Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Dimitrija Bizjaka-Lokarja iz Ljubljane, na seji dne 17. aprila 2003

1. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/01) je v neskladju z ustavo, kolikor ne ureja odprave posledic določbe desete alinee prvega odstavka 404. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/00 in 124/00).
2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladnost iz prejšnje točke odpraviti v šestih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

1. Pobudnik je izpodbijal deseto alinejo prvega odstavka 404. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1), zaradi katere je bila pričakovalcem pokojnine, kakršen je sam, namreč žrtvi vojnega nasilja, v primerjavi s prejšnjo ureditvijo zahteva glede izpolnjene pokojninske dobe iznenada povečana za osem let in šest mesecev. Menil je, da to ne more biti v skladu z ustavo; smiselno je zatrjeval neskladje z načeli pravne in socialne države (2. člen ustave).
2. Državni zbor kot nasprotni udeleženec na pobudo ni odgovoril.
3. Z 69. členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1C) je določba, ki jo je pobudnik izpodbijal, nehala veljati. ZPIZ-1C pa ne vsebuje določb, ki bi omogočale odpravo posledic, ki so nastale zaradi črtane določbe posameznim prizadetim v času njene veljavnosti.
4. Zato in v tem obsegu pobudnik vztraja pri pobudi; smiselno gre torej zdaj za izpodbijanje ZPIZ-1C.

5. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), je takoj nadaljevalo z odločanje o stvari sami.
6. Po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl.), ki je veljal pred uveljavitvijo ZPIZ-1, v skladu s 14. členom zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. – v nadaljevanju: ZZVN) pridobi žrtev, ki je bila v času trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa mlajša od 15 let, pravico do starostne pokojnine, ko je (ob 60 letih življenja) dopolnila 20 let pokojninske dobe. Po šesti alinei 404. člena ZPIZ-1 je bila ta ugodnost za žrtve izrecno, s formulacijo “ne glede na določbe …. zakona o žrtvah vojnega nasilja”, odpravljena, tako da je obveljala za leto 2000 zahteva 28 let in 6 mesecev pokojninske dobe.
7. Tolikšna velika zaostritev pomembnega pogoja, nenapovedovana in posebej ne utemeljevana, v očitnem neskladju tudi s sicer zaostrenimi kriteriji v celotni ureditvi pokojninskega zavarovanja, po kateri je bilo žrtvam vojnega nasilja v veliki meri odvzeto upravičenje, ki jim ga je ZZVN določil nekaj let poprej, je v neskladju z načeli pravne države (2. člen ustave). Prav tako je v neskladju z načeli pravne države, če zakonodajalec, ko odpravi zakonodajno napako, ki je v času svoje veljavnosti lahko posameznike prizadela, ne predvidi tudi možnosti za odpravo takih prizadetosti oziroma prikrajšanj, če je to mogoče. Seveda je njegova stvar, kako bo to storil. Enako je ustavno sodišče odločilo že v odločbi št. U-I-327/96 z dne 10. 2. 2000, Uradni list RS, št. 19/00 in OdlUS št. 19, IX.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.