Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 3. aprila 2003

1. Sodba vrhovnega sodišča št. I Up 237/2001 z dne 21. 2. 2002 in sodba upravnega sodišča št. U 1920/98 z dne 10. 1. 2001 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne v novo odločanje upravnemu sodišču.
3. Stroške postopka z ustavno pritožbo nosi pritožnik sam.

1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper sodbo upravnega sodišča. Upravno sodišče je tožbo pritožnika zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor zavrnilo.
2. Pritožnik navaja, da je upravni organ izdal investitorjema, ki sta njegova soseda, lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjskega prizidka v višini obstoječe hiše. Pred tem naj bi investitorja že pridobila lokacijsko dovoljenje za gradnjo enakega objekta manjših dimenzij (9 metrov x 3 metre namesto sedanjih 9 metrov x 3,70 metra) pod pogojem, da bo od meje pritožnika oddaljen vsaj dva metra. Z drugim lokacijskim dovoljenjem naj bi se bistveno spremenili pogoji gradnje prizidka k hiši. Upravno sodišče naj bi na seji zavzelo stališče, da je bilo drugo lokacijsko dovoljenje izdano v skladu z materialnimi predpisi in glede pritožnikovega ugovora o zasenčenosti menilo, da prizidek ne bo bistveno zmanjšal osončenosti sosednjega zemljišča, čeprav pri tem ni upoštevalo izvedenskega mnenja, ki ga je predložil pritožnik. Vrhovno sodišče naj bi menilo, da sosed mejaš ne more vplivati na lokacijo objekta z ugovori, ki nimajo podlage v strokovnih rešitvah prostorskih ureditvenih pogojev ter v predpisanih normativih in soglasjih, med katerimi osončenost zemljišča kot posebno relevanten pogoj ni določen. Vrhovno sodišče naj bi pritožniku očitalo, da je ugovor glede osončenosti uveljavljal šele v upravnem sporu. Pritožnik navaja, da ni jasno, katero lokacijsko dovoljenje velja. Upravni organ naj ne bi pojasnil, kaj je s prvim lokacijskim dovoljenjem in zakaj je z novim dovoljenjem povečal dimenzije objekta ter izpustil zahtevo, da mora biti objekt oddaljen od meje pritožnika vsaj dva metra. Upravni organ naj v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ne bi upošteval njegovih večkratnih ugovorov, da bo objekt bistveno zmanjšal osončenost njegovega zemljišča in objektov na njem, o čemer se je lahko prepričal tudi sam. Upravni organ naj bi bil dolžan povabiti strokovnjaka, ki bi ocenil vpliv objekta na sosednje zemljišče. Ker tega ni storil, naj bi bilo lokacijsko dovoljenje nezakonito. Nepravilno naj bi bilo tudi stališče sodišča, da izvedenskega mnenja o nastanku večje škode (80-odstotno zmanjšanje pridelkov na vrtu) ni mogoče upoštevati zato, ker ga je predložil šele v upravnem sporu. Pritožnik poudarja, da upravni organi in sodni organi niso dovolj zaščitili njegovih interesov, ki jih ima kot mejaš. Pritožnik meni, da bi upravno sodišče bilo dolžno izvesti glavno obravnavo, kot je predlagal, in ne odločiti na seji. Zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka. Z navedenimi razlogi pritožnik utemeljuje kršitev 14. člena ustave (enakost pred zakonom) in 22. člena ustave (enako varstvo pravic).

3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom z dne 18. 6. 2002 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) predložena Ministrstvu za okolje in prostor, upravnemu sodišču, Vrhovnemu sodišču, na podlagi 22. člena ustave pa tudi prizadeti stranki, ki nanjo niso odgovorili.
4. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz navedene določbe med drugim izhaja, da mora biti zagotovljeno enakopravno obravnavanje strank, udeleženih v postopku. Stranki mora biti v postopku omogočeno, da se v sporu izjavi tako glede pravnih kot glede dejanskih vprašanj ter o navedbah nasprotne stranke. Ta pravica zagotavlja, da bo posameznik v razmerju do države v položaju subjekta, in s tem preprečuje, da bi se posameznik pretvoril le v objekt državnega odločanja.
5. Iz prvega odstavka 50. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju: ZUS) izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji) samo, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave (drugi odstavek 50. člena ZUS).
6. Glavna obravnava v upravnem sporu predstavlja glede na 22. in 23. člen ustave pogoj za zagotovitev enakosti orožij tožnika in toženca v upravnem sporu oziroma je pogoj za zagotovitev poštenega sojenja. Upravni postopek predstavlja praviloma enostransko razmerje med upravnim organom in stranko, šele v upravnem sporu se srečata organ in stranka procesno v enakopravnem razmerju. Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, ali so v odločbi ugotovljena dejstva skladna s spisi, ali je iz njih napravljen pravilen sklep, ali so bila kršena bistvena pravila upravnega postopka in ali je bil materialnopravni predpis uporabljen oziroma ali je bil pravilno uporabljen.(1) Tudi teorija poudarja, da mora upravno sodišče, kadar presoja zakonitost upravnega akta, na glavni obravnavi izvesti tiste dokaze, glede katerih stranke zatrjujejo, da niso bili izvedeni ali niso bili izvedeni pravilno, ali če dejstva kažejo, da jih je treba presoditi drugače, kot so bili presojeni pri organu, ki je akt izdal.(2) Teorija še dodaja, da Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) zahteva, da sodišče v sporu zagotovi obravnavo, torej kontradiktorni postopek, kjer stranke lahko ponujajo dokaze in spodbijajo nasprotne navedbe, kar je element javnega sojenja. ZUS, ki strankam ne bi zagotavljal javne obravnave, ki je brez privolitve strank ni mogoče izključiti, ne bi zagotavljal spora polne jurisdikcije in ne bi ustrezal procesnim zahtevam EKČP in Evropskega sodišča(3).
7. Iz vpogleda v spis upravnega sodišča št. U 1920/98 izhaja, da je pritožnik v tožbi s tem, ko je zahteval izvedbo posameznih dokazov, zahteval, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. V tožbi je med drugim uveljavljal razlog nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kar kaže na spornost ugotovljenega dejanskega stanja. Upravno sodišče v obravnavanem primeru ni sledilo pritožnikovemu predlogu, naj odloči na glavni obravnavi (tako ga je tudi samo opredelilo), ampak je ocenilo, da odločitev sodišča po opravljeni glavni obravnavi ne bi bila drugačna, zato je sodišče v skladu z načelom ekonomičnosti postopka svojo odločitev sprejelo na seji. Vrhovno sodišče je v sodbi zavzelo stališče, po katerem očitek procesne kršitve, da je sodišče prve stopnje odločalo brez glavne obravnave, nima podlage, ker naj tožnik ne bi zahteval glavne obravnave v tožbi. Glede na navedeno in glede na obrazložitev v 6. točki te odločbe je takšna razlaga določbe 50. člena ZUS sodišč z vidika pravice iz 22. člena ustave nesprejemljiva. Zato je ustavno sodišče razveljavilo sodbi vrhovnega in upravnega sodišča in zadevo vrnilo v novo odločanje upravnemu sodišču (2. točka izreka).
8. Ker je ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz tega razloga, se ni bilo treba spuščati v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev.
9. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Modrijan, M.: Načeli ustnosti in javnosti v upravnem sporu, Pravosodni bilten št. 1/2000, str. 21.

(2) Jerovšek, T.: Predpisi o upravnem sporu, 1998, str. 43.

(3) Jerovšek, T.: Nova ureditev upravnega spora, Podjetje in delo št. 5-6/1999, str. 696.