Na podlagi 10. člena statuta Občine Slovenska Bistrica (Uradni list RS, št. 34/95, 72/99 in 65/02) in v skladu s 15. členom odloka o oskrbi z vodo na območju Občine Slovenska Bistrica (Uradni list RS, št. 65/02) je Občinski svet občine Slovenska Bistrica na 4. redni seji dne 31. 3. 2003 sprejel

S tem pravilnikom se določa tehnična izvedba in uporaba javnih vodovodnih objektov in naprav (v nadaljnjem besedilu: vodovodnih sistemov) na območju Občine Slovenska Bistrica pod pogoji, ki so sestavni del odloka o oskrbi z vodo na območju Občine Slovenska Bistrica (Uradni list RS, št. 65/02).

Ta pravilnik je obvezen za vse udeležence pri planiranju, projektiranju, v upravnem postopku, pri gradnji, komunalnem opremljanju in uporabi vodovodnih sistemov na območju Občine Slovenska Bistrica.

Pravilnik po posameznih poglavjih, ki vsako zase predstavljajo zaključeno celoto, ureja naslednja področja:
– definicije javnih vodovodnih sistemov po namenu uporabe in sestavnih delih;
– tehnične normative;
– postopke za izdajo soglasij k nameravanim gradnjam ali ukrepom, ki posredno ali neposredno vplivajo na vodovodne sisteme ter revizije projektov vodovodnih sistemov ali njihovih delov;
– tehnične pogoje za upravljanje.

Varovanje količine in kvalitete vodnih virov ter način oskrbe porabnikov z vodo v primerih višje sile (omejitev razpoložljivih količin vode) predstavljajo posebno področje tehnične izvedbe ter uporabe vodovodnih sistemov in jih urejujejo:
– zakon o vodah (Uradni list RS, št. 67/02),
– prostorski akti Občine Slovenska Bistrica z določenimi vodovarstvenimi območji in
– pravilnik oskrbe z vodo v primeru izrednih razmer.
Občina dopolni svoje prostorske akte z vodovarstvenimi območji ter sprejme pravilnik oskrbe z vodo v primeru izrednih razmer najkasneje v 2 letih po uveljavitvi tega pravilnika o tehnični izvedbi in uporabi vodovodnih objektov in naprav na območju Občine Slovenska Bistrica.

Poleg določil tega pravilnika morajo upravljavci in uporabniki vode iz javnega vodovodnega omrežja ali uporabniki njegove požarnovarnostne funkcije (v nadaljnjem besedilu: uporabniki) upoštevati tudi:
– vse veljavne zakone, predpise, odloke in pravilnike za tovrstno dejavnost,
– slovenske (SIST, SIST EN, SIST ISO), evropske (EN), mednarodne (ISO), ki so navedeni v posameznih poglavjih tega pravilnika, ter
– navodila proizvajalcev uporabljene vodovodne opreme.
Za vsa področja, ki jih ta pravilnik ne obravnava, veljajo določila Slovenskega standarda PSIST prEN 805 – Oskrba z vodo – zahteve za sisteme in sestavine zunaj zgradb.

Naprave in objekti uporabnikov in upravljavcev so definirani v odloku o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Slovenska Bistrica (Uradni list RS, št. 65/02).

Uporabniki vode iz javnega vodovoda so fizične in pravne osebe, ki uporabljajo vodo iz javnega vodovoda za katerekoli namene, tudi za požarnovarnostno funkcijo.
Upravljavec ali upravljavci vodovodnih sistemov so tiste pravne osebe, ki imajo z občino sklenjeno pogodbo o dejavnosti javne oskrbe z vodo.

Javni vodovodni sistem je sklop objektov, naprav in omrežja, ki so namenjeni pridobivanju, tehnološki obdelavi, transportu in razdelitvi vode porabnikom.

Glede na vrsto komunalne rabe se javni vodovodi delijo na:
– javne vodovode za oskrbo prebivalstva z vodo,
– javne vodovode za protipožarne namene in javno rabo (pranje javnih površin, zalivanje parkovnih površin – zelenic itd.).
Glede na namen preskrbe se javni vodovodi delijo na:
– javne vodovode za sanitarne potrebe,
– javne vodovode za protipožarne potrebe,
– javne vodovode za tehnološke potrebe,
– javne vodovode za kombinirano porabo, ki dobavljajo vodo za sanitarne in protipožarne ali za sanitarne, protipožarne in tehnološke potrebe.

Sestavni deli vodovodnih sistemov so:
– naprave za pridobivanje in pripravo vode (zajetja, vodnjaki, drenaže bogatenja vodnih virov, črpališča, naprave za čiščenje in pripravo vode),
– naprave za hranjenje, transport in razdeljevanje vode (vodohrani, razbremenilniki, prečrpalnice, regulacijske in telemetrijske postaje, nadzorni centri, vodovodno omrežje, vodovodni priključki),
– interna vodovodna napeljava,
– pomožni objekti (delavnice, skladišča, upravna poslopja itd.).

Splošni tehnični normativi so normativi, ki po svojih temeljnih namenih veljajo pri vseh ostalih tehničnih normativih ter jih sestavljajo naslednji elementi:
– kakovost vode,
– količina vode,
– pretočne hitrosti,
– tlak v omrežju,
– toplotna zaščita vodovodov,
– zaščita vodovoda pred mehanskimi vplivi in onesnaženjem,
– varovanje vodovodnega omrežja in objektov.

Končni namen porabe (sanitarni, protipožarni, tehnološki) je kriterij za določanje kakovosti vode. Kakovost vode za znani končni namen porabe je določena z veljavnimi predpisi in pravilniki.
Voda iz javnega vodovoda mora na uporabnikovem priključku ustrezati kakovosti za pitno vodo v skladu s pravilnikom o zdravstveni ustreznosti pitne vode (Uradni list RS, št. 46/97, 54/98, 7/00).
Voda, ki je namenjena samo za protipožarni namen ali za tehnološke potrebe, je lahko slabše kakovosti od predpisane za pitno vodo, če se dobavlja po posebnem vodovodnem sistemu.
Kakovost vode, ki se razlikuje od kakovosti za pitno vodo, si morajo uporabniki zagotoviti sami z uporabo lastnih pripomočkov in naprav.

Razpoložljive in končne količine porabe vode so osnova za določanje maksimalnih količin dobavljene vode. Pri kombiniranih vodovodnih sistemih velja kot končna količina višja količina. Končne količine porabe vode so omejene s soglasjem upravljavca vodovodnega sistema.
Obstoječa poraba vode je poraba vode obstoječih porabnikov vseh vrst (gospodinjskih, industrijskih, javnih obrtnih itd.) priključenih na vodovodni sistem.
Predvidena poraba je pričakovana poraba glede na spremembe strukture porabnikov, gostote prebivalstva, razvoja turizma, rabe prostora itd. na oskrbovalnem območju za obdobje 30 do 50 let.
Za planiranje in projektiranje se uporabljajo naslednji normativi:
– gospodinstvo: 250 l/dan na prebivalca,
– turizem: 200 l/posteljo na dan,
– gostinstvo: 15 l/gosta na dan,
– javni uradi: 15 l/zaposlenega na dan,
– vojašnice 100 l/vojaka na dan,
– šole: 10 l/učenca na dan,
– javni bazeni: 300 l/kopalca na dan,
– pekarne: 150 l/zaposlenega na dan,
– frizerski saloni: 100 l/zaposlenega na dan,
– avtopralnice: 200 l/avto,
– mlekarne: 4 l/1l mleka,
– klavnice: 300 l/glavo zaklane živine,
– velika živina: 60 l/glavo na dan,
– mala živina: 20 l/glavo na dan.
Za protipožarne namene se računa (za gašenje in vaje) poraba 0,2 do 0,5% celotne porabe, za gašenje posameznega požara pa minimalno 10 l/s iz dveh sosednjih hidrantov.
Srednja dnevna poraba se za vse vrste porabnikov določa na osnovi navedenih normativov za obdobje enega leta in se deli s 365. Največja dnevna poraba se določi na podlagi srednje dnevne porabe, pomnožene s faktorjem 1,5. Srednja in največja urna poraba glede na število prebivalcev se določi po naslednji tabeli:

-------------------------------------------------------------------------
    Število prebivalcev       Največja urna poraba    Srednja urna poraba
          v območju               v % dejanske            v % dejanske
                                  dnevne porabe           dnevne porabe
-------------------------------------------------------------------------
           do 500                      17                       8
      nad 500 do 1500                  13                       8
      nad 1500 do 5000                 11                       8
          nad 5000                      8                       5
-------------------------------------------------------------------------

Vodovodi morajo biti projektirani in izvedeni tako, da so pretočne hitrosti pri srednji porabi med 0,8 in 1,4 m/s, še primerno je območje med 0,5 in 2,0 m/s. Izjemoma je v določenih okoliščinah (npr. v primeru požara) dopustna najvišja hitrost pretoka do 3,5 m/s in najnižja 0,1 m/s.
V razvodnih vodovodih je možno, da v nekem določenem času ni pretoka. V primeru, ko pretok vode izostane za daljši čas in nastane možnost poslabšanja kakovosti vode, je treba za tak vodovod odrediti dodatno izpiranje. Količina vode za izpiranje naj bo enaka 10-kratnemu volumnu vode vodovoda, ki se izpira.

V javnih vodovodnih sistemih so tlaki v omrežju razdeljeni na tri cone povprečnih tlakov: visoki, srednji in nizki. Podatki o statističnih tlakih se zaradi konfiguracije terena izražajo v enotah absolutnih nadmorskih višin za posamezna območja, ki so za posamezni javni vodovodni sistem opisno določena.
Maksimalni tlak na mestu priključka pri pretoku nič je 7 bar. Minimalni tlak na mestu priključka pri pretoku nič je 2 bara. V posebnih pogojih in v posameznih primerih sta navedena tlaka lahko tudi drugačna.
Dopustno odstopanje od povprečnih tlakov na posameznem odjemnem mestu je lahko 25% navzgor in navzdol, pri tem pa zgornja vrednost ne sme prekoračiti določenega maksimalnega tlaka (7 bar), spodnja vrednost pa določenega minimalnega tlaka (2 bara).

Toplotna zaščita vodovodov predstavlja zaščito vodovodov proti segrevanju in ohlajanju. Vodovodi morajo biti zaščiteni proti toplotnim vplivom tako, da se temperatura vode pri minimalnem pretoku ne spreminja za več kot ± 3 °C.
Vodovodi, ki potekajo po terenu so praviloma vkopani v globini 1,2 m od dokončno urejenega nivoja terena do temena cevi. Vodovodi, ki potekajo v kolektorjih, morajo biti zaščiteni proti pojavu kondenzacije.

Za zaščito pred mehanskimi vplivi morajo biti vodovodi zgrajeni po navodilih proizvajalcev cevi tako, da imajo zadostno trdnost za prenašanje statičnih in dinamičnih obremenitev. Lokacijsko naj bodo vgrajeni tako, da je v primeru okvare možen izkop s strojem, ki ima orodje za izkop širine najmanj 30 cm. Na mestih, kjer zaradi objektivnih razlogov ni mogoče vgraditi vodovoda tako, da je možen strojni izkop, se vodovod položi v zaščitno cev. Dolžina zaščitnih cevi je odvisna od velikosti vodovoda (d, DN) in od materiala cevi. Praviloma naj bo zaščitna cev dolga do 30 m, za večje razdalje se priporoča izdelava kolektorja. trasa vodovoda pred vstopom v zaščitno cev in za izstopom iz nje mora biti zamaknjena tako, da je možen izvlek cevi.
Zaščita pred možnim onesnaženjem vodovoda se praviloma doseže:
– z zadostnimi odmiki vodovoda od možnih virov onesnaženja,
– z vgradnjo vodovoda v zaščitne cevi,
– z glinenim nabojem.
Kadar ni možno izvesti učinkovite zaščite z navedenimi rešitvami, se zaščita rešuje individualno s posebnimi rešitvami.

Varovanje vseh vodovodnih sistemov se izvaja v skladu z veljavnimi predpisi za tovrstne objekte in mora biti izvedeno tako, da ni možen pristop ali kakršnokoli škodljivo delovanje nepooblaščenih oseb ali živali.
Tehnično se varujejo vsa črpališča, prečrpalnice, vodohrani in razbremenilniki, tako da je možen nadzor vstopa na varovano območje. Vse naprave in objekti na omrežju (jaški, zaporne armature, zračniki itd.) se varujejo tehnično in samo v posebnih primerih tudi fizično, kar je treba posebej določiti.
Varovanje objektov se izvaja z:
– alarmnimi napravami,
– zaščitno ograjo,
– vgradnjo dodatnih kovinskih rešetk na okvirih vrat in oken,
– kovinsko prečko na vhodnih vratih,
– ustrezno zaščito zračnikov proti umetu itd.
Varovanje vodovarstvenih območij se ureja v skladu z zakonom o vodah in vladnim aktom, s katerim določi vodovarstvena območja, ter planskimi in prostorskimi dokumenti Občine Slovenska Bistrica.

Za vse vodovode, vključno s priključki, se uporabljajo cevi za nazivni tlak PN 12 bar. Po potrebi se lahko uporabijo tudi cevi za višji nazivni tlak (PN 16, PN 25). V izjemnih primerih se lahko uporabljajo cevi nižjega nazivnega tlaka ob soglasju upravljavca javnega vodovodnega sistema.
Nazivne mere vseh elementov vodovodov (cevi, spojniki, armature) so izražene z nazivnim premerom in sicer z:
– DN, kar pomeni nazivni premer glede na notranji premer v mm,
– d, ki pomeni nazivni premer glede na zunanji premer v mm.

Standardne vrste in premeri cevi (v mm), ki se uporabljajo v vodovodnih sistemih za vodovodne cevovode in priključke, so:
– jeklene cevi DN: 25, 40, 50, 80, 100, 150, 200, 250, 300, 350, 400, 500, 600, 700, 800, 900, 1000 in 1200;
– litoželezne duktilne cevi DN: 60, 80, 100, 125, 150, 200, 250, 300, 350, 400 in 500;
– PEHD cevi d: 32, 50, 63, 90, 110, 125, 160, 225 in 280.
Če se pojavijo na tržišču našim pogojem primerni materiali, je potrebno pred vgradnjo le-teh pridobiti pisno soglasje upravljavca.
Dimenzije cevi DN 350 se uporabljajo le izjemoma, če je le mogoče se uporabljajo cevi višje dimenzije DN 400 ali manjše DN 300.

Jeklene cevi se vgrajujejo:
– za vodovodne cevovode v republiških in prometno zelo obremenjenih cestah in pri njihovem prečkanju;
– pri prečkanju vodotokov v sifonih (po predhodnem soglasju upravljavca);
– za primarne in magistralne cevovode, vključno od DN 250 mm navzgor.
Litoželezne duktilne cevi se vgrajujejo:
– za primarne in magistralne cevovode ter praviloma na območjih večjih tlakov ter pod asfaltnimi površinami.
PEHD cevi se vgrajujejo:
– od vključno DN 125 mm – v suhih in stabilnih zemljiščih, razen v primerih, ko je predvidena vgradnja jeklenih cevi;
– do vključno DN 125 mm:
v močvirnih zemljiščih, razen v primerih, ko je predvidena vgradnja jeklenih cevi;
v nasipanih zemljiščih;
v plazovitih zemljiščih, razen v primerih, ko je predvidena vgradnja jeklenih cevi.
Vsi elementi vodovoda morajo biti ustrezno zaščiteni proti škodljivemu delovanju okolice (korozija, blodeči tokovi itd.) in pred vplivi vode (inkrustacija). Jekleni vodovodni cevovod mora imeti takšno antikorozijsko zaščito, da je dosežena izolacijska sposobnost na preboj električne energije 15 kW. Prav tako pa mora biti tudi ustrezno katodno zaščiten.

Deli vodovodov se morajo transportirati in skladiščiti tako, da se ne poškodujejo in ne pridejo v stik s škodljivimi snovmi. Odprtine cevi, spojnikov in armatur morajo biti zaprte. Deli vodovodov ne smejo biti onesnaženi z zemljo, blatom, odpadno vodo ali s škodljivimi snovmi. Če se temu ni mogoče izogniti, jih je treba pred vgradnjo očistiti.

Za vsako križanje obstoječega vodovoda z drugimi komunalnimi vodi, instalacijami in vodotoki je potrebno pridobiti ustrezno soglasje upravljavca v skladu z določbami tega pravilnika.
Na trasi vodovoda praviloma niso dovoljeni posegi kot je izgradnja podzemnih in nadzemnih objektov, sajenje dreves ter postavljanje barak, garaž, ograj, drogov javne razsvetljave in drugih podzemnih instalacij.

Pri križanju vodovoda z drugimi podzemnimi napeljavami vodovod načeloma poteka horizontalno (brez vertikalnih lomov). Križanja morajo načeloma potekati pravokotno, izjemoma je lahko kot prečkanja osi vodovoda in osi druge podzemne instalacije med 45° in 90°.
V izjemnih primerih se teme cevi do DN 200 lahko spusti do globine 1 m pod drugo podzemno napeljavo, vendar ne globlje kot 4 m pod koto dokončno urejenega nivoja terena, ali pa dvigne nad njo, vendar največ do višine 1,20 m pod koto dokončno urejenega nivoja terena.
V vsakem primeru spremembe smeri vodovoda v vertikalni smeri, je potrebno ugotoviti možnost nastanka zračnih čepov ali usedanja sedimentov ter predvideti in izvesti ustrezno odzračevanje oziroma čiščenje vodovoda.
V vseh primerih, ko je prečkanje izvedeno z uporabo zaščitnih cevi, mora biti izvedba takšna, da za potisk ali izvlek prazne vodovodne cevi ni potrebna sila, večja od 8 kN.
Na območjih, kjer obstaja nevarnost onesnaženja in so kot zaščita predvidene zaščitne cevi, naj se cevi preizkusijo glede vodotesnosti.

Vertikalni odmiki med vodovodi in drugimi podzemnimi napeljavami, merjeno od medsebojno najbližjih sten vodovoda in drugih komunalnih napeljav, ne morejo biti manjši od odmikov, pogojevanih v naslednjih točkah.
V primerih križanja, ko je:
1. vodovod pod kanalizacijo, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi;
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije, najmanj 2,5 m na vsako stran;
– v primeru možnosti kontrole drenirane vode sta ustji zaščitne cevi lahko odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije 0,8 m na vsako stran;
– v izjemnih primerih je vodovod lahko zaščiten, po dogovoru z upravljavcem, tudi drugače (PVC folija, glinen naboj ipd.);
– vertikalni odmik (od temena zaščitne cevi do temelja kanala) je najmanj 0.3 m;
2. vodovod pod toplovodom, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi;
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene cevi toplovoda, najmanj 1m na vsako stran;
– vertikalni odmik (od temena zaščitne cevi do spodnjega dela telesa toplovodne napeljave) je najmanj 0,3 m;
3. vodovod pod plinovodom, PTT kabli ali elektrokabli, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
– plinovod, PTT kabli in elektrokabli morajo biti vgrajeni v zaščitni cevi;
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunnaje stene cevi vodovoda, najmanj 0,5 m na vsako stran,
– vertikalni odmik je najmanj 0,5 m;
4. vodovod nad kanalizacijo na območju vodoprepustnega zemljišča, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi;
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene kanalizacije najmanj 3 m na vsako stran,
– vertikalni odmik je najmanj 0,3 m;
5. vodovod nad kanalizacijo na območju vodonepropustnega zemljišča, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
– v tem primeru vodovoda ni obvezno vgraditi v zaščitno cev;
– vertikalni odmik je najmanj 0,6 m;
– v primeru, da je odmik manjši od 0,6 m mora biti vodovod vgrajen v zaščitno cev;
6. vodovod nad toplovodom, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
– toplovod mora biti toplotno izoliran, debelina izolacije mora zadostiti zahtevam, navedenim v drugih poglavjih tega pravilnika;
– vertikalni odmik je najmanj 0,4 m;
7. vodovod nad plinovodom, PTT kabli ali elektrokabli, mora biti izpolnjena še naslednja zahteva:
– vertikalni odmik je najmanj 0,5 m.

Pri obešanju na nadzemno gradbeno konstrukcijo mora biti potek vodovoda usklajen z izvedbo nosilne konstrukcije in vozišča. Padec oziroma vzpon vodovoda mora biti usklajen s potekom drugega dela vodovodne inštalacije pred mostom in za njim. Najvišji del vodovoda naj bo lociran na eni od brežin, tam, kjer se vodovod spet spusti v tla. Na tem mestu je treba predvideti jašek z vgrajeno opremo za odzračevanje in dozračevanje (preprečitev nastanka vakuuma). Le v izjemnih primerih, ko ni možno izvesti odzračevalnega jaška v brežinah, se lahko predvidi odzračevanje v sredini razpona mostu. Jašek mora biti v kateremkoli primeru izvedbe ustrezno velik za vzdrževanje opreme in dostop do nje. Do jaška mora biti vzdrževalni službi zagotovljen neoviran dostop. Jašek mora imeti drenažo in mora biti toplotno izoliran (v primeru izvedbe v mostni konstrukciji). Vodovod mora potekati pod mostno konstrukcijo na zunanji ali notranji strani nosilca mostu, odvisno od drugih zahtev prilagojeno tem zahtevam.
Predvideti je treba pritrjevanje (obešanje) vodovoda na mostno konstrukcijo. Pri izbiri trase in načina pritrjevanja je treba upoštevati minimalni potrebni prostor za montažo na obeh straneh vodovoda (vsaj 0,5 m). Glede na tip konstrukcije mostu je treba predvideti fiksno točko in drsne podpore (konzole) vodovoda ter upoštevati možne maksimalne raztezke in pomike mostne konstrukcije. Vodovod mora biti izveden in pritrjen tako, da bodo preprečeni vplivi drugih instalacij in konstrukcij nanjo. Vzdolžne pomike, ki jih povzročijo raztezki konstrukcije, je treba ustrezno kompenzirati. Konzole morajo preprečevati vse neustrezne prečne pomike vodovoda.
Predvideti je treba tipske montažne elemente za pritrjevanje vodovoda na mostno konstrukcijo, ki omogočajo hitro in preprosto montažo na dokončno zgrajeni objekt mostu ter časovno ne ovirajo gradbenih del.
Vodovod, ki poteka pod mostno konstrukcijo, mora biti toplotno izoliran, uporabijo naj se predizolirane cevi. Predvidijo naj se cevi za zaščitnim plaščem.
Posebej je treba obdelati prehoda vodovoda v tla.
Pri novih mostovih naj bo praviloma predvideno polaganje vodovoda v kineto.

Pri podzemnem prečkanju železnice je potrebno poleg pogojev, določenih v prejšnjih točkah, izpolniti še nekaj zahtev:
– prečkanje železnice mora biti izvedeno v zaščitni cevi ali v kolektorju; ustji zaščitne cevi ali kolektorja morata biti izven območja železniške trase; na obeh koncih zaščitne cevi ali kolektorja morata biti izdelana revizijska jaška z vgrajenimi zapornimi armaturami; položaj in oblika obeh revizijskih jaškov mora biti takšna, da omogoča izvlek cevi;
– v revizijskem jašku, ki ima dno na najnižjem nivoju, mora biti izveden odtok, ki je dimenzioniran tako, da lahko odvede najmanj 100% količine povprečnega pretoka vode v vodovodu; os vodovoda mora biti v revizijskih jaških z ustreznimi spojniki zamaknjena najmanj za dve velikosti nazivnega premera vodovoda;
– izvedena mora biti ustrezna zaščita pred blodečimi tokovi;
– kadar prečkanje v zaščitni cevi zaradi velikosti (DN) in dolžine vodovoda ni izvedljivo, se izvede prečkanje v kolektorju (v pohodni kineti); prečkanje v zaščitni cevi se priporoča do velikosti največ DN 300.

Prečkanje vodotokov se lahko izvaja nadzemno ali podzemno. Za nadzemno prečkanje vodotokov veljajo določila 26. člena tega pravilnika. Pri podzemnem prečkanju vodotoka se cevi polagajo v primerno izkopane jarke v dnu vodotoka. Način izkopa, polaganje vodovoda in zasip so odvisni od vrste vodotoka (širina, globina, velikost pretoka itd.) in oblike ter vrste terena brežin (strmi, položni, raščen teren, plazovit teren itd.).
S primerno izbranim načinom polaganja vodovoda (s potiskanjem; s polaganjem celotnega vodovoda, ki je sestavljen na bregu; s pomočjo pontona ali samostojno plavajočega vodovoda in potopitve itd.) je možno izvajati podzemno prečkanje praktično za vse velikosti vodovodov ter za velike razdalje (100 m in več), odvisno od razpoložljive opreme, ki je potrebna za tovrstno delo.
Vsako podzemno prečkanje vodotoka je treba načrtovati posebej. Pri tem je treba upoštevati navodila proizvajalcev cevi in izkušnje podjetij, ki ta dela opravljajo.

Podzemno prečkanje mestnih lokalnih cest se praviloma izvaja brez uporabe zaščitnih cevi, če je vodovod vgrajen v globini, ki jo proizvajalec cevi predpisuje glede na statične in dinamične obremenitve.
Podzemno prečkanje regionalnih cest, hitrih cest in avtocest se izvaja enako kot podzemno prečkanje železnic.

Minimalni odmik od spodnjega roba podzemnih temeljev ali podzemnih objektov ne sme biti manjši od 1,5 m, merjeno po horizontalni kateti pravokotnega trikotnika, ki ima začetek 30 cm pod dnom cevi v osi vodovoda in oklepa z diagonalo, ki se konča na robu temelja ali objekta, kot 35°.
Minimalni odmik od greznic ali drugih deponij s škodljivimi vodotopnimi snovmi, za katere je potrebna prisilna drenaža med vodovodom in virom onesnaževanja na globini, ki zagotavlja, da vodovod ne pride v stik z onesnaženo izcedno vodo je:

--------------------------------------------------------
na vodoprepustnem terenu                             7 m
na vodonepropustnem terenu                           5 m
minimalni odmik od dreves in okrasnega grmičevja:
od dreves                                            2 m
od okrasnega grmičevja                               1 m
--------------------------------------------------------

V primeru, ko se vodovod vgrajuje v kolektor, se načeloma vgrajuje v spodnji polovici kolektorja. Vodovod mora biti zaščiten proti nastajanju kondenzata. Kolektor mora imeti izveden odtok vode, ki je dimenzioniran tako, da lahko odvede najmanj 50% količine povprečnega pretoka vode v vodovodu. Kolektor mora imeti rešilne izhode, ki v primeru poplavitve omogočajo rešitev v času poplavitve eventuelno prisotnih oseb v kolektorju. Druge instalacije, ki so nameščene v kolektorju, morajo biti zaščitene proti vplivu vode pri eventuelni poplavitvi kolektorja.

Svetli odmiki napeljav, ki potekajo vzporedno z vodovodom:

-----------------------------------------------------------------
Komunalni vod                     Globina komun. voda v     Odmik
                                  odvisnosti od vodovoda
-----------------------------------------------------------------
Odpadna in mešana
    kanalizacija                  manjša ali enaka          3,0 m
Padavinska kanalizacija           manjša ali enaka          1,5 m
Plinovodi, elektrokabli, kabli
    javne razsvetljave ali PTT
    napeljave                     manjša ali enaka          1,0 m
Toplovod                          manjša ali enaka          0,5 m
Odpadna in mešana
    kanalizacija                  večja                     1,5 m
Padavinska kanalizacija           večja                     1,0 m
Plinovodi, elektrokabli,
    kabli javne razsvetljave
    ali PTT napeljave             večja                     1,0 m
Toplovod                          večja                     1,0 m
-----------------------------------------------------------------

Horizontalni odmiki, določeni v 30. in 31. členu, so v posebnih primerih in v soglasju z upravljavci posameznih komunalnih vodov lahko tudi drugačni, vendar ne manjši, kot jih določa standard PSIS prEN 805 v točki 9.3.1, in sicer:
– horizontalni odmiki od podzemnih temeljev in podobnih naprav naj ne bodo manjši od 0,4 m;
– horizontalni odmiki od obstoječih (drugih) podzemnih napeljav naj ne bodo manjši od 0,2 m.
Posebno je treba paziti na to, da se med izkopom zagotovi stabilnost obstoječih naprav in podzemnih napeljav.

Za potrebe obratovanja vodovodnega sistema se na vodovodno omrežje vgrajujejo jaški, in sicer za nameščanje armatur, ki služijo za zapiranje, odzračevanje, izpiranje, regulacijo, merjenje, nadzor itd. Glede navedenega delimo jaške na:
– jaške za vodovodne armature, ki služijo za zapiranje, regulacijo, zračenje, čiščenje, zmanjševanje tlaka itd. (armaturni jaški),
– jaške za nameščanje kontrolnih in merilnih naprav (merilni jaški),
– jaške za nameščanje vodomerov (vodomerni jaški) – ti so podrobneje določeni v poglavju III/8 Vodovodni priključki, 57. člen.

Dimenzije in lokacije jaškov za vodovodne armature in kontrolne namene so določene s projektom, ki mora poleg ostalih pogojev za tovrstno gradnjo upoštevati še naslednja določila:
– vstopna odprtina je standardnih dimenzij: 600 x 600 mmm ali 800 x 800 mm, glede na velikost elementov, ki so vgrajeni v jašku; na mestu vstopne odprtine so vgrajena vstopna železa ali lestev iz nerjavečega materiala; vstopna lestev mora biti izvedena tako, da se lahko podaljša za 0,5 m nad nivo pokrova;
– pokrovi na jaških so kovinski, z nosilnostjo, ki ustreza pričakovanim obremenitvam na mestu objekta; pokrovi na talnih vodomernih jaških v zgradbah ali strojnicah so ponavadi iz rebraste pločevine, ki je ustrezno ojačana in ima toplotno izolacijo; tovrstni pokrovi so lahko eno-, dvo- ali tridelni; pokrov ali del pokrova, ki se samostojno dvigne, ne sme biti težji od 20 kg; izvedba in vgradnja pokrovov mora biti takšna, da pokrovi onemogočajo dostop meteorne vode v jašek; pokrovi, ki se zaklepajo, morajo biti toplotno izolirani.
– pri zunanjih jaških, v katerih so vgrajene zaporne armature (zasuni, lopute) z vertikalnim vretenom oziroma osjo, morajo imeti nad vretenom oziroma osjo armature vgrajen pokrov cestne kape tako, da je možna regulacija armature brez vstopa v jašek;
– vsi jaški morajo imeti pod vstopno odprtino, v dnu, izdelano poglobitev, ki služi za črpanje vode iz jaška; velikost poglobitve naj bo 50 x 50 x 30 cm, izdelana mora biti tako, da ne ogroža statike temeljev jaška; poglobitev mora biti pokrita s pohodno rešetko;
– v primeru, ko velikost vstopne odprtine ne zadošča za zamenjavo največjega elementa, ki je vgrajen v jašku, se mora stropna konstrukcija jaška izvesti iz montažnih armiranobetonskih gredic, širine največ 50 cm, izdelanih iz betona MB 30, ki imajo vgrajena najmanj dva elementa za dviganje;
– na vodoprepustnih terenih se lahko izdelujejo jaški brez betonskega dna (nasutje dna z gramozom ali prodcem granulacije 0 – 3 cm), na vodoneprepustnih terenih pa z betonskim dnom; jaški v terenih s podzemno vodo morajo biti vodotesni; vstopna odprtina jaška mora biti nad nivojem podzemne vode;
– nad ploščo jaška mora biti najmanj 20 cm nasutja;
– prehod vodovoda skozi steno jaška mora biti izdelan vodotesno in elastično, tako da dopušča potrebne horizontalne in vertikalne premike vodovoda glede na steno jaška; razdalja med zadnjo prirobnico in steno jaška mora biti na obeh straneh najmanj 40 cm;
– vsi jaški morajo imeti urejeno prezračevanje;
– jaški v terenu z visoko podzemno vodo morajo biti zavarovani pred premiki zaradi vzgona,
– višina jaška, merjena od dna do spodnje stropne konstrukcije, mora biti najmanj 1,70 m, s tem da je zgornji rob najvišjega dela spojnika ali armature najmanj 30 cm pod stropom, spodnji pa najmanj 30 cm nad dnom jaška;
– širina jaška mora biti takšna, da je razdalja med zunanjim robom največjega spojnika ali armature in steno jaška na strani vstopne in izstopne odprtine najmanj 30 cm;
– dolžina jaška je seštevek dolžin vseh v jašek vgrajenih armatur in spojnikov, povečana za najmanj 60 cm.

Vodovodni cevovod se označi tako, da se 50 cm nad njim položi ustrezen trak za označitev oziroma ugotavljanje poteka vodovodnega cevovoda.

Vodovodne armature in podzemni hidranti, vgrajeni v vodovodnem omrežju, morajo biti označeni z označevalnimi tablicami. Te morajo biti nameščene na vidnem mestu v bližini vgrajene armature, na višini najmanj 2,4 m.
Označevalne tablice morajo biti pritrjene na fiksne objekte. Oddaljenost tablice od vgrajene armature, ki jo tablica označuje, naj bo do 15 m.
Označevalne tablice se namesti:
– na zid zgradbe,
– na drog javne razsvetljave ali na drog elektro napeljave,
– na samostojen drog, ki je namenjen samo za namestitev označevalne tablice za vodovod.
Označevanje armatur, vgrajenih v jašek, se izvede tako, da vsaka armatura dobi svojo označevalno tablico. Koordinate oddaljenosti armatur od označevalne tablice pa so za vse armature enake in določajo vstopno odprtino jaška oziroma cestne kape, vgrajene v krovno ploščo jaška.

Na označevalnih tablicah so, poleg koordinat oddaljenosti armature ali podzemnega hidranta od označevalne tablice, navedeni še podatki o vrsti armature in o velikosti vodovoda. Eno polje je namenjeno vpisu podatkov o napravi, ki lahko služi za evidenco pri katastru ali se uporabi za kodiranje (šifriranje) armatur v vodovodnem sistemu.
Za označevanje vodovodnih armatur in podzemnih hidrantov se uporabljajo označevalne tablice po standardu, ki določa mere, obliko, vsebino in izvedbo označevalne tablice. Za označevanje vodovodnih armatur se uporabljajo označevalne tablice po standardu SIST 1005, “Označevalne tablice za vodovode“. Za označevanje podzemnih hidrantov se uporabljajo označevalne tablice po DIN 4066, “Označevalne tablice za protipožarno zaščito, tablice za označevanje podzemnih hidrantov“.

Objekti in naprave na vodovodnem sistemu so:
– objekti zajetij: vodnjaki za zajetje podtalnice, objekti zajetij za izvire na geoloških prelomih, objekti zajetij površinskih vodotokov;
– objekti priprave vode;
– vodohrani;
– črpališča in prečrpalnice;
– naprave za zviševanje tlaka in ogrevanje sanitarne vode.
Predvideni objekti morajo biti minimalnih tlorisnih dimenzij, nujnih za vgradnjo potrebne opreme. Prednost imajo objekti nadzemne izvedbe, zidani ali izdelani iz lahkih montažnih elementov, postavljeni na betonski temelj, s klasično streho dvokapnico. Objekti morajo zadostiti arhitektonsko-urbanističnim pogojem glede vklopa v prostor. Urejen mora biti odvod padavinske vode. Če ni možna nadzemna izvedba, se lahko izvedejo podzemni objekti. Pri podzemnih objektih veljajo zahteve, opisane v poglavju III/5 Jaški. Pri podzemni izvedbi je treba predvideti minimalno vstopno odprtino za transport in montažo opreme, zagotoviti je potrebno vnos agregata pri objektih, kjer je to potrebno, ter drenažo objekta z iztokom v odvodni kanal, gretje in prisilno prezračevanje objekta.
Če je odvodni kanal više od dna objekta in ni možno zagotoviti drenažnega odtoka, je treba predvideti drenažno črpalko, ki se vklaplja glede na nivo vode v objektu.
V objektih je potrebno predvideti vgradnjo elektroopreme za pogon naprav, razsvetljavo, ogrevanja in prezračevanje, opreme za nadzor delovanja in brezžični prenos podatkov v nadzorni center. Za telemetrijsko posredovanje podatkov se predvidi postavitev antene na nadzemni objekt oziroma na predvideni lokaciji.
Dovod električne energije do predvidenega objekta mora biti usklajen z razpoložljivimi možnostmi elektrodistributerja. Izbiro zagona naprav je treba predvideti v skladu z razmerami elektroomrežja. Dovod električne energije v samem objektu mora biti v skladu s predpisi, ki veljajo za vlažne in mokre prostore.
Priključna elektroomara z meritvami mora biti predvidena v ustrezni izvedbi in stopnji zaščite glede na predvideno zasnovo objekta. Nameščena mora biti na mestu dostopnem elektrodistributerju.
Vsa oprema v objektih mora biti vgrajena v skladu s predpisi o varstvu pri delu.
Na lokaciji objekta je potrebno predvideti prostor za vozila vzdrževalne službe in za dovoz do objekta.

Objekti izvedeni z namenom raziskave, meritve in izkoriščanje podtalnice so:
– raziskovalne vrtine,
– piezometri,
– vodnjaki.
Pri izkoriščanju in zajetju podtalnice naročnik na podlagi ustreznega strokovnega mnenja določi predvideno globino in premer vodnjaka. Pri izvedbi tovrstnih objektov je potrebno upoštevati obstoječo zakonodajo. Na podlagi poznanih hidrogeoloških pogojev terena ali na podlagi raziskovalne vrtine geolog ali hidrogeolog predlaga, glede na vrsto kamnine, pojavljanja vodonosnih plasti in željene globine, način vrtanja. Izvajalec del na podlagi pričakovanih geoloških pogojev in glede na opremo, s katero razpolaga, pripravi program vrtanja, v katerem je upoštevana vsa obstoječa zakonodaja, ki se nanaša na ta dela.
Vodnjak namenjen za črpanje in izkoriščanje vode je opremljen s filtrskimi cevmi. filtrske cevi se vgradijo, glede na rezultate vrtanja in hidrogeološko poročilo, v globinah, kjer nastopajo vodonosni sloji, v katerih želimo zajeti podtalnico. Filtrske cevi morajo imeti majhen filtrski upor, biti morajo odporne proti inkrustraciji in koroziji, imeti morajo mehansko trdnost in biti primerne za koriščenje vode za pitje. To pomeni, da ne smejo imeti kemijskih in toksičnih vplivov na vodo, ki se črpa.
Od zgornjega roba filtrske cevi do vodnjaške glave oziroma sidrne plošče v strojnici vodnjaka v conah, kjer ni podtalnice, ali ni željen zajem podtalnice, se vgradijo polne cevi. Vodnjak je zaključen z vodnjaško glavo, ki preprečuje vnos snovi in dotekanje površinske vode v vodnjak. Sidrišče cevovoda mora biti vzdignjeno najmanj 10 cm od tal strojnice. Nanj je priključen dovodni cevovod, ki odvaja črpano vodo naprej v omrežje.
Med steno vrtine in filtrskimi cevmi se vgrajuje filtrski zasip, ki zadržuje večje delce, da ne zamašijo filtrskih cevi. Granulacija filtrskega zasipa se določi glede na teren, v katerem je izvedena vrtina in glede na filtrske cevi, ki se bodo uporabile. Skladiščenje filtrskega zasipa na gradbišču je podvrženo določenim varstvenim ukrepom. Skladišči se na gosti podlogi in pokrije s folijo. Pred vgradnjo se ustrezno dezinfecira.
V vodnjakih je potrebno predvideti vgradnjo črpalk s potopnim elektromotorjem, prigrajenim pod črpalno stopnjo oziroma sesalnim košem, konstrukcija črpalnega dela pa je predvidena za vgradnjo v vrtane vodnjake. Ob tem veljajo naslednji pogoji:
– izbira črpalke mora ustrezati geometrijskim, geokemičnim in hidravličnim parametrom izvedenega vodnjaka (ugotovljeni intenzivnosti stalnega dotoka, stalna potopitev sesalnega dela črpalke mora ustrezati minimalno potrebnim pogojem, ki zagotavljajo stabilno delovanje črpalke izven področja vplivov kavitacije);
– največji premer črpalke, ki se vgrajuje v določen vodnjak, mora biti vsaj 120 mm manjši od premera vodnjaka;
– zagotavljati mora predvideni tlak v sistemu;
– konstrukcija črpalke mora ustrezati predvidenim pogojem delovanja (možnost prisotnosti peska v črpani vodi, neprekinjeno delovanje);
– premer črpalke mora biti ustrezen glede na premer vodnjaka, za hlajenje potopnega eletromotorja mora biti zagotovljen stalen obtok vode z ustrezno hitrostjo, ki je pogojena s tehničnimi karakteristikami črpalke; če ta pogoj ni izpolnjen, je potrebno predvideti opremo za zagotovitev takšnih razmer (oplaščenje črpalke in elektromotorja);
– črpalka mora biti opremljena s sesalnim povratnim ventilom, vgrajenim nad hidravlično črpalno stopnjo;
– črpalka in elektromotor morata biti ustreznih materialov; rotorji črpalke morajo biti izdelani iz visokokvalitetnih materialov, ki so odporni na korozijske in abrazijske vplive med obratovanjem;
– karakteristike črpalke morajo biti pred gradnjo testirane, biti morajo ustrezne in imeti izdano testno poročilo, prav tako mora biti črpalka dinamično uravnotežena po veljavnih standardih in imeti certifikat;
– različni materiali v črpalnem agregatu v medsebojnem kontaktu ne smejo tvoriti galvanskih členov;
– potopni motor mora biti standardne izvedbe; zaganjanje elektromotorja mora biti predvideno tako z mehkim zagonom, kot z zagonom zvezda-trikot (dva dovodna kabla), temu primerna mora biti ustrezna stopnja izolacijske trdnosti navitja.
Objekt vodnjaka je prostor nad vrtino vodnjaka, predviden za vgradnjo armature, tlačnih cevovodov, merilnoregulacijske opreme, elektrokrmilne opreme, opreme za odvzem vzorcev in opreme za drenažo tlačnega voda. Objekt vodnjaka je praviloma polovično vkopan podzemni armiranobetonski objekt z vstopom po stopnicah s strani, v posebnih primerih je to lahko nadzemni objekt, zidan ali izdelan iz lahkih montažnih elementov. Pri podzemnem objektu veljajo splošne zahteve, opisane v poglavju III/5 Jaški, 34. člen; pri nadzemnem objektu pa splošne zahteve opisane v tem poglavju, 38. in 44. člen.
Za objekt vodnjaka veljajo naslednje dodatne zahteve:
– objekt mora biti izveden tako, da omogoča ustrezen razpored opreme in dostop do vsakega dela opreme, minimalni prehodi morajo biti vsaj 0,8 m;
– v krovni plošči podzemnega objekta mora biti predvidena montažna odprtina s pokrovom, velikost odprtine mora biti minimalno 800 x 800 mm oziroma prilagojena tehnološkim zahtevam montaže; vsi pokrovi morajo ustrezati glede na možne maksimalne obremenitve na določeni lokaciji;
– dimenzije objekta (tloris in višina) morajo biti ustrezne za manipulacijo črpalnega agregata (dolžina in širina) pri demontaži črpalke in elektromotorja in pri izvajanju manjših montažnih posegov;
– objekt mora imeti ustrezno drenažo s poglobitvijo za drenažo dela tlačnega cevovoda;
– ob objektu mora biti predviden plato ustrezne nosilnosti za postavitev mobilnega dizel agregata; do platoja mora biti urejen ustrezen dostop;
– v primeru izvedbe samostojnega vodnjaka na novi lokaciji je treba objektu predvideti postavitev antene za telemetrijski prenos podatkov.
Za delovanje črpalke, za varovanje povratnega toka in za zaščito delovanja mora biti vgrajena naslednja armatura:
– na kolenu tlačnega voda pri prehodu iz vertikale vodnjaka v horizontalo je treba vgraditi odzračno-dozračno armaturo, ozračevalna garnitura mora biti predvidena tudi na vseh naslednjih lomih cevovoda;
– v primeru predvidene (možne) povečane vsebnosti peska v črpani vodi je treba predvideti vgradnjo oziroma priključke in zaporno armaturo za vgradnjo avtomatskega filtra;
– predvideti je treba varnostno armaturo za zaščito sistema proti pojavom hidravličnega valovanja in udara, vgrajena mora biti tako, da je možna izločitev iz delovanja in servisiranja, odtok pa speljan v drenažni iztok oziroma nazaj v vodnjak;
– predvideti je treba mesto priključitve naprave za dezinfekcijo (po potrebi pozneje);
– za merjenje pretoka je treba vgraditi ustrezni merilnik pretoka, zagotovljeni morajo biti tehnični pogoji za natančnost meritev (minimalno potrebni del ravnega cevovoda, brez elementov motenj pred predvideno vrsto merilnika pretoka in za njo);
– za bolj preprosto montažo in demontažo opreme je treba na ustreznih mestih predvideti demontažne kose preproste izvedbe;
– vodenje zaporne armature mora biti ročno in z elektropogonom z indikacijo položaja ter možnostjo daljinskega upravljanja;
– pred iztokom v vodovodni sistem;
– predvideno mora biti odjemno mesto za jemanje vzorcev;
– vsa oprema mora biti izdelana in atestirana po veljavnih standardih.
Tlačni cevovodi v vodnjaku morajo biti predvideni za ustrezni tlačni razred, višji od maksimalnega delovnega tlaka črpalke. Ob tem je potrebno izpolniti naslednje zahteve:
– dolžine posameznih segmentov naj bodo standardne (fazonski kosi) in tipizirane (0,5 m, 1 m, 1,5 m, 2 m, 2,5 m oziroma največ 3m) glede na razpoložljiv prostor, namenjen za montažo in demontažo, nad vodnjakom;
– spajanje cevi naj bo prirobnično, spojni material odporen proti koroziji in drugim vplivom;
– cevi morajo imeti naslednje karakteristike:
· hidravlično ugodne cevi brez možnosti inkrustracije (usedanje na stene cevi),
· preprosta montaža,
· zahtevana uporabna doba,
· spoji med posameznimi elementi morajo biti brez tvorbe el. korozijskih členov,
· zunanje in notranje površine cevi morajo biti brez škodljivega vpliva na kvaliteto vode v vodnjaku;
– cevovodi izven vodnjaka naj bodo podobnih materialov;
– povezovalni elementi cevovodov v armaturnem jašku naj bodo tipski;
– vsi deli cevovoda morajo biti izdelani po veljavnih standardih.
Predvidena oziroma vgrajena mora biti naslednja merilna oprema:
– merilnik pretoka črpalke, vgrajen na ustreznem mestu za zagotovitev zahtevane točne meritve pretoka, omogočiti mora vse zahtevane izhodne podatke za odčitavanje na mestu vgradnje in daljinski prenos podatkov v nadzorni center;
– merilnik tlaka za krmiljenje delovanja črpalke (tudi kot krmilni parameter frekvenčne regulacije) in kontrolo izhodnih parametrov;
– manometer z dušilko in polnjen z glicerinom (kompenzacija sunkov);
– merilnik nivoja podtalnice z varnostnim izklopom črpalke pri ustreznem najnižjem nivoju, istaliran v zaščitni cevi;
– varovanje poplavitve jaška, vklop drenažne črpalke.
Predvidena mora biti elektrorazdelilna omara za:
– napajanje in zaščito agregata z vgradnjo odklopnika, mehkega zagona ali frekvenčnega regulatorja (če je ta predviden);
– napajanje merilne opreme, opreme za krmiljenje in prenos podatkov nadzorni center;
– napajanje razsvetljave, prezračevanja in ogrevanja objekta ter za napajanje servisnih vtičnic za vzdrževalna dela;
– napajanje elektromotornih pogonov armature in druge pomožne opreme;
– priključek na rezervni vir napajanja (mobilnega dizel agregata) prek odklopnika;
– izenačitev vseh kovinskih mas v objektu na ozemljitveni zbiralki;
– izvedbo energetsko prenapetostne zaščite in ustrezne prenapetostne zaščite naprav in instrumentov.
V objektu morata biti predvidena lokalni krmilnik za avtonomno delovanje naprav v objektu in oprema za telemetrijo za prenos podatkov v nadzorni center in za daljinsko upravljanje naprav.

Za izkoriščanje vodnih virov na geoloških prelomih ali kraških izvirih je potrebno urediti ustrezni objekt zajetja. Zajetje vode je gravitacijsko. Za objekt in njegove sestavne elemente veljajo Splošna določila, ki so predvidena v poglavju III/5 Jaški in v tem poglavju, 38. člen.
Pri ureditvi tovrstnega zajetja je potrebno upoštevati še naslednje zahteve:
– samo zajetje mora imeti vodotesno dno iz betona (ali gline oziroma drugega ustreznega vodonepropustnega materiala) pod horizontom izvira, izravnavo dna, suhi zid okrog zajetja (ali drenažno cev) in za njim gramozni zasip, prekrivno ploščo nad suhim zidom, cevovod za odvod zajete vode v zbirni jašek, vodotesno prekritje nad urejenim zajetjem, odvod tuje vode nad urejenim zajetjem ter prekrivno plast nad urejenim zajetjem, v zgornjem delu napolnjeno z manj propustnim glinenim materialom, geotekstilom ali zaščitno nepropustno folijo;
– zajetje mora imeti zbirni jašek z mokro in suho komoro, ob čemer je v mokrem delu urejen varnostni preliv za viške vode ter odvod vode v sistem oskrbe z vodo oziroma vodohran; v suhem delu je varnostni talni izpust ter regulacijski ventili oziroma zasuni na odvodni cevi;
– v okolici zajetja je potreben urejen odvod zalednih voda, površinska označitev podzemnih objektov in zavarovanje celotnega območja urejenega zajetja z oznako oziroma ograjo.
Kolikor je sestavni del tega objekta vodohran ali črpališče je potrebno dodatno upoštevati določila tega poglavja, ki se nanašajo na tovrstne objekte.

Za izkoriščanje površinskih vodotokov se lahko uredi ustrezen objekt zajetja. Tip zajetja je odvisen od pogojev na lokaciji zajetja. Zajetje vode je lahko gravitacijsko ali s pomočjo urejenega črpališča. Priprava vode, ki je potrebna za doseganje zahtev pravilniku o zdravstveni ustreznosti pitne vode (Uradni list št. 46/97, 54/98, 7/00) se uredi šele za objektom zajetja. Sam objekt zajetja mora imeti grablje za odstranitev grobih plavajočih delcev ter usedalnik peska. Nadaljnja priprava vode je odvisna od kvalitete same zajete vode. Potrebno je tudi upoštevati kontinuitetno kontrolo kakovosti zajete vode.
Kolikor je sestavni del objekta tudi črpališče, je potrebno dodatno upoštevati določila tega poglavja, ki se nanašajo na objekt črpališča.

Kolikor surova voda na lokaciji zajetij ne ustreza pravilniku o zdravstveni ustreznosti pitne vode (Uradni list št. 46/97, 54/98, 7/00) je potrebna priprava vode v za to namenjenih posebnih objektih priprave vode. Za pripravo vode je potrebno uporabiti najboljšo razpoložljivo tehnologijo, tehnike obdelave vode ali druga razpoložljiva sredstva za doseganje skladnosti z omenjenim pravilnikom.
Kolikor je sestavni del tega objekta vodohran ali črpališče je potrebno dodatno upoštevati določila tega poglavja, ki se nanašajo na tovrstne objekte.

Pri vodohranu morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
– funkcija, oblika, prostornina in način gradnje, ki zagotavlja 100% nepropustnost vodnih celic;
– vodohran naj ima vsaj dve ločeni vodni celici;
– način prezračevanja vodohrana (naravno ali prisilno);
– toplotna in hidroizolacija;
– način obratovanja vodohrana oziroma črpališča, avtomatska regulacija gladine, prenos podatkov o gladini vode do črpališča oziroma nadzornega mesta;
– način varovanja prelivanja vode (regulacijski ventil – električni ali s plovcem ipd.);
– preprečena mora biti kondenzacija na stenah vodnih, vstopnih in armaturnih celic;
– zračniki morajo biti projektirani in izvedeni tako, da je onemogočen vnos škodljivih substanc v vodne celice, priključeni morajo biti na drenažno cev;
– vse odprtine (razen vrat) morajo biti zaprte z mrežico iz nerjavečega jekla;
– vodne celice morajo biti vodotesne, kar dokazuje preizkus vodotesnosti;
– premazi vodnih celic morajo izpolnjevati sanitarno-higienske pogoje;
– iztočni vodovod mora biti opremljen s pipo za jemanje vzorcev na dostopnem mestu;
– armature v objektu naj bodo odporne proti koroziji;
– protiležni vodohrani naj bodo na dotočno-iztočnem vodovodu opremljeni z dvosmernim merilcem pretoka;
– določen način izvedbe odvodne kanalizacije za vodo iz praznotoka in čiščenja objekta.
Prostornino vodohrana je potrebno določiti na podlagi:
– fluktuacije vode v dnevu največje porabe vode;
– 20% dodatka za nujno potrošnjo (motnje pri obratovanju)
– požarne rezerve.
Kolikor je sestavni del objekta tudi črpališče, je potrebno dodatno upoštevati določila tega poglavja, ki se nanašajo na objekt črpališča.

V črpališčih in prečrpalnicah mora biti zmogljivost črpalnega agregata določena na podlagi srednje urne porabe, maksimalne urne porabe ter požara. V primerih, ko je požarna varnost zagotovljena iz drugih virov, se zmogljivost črpališča oziroma prečrpalnice ustrezno zmanjša. Predvideni agregat naj bo sestavljen iz ustreznega števila frekvenčno reguliranih črpalk za srednjo in maksimalno porabo in iz dodatne črpalke za potrebe požara. Agregat naj bo kompaktne izvedbe, predviden za vgradnjo na betonski postavek in opremljen z osnovno armaturo in tlačnimi senzorji ter s tlačno posodo ustreznega volumna.
V objektu je potrebno predvideti vse cevne povezave, vključno z obtočnim vodom. Predvideti je treba vso potrebno zaporno in varovalno opremo črpalk za preprečitev hidravličnih udarov, opremo za preprečevanje vibracij, opremo za preprečitev previsokih tlakov v sistemu in opremo za merjenje določenih parametrov.
Za potrebe sanitarne službe mora biti predvideno ustrezno odjemno mesto za odvzem vzorcev vode, locirano za črpalnim agregatom.
Na podlagi znanih podatkov obstoječe in predvidene porabe je potrebno:
– hidravlično dimenzionirati črpalke in opreme;
– hidravlično dimenzionirati delovne in maksimalne parametre;
– izdelati diagram karakteristik črpalk v samostojnem in paralelnem delovanju;
– določiti zaščitno opremo na podlagi maksimalnih parametrov;
– izdelati navodila za predvideno delovanje (min-max pretoki, min-max tlaki, razbremenitev maksimalnih tlakov, varnostni parametri agregata, nivo poplavitve pri vkopanih jaških).
Pri izgradnji črpališča oziroma prečrpališča je potrebno smiselno upoštevati določila 39. člena tega poglavja, in sicer šesto alineo za črpalke, osmo alineo za uporabljeno armaturo, deveto alineo za tlačni cevovod, deseto alineo za merilno opremo in enajsto alineo za elektrorazdelilno omaro.
Po končanih montažnih delih je treba za instalacije v objektu izvesti tlačni preizkus. Izvede se ga lahko z omrežjem ali ločeno. Definirati je treba čas trajanja preizkusa, zapisnik in kriterij uspešnosti.
Po končanih montažnih delih in uspešno opravljenem tlačnem preizkusu se opravi poskusni zagon naprav pod predvidenimi pogoji delovanja v sistemu. Pri poskusnem zagonu se simulirajo vsi pogoji delovanja in ekstremi (zaustavitve, maksimalne obremenitve ipd.) ter pri tem kontrolira delovanje naprav.

Naprave za ogrevanje vode in druge tehnične naprave, ki rabijo vodo iz javnega vodovodnega sistema ter delujejo pod višjim tlakom, kot je v sistemu, ali se zaradi njihovega delovanja voda lahko vrača v sistem, morajo biti izvedene tako, da je onemogočen povratni tok vode iz instalacije v vodovodni sistem.
Interna instalacija uporabnika, ki pri tehnološkem procesu uporablja snovi, ki lahko ogrozijo sanitarno neoporečnost vode, mora biti izvedena tako, da je popolnoma izključena možnost povratnega toka vode iz instalacije v omrežje upravljavca.

Vodovodni priključek je del objekta, ki je v lasti uporabnika, namenjen pa je odvzemu vode iz vodovodnega sistema za končno porabo. Meja med vodovodnim priključkom in interno vodovodno instalacijo je vodomer. V primeru, če je pred vodomerom vgrajena katerakoli oprema, ki ni zajeta v opisu sestavnih delov vodovodnega priključka, je za mejo določen zaporni element na dovodni strani pred vgrajeno opremo.
Zahtevek za vodovodni priključek poda stranka na obrazcu “prijava vodovodnega priključka“, h kateremu priloži naslednjo dokumentacijo:
– gradbeno dovoljenje ali ustrezno dovoljenje za poseg v prostor;
– uradni situacijski načrt z vrisanim objektom ali zemljiščem in razločno vidnimi parcelnimi številkami v merilu 1:1000, 1:500 ali 1:2880;
– navedbo hišne številke;
– soglasje za prekop cestišča in soglasja (podpisane pogodbe o služnosti) lastnikov zemljišč, preko katerih poteka priključek;
– potrdilo o plačilu ali oprostitvi plačila priključnine oziroma nadomestila za priključitev na javno vodovodno omrežje v skladu s predpisi občine.
Na osnovi izpolnjenega zahtevka za vodovodni priključek in predložene dokumentacije upravljavec vodovodnega sistema opravi ogled in izdela ponudbo za izvedbo priključka. V ponudbi je določena lokacija priključka in obračunskega vodomera, rok izvedbe in predračun stroškov izdelave, nadzora, izdelave geodetskega posnetka priključka, višina priključnine oziroma nadomestila v skladu s predpisi občine.
Vodovodni priključek se lahko izvede le na podlagi projektne dokumentacije in pisnega soglasja upravljavca javnega vodovoda ob obvezni kontroli predstavnika upravljavca, ki o pravilnosti izvedbe izdela zapisnik.
Pred zasipom vodovodnega priključka je obvezna izvedba tlačnega preizkusa, ki ga izvede izvajalec del, in geodetskega posnetka, ki ga lahko izdela upravljavec sam, v kolikor ima organizirano geodetsko službo; v nasprotnem primeru ta posnetek izdela pooblaščeno podjetje in ga preda upravljavcu javnega vodovoda.

Priključitev na javno vodovodno omrežje, s katerim upravlja določen upravljavec, je možna:
– ko so izpolnjeni vsi pogoji iz danih soglasij;
– če sta na razpolago zadostna količina in tlak vode;
– če je v neposredni bližini cevovod ustreznega premera;
– če je vodovodna instalacija uporabnika pregledana in izvedena v skladu s standardi in normativi ter z drugimi predpisi;
– da lastnik objekta, ki se priključuje in ki ima več kot tri stanovanjske oziroma poslovne enote, predloži upravljavcu vodovodnega sistema projekt vodovodne instalacije;
– če so izpolnjeni drugi specifični pogoji.
Izvedba vodovodnega priključka na magistralni in primarni vodovodni cevovod praviloma ni možna, izjemoma pa se takšna priključitev dovoli pod pogoji, ki jih določi upravljavec vodovodnega sistema.
Uporabnik mora z upravljavcem skleniti pogodbo o dovolitvi služnosti za vzdrževanje vodovodnega priključka v delu, ki poteka po njegovem zemljišču. Če poteka vodovodni priključek tudi preko zemljišča, ki ni v lasti uporabnika, mora uporabnik v korist upravljavca pridobiti od lastnika oziroma lastnikov zemljišča pogodbo o dovolitvi služnosti za vzdrževanje priključka.
Zgradba na zemljišču, po katerem poteka primarni vodovodni cevovod, se izjemoma lahko priključi na ta cevovod, vendar le začasno. Uporabnik začasnega priključka mora pisno izjaviti, da bo poravnal stroške prevezave.
V večstanovanjski vrstni hiši ali dvojčku, ki ima gradbeno samostojne stanovanjske enote s svojim uličnim vhodom, mora imeti vsaka stanovanjska enota samostojen priključek z obračunskim vodomerom. Sicer pa se izvede le en priključek na ulični vodovodni cevovod, odcepitev za vsako samostojno stanovanjsko enoto pa se izvede pred hišo ali v njej z ločenim zaklopnikom oziroma ventilom ter s samostojnim obračunskim vodomerom.
Podjetja in drugi uporabniki, pri katerih zahteva način dela neprekinjeno dobavo vode, imajo lahko tudi dva priključka ali več, toda le iz različnih ulic, pri čemer mora biti vgrajen nepovratni ventil.
Vsaka zgradba ima lahko toliko obračunskih vodomerov, kolikor je uporabnikov, ki pa morajo biti vsi priključeni preko glavnega vodomera.
Za več stanovanjske objekte je treba zagotoviti možnost priključitve in obračun za vsako stanovanjsko in poslovno enoto posebej. Vodomeri morajo biti vgrajeni v dostopnih skupnih prostorih objekta in v skladu z določili tega pravilnika.
Upravljavec določi, ali je možna izvedba naprave za povečanje tlaka vode z vmesnimi ali z zbirnim rezervoarjem. Način izvedbe izbere projektant, glede na potrebne količine vode in obratovalne pogoje. Naprave iz prvega odstavka tega člena redno vzdržuje uporabnik vode na svoje stroške. Uporabnik vode je odgovoren za redno čiščenje in razkuževanje rezervoarja ter za opravljanje drugih del, ki jih določajo zdravstveni predpisi.
V primeru, ko je predvidena naprava za dvig tlaka, ta ob zagonu, obratovanju in ustavitvi ne sme povzročati tlačnih sunkov v javnem vodovodnem omrežju. Rešitev poda projektant interne instalacije v soglasju z upravljavcem.
Na že zgrajen priključek je mogoče pred obračunskim vodomerom priključiti še eno ali več zgradb le s soglasjem upravljavca in lastnika vodovodnega priključka.
Vodovodni priključek se lahko priključi na vodovodno instalacijo uporabnika, ko upravljavec ugotovi, da je le ta izvedena v skladu s standardi in normativi in da sta niša za vodomer ali jašek zgrajena v skladu z določili tega pravilnika.
Začasni vodovodni priključek za še nezgrajeni objekt se izvede v začasnem jašku pred predvidenim objektom, vendar v trasi končne izvedbe priključka.
Vodovodni priključek na začasni ulični cevovod je začasen in se dovoli le v primeru, če zmogljivost uličnega cevovoda to dopušča in če se uporabnik obveže, da bo plačal poznejšo povezavo priključka na stalni ulični cevovod in izpolnil druge pogoje priključitve.
Na trasi vodovodnega priključka niso dovoljeni izgradnja podzemnih in nadzemnih objektov, sajenje dreves ter postavljanje barak, garaž, ograj, drogov javne razsvetljave, cestnih požiralnikov, kanalskih jaškov in drugih podzemnih instalacij.

Vodovodni priključki so po namenu lahko:
– stalni priključki, namenjeni stalni dobavi vode za potrebe gospodinjstev, industrije in javne porabe (pranje cest, zalivanje parkovnih površin, polnjenje cistern);
– začasni priključki, namenjeni za začasne potrebe, kot so sejmi, različne krajevne prireditve, gradbiščni priključki itd., in so po posebni pogodbi časovno omejeni;
– začasni priključki, namenjeni za dobavo vode stalnim odjemalcem v času vzdrževalnih del na javnem vodovodnem omrežju ali začasni priključek ob izvedbi gradbenega provizorija za zagotavljanje nemotene oskrbe z vodo.
Sestavni deli vodovodnega priključka so:
– priključni in zaporni elementi na mestu priključka na javni vodovod s pripadajačomi spojniki, vgradno garnituro in cestno kapo;
– priključna in zaščitna cev z vsem pripadajočim materialom;
– zaporna armatura pred vodomerom;
– nepovratni ventil kot vložek v vodomer ali kot posebna armatura pri vodomerih od DN 50 dalje;
– vodomer;
– zaporna armatura z izpustom za vodomerom, kot sestavni del interne vodovodne instalacije.
Oprema merilnega mesta mora biti iz trajno nerjavečega materiala.

Za tehnično izvedbo priključka je potrebno izpolniti naslednje zahteve:
– priključna cev mora biti izvedena v padcu v smeri proti priključku na javni vodovod zaradi odzračevanja; padec proti objektu je dopusten le v primeru, ko je zagotovljeno odzračevanje preko zračnikov, vgrajenih na javnem vodovodu;
– sprememba nivelete priključne cevi do vključno DN 80 mm se zaradi poteka drugih komunalnih vodov lahko spremeni do 1 m od osnovne linije brez vgradnje zračnikov ali blatnikov; za večje dimenzije priključnih cevi je v tem primeru obvezna vgradnja armaturnih elementov;
– priključna cev naj poteka pravokotno na objekt ali vzporedno z objektom; v tem primeru naj bo odmik priključne cevi od objekta v mejah 1–2 m;
– priključna oziroma zaščitna cev mora biti na območju, kjer je vgrajena v teren, položena na peščeno posteljico debeline 10 cm iz dvakrat sejanega peska ter obsipana in zasipana s tem materialom v višini najmanj 10 cm nad temenom ceni;
– trasa priključne cevi naj poteka po javnih zemljiščih in po funkcionalnem zemljišču priključenega objekta; izjemoma lahko trasa poteka tudi prek drugih zemljišč, vendar mora v tem primeru naročnik priključka pridobiti pismeno soglasje lastnika tega zemljišča k nameravanemu posegu;
– na celotni trasi priključne cevi mora biti 30 cm nad temenom vodovodne ali zaščitne cevi obvezno vgrajen opozorilni trak s kovinskim vložkom in napisom “POZOR VODOVOD“.
Priključna cev do vključno DN 50 (d 63) mora biti obvezno vgrajena v zaščitni cevi na naslednjih mestih:
– od merilnega mesta do najmanj 1,50 m iz objekta;
– pod vsemi urejenimi površinami, razen pod zelenicami;
– pod voznimi površinami;
– pod zemljišči, katera niso v lasti lastnika objekta, ki se priključuje;
– ob objektih in napravah, ki lahko negativno vplivajo na priključno vodovodno cev;
– v drugih primerih, ko bo dostop zaradi drugih pogojev otežkočen ali onemogočen.
Material zaščitene cevi je PVC ali PE. Tlačna stopnja zaščitne cevi je najmanj PN 6. Velikost zaščitne cevi:
– za priključno cev do DN 32 (d 40) je velikost zaščitne cevi najmanj d 75;
– za priključno cev DN 40 (d 50) je velikost zaščitne cevi najmanj d 90;
– za priključno cev DN 50 (d 63) je velikost zaščitne cevi najmanj d 110.
Zaščitno cev je glede na vrsto materiala priključne cevi možno vgrajevati tudi v največ treh krivinah, katerih polmer je določen s pogojem proizvajalca cevi. prostor med notranjo steno zaščitne cevi in zunanjo steno vodovodne cevi mora biti elastično zatesnjen zaradi preprečitve vdora vode v merilno mesto. Prehodi zaščitne cevi med stenami objekta in pri vstopu v merilno mesto morajo biti trajno elastično zatesnjeni.

Dimenzije priključenega vodovoda in vodomera določi projektant interne vodovodne instalacije na podlagi izračuna pretoka vode po obremenilnih vrednostih (OV) v okviru standardnih dimenzij, navedenih v prejšnjih poglavjih tega pravilnika. Ne glede na izračun je najmanjša velikost priključne cevi DN 20 (d 25), najmanjša velikost vodomera pa DN 20.
Število priključkov in merilnih mest za posamezne objekte je odvisno od vrste porabe v objektu, ki se priključuje. Meritev porabe vode za stanovanjski in poslovni del mora biti opravljena ločeno. Za stanovanjski del je možna namestitev enega vodomera. Za vsak poslovni subjekt je treba namestiti samostojen vodomer.
Vodomeri na enem priključnem vodovodu morajo biti vgrajeni v enem merilnem mestu, ki je locirano v skupnih prostorih objekta ali na skupnem zemljišču porabnikov (lastnikov objekta).

Pred napravo za zvišanje tlaka, ki je del interne instalacije, mora biti nameščen vmesni rezervoar kapacitete največ 1/100 povprečne dnevne porabe sanitarne vode. Vmesni rezervoar predpisane kapacitete mora imeti razmerje med višino in dolžino (merjeno od mesta dotočne cevi do mesta odvzema cevi) največ 1:1 oziroma najmanj 1:0,75.
V tlorisnem pogledu je dotočno in odvzemno cev treba vgraditi tako, da sta locirani diagonalno na nasprotnih straneh, padec dna rezervoarja pa poteka proti odvzemni cevi z najmanj 20% naklonom. Odvzemna cev mora biti izvedena tako, da ima še pred priključitvijo na napravo za povišanje tlaka vgrajen odcepni kos z zasunom ali ventilom, ki služi za izpraznjenje in čiščenje rezervoarja.
Nivo vode v vmesnem rezervoarju se regulira s kotnim izlivnim ventilom, ki ima vgrajen plavač in je nameščen na dotočni cevi. Vmesni rezervoar mora imeti na stropu vstopno odprtino, zaprto z vodotesnim in antikorozijsko zaščitenim pokrovom ter odzračevalnik z zračnim filtrom. Druga možnost je, da ima vgrajeno avtomatiko, ki zagotovo preprečuje aktiviranje naprave za povišanje tlaka v primeru prekinitve dobave vode iz javnega vodovoda in prav tako zagotovo preprečuje nasprotni pretok vode.
Vodomer (ali več vodomerov) je vgrajen za napravo za povišanje tlaka, pod pogojem, da naprava ne povečuje tlaka na več kot 10 barov.

Na območju Občine Slovenska Bistrica se lahko vgrajujejo vodomeri z naslednjimi karakteristikami:

-------------------------------------------------------
Vodomer DN (mm)         Pretok          Vgradna dolžina
                        (m3/h)                (mm)
-------------------------------------------------------
20                         2,5                190
30                         6,0                260
40                        10,0                300
kombiniran 50/20          15,0                270
kombiniran 80/20          40,0                300
kombiniran 100/20         60,0                360
kombiniran 150/40        150,0                500
-------------------------------------------------------

Vsi vodomeri morajo imeti veljavno oznako o overitvi. Leto overitve mora biti enako letu vgradnje.

Merilna mesta so namenjena vgraditvi merilnih naprav za dobavo vode porabnikom. Dimenzije in lokacije merilnih mest so določene s projektom.
V merilnem mestu se vgrajujejo naslednje vodovodne armature s pripadajočimi spojnimi elementi v smeri dotoka vode:
– zaporni element (krogelna pipa ali zasun),
– vmesni del pred vodomerom, po potrebi,
– nepovratni ventil kot vložek v vodomeru ali samostojni element (pri večjih vodomerih),
– vodomer,
– zaporni element (krogelna pipa ali zasun) z dodatnim izpustom,
– čistilni kosi se vgrajujejo med prvim zapornim elementom in vodomerom pri vseh priključkih, kjer so vgrajeni vodomeri, večji ali enaki DN 50 mm.
Vsa merilna mesta morajo imeti na dnu izvedeno poglobitev, ki omogoča zbiranje in odvajanje kondenčne vode ali vode, iztekle zaradi popravil v merilnem mestu in na interni vodovodni instalaciji. Pri zunanjih jaških mora biti ta poglobitev pod vstopno odprtino. Vodomeri so vedno nameščeni (pritrjeni) na konzole. temperatura v merilnem mestu ne sme biti nižja od +3 °C in ne višja od +30 °C.
Glede na lokacijo merilnega mesta obstaja več možnosti za vgradnjo vodomera:
– zunanji jaški,
– zidna niša v objektu,
– talni jašek v objektu,
– posebni prostor v objektu (hidroforne postaje, strojnice ipd.).
Prioritetno se uporabljajo zunanji jaški, vse ostale možnosti se uporabi tedaj, ko vgradnja zunanjega jaška ni mogoča.

Zidna niša v objektu se praviloma uporablja v primerih, ko je objekt podkleten za več kot 1,5 m pod koti terena na mestu priključka in se objekt nahaja v strnjenem mestnem območju. Zidna niša se načeloma izvede v tisti zunanji steni objekta, ki je najbližje javnemu vodovodu – izjemoma je lahko tudi v notranji steni, ki ni odmaknjena več kot 5 m od zunanje stene objekta, kjer je vstop priključne cevi. V teh primerih se od zidne niše do vstopa priključne cevi v objekt obvezno premočrtno v naklonu najmanj 0,50% vgradi predpisana zaščitna cev. Zidna niša se lahko uporabi tudi, če objekt ni podkleten, vendar mora biti v tem primeru zaščitna cev ustreznih dimenzij in iz ustreznega materiala vodotesno pritrjena na spodnji del (dno) zidne niše.
Od dna zidne niše do najbližje hišne kanalizacije se izvede sifonski odtočni priključek premera najmanj 40 mm. Prostor, v katerem je vgrajena zidna niša mora biti visok najmanj 1,70 m; pred zidno nišo mora biti prostor, katerega dolžina ni manjša od 1,3 dolžine zidne niše, širina pa je najmanj 1 m.
Zidna niša ima lahko najmanj dvo- in največ tridelno antikorozijsko zaščitena vrata na tečajih. Notranje dimenzije zidnih niš so tipske in odvisne od velikosti in števila vgrajenih vodomerov, kot je navedeno (dolžina, višina, globina):

-------------------------------------------------------------
Vodomer DN (mm)        En vodomer       Povečanje višine za
                          (cm)         vsak naslednji vodomer
                                                (cm)
-------------------------------------------------------------
20                      90x40x25                 20
30                      90x40x25                 20
40                      140x80x40                20
kombiniran 50/20        240x80x60             ni možno
kombiniran 80/20        270x80x60             ni možno
kombiniran 100/20       300x80x60             ni možno
kombiniran 150/40       300x80x60             ni možno
-------------------------------------------------------------

Talni jašek v objektu se uporablja v primerih, če je priključeni objekt podkleten za manj kot 1,50 m oziroma ni podkleten in se objekt nahaja v strnjenem mestnem območju. Lociran mora biti v prostoru, ki je najbližje javnemu vodovodu. Izjemoma je lahko lociran v drugem prostoru, ki je odmaknjen od zunanje strani objekta, najbližjega javnemu vodovodu, za:
– največ 10 m za priključne cevi do velikosti vključno DN 50 (d 63),
– največ 5 m za priključne cevi od velikosti vključno DN 80 (d 90).
V vseh tovrstnih primerih je obvezna uporaba zaščitne cevi, ki mora potekati premočrtno v območju objekta. V vseh primerih mora biti od vodomernega jaška do zunanje strani stene objekta obvezno vgrajena zaščitna cev v nagibu najmanj 1% proti zunanji strani objekta.
Prostor talnega jaška mora biti zavarovan proti možnosti zalitja z odplakami ali z drugimi zdravstveno oporečnimi tekočinami. Prostor, v katerem je vgrajen talni jašek, mora imeti višino najmanj 1,70 m, merjeno od pokrova jaška, dolžina pa ne sme biti manjša od širine jaška, povečana za 1 m. Vodomerni jašek mora imeti trajno nerjaveč pohoden kovinski pokrov, ki je glede na dolžino jaška:
– 90 cm – enodelen.
– 160-240 cm – dvodelen,
– 270-300 cm – trodelen.
Notranje dimenzije talnih jaškov so tipske in odvisne od velikosti ter števila vgrajenih vodomerov, kot je navedeno (dolžina, širina, globina):

------------------------------------------------------
Vodomer DN (mm)         En vodomer        Dva vodomera
                           (cm)               (cm)
------------------------------------------------------
20                       90x40x40           90x60x40
30                       90x40x40           90x60x40
40                       140x80x60         160x100x60
kombiniran 50/20        240x110x90         250x140x90
kombiniran 80/20        270x110x90         280x150x90
kombiniran 100/20      300x110x100        310x150x100
kombiniran 150/40      300x110x100        360x170x100
------------------------------------------------------

Posebni prostor v objektu (hidroforne postaje, strojnice ipd.) tudi lahko služi za vgraditev vodomera, če so doseženi naslednji pogoji:
– prostor ne sme biti več kot 10 m odmaknjen od zunanje stene objekta, kjer vstopi priključna cev; v vseh primerih je obvezna uporaba zaščitne cevi;
– velikost prostora (manipulativni prostor ob vodomeru ali nad njim) ne sme biti manjši, kot je to smiselno določeno v prejšnjih poglavjih;
– v prostoru ne sme biti škodljivih, agresivnih tekočin, hlapov ali substanc, ki bi vplivale na priključno cev, na vodomerne armature ali na vodomer;
– vodovodna oprema mora biti vgrajena tako, da ob morebitnem izlitju škodljivih tekočin ne pride do onesnaževanja vodovodne opreme oziroma vode;
– prostor mora imeti možnost dostopa skozi vrata ali skozi stropno odprtino;
– vhodno odprtino dimenzij 1000 x 1000 mm.

Prioritetno se uporabljajo zunanji vodomerni jaški (termo izvedbe) za stanovanjske hiše in za poslovne in industrijske objekte. Zunanji vodomerni jašek ne sme biti lociran na površinah, ki so namenjene motornemu prometu.
Zunanji vodomerni jašek v vodoprepustnem terenu mora imeti iztok z drenažo, v nepropustnem terenu pa poglobitev za izčrpavanje vode. Priključevanje iztoka iz jaška na kanalizacijo ni dopustno. Na vodoprepustnih terenih se lahko izdelajo tudi zunanji vodomerni jaški brez betonskega dna (nasutje dna z gramozom ali s prodcem granulacije 0-3 cm), na vodonepropustnih terenih pa z betonskim dnom, Jaški v terenih s talno vodo morajo biti vodotesni. Vstopna odprtina jaška mora biti nad nivojem talne vode. Pokrov oziroma dodatna montažna izolacija mora biti izdelana tako, da temperatura v jašku ni nižja od +3°C.
Prehod vodovoda skozi steno jaška mora biti izdelan vodotesno in elastično, tako da dopušča potrebne horizontalne in vertikalne premike vodovoda glede na steno jaška. Jašek mora imeti vgrajena nerjaveča vstopna železa ali lestev, poleg tega pa je pri izvedbi obvezno upoštevanje pogojev iz prejšnjih poglavij tega pravilnika.
Zunanji vodomerni jaški morajo imeti vgrajen ustrezen vodotesni pokrov (pohoden ali povozen), ki onemogoča vtok meteorne vode v jašek. Dimenzije pokrova so:
– za vodomere do DN 100 mmm: 60 x 60 cm,
– za vodomere nad DN 100 mm: 80 x 80 cm.
V zunanjih vodomernih jaških mora biti odmik osi vgrajene vodovodne opreme:
– za velikosti vodomera DN 20 in DN 25: 10 cm od stene jaška in izven tlorisne projekcije vstopne odprtine;
– za velikosti vodomera DN 40: 15 cm od stene jaška in izven tlorisne projekcije vstopne odprtine;
– za velikosti vodomera DN 50, DN 80 in DN 100: 30 cm od stene jaška in izven tlorisne projekcije vstopne odprtine;
– za velikosti vodomera DN 150: 40 cm od stene jaška in izven tlorisne projekcije vstopne odprtine.
Notranje dimenzije zunanjih vodomernih jaškov so tipske in odvisne od velikosti ter števila vgrajenih vodomerov (dolžina, širina, globina) kot je navedeno:

---------------------------------------------------------------------------------------------
Vodomer DN              En vodomer       Dva vodomera     Okrogli jašek,      Okrogli jašek,
(mm)                       (cm)              (cm)        premer r, višina    premer r, višina
                                                           za en vodomer     za dva vodomera
                                                               (cm)                (cm)
---------------------------------------------------------------------------------------------
20                     100x100x170*      100x100x170*        100x170             100x170
30                     100x100x170*      100x100x170*        100x170             100x170
40                     140x100x170*      140x120x170*        100x170             ni možno
kombiniran 50/20       240x110x170*      250x150x170*        ni možno            ni možno
kombiniran 80/20       270x110x170*      280x150x170*        ni možno            ni možno
kombiniran 100/20      300x110x170*      310x150x170*        ni možno            ni možno
kombiniran 150/40      350x110x170*      360x170x170*        ni možno            ni možno
---------------------------------------------------------------------------------------------
    * svetla višina je lahko tudi manjša za nevstopne jaške, vendar ne manjša od 1 m

Najdaljša oddaljenost vodomernega jaška od cevovoda, na katerega bo izveden priključek, je lahko maksimalno 15 m.

Za vse pogoje projektiranja in izvedbe vodovodnih priključkov, ki se nanašajo na vgradnjo cevi, vodovodnih armatur, jaškov in odmikov od drugih objektov in podzemnih komunalnih napeljav ter niso posebej navedeni v tem poglavju, se smiselno uporabljajo druga določila tega tehničnega pravilnika.
Ukinitev vodovodnega priključka obsega demontažo vodomera in odstranitev spoja priključne cevi na javnem vodovodu ali skupinskem priključku.

Za vodovodno armaturo se štejejo vsi sestavni deli vodovodnega omrežja, razen cevi in spojnikov. Splošni pogoji pri vgradnji vodovodnih armatur so naslednji:
– v vodovodni sistem se lahko vgrajujejo samo armature, ki so izdelane in preizkušene po ustreznih standardih in imajo za to ustrezno dokazilo;
– v primerih, ko zaradi terenskih pogojev ni mogoče vgraditi standardnega elementa, se ta element lahko izdela po meri; pri izbiri materiala in konstrukcijske oblike je treba upoštevati obratovalne pogoje, zaščito proti koroziji in inkrustraciji ter živilsko neoporečnost;
– vodovodna armatura naj se v prvi vrsti vgrajuje na lahko dostopnih mestih, kar omogoča stalno hitro regulacijo; kontrolo, vzdrževanje in po potrebi zamenjavo;
– spojniki (loki, odcepni kosi itd.) morajo biti obbetonirani; velikost betonskega bloka je odvisna od aksialne (osne) sile in je določena v projektu; pri uporabi sidrnih spojev betonske opore niso potrebne;
– v stene jaškov se smejo vgrajevati samo spojniki, izdelani iz modularne litine z natezno trdnostjo najmanj 400 N/mm2;
– na mestih vodovoda, kjer se lahko med obratovanjem nabira zrak, je treba namestiti zračnike;
– zračniki služijo tudi za odzračevanje pri polnjenju vodovoda in pri sesanju ter pri praznjenju vodovoda; glede na funkcijo, ki naj jo opravlja zračnik, se vgrajujejo: odzračevalni, sesalni in sesalno-odzračevalni zračniki, kar je določeno s projektom;
– zračniki se vgrajujejo v jaške in z vkopavanjem, kar je odvisno od konstrukcijske izvedbe zračnika;
– na najnižjih mestih vodovoda, kjer se lahko nabirajo usedline, mora biti vodovod opremljen z izpustom oziroma blatnikom;
– blatniki se praviloma vgrajujejo v ustrezne jaške, ki morajo imeti omogočen izpust vode v drenažo ali možnost izčrpavanja iz jaška; odprtina na koncu izpusta mora biti opremljena z žabjim pokrovom;
– blatniki morajo imeti najmanj tolikšen premer, da se v vodovodu doseže hitrost izpiranja nad 1,5 m/s. Veliki vodovodi nad DN 500 se čistijo z visokotlačnimi šobami, zato morajo biti odseki med zasuni opremljeni s FF kosi, ki se med čiščenjem demontirajo;
– pri vodovodih, manjših od DN 200, funkcijo blatnika lahko prevzamejo hidranti;
– ograje, vrata, stopnice, obešala in drugi ključavničarski izdelki, ki se vgrajujejo v vodovodni sistem in niso izdelani iz nerjavečega jekla, morajo biti proti koroziji zaščiteni z vročim cinkanjem;
– za zaporne armature do velikosti DN 200 se uporabljajo zasuni z mehkim tesnenjem (zaporni element je prevlečen z elastomerom), za zaporne armature, večje od DN 200, pa prirobnične lopute z ekscentričnim zapiranjem;
– uporaba zapornih ali regulacijskih armatur je lahko ročna ali motorna, v primeru motorne regulacije mora biti zagotovljena tudi možnost ročne regulacije;
– elektromotorni pogoni za armature, ki so nameščene v jaških z elektronapeljavo, so lahko opremljeni z eno- ali trifaznim elektromotorjem, odvisno od vrste napeljave;
– elektromotorni pogoni za armature, ki so nameščeni v jaških brez elektronapeljave, morajo biti opremljeni z enofaznim elektromotorjem z možnostjo priključka na prenosni (mobilni) elektroagregat;
– hidranti so lahko podzemni ali nadzemni; velikost in število hidrantov sta določena glede na požarno obremenitev, na podlagi veljavnega pravilnika o protipožarni zaščiti, vendar je najmanjša velikost hidranta, ne glede na požarno obremenitev, DN 80;
– omrežje, ki služi samo za napajanje hidrantov je lahko javno ali interno; javno hidrantno omrežje poteka po javnem ali zasebnem zemljišču, vzdržuje ga upravljavec vodovoda; interno hidrantno omrežje velja za interno instalacijo uporabnika in je ločeno od javnega omrežja z merilnim mestom (vodomerom); interno hidrantno omrežje vzdržuje uporabnik;
– v hidrantnih omrežjih mora biti zagotovljeno potrebno kroženje vode.

Vse armature nad vključno DN 200 se obvezno vgrajujejo v jaške. Armature manjših dimenzij se vgrajujejo v jaške v skladu s tehničnimi zahtevami (otežen dostop, bližina komunalnih vodov, zahtevnost vozišča ipd.). Regulacija teh armatur se opravlja s pomočjo vgradne armature, ki se zaključuje s cestno kapo.
V primeru, ko je na enem mestu vgrajenih več armatur, morajo biti vse vgrajene v jašek, ne glede na to, po kakšnem zemljišču poteka vodovod in ne glede na dimenzijo vodovoda.
Izjemoma se lahko vgradijo zaporne armature, večje od DN 200, z zasutjem le v terenu z visoko talno vodo ali na nenosilnem terenu. Zaporne armature morajo biti obvezno vgrajene:
– na odcepu vodovoda;
– na priključku za hidrant;
– na priključku za zračnik;
– na priključku blatnika;
– pred čistilnim kosom in za njim (po potrebi);
– pred vstopom in za izstopom vodovoda v zaščitno cev ali kolektor;
– za odcepom za vodovodni priključek, kadar priključek ni izveden z navrtanim zasunom;
– neposredno na vodovod, tako da je možno zapiranje posameznih manjših delov omrežja pri rednem oziroma intervencijskem vzdrževanju omrežja;
– neposredno na vodovod, tako da je možno zapiranje posameznih vodovodov ali posameznih delov vodovodnega sistema.
Cestne kape morajo biti podložene s betonskimi podložnimi ploščami. Hidranti pa se morajo vgrajevati (zasipavati) tako, da pri zaprtem hidrantu voda odteče iz telesa hidranta (varovanje proti zmrznitvi).

Tlačni preizkus se opravi na vsakem novozgrajenem ali obnovljenem vodovodu po določilih tega pravilnika. Tlačna preizkusa za sekundarni (razvodni) cevovod in priključke se izvedeta ločeno.
Po opravljenem tlačnem preizkusu se sestavi zapisnik, ki ga podpišejo nadzorni organ upravljavca, izvajalec tlačnega preizkusa in predstavnik izvajalca gradnje vodovoda. Zapisnik o uspešno opravljenih tlačnih preizkusih je sestavni del investicijsko-tehnične dokumentacije.

Tlačni preizkus vodovodov se mora izvajati po določilih PSIST prEN 805 – poglavje 10, ter z naslednjimi dopolnili. Glede določila, definiranega v točki 10.3.2 omenjenega standarda velja:
A) MDP = sistemski obratovalni tlak lahko opredelimo kot največji možni obratovalni tlak v sistemu.
STP = sistemski preizkusni tlak za vse cevovode se določi takole:
kadar je vodni udar izračunan, znaša preizkusni tlak:
STP = MDPC + 100 kPa
kadar vodni udar ni izračunan, znaša preizkusni tlak:
STP = MDPa x 1,5 ali STP = MDPa + 500 kPa.
Vsakokrat velja nižja vrednost.
MDPC = obratovalni sistemski tlak + izračunana vrednost tlaka pri vodnem udaru.
MDPa = obratovalni sistemski tlak + določena vrednost tlaka pri vodnem udaru, ki pa ne sme biti manjša od 200 kPa.
B) MDP za centralni vodovodni sistem znaša 7 bar, za druge vodovodne sisteme MDP določi projektant.
C) STP za centralni vodovodni sistem znaša 14 bar, za druge vodovodne sisteme STP določi projektant.
D) Do izvajanja predpreizkusa mora biti cevovod napolnjen z vodo in pod tlakom MDP = 7 bar, neprekinjeno 24 ur.
E) Predpreizkus se izvaja tako, da se tlak dvigne na STP in se pri ceveh DN 400 v 30-minutnih razmakih merita padec tlaka in količina dodane vode za ponovno vzpostavitev STP. Pri ceveh DN 400 znaša interval meritev 60 minut. Postopek se ponavlja, dokler zveznica med dvema točkama v diagramu Q = f(p) ne seka abscise v točki STP.
F) Čas glavnega preizkušanja naj bo 1 ura. Preizkus je uspešen, če v tem času tlak STP ne pade za več kot 0,2 bar.
G) Zapisnik o tlačnem preizkusu naj bo napisan na obrazec, prirejen po DIN 4279, del 9.
Tlačni preizkus vodovodnih priključkov se mora izvajati po določilih PSIST prEN 805 – poglavje 10, z istimi dopolnili A, B, C in G kot v predhodni alineji ter s spremembami dopolnil D, E in F kot je navedeno:
D) Odpade.
E) Predpreizkus se izvede tako, da se v vodovodu za dve uri vzpostavi tlak STP.
F) Pred glavnim preizkusom se tlak ponovno dvigne na STP. Glavni preizkus traja 1 uro in je uspešen, če v tem času tlak v cevovodu ne pade za več kot 0,2 bar.

(1) Po zaključku gradnje je treba vodovode in priključke dezinficirati. Dezinfekcija se mora izvajati po določilih poglavja 11 (Dezinfekcija) standarda PSIST prEN 805, navodilih DVGW W 291 in po navodilih potrjenih od ustreznega Zavoda za zdravstveno varstvo ali IVZ. Dezinfekcijo izvaja pooblaščena organizacija.
V primeru, ko se že s spiranjem s pitno vodo dosežejo zadovoljivi rezultati, dezinfekcija s sredstvom za dezinfekcijo ni potrebna.
Po opravljeni dezinfekciji se izvede dvakratno vzorčenje za mikrobiološko in fizikalno-kemično analizo v primernem časovnem presledku. O uspešno opravljeno dezinfekciji se izda potrdilo. Na podlagi tega potrdila se vodovod sme vključiti v obratovanje.

Preko svojega omrežja napaja upravljavec tudi naprave, ki se uporabljajo za gašenje požarov. To so hidranti, požarni rezervoarji, hidrantno omrežje, požarni mimovodi in drugo.
Hidranti se vgrajujejo na sekundarnem in primarnem omrežju po predpisih o požarni varnosti.
Hidranti na vodovodnem omrežju so podtalni in nadtalni, odvisno od razmer na terenu. Dimenzija podtalnih hidrantov je praviloma DN 80, nadtalnih pa DN 80 in DN 100. Vsak hidrant mora imeti na odcepu zasun in drenažo za odvod vode. Mehanizem podtalnega hidrantna sme biti največ 30 cm pod niveleto cestne kape. Pri vgradnji hidrantov se upoštevajo tudi določila poglavja III/9 Vgradnja vodovodnih armatur, 59. in 60. člena tega pravilnika.

Vodovodni sistemi, ki so namenjeni napajanju hidrantov, so lahko javni ali interni. Javni so sekundarni cevovodi z vgrajenimi hidranti, potekajo praviloma po javnem zemljišču ter jih na stroške lastnika omrežja vzdržuje upravljavec vodovodnega sistema.
Interno hidrantno omrežje je del interne instalacije uporabnika, je za obračunskim vodomerom in ga vzdržuje uporabnik na svoje stroške.

Priključek, ki je namenjen samo za požarno zaščito objektov, se izvede po določilih tega pravilnika in v skladu z veljavnimi predpisi. Voda iz požarnega voda se sme uporabljati le za gašenje požara ali za gasilske vaje.
Če ima uporabnik majhno porabo vode za sanitarne namene in istočasno v interni instalaciji hidrantno omrežje, mora obvezno način izvedbe merilnega mesta in interne instalacije definirati v soglasju z upravljavcem vodovodnega sistema in v skladu z veljavnimi predpisi.
Če ni mogoče doseči požarne varnosti, je možno požarno zaščito zagotavljati z izgradnjo ustreznih požarnih bazenov s prosto gladino in za sanitarno varnost zagotoviti izmenjavo vode s priključitvijo porabnikov na končnicah požarnih vodov; ali pa se zagotovijo dodatne količine vode z drugimi ukrepi izven sistema javne oskrbe z vodo.

Vsi predvideni posegi ali gradnje, ki bistveno vplivajo na obstoječe ali predvideno obratovanje vodovodnega sistema morajo biti projektno obdelani.
Vsi projekti morajo biti predloženi v pregled in odobritev tistemu upravljavcu vodovodnih sistemom na območju Občine Sl. Bistrica, ki mu ustrezne strokovne službe Občine Sl. Bistrica izdajo poobastilo o izdaji soglasij in revizij projektov na podlagi tega tehničnega pravilnika.
Revizijski pregled projektne dokumentacije izvrši pooblaščeni upravljavec vodovodnih sistemov na stroške investitorja pred izdajo ustreznega soglasja.

Pooblaščeni upravljavec vodovodnih sistemov izdaja:
– soglasje k prostorskim izvedbenim aktom, ureditvenim in lokacijskim načrtom ter zbirni karti komunalnih vodov,
– soglasje za pridobitev lokacijskega dovoljenja,
– soglasje za pridobitev gradbenega oziroma enotnega gradbenega dovoljenja,
– soglasje k rekonstrukciji cest, javnih površin in h gradnji komunalnih vodov,
– izjavo k uporabnemu dovoljenju,
– soglasje za izvedbo priključka za priključitev na javno vodovodno omrežje, s katerim upravljavec upravlja, ter
– soglasje za začasni priključek.
Soglasje je dokument, s katerim upravljavec na podlagi odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Slovenska Bistrica ter določil tega tehničnega pravilnika določa pogoje za priključitev uporabnikov na javno vodovodno omrežje. Brez izpolnitev pogojev iz soglasja priključitev na javno vodovodno omrežje ni mogoča.
Soglasje k prostorskim izvedbenim aktom, ureditvenim in lokacijskim načrtom ter zbirni karti komunalnih vodov vsebuje pogoje upravljavca in načelna stališča do predvidenih tras komunalnih vodov, odmikov od obstoječih vodovodnih objektov in naprav za oskrbo z vodo in do izpolnjevanja pogojev varovanja teles podzemne vode glede na vrsto vodozaščitenega območja. Soglasje določa tudi načelne pogoje za zagotovitev zadostnih količin in tlakov vode.
Soglasje za pridobitev lokacijskega dovoljenja vsebuje pogoje priključitve na javno vodovodno omrežje, tlačne razmere, odmike, razpoložljive količine vode, potrebno zaščito cevovoda in drugo.
Projektant oziroma projektivno podjetje je pred izdelavo projektne dokumentacije (strojne instalacije), katera vsebuje notranje in zunanje hidrantno omrežje, dolžan pri upravljavcu pridobiti podatke o razpoložljivi količini in tlaku vode, ki ga omogoča stanje v vodovodni mreži.
Soglasje za pridobitev gradbenega oziroma enotnega gradbenega dovoljenja dopolnjuje pogoje iz soglasja k lokacijski dokumentaciji glede na stvarne razmere. Pred izdajo soglasja h gradbenemu dovoljenju se mora opraviti pregled načrta priključka in načrta interne instalacije oziroma pregled projekta objektov in naprav vodovodne mreže, če gre za soglasje za gradnjo javnega vodovodnega omrežja in naprav.
Soglasje k rekonstrukciji cest, javnih površin in h gradnji komunalnih vodov (kanalizacija, plinovod, toplovod, telekomunikacijski, električni in CTV vodi ipd.) določa pogoje izvedbe potrebnih del na obstoječih in predvidenih vodovodnih objektih in napravah, ki se morajo izvesti istočasno z izgradnjo oziroma rekonstrukcijo.
Izjava k uporabnemu dovoljenju je potrdilo, da so izpolnjeni vsi pogoji, vsebovani v izdanih soglasjih.
Soglasje upravljavca za izvedbo priključka za priključitev uporabnika na javno vodovodno omrežje izda upravljavec na podlagi zahtevka za vodovodni priključek.

V skladu z odlokom o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Slovenska Bistrica ta določi upravljavca oziroma upravljavce vodovodnih sistemov na svojem območju.
Upravljavec oziroma upravljavci vodovodnih sistemov so dolžni v dveh letih po sprejemu tega pravilnika pripraviti pravilnik o vzdrževanju vodovodnih sistemov, ki ga dajo v potrdilo ustreznim strokovnim službam Občine Slovenska Bistrica.
V pravilniku o vzdrževanju vodovodnih sistemov vsak upravljavec za svoje območje vodovodnih sistemov določi v skladu z določili tega tehničnega pravilnika:
– osnovne objekte vodovodnih sistemov,
– kategorije objektov vodovodnih sistemov,
– osnovna načela vzdrževanja vodovodnih sistemov,
– potrebno dokumentacijo (projektna dokumentacija, delovni postopki in potrebna dokumentacija pri predaji novozgrajene mreže v pogon, delovni postopki in potrebna dokumentacija za priključek uporabnika, operativna dokumentacija),
– planiranje del na vzdrževanju vodovodnih sistemov (priprave letnega, mesečnega in dnevnega plana dela),
– vrste del pri vzdrževanju in izkoriščanju vodovodnih sistemov (redno vzdrževanje, investicijsko vzdrževanje, vzdrževanje vodovodne mreže v izrednih pogojih, ostala dela),
– in opremo ter kader za vzdrževanje vodovodnih sistemov.

Upravljanje vodovodnega sistema v obratovanju mora biti podrejeno pogojem, ki v okviru razpoložljivih sredstev, vgrajenih kapacitet ter stanja vodovodnega sistema omogočajo dobavo zadostnih količin zdravstveno neoporečne pitne vode ter vode za protipožarne namene. Zagotavljanje teh pogojev se izvaja po treh osnovnih področjih, in sicer:
– z uvedbo in kontinuirnimi novelacijami evidence vodovodnega sistema,
– z uvedbo in kontinuirnim izvajanjem kontrole obratovanja vodovodnega sistema ter
– z izvajanjem obratovalno-vzdrževalnih del na vodovodnem sistemu.
Za celotni vodovodni sistem ali več sistemov skupaj, ki vključujejo vse objekte, cevovode, vodovodne armature ter priključke, mora biti vpeljana evidenca, ki se stalno novelira. Ta evidenca mora vsebovati naslednje:
– kataster vseh vodovodnih sistemov, vključno s projektno dokumentacijo in zemljiško-pravno evidenco – vsak vodovodni sistem ima tudi svojo identifikacijsko označbo;
– vsi objekti, cevovodi, vodovodne armature ter priključki morajo imeti numerične označbe (identifikacijske kode);
– evidenco uporabnikov;
– knjigovodsko evidenco.
Kontrola obratovanja sistema obsega vsa dejanja in ukrepe, ki so potrebni za pravočasno ugotavljanje motenj v obratovanju sistema. V skladu z zakonom o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00) mora biti ta kontrola vzpostavljena po sistemu HACCP (Hazard Analysis and Critical Control Points – analiza tveganja in kritične kontrolne točke). V splošnem kontrola obratovanja temelji na kontroli kakovosti vode (v skladu s pravilnikom o zdravstveni ustreznosti pitne vode) ter kontroli elementov vodovodnega sistema. Kontrola kakovosti vode vsebuje:
– redne kontrole kakovosti vode, predpisane v pravilniku o zdravstveni ustreznosti pitne vode;
– dodatne kontrole kvalitete vode na ogroženih območjih in nadzorovanju vseh del, ki jih izvajajo drugi izvajalci v vplivnih bližinah objektov in naprav vodovodnega sistema;
– katastra kakovosti z določenimi rednimi merilnimi mesti, evidentiranimi občasnimi merilnimi mesti ter bazo podatkov kakovostnih analiz, ki se stalno novelira.
Kontrola elementov vodovodnega sistema pa vsebuje:
– redne periodične kontrole, ki poleg rednih opravil v objektih in na strojnih napravah v teh objektih (črpališča, prečrpalnice, zajetja in vodohrani) obsegajo tudi kontrolo stanja omrežja in vgrajenih vodovodnih armatur;
– izredne vizuelne in detajlnejše kontrole omrežja v vseh primerih, ko se preko kateregakoli vira informacij ugotovi nepravilno delovanje sistema ali možnost ogrožanja delovanja sistema;
– evidenca in obdelava vseh podatkov o nepravilnosti delovanja sistema ter izdelava letnih programov potrebnih planskih vzdrževalnih del.
Vzdrževanje vodovodnega sistema obsega vsa dejanja in ukrepe, ki so potrebni za nemoteno delovanje sistema oziroma za čim hitrejše strokovno in kvalitetno odpravljanje ugotovljenih napak in okvar. Vzdrževanje vodovodnih sistemov se izvaja v skladu s pravilnikom o vzdrževanju vodovodnih sistemov glede na 69. člen tega pravilnika.

Obstoječe stanje vodovodnega sistema, s katerim upravljajo upravljavci vodovodnih sistemov na območju Občine Slovenska Bistrica, ki ni popolnoma v stanju, ki ga prepisujejo določila tega pravilnika, vendar ne ogrožajo kvaliteto dobavljene vode, se sanira postopoma preko letnih programov sanacij in rekonstrukcij vodovodnih sistemov.
Obstoječe stanje vodovodnih inštalacij in naprav, ki so v lasti oziroma upravljanju uporabnikov, ter niso popolnoma v stanju, ki ga predpisujejo določila tega pravilnika, vendar ne ogrožajo kvalitete dobavljene vode, so uporabniki dolžni sanirati na podlagi obvestila upravljavca v roku 3 let. Obstoječe stanje vodovodnih inštalacij ter naprav, ki so v lasti oziroma upravljanju uporabnikov in ogrožajo kvaliteto dobavljene vode, so uporabniki dolžni sanirati v roku, ki ga po ugotovitvi stanja smiselno določi upravljavec vodovoda ali pristojna inšpekcijska služba.

Vsa soglasja, izdana do dneva uveljavitve tega pravilnika, ostanejo v veljavi, pri izvedbi pa se morajo upoštevati določila tega pravilnika.

Vsebina pravilnika se lahko na osnovi strokovnih ugotovitev, katerih rezultat je boljša in zanesljivejša oskrba z vodo, dopolni po enakem postopku, kot je bil sprejet ta pravilnik.

Ta pravilnik začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu RS.