Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 20. marca 2003

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1532/99 z dne 5. 1. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah št. In 99/00034 z dne 14. 6. 1999 in s sklepom istega sodišča iste številke z dne 9. 8. 1999 se zavrne.

1. Pritožnica izpodbija v izreku navedene sodne sklepe, izdane v izvršilni zadevi zaradi izterjave 50.000 DEM v tolarski protivrednosti s prodajo nepremičnine. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi pravnomočne sodbe in na predlog upnika s prvim sklepom št. In 99/00034 z dne 14. 6. 1999 najprej dovolilo izvršbo za izterjavo obveznosti, ki jih je imel njen pokojni mož, na solastninskem deležu ene polovice nepremičnine vl. št. 1715 k.o. V. Zakonca sta bila namreč pred uvedbo dedovanja solastnika vsak do ene polovice navedene nepremičnine. Zatem je prvostopenjsko sodišče na predlog upnika s sklepom št. In 99/00034 z dne 9. 8. 1999 izvršbo razširilo tudi na preostalo polovico nepremičnine, ki nikoli ni bila v lasti pokojnika, temveč gre za posebno premoženje pritožnice.
2. Pritožnica in ostali dediči so zoper oba navedena prvostopenjska sklepa vložili ugovora. Izvršba naj bi bila v obeh primerih nedopustna, saj dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Ker je vrednost zapuščine zaradi že prej obstoječih terjatev pasiva, kar izhaja tudi iz sklepa o dedovanju št. D 244/96 z dne 26. 3. 1998, naj bi bila izvršba nedopustna. Upoštevaje, da dediči odgovarjajo le do višine podedovanega premoženja, je nedopustna tudi dovolitev izvršbe na premoženje, ki nikoli ni bilo v lasti pokojnika. O obeh ugovorih je z izpodbijanim sklepom št. III Cp 1532/99 z dne 5. 1. 2000 odločilo višje sodišče kot o pritožbi ter jo zavrnilo.
3. Pritožnica uveljavlja kršitev pravice iz 22. člena ustave (enako varstvo pravic) in 33. člena ustave (pravica do zasebne lastnine in dedovanja). Meni, da je višje sodišče zavrnilo ugovore, ne da bi ocenilo vsa dejstva, ki jih je navedla v ugovorih, odgovorilo pa tudi ni na vsa relevantna pravna vprašanja. Višje sodišče tako ni ocenilo navedb, da podedovano premoženje ne zadošča za pokritje dolgov pok. C. C. Višje sodišče se tudi ni opredelilo do njenega stališča, da je izterjava zapustnikovih obveznosti preko vrednosti podedovanega premoženja nedopustna. Pri tem je sodišče dovolilo izvršbo tudi na premoženje, ki je bilo vedno izključno pritožničina last. Po njenem mnenju je izpodbijani sklep brez razumne pravne obrazložitve, posledično pa je bila tudi v neenakopravnem položaju v odnosu do upnika. Zato naj bi ji bil kršen 22. člen ustave. Zaradi takšne odločitve sodišča naj bi bila kršena tudi pritožničina pravica do zasebne lastnine (33. člen ustave). Njeno lastno (posebno) premoženje se bo namreč zaradi takšnega nepravilnega stališča sodišča zmanjšalo. Njeno lastno premoženje pa se zaradi tega, ker je podedovala dolgove, ki presegajo vrednost podedovanega premoženja, ne sme zmanjšati. Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov ter zadržanje izvršitve izpodbijanih sodnih odločb do dokončne odločitve ustavnega sodišča. S kasnejšo vlogo pritožnica prosi tudi za prednostno obravnavo te zadeve, ker tako njej kot tudi vsem upnikom nastaja s tekom obresti velika škoda.
4. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da dolžniki v navedenem primeru za dolg ne odgovarjajo, ker so dediči, temveč odgovarjajo kot toženci na podlagi pravnomočne sodbe z vsem svojim premoženjem, ki je lahko predmet izvršbe, za nerazdelno plačilo v sodbi navedenega zneska. Po oceni višjega sodišča se zato nižje sodišče kot tudi stranke po nepotrebnem ukvarjajo z vprašanjem, kako odgovarjajo dolžniki, ali odgovarjajo po zakonu o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – ZD) in do kakšne višine.

5. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 11. 7. 2000 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Napovedalo je, da bo presodilo, ali sta bili pritožnici z izpodbijanima sodnima aktoma kršeni človekovi pravici, kot to zatrjuje. Do končne odločitve je zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa.
6. Na kršitev pravice enakega sodnega varstva pravic (22. člen ustave) merita dve zatrjevanji ustavne pritožbe. Prva je trditev, “da pritožbeno sodišče ni ocenilo vseh dejstev, ki jih je pritožnica izrecno navedla v obeh ugovorih”. To trditev obrazloži takole: … sodišče sploh ni ocenilo pritožničinih navedb, da podedovano premoženje ne zadošča za pokritje dolgov pokojnega … Sodišče ni ocenilo pritožničinih navedb, da je izterjava zapustnikovih obveznosti, ki presega vrednost podedovanega premoženja, nedopustna …” Tako da je sodišče pritožničine ugovore na oba izvršilna sklepa zavrnilo, “ne da bi svoje stališče razumno obrazložilo”.
7. Če sodna odločitev prikrajša stranko za obrazložitev, zakaj so njeni ugovori zavrnjeni, gre res lahko za odstopanje od uzakonjenih in uveljavljenih standardov sodnega varstva pravic in torej za kršitev pravice do enakega (sodnega) varstva pravic, ki ga vsakomur zagotavlja ustava v svojem 22. členu.
8. Toda take kršitve izpodbijani sklep višjega sodišča ne zagreši. Povsem jasno namreč obrazloži, da je v obravnavani izvršilni zadevi izvršilni naslov pravnomočna sodba, na podlagi katere je vsak od tožencev solidarno dolžan plačati vtoževani znesek, in da zato v tej izvršilni zadevi vprašanjem o dedovanju, dedičih (čeravno prav teh, ki so hkrati dolžniki), obsegu dediščine pa tudi o omejitvah odgovornosti dedičev ni mesta. S tem je višje sodišče nedvoumno odgovorilo tudi na oba ugovora pritožnikov: zavrnilo ju je kot pravno neupoštevna.
9. Drugi očitek, ki smiselno izhaja iz ustavne pritožbe, je očitek arbitrarnosti odločitve pritožbenega sodišča. Kot je ustavno sodišče že mnogokrat pojasnilo, v ustavni pritožbi ni mogoče ocenjevati, ali ne gre morda v izpodbijanih posamičnih aktih za zmotno oziroma napačno uporabo materialnega ali procesnega prava samo po sebi. Če pa je uporaba prava samovoljna in ne izhaja iz norm, na katere se sklicuje, pa tudi ne iz pravnega reda v celoti, kadar na primer sodišče normo uporabi nerazumno, v nasprotju z njeno črko in duhom, gre lahko za kršitev človekove pravice prizadetega, in sicer za kršitev že navajane pravice do enakega varstva pravic.
10. Take kršitve v izpodbijanem sklepu ni. Jasno obrazloženo pravno stališče, ki ga v njem zavzema pritožbeno sodišče, ima oporo tako v naši normativni ureditvi kot tudi v sodni praksi. Kateri zakonski določbi konkretno naj bi sodna odločitev očitno nasprotovala oziroma katera konkretna zakonska določba naj bi bila arbitrarno uporabljena, ustavna pritožnica ne pove. Tudi ne zatrjuje, da bi izpodbijana odločitev nasprotovala sodni praksi.
11. Pritožnica omenja še kršitev njene pravice do zasebne lastnine (33. člen ustave). Očitek je neutemeljen. V tem izvršilnem postopku ne gre za vprašanja o premoženjskih pravicah, o njih je odločeno v izvršilnem naslovu, temveč za uresničevanje teh pravic po pravni poti. Pravica do zasebne lastnine bi lahko bila v obravnavanem primeru morda kršena v postopku, v katerem je izvršilni naslov nastal. Vprašanj iz pravde ni mogoče prenašati v izvršilni postopek, ki temelji na pravnomočni sodbi.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.