveznega zborničnega prispevka od članov GZS, Obrtne zbornice Slovenije in Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije prenesena na DURS. Zbornice, navedene v 1. členu ZDS-F, nimajo več pravice izbirati, ali bodo same odmerjale, pobirale in izterjevale članski prispevek ali bodo te naloge s pogodbo prenesle na DURS. DURS odmerja, pobira in izterjuje obvezni članski prispevek po določbah zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in nasl. – ZDavP). zakon med drugim ureja tudi pravna sredstva zoper odločbe DURS, s katerimi se prizadeta oseba brani pred morebitnimi nepravilnimi oziroma nezakonitimi odločbami. Zato določba 1. člena ZDS-F ni v neskladju z ustavo.

10. Izpodbijani 20.b člen ZGZS se glasi:

“Po sprejetju letnih programov dela in finančnih načrtov organov zbornice, združenj dejavnosti in območnih zbornic se članski prispevek zbornici določi z upoštevanjem naslednjih kriterijev:

– za pravne osebe je osnova izračuna seštevek obračunane amortizacije in vkalkuliranih plač v preteklem letu;
– za podjetnike posameznike je osnova izračuna dobiček, ki se ne zmanjša za oprostitve, znižanja in olajšave, ki jih določajo predpisi o dohodnini.
Stopnja za odmero članskega prispevka znaša:
– za pravne osebe 0,0024 osnove iz prejšnjega odstavka,
– za podjetnike posameznike 0,035 osnove iz prejšnjega odstavka.
Obe stopnji iz prejšnjega odstavka se lahko po sklepu skupščine zbornice glede na program dela povečata ali zmanjšata za največ 20 %.
Skupščina zbornice določi najvišji znesek članskega prispevka in pavšalni znesek članskega prispevka za člane, katerih osnove za določitev članskega prispevka ne presegajo določene vrednosti, lahko pa jih tudi oprosti plačila članskega prispevka pod določeno vrednostjo osnov za določitev članskega prispevka iz prve in druge alinee prvega odstavka tega člena.”
11. Določbe 20.b člena ZGZS, ki določajo merila za določitev članskega prispevka zbornici, naj bi bile po mnenju pobudnic zelo ohlapne, torej presplošne in nedoločne tako, da puščajo zbornici preveliko samostojnost pri določanju konkretne višine članskega prispevka, kar naj bi bilo v nasprotju z 2. členom in z drugim odstavkom 147. člena ustave ter naj bi posegale v 33. člen ustave.
12. Prisilne dajatve se po ustavi smejo določati samo z zakonom (147. člen). Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da mora že iz zakona, ki davek uvaja, in ne šele iz podzakonskega predpisa, biti razvidno in predvidljivo, kaj država zahteva od davkoplačevalca (odločba št. U-I-296/95 z dne 27. 11. 1997, Uradni list RS, št. 82/97 in OdlUS VI, 157). Prav tako je ustavno sodišče v tej odločbi navedlo, da gre pri članskem prispevku za javno dajatev in zato zbornica pri določanju višine članarine ne more biti nevezana. V zakonu mora biti določeno vsaj to, kateri obseg dejavnosti GZS se financira s članarino, opredeljeni morajo biti kriteriji za določitev višine članarine ter nadzor države nad določanjem članarine. Njena višina mora biti v sorazmerju s tistim obsegom dejavnosti GZS, zaradi katerega je članstvo obvezno. Na navedeno odločbo ustavnega sodišča se sklicujeta tudi pobudnici, vendar pri tem zatrjujeta, da izpodbijane določbe ZGZS ne sledijo razlagi 147. člena ustave, kot jo je sprejelo ustavno sodišče.
13. Določba 147. člena, kot je razložena v odločbi št. U-I-290/96, od zakonodajalca ne zahteva, da v celoti opredeli merila za določitev višine članskega prispevka, ampak jih mora določiti vsaj okvirno, tako da je višina prispevka sorazmerna z obsegom dejavnosti GZS, zaradi katerega je predpisano obvezno članstvo. Prav tako iz nje ne izhaja, da zahteva po vezanosti članskega prispevka izključuje možnost določitve pavšalnega zneska članarine niti, da bi zbornični organi ne smeli upoštevati plačilne zmogljivosti posameznega zavezanca. Te zahteve so v 20.b členu ZGZS upoštevane. V 20.a členu pa so določene naloge, ki se financirajo s članskim prispevkom. Višina članskega prispevka pa je odvisna od programa dela, ki ga sprejme Skupščina GZS z dvetretjinsko večino (tretji odstavek 11. člena ZGZS). Zakon je določil konkretna merila, ki omogočajo matematični izračun višine prispevka, hkrati pa je zbornici prepustil korekcijo tako izračunanega prispevka glede na predvideni program ter določitev najnižjega (vključno z možnostjo oprostitve plačila) in najvišjega prispevka. Merila za določitev višine članskega prispevka so določena v 20.b členu ZGZS in dajejo zbornici zadostno pravno podlago za določanje (odmerjanje) višine članskega prispevka. Merila so določena tako, da je mogoče na njihovi osnovi neposredno izračunati višino članskega prispevka za posameznega člana. zakon torej ni določil le okvirnih meril, ki naj jih GZS natančneje opredeli v svojih aktih. Tudi določitev pavšalnega zneska članskega prispevka za člane, katerih osnove za določitev članskega prispevka ne presegajo določene vrednosti, ali oprostitev plačila članskega prispevka pod določeno vrednostjo osnov (četrti odstavek 20.b člena), vendar vse v okviru najvišjega zneska članskega prispevka, ki se določi po drugem in tretjem odstavku 20.b člena ZGZS, ustreza navedenim merilom. Prav tako ni sporno pooblastilo skupščini GZS, da na osnovi programa dela poveča ali zmanjša stopnjo članskega prispevka za največ 20 % (tretji odstavek 20.b člena). Kriterij za povečanje ali zmanjšanje je program dela zbornice, ki ga sprejme njena skupščina. Skupščina zbornice sprejme program dela samostojno, vendar mora pri tem upoštevati, da se s članskim prispevkom financirajo samo naloge, določene v 20.a členu ZGZS. Na podlagi sprejetega programa GZS oceni, ali je potrebno in nujno z uporabo pooblastila iz tretjega odstavka 20.b člena povečati ali zmanjšati stopnje članskega prispevka, ki ga določa zakon. Šele na njegovi podlagi sprejme sklep o povečanju ali zmanjšanju članskega prispevka. ZGZS daje GZS zadostno podlago za določanje višine članskega prispevka. Tudi določitev najvišjega zneska članskega prispevka in določitev pavšalnega zneska mora biti v okvirih, ki jih določa zakon. Zato iz navedenih razlogov določbe 20.b člena zakona niso v neskladju s 147. členom ustave.
14. Izpodbijana določba tudi ni v neskladju z jamstvom zasebne lastnine iz 33. člena ustave. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da javne dajatve, ki temeljijo na določbah 146. in 147. člena ustave, same po sebi ne predstavljajo posega v 33. člen ustave (glej na primer odločbo št. U-I-39/97 z dne 16. 12. 1999, Uradni list RS, št. 1/00 in OdlUS VIII, 282). Neutemeljen je očitek pobude, da bi morala biti odmerna osnova dobiček pravne osebe. Članski prispevek, ki so ga dolžne pravne osebe plačevati na podlagi ZGZS, po svoji naravi ni javna dajatev, ki bi bila na tak način povezana z donosom pravne osebe, da bi bila odmerna osnova lahko le njen dobiček (kakršen je osnova za odmero davka od dobička pravnih oseb po veljavni zakonodaji, kot vsaj posredno izhaja iz navedb pobude). Izhajajoč iz vsebine in namena članskega prispevka je ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-290/96 navedlo, da mora biti višina prispevka v sorazmerju s tistim obsegom dejavnosti GZS, zaradi katerega je članstvo obvezno. Namen članskega prispevka je financiranje rednega in nemotenega izvrševanja nalog iz 20.a člena ZGZS, tj. nalog, zaradi katerih je članstvo v zbornici obvezno. Zaradi tega je tudi članski prispevek obvezen in ne more biti vezan izključno na finančno uspešnost člana (na dosežen dobiček). Seveda pa se lahko upoštevajo tudi plačilne zmogljivosti člana, kar omogoča četrti odstavek 20.b člena ZGZS.
15. Izpodbijana določba prvega in drugega odstavka 20.b člena tudi ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave). Splošno načelo enakosti pred zakonom zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. ustavno sodišče pri oceni skladnosti zakonodajne rešitve z načelom enakosti pred zakonom presoja, ali je zakonodajalčevo razlikovanje oziroma nerazlikovanje pravnih razmerij objektivno utemeljeno. Ugotavlja torej, ali ni zakonodajalčevo ravnanje morda arbitrarno, ker za različno ali enako ureditev ne obstajajo razumni in stvarni razlogi. V izpodbijani določbi je predpisana različna osnova za odmero članskega prispevka za pravne osebe in za odmero samostojnim podjetnikom. Različna ureditev je utemeljena v različni pravnoorganizacijski obliki za opravljanje gospodarske dejavnosti, kot jih določa zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZGD). Predvsem gre pri samostojnem podjetniku za fizično osebo, pri gospodarskih družbah pa za pravno osebo. Različen pravni status, ki ga ureja ZGD, pogojuje tudi različno pravno urejanje posameznih družbenih razmerij že v samem ZGD in tudi v drugih predpisih, ki urejajo poslovno in finančno poslovanje gospodarskih subjektov. Z različnim določanjem osnove in stopnje članskega prispevka pa je zakonodajalec upošteval tudi različno gospodarsko moč posameznih kategorij zavezancev. Po oceni ustavnega sodišča gre za stvarno utemeljene razloge, ki so omogočili zakonodajalcu sprejem izpodbijane ureditve (prvi in drugi odstavek 20.b člena). Zato navedene določbe niso v neskladju z ustavo.

16. Posebno vprašanje je, ali ZGZS določa nadzor države nad določanjem članskega prispevka oziroma ali je nadzor, kakor ga določa 20.c člen, takšen, da ga je mogoče oceniti za skladnega s 147. členom ustave.
17. Prvi odstavek 20.c člena pooblašča za nadzor nad določanjem članskega prispevka nadzorni odbor zbornice ali samostojno revizijsko hišo. Drugi odstavek 20.c člena pa določa nadzor nad porabo zbranih sredstev in ne nad določanjem višine članskega prispevka, ter za ta nadzor pooblašča Računsko sodišče Republike Slovenije.
18. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-290/96 navedlo, da mora biti v zakonu določen tudi nadzor države nad določanjem članarine. Kakor izhaja iz določb prvega in drugega odstavka 20.b člena, je že zakonodajalec določil konkretna merila za določanje članskega prispevka, ki se morajo uporabljati pri njegovi odmeri. Na podlagi teh meril je mogoče izračunati članski prispevek za posameznega zavezanca. Zakonitost in pravilnost takšne odmere pa se lahko preverja v postopku s pravnimi sredstvi zoper odločbo o odmeri članskega prispevka. Zakon sicer v tretjem odstavku 20.b člena pooblašča Skupščino GZS, da sme stopnje, določene v drugem odstavku, povečati ali zmanjšati za 20 %. Z uporabo navedenega pooblastila GZS dejansko spreminja konkretno z zakonom določeno stopnjo. Vendar pa, kot je obrazloženo v točki 14, skupščina tega ne počne arbitrarno, temveč na podlagi programa dela, ki ga Skupščina GZS sprejema vsako leto. Merilo morebitnega spreminjanja, z zakonom določene stopnje je program dela in natančen okvir, v katerem je spreminjanje mogoče. Glede na navedeno je mogoče skleniti, da je nadzor, kakor je določen v 20.c členu, takšen, da ga je mogoče oceniti za zadostnega v smislu določbe 147. člena ustave in da ZGZS zaradi navedenega ni v neskladju z ustavo.

19. Pobudnici izpodbijata tudi sklep o določitvi članskega prispevka Gospodarske zbornice za leto 2000. Izpodbijani sklep je določal kriterije za določitev višine članskega prispevka za leto 2000. V 7. točki je izrecno pooblaščal DURS za obračunavanje, pobiranje in izterjavo članskega prispevka za račun GZS ob uporabi ZDavP. Navajata, da je sklep 2000 v nasprotju z ustavo, ker veže višino članskega prispevka na prihodek in ne na dobiček. Predvsem pa naj bi bil v neskladju z ustavo zato, ker je bil sprejet na osnovi ZGZS, za katerega je ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-290/96 ugotovilo, da je v neskladju z ustavo, in sicer celo po izteku enoletnega roka, v katerem bi Državni zbor moral ZGZS uskladiti z ustavo.
20. Izpodbijani sklep je veljal le v letu 2000, kar pomeni, da je med postopkom za oceno ustavnosti in zakonitosti nehal veljati in se lahko uporablja samo še za postopke odmere članskega prispevka za leto 2000, če še niso pravnomočno končani. ustavno sodišče bi zato lahko odločalo o sklepu samo ob izpolnjenih pogojih iz 47. člena ZUstS. Izpolnjevanje pogojev iz 47. člena mora izkazati pobudnik. Pobudnici v vlogah, ki sta jih vložili po že vloženi pobudi, niti v vlogi, s katero sta na poziv ustavnega sodišča sporočili, da vztrajata pri pobudi za oceno drugega odstavka 20. člena ZGZS in jo razširili na določbe 1. člena ZDS-F, nista izkazali pogojev iz 47. člena ZUstS za presojo sklepa 2000, ki je prenehal veljati oziroma se ne uporablja več. Zato je ustavno sodišče pobudo za presojo sklepa 2000 zavrglo.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 25. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o Gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju: ZGZS-A), Uradni list RS, št. 19/00
(2) Člen 20 ZGZS, je bil z ZGZS-A nadomeščen s členi 20 do 20.č.