Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 13. marca 2003

Sklep vrhovnega sodišča št. IV Ips 126/2000 z dne 3. 1. 2001 se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču na Vrhniki v novo odločanje.

1. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo pritožnikovi zahtevi za izredno omilitev kazni tako, da je pravnomočno izrečeno kazen šest mesecev zapora znižalo na tri mesece zapora.
2. Pritožnik zatrjuje kršitve ustavnih pravic in svoboščin v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Meni, da je sodišče postopalo nezakonito, ker je v zvezi z zahtevo za izredno omilitev kazni zaslišalo okrožnega državnega tožilca, čeprav naj postopek ne bi tekel na njegovo zahtevo. Kršena naj bi mu bila pravica do izjave, saj ni bil obveščen o zaslišanju tožilca, ni bil seznanjen z njegovim mnenjem in ni imel možnosti odgovoriti nanj. Vrhovno sodišče naj bi mnenje državnega tožilca sprejelo in odločilo na njegovi podlagi, čeprav je okrajno sodišče v svojem predlogu, na katerega pritožnik prav tako ni mogel odgovoriti, predlagalo ugoditev zahtevi. S tem naj bi bila podana kršitev 14., 22., 28. in 29. člena ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Meni, da vrhovno sodišče ne more opirati svoje odločitve na to, da ni plačal obresti, ki jih zakonita zastopnica niti ne terja, in da bi moralo upoštevati njeno izjavo. Z odločitvijo vrhovnega sodišča naj bi mu bila kršena tudi pravica do osebne svobode iz 19. člena ustave, ker bo moral na prestajanje zaporne kazni, s tem pa tudi pravica do zakonske zveze in družine iz 53. člena ustave.
3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-32/01 z dne 14. 3. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve zadržal izvršitev izpodbijanega sklepa.
4. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
5. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo v spis Okrajnega sodišča na Vrhniki, št. K 139/97.

6. Po 22. členu ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici.
7. Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli glede vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko v njegovo škodo vplivale na odločitev instančnega sodišča. To velja tudi za pisno mnenje nižjega sodišča o utemeljenosti pritožbe (zadeva Niederoest-Huber proti Švici(1)). Pri tem je nepomembno, ali je višje sodišče mnenje nižjega sodišča upoštevalo ali ne. Le stranke so tiste, ki jim mora biti prepuščena odločitev, ali se bodo izjavile o čemerkoli, kar vsebuje sodni spis. Kontradiktoren postopek mora zagotoviti, da se stranka lahko seznani in izjavi o vseh dokazih in vlogah, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča.
8. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP) izhaja iz načela, da imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank (načelo kontradiktornosti), kolikor zakon ne določa drugače (prvi odstavek 16. člena ZKP). Obdolženec ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist (tretji odstavek 16. člena ZKP). Po 419. členu ZKP se zahteva za izredno omilitev kazni vloži pri sodišču, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji. To sodišče razišče, ali so podani razlogi za omilitev, in v okviru tega postopka zasliši državnega tožilca, kadar je postopek tekel na njegovo zahtevo. Zatem prvostopenjsko sodišče poda svoje obrazloženo mnenje in pošlje spise vrhovnemu sodišču (četrti odstavek 419. člena ZKP). Kadar gre za kaznivo dejanje, za katero je postopek tekel na zahtevo državnega tožilca, pošlje vrhovno sodišče pred odločitvijo spis še državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki lahko poda svoj pisni predlog. Iz 22. člena ustave, ki je konkretiziran s 16. členom ZKP, izhaja, da ima obdolženec pravico, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so mu v korist, ter da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. To mora veljati tudi v postopku za izredno omilitev kazni.
9. Iz spisa št. K 139/97 je razvidno, da Okrajno sodišče na Vrhniki pritožniku ni omogočilo, da bi sodeloval v postopku, v katerem je sodišče raziskalo, ali so podani razlogi za omilitev kazni. Pritožniku ni bilo omogočeno, da bi se izjavil tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Zato izpodbijani sklep temelji na postopku, v katerem je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena ustave.
10. Ker je ustavno sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo že iz navedenega razloga, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev ustavnih pravic ni bilo treba spuščati.
11. Ker je ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo, je zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču na Vrhniki v novo odločanje v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Reports of judgements and decisions, 1997-I, št. 29.