Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 3. aprila 2003

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 169/97 z dne 13. 9. 2000, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 44/97 z dne 10. 4. 1997 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. K 98/96 z dne 12. 12. 1996 se glede dejanja, opisanega v točki I. 1 izreka navedene sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti, glede odločbe o kazenski sankciji in glede odločbe o stroških, kolikor se nanašajo na A. A., ter glede odločbe o vštetju pripora razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo sojenje.
2. V preostalem delu se ustavna pritožba zoper sodbe, navedene v 1. točki izreka, zavrne.
3. Stroške postopka z ustavno pritožbo nosi pritožnik sam.

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil pritožnik obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 212. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečeni sta mu bili kazen pet let zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za dobo petih let. Z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča je bila zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo. Pritožnik predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču ter povrnitev stroškov postopka.
2. Pritožnik izpodbija stališče Vrhovnega sodišča v zvezi s preiskavo poslovnih prostorov družbe C., ki je bila opravljena dne 22. 5. 1996 med 15.40 in 17.30 uro. Navaja, da je tudi Vrhovno sodišče ugotovilo, da so bili poslovni prostori na istem naslovu kot njegovo prebivališče, in da bi moral biti o hišni preiskavi obveščen. Ker ni bil, naj bi bil kršen tretji odstavek 36. člena ustave in 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Ne strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča, da ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe. Meni, da bi moral biti dokaz, ki je bil najden pri hišni preiskavi (tj. ročna ura znamke Casio), izločen. Nadalje bi moral biti izločen dokaz, pridobljen s preiskavo kombiniranega vozila, tj. pomični viličasti ključ. Pritožnik se namreč ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, da kombiniranega vozila, ki ni avtodom ali drugo po namenu podobno vozilo, ni mogoče opredeliti kot tuje stanovanje ali tuj prostor, glede katerih je v drugem odstavku 36. člena ustave določena sodna odredba za njihovo preiskavo. Pritožnik meni, da se nedotakljivost stanovanja iz 36. člena ustave nanaša tudi na osebne avtomobile in na druga prevozna sredstva.
3. Pritožnik nadalje izpodbija izrečeno stransko kazen izgona tujca iz države. Ta kazen naj mu ne bi smela biti izrečena, ker že od rojstva živi v Sloveniji, kjer je obiskoval šole, se poročil (in se razvezal) in ima dva mladoletna otroka, starše in druge sorodnike. Poleg tega naj bi bil izrek te kazni postal nedopusten, ker je bil z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0301-11/02-XVII-194.568 z dne 20. 11. 2000 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. Z izrečeno stransko kaznijo naj bi sodišče kršilo 32. člen (svoboda gibanja), 54. člen (pravice in dolžnosti staršev) in 56. člen ustave (pravice otrok) ter 3. člen 4. Protokola k EKČP. Pritožnik tudi meni, da naj bi bil kazenski postopek trajal nerazumno dolgo in da mu je bila s tem kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen ustave).
4. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 10. 10. 2002 ustavno pritožbo v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrglo, v preostalem delu pa sprejelo v obravnavo.
5. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.
6. Ustavno sodišče je v postopku pregledalo spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. K 98/96.

7. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) se ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice. Glede na to ustavno sodišče ni presojalo, ali so bile z izpodbijanimi sodbami kršene določbe zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP), ki jih navaja pritožnik, ampak se je omejilo na presojo zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.
8. V zvezi s preiskavo prostorov na Lendavski ulici 23b v Murski Soboti, ki je bila opravljena dne 22. 5. 1996 (sodna odredba in izpodbijane sodbe govorijo o preiskavi prostorov družbe C., d.o.o.), pritožnik trdi, da je bil s tem, ker o njej ni bil obveščen, kršen tretji odstavek 36. člena ustave, in da bi moral biti dokaz, pridobljen v tej preiskavi, tj. ročna ura znamke Casio, že zaradi tega izločen.
9. Pritožnik je ves čas postopka uveljavljal, da je šlo v spornem primeru za preiskavo “stanovanja oziroma poslovnih prostorov” in da je bila zato, ker o njej ni bil obveščen, kršena določba prvega odstavka 216. člena ZKP.(1) Prvostopenjsko sodišče je ugovor pritožnikovega zagovornika zavrnilo z utemeljitvijo, da so bile vse hišne preiskave opravljene v skladu z ustavo in z ZKP. Drugostopenjsko sodišče je navedlo, da je bila preiskava opravljena v skladu z določbami 215. člena in 216. člena ZKP in da to izhaja iz zapisnika o izvedbi preiskav. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je bil s tem, ker pritožnik ni bil obveščen o preiskavi, kršen četrti odstavek 216. člena ZKP,(2) vendar pa ni podana niti absolutna niti relativna bistvena kršitev postopka. Ker naj bi zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala le, da obdolženec o preiskavi ni bil obveščEn, naj bi šlo za položaj iz četrtega odstavka 216. člena ZKP. Za primer kršitve te določbe 219. člen ZKP3 ne določa izločitve dokazov, kršitev pa naj tudi ne bi vplivala na zakonitost sodne odločbe. Prvi odstavek 216. člena ZKP naj bi bil uporabljiv le v primeru, če bi šlo za preiskavo garderobnih omaric, pisalnih miz ipd., ko bi šlo za poseg v zasebnost, vendar pa naj pritožnik tega ne bi uveljavljal.
10. Prvi odstavek 36. člena ustave zagotavlja nedotakljivost stanovanja. Po tretjem odstavku istega člena ima pri preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. Pri razlagi ustavnih določb je treba izhajati iz namena ustave, da ustavnih pravic ne prizna le formalno in teoretično, temveč mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic (prim. odločbo št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, OdlUS VII, 231). Če naj bo pravica iz tretjega odstavka 36. člena ustave učinkovita, jo je treba razumeti tako, da mora organ, pristojen za odreditev oziroma za izvedbo preiskave, obvestiti o tem osebo, katere stanovanje oziroma prostori se preiskujejo. Táko obvestilo ni potrebno le pod pogoji, pod katerimi so dopustni posegi v ustavne pravice, tj. da je izjema določena z zakonom in da je v skladu z načelom sorazmernosti.
11. Ker izpodbijane sodbe izhajajo s stališča, da je bil dokaz, ki bi moral biti po pritožnikovem mnenju izločen, pridobljen v preiskavi prostorov gospodarske družbe in ne stanovanja, je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali pravica iz tretjega odstavka 36. člena ustave velja tudi v primeru preiskave prostorov, kjer opravljajo svojo dejavnost gospodarske družbe.
12. Temeljni elementi za razumevanje jamstva nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena ustave izhajajo iz odločbe št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 (OdlUS IV, 38). Prav z nedotakljivostjo stanovanja je varovana zasebnost kot “v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjena celota njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega”. Zaradi varstva te zasebnosti so bivališče, dom, stanovanje posebej varovan ne le v slovenski ustavi, temveč predstavljajo običajen sestavni del kataloga z ustavo zagotovljenih človekovih pravic v demokratičnih državah.
13. Izhajajoč iz namena jamstva je predmet varovanja zaključena celota prostorov, ki jih oseba uporablja za bivanje, kjer živi sama ali skupaj z bližnjimi ter skrito pred očmi javnosti in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli vpogled v najbolj skrita področja svojega življenja. Gre za prostore, kjer oseba upravičeno pričakuje, da se jo pusti pri miru, ker je tam doma. V tem smislu je treba razumeti pojma “stanovanje” in “drugi tuji prostori”, uporabljena v 36. členu ustave.(4) Tudi pravica iz tretjega odstavka 36. člena ustave se zato nanaša na preiskavo stanovanja in drugih prostorov v opisanem smislu izrazov.
14. Pritožnik je ves čas postopka zatrjeval, da preiskani prostori na Lendavski ulici 23b v Murski Soboti predstavljajo “stanovanje oziroma poslovne prostore”. Niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče se nista opredelila do tega ugovora, čeprav je bilo od odgovora nanj odvisno, ali bi moral biti pritožnik na podlagi tretjega odstavka 36. člena ustave obveščen o preiskavi navedenih prostorov, in posledično, ali bi moral(i) biti v preiskavi pridobljen(i) dokaz(i) glede na določbo drugega odstavka 18. člena ZKP izločen(i). Vrhovno sodišče je na táko nepopolno ugotovljeno dejansko stanje oprlo svoj sklep, da pritožnik ni izkazal, da bi šlo za položaj iz prvega odstavka 216. člena ZKP, in s tem posredno zavzelo stališče, da ni šlo za prostore, varovane s tretjim odstavkom 36. člena ustave. S tem so sodišča kršila jamstvo enakega varstva pravic (22. člen ustave). Ta določba namreč zahteva, da sodišče vzame navedbe stranke na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev v zadevi bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli.
15. Glede na to, da v postopku ni bilo ugotovljeno, ali so preiskani prostori na Lendavski ulici 23b v Murski Soboti predstavljali stanovanje v smislu 36. člena ustave, ustavno sodišče ni moglo presoditi, ali je podana kršitev tretjega odstavka 36. člena ustave.
16. Glede na ugotovitev o obstoju kršitve 22. člena ustave, katere posledica je – kot bo obrazloženo v nadaljevanju: – razveljavitev izpodbijanih sodb v relevantnem delu, se ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v presojo o obstoju kršitve 8. člena EKČP.(5)

17. Pritožnik nadalje izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, po katerem kombiniranega vozila, ki ni avtodom ali drugo po namenu podobno vozilo, ni mogoče opredeliti kot tuje stanovanje ali tuj prostor, glede katerih je v drugem odstavku 36. člena ustave določena sodna odredba za njihovo preiskavo. Pritožnik meni, da se nedotakljivost stanovanja iz 36. člena ustave nanaša tudi na osebne avtomobile in druga prevozna sredstva. Ker preiskava kombiniranega vozila Renault Trafic reg. št. LJ 89-06 P ni bila opravljena na podlagi sodne odredbe, naj dokaza, pridobljenega s to preiskavo (tj. pomičnega viličastega ključa), ne bi bilo dopustno uporabiti.
18. Izpodbijano stališče Vrhovnega sodišča ni v neskladju z drugim odstavkom 36. člena ustave, po katerem ne sme nihče brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati.
19. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je za pojem stanovanja oziroma drugih prostorov v smislu 36. člena ustave bistveno, da gre za zaključeno prostorsko enoto, namenjeno in uporabljano za bivanje ter skrito pred očmi javnosti. Iz navedb ustavne pritožbe ne izhaja, da bi bilo preiskano vozilo treba šteti za stanovanje oziroma druge prostore, varovane s 36. členom ustave. Prevozno sredstvo praviloma ni na tak način zaprt prostor, v katerem bi lahko utemeljeno pričakoval zasebnost. Da bi kombinirano vozilo, preiskano v obravnavani zadevi, utemeljevalo izjemo, pritožnik ne zatrjuje.

20. Tretji pritožnikov očitek se nanaša na izrek stranske kazni izgona tujca iz države. Pritožnik je navedel in izkazal, da je bil po vročitvi izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. Po ugotovitvi o obstoju kršitve 22. člena, katere posledica je – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – razveljavitev izpodbijanih sodb tudi glede odločbe o kazenski sankciji, izrečene pritožniku, se v presojo o obstoju kršitev, povezanih z odločbo o izreku stranske kazni, ni bilo treba spuščati. Pritožnik je namreč želel doseči, da bi sodišča počakala na odločitev o njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo. Ker je bilo o tej prošnji že odločeno, bo sodišče v novem postopku to dejstvo moralo upoštevati.

21. Po ugotovitvi, da je bila pritožniku z izpodbijanimi sodbami kršena ustavna pravica, jih je ustavno sodišče v relevantnem delu, razvidnem iz 1. točke izreka te odločbe, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS razveljavilo in vrnilo zadevo v tem delu v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču (1. točka izreka). V novem sojenju bo moralo sodišče odločiti ob upoštevanju stališč, navedenih v tej odločbi.
22. V preostalem delu je ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka izreka).
23. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

24. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Določba se glasi: “Pri hišni preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskujejo, ali njegov zastopnik.”

(2) Določba se glasi: “Če se opravi preiskava v prostorih državnih organov, podjetij ali drugih pravnih oseb, se povabi njihov predstojnik, naj bo pri preiskavi navzoč.”

(3) Določba se glasi: “Če je bila preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča (prvi odstavek 215. člena), ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (prvi in tretji odstavek 216. člena), ali če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka prejšnjega člena, ne sme sodišče opreti svoje odločbe na tako pridobljene dokaze.”

(4) Enako stališče zavzema tudi Komentar ustave, ko navaja, da je z besedo stanovanje treba razumeti stanovanje v ožjem smislu, hotelske sobe in sploh vse prostore, v katerih ima državljan pravico do pričakovane zasebnosti. Zupančič, v Šturm (ured.), Komentar ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 388.

(5) Določba se glasi: “(1) Vsakdo ima pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja. (2) Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.”