Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 13. marca 2003

Sklep vrhovnega sodišča št. IV Ips 32/2000 z dne 20. 4. 2000 se razveljavi in se zadeva vrne vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Ustavni pritožnik je bil v postopku o prekršku obsojen za cestnoprometni prekršek. Sodnik za prekrške mu je izrekel denarno kazen in stransko kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Proti tej odločbi se je njegova zagovornica pritožila na Senat za prekrške, ki je dne 3. 2. 2000 pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo sodnika prve stopnje. Ustavni pritožnik in njegova zagovornica sta odločbo Senata za prekrške prejela 20. 3. 2000 in zoper to odločbo dne 4. 4. 2000 vložila zahtevo za sodno varstvo pri Sodniku za prekrške v Žalcu. Ta jo je 7. 4. 2000 posredoval vrhovnemu sodišču, ki jo je 20. 4. 2000 s sklepom zavrglo kot prepozno, saj je na vrhovno sodišče prispela po izteku petnajstdnevnega roka.
2. Zoper sklep vrhovnega sodišča je ustavni pritožnik vložil ustavno pritožbo, v kateri se sklicuje na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-279/99 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 33/00 in OdlUS IX, 59). Ta ugotavlja, da je 202. člen zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. – v nadaljevanju: ZP) v neskladju z ustavo, ker ne dovoljuje zahteve za sodno varstvo v primerih, ko je bila izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V drugi točki izreka zahteva, da mora državni zbor protiustavnost odpraviti v roku šestih mesecev. V tretji točki izreka določa, da je do odprave te protiustavnosti mogoče vložiti zahtevo za sodno varstvo tudi zoper odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnji, če je bila izrečena kazen prenehanja vozniškega dovoljenja, rok za vložitev tega pravnega sredstva zoper odločbo, ki je bila vročena obdolžencu pred objavo odločbe ustavnega sodišča, pa začne teči naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Ker je bila odločba ustavnega sodišča objavljena 14. 4. 2000, je rok za vložitev zahteve za sodno varstvo potekel 30. 4. 2000. Ustavni pritožnik je zahtevo za sodno varstvo vložil 4. 4. 2000, k vrhovnemu sodišču je prispela 7. 4. 2000, zato nikakor ne more biti prepozna. S tem, ko je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, naj bi mu bilo kršeno enako varstvo pravic iz 22. člena ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi.

3. Ustavno sodišče je sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo.
4. Po določbi 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
5. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem, pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.
6. Izpodbijani sklep vrhovnega sodišča temelji na stališču, da je bila vložena zahteva za sodno varstvo prepozna, ker je prispela k vrhovnemu sodišču prepozno, 7. 4. 2000, tj. po preteku petnajstdnevnega roka od prejema odločbe dne 20. 3. 2000. Vrhovno sodišče je svojo odločitev oprlo na 201. člen ZP, po katerem je treba zahtevo za sodno varstvo vložiti pisno pri vrhovnem sodišču v 15 dneh od vročitve odločbe druge stopnje.
7. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-279/99 z dne 16. 3. 2000 začasno omogočilo vložitev zahteve za sodno varstvo tudi v primeru izreka stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. S tretjo točko izreka je namreč določilo rok za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper odločbo, ki je bila obdolžencu vročena pred objavo odločbe. Odločba je bila objavljena dne 14. 4. 2000, rok za vložitev je začel teči 15. 4. 2000, iztekel pa se je 30. 4. 2000. Rok, ki ga je ustavno sodišče določilo z navedeno odločbo, je neodvisen od zakonsko določenega roka za vložitev zahteve za sodno varstvo. Vrhovno sodišče je zahtevo za sodno varstvo prejelo 7. 4. 2000, o njej je odločalo 20. 4. 2000, tedaj pa je imel pritožnik še odprt rok. Pritožnik je sicer zahtevo za sodno varstvo vložil v času, ko ta še ni bila dovoljena, ko pa je vrhovno sodišče o njej odločalo, je navedena odločba ustavnega sodišča že predstavljala veljavno pravo, ki je pritožniku v konkretnem primeru omogočalo vložiti zahtevo za sodno varstvo. Ko je pritožnik prejel izpodbijano odločitev vrhovnega sodišča (9. 5. 2000), pa je z navedeno ustavno odločbo odprt rok za vložitev zahteve za sodno varstvo že potekel.
8. Ker sodišče ni upoštevalo odločbe ustavnega sodišča, je prišlo do tako očitno napačne uporabe procesnega prava, da je bilo s tem poseženo v pritožnikovo pravico iz 22. člena ustave.
9. Ker je ustavno sodišče sklep razveljavilo, je zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Fišer in Tratnik. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje. Sodnik Fišer je dal odklonilno ločeno mnenje.