Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo državnega sveta, na seji dne 10. aprila 2003

1. Sedma alinea prvega odstavka 22. člena zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 80/94 in 56/98) ni v neskladju z ustavo.
2. Zahteva za oceno ustavnosti drugega odstavka 24. člena zakona o financiranju občin se zavrže.

1. Predlagatelj izpodbija sedmo alineo prvega odstavka 22. člena in drugi odstavek 24. člena zakona o financiranju občin (v nadaljevanju: ZFO), ker meni, da sta v neskladju s 142. členom ustave. Iz utemeljitve je zaključiti, da naj bi uvrstitev odškodnin in nadomestil za degradacijo prostora in onesnaževanje okolja med prihodke občine za financiranje porabe zmanjševala sredstva finančne izravnave. Zato naj občine namenskih sredstev ne bi mogle porabiti za dane namene. Zaradi omejenih sredstev finančne izravnave pa naj prebivalci različnih občin ne bi imeli enakih možnosti gospodarskega in družbenega razvoja.
2. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril.

3. Izhodišče veljavnega sistema financiranja občin predstavlja t. i. primerna poraba, ki po vsebini pomeni sredstva, s katerimi občina lahko zagotovi izvajanje ustavnih in zakonskih nalog, oziroma sredstva, ki se štejejo za primeren obseg sredstev za financiranje lokalnih zadev javnega pomena (prvi odstavek 20. člena ZFO). Obseg sredstev primerne porabe se za vsako občino ugotovi posebej (20.a člen ZFO). Prav tako se za vsako občino posebej oceni tudi obseg tistih njenih lastnih prihodkov, ki so z vidika sistema financiranja občin relevantni (25. člen ZFO). Občini, ki z lastnimi prihodki ne more zagotoviti svoje primerne porabe, se zagotovijo sredstva za finančno izravnavo v državnem proračunu (prvi odstavek 24. člena ZFO).
4. Ob uzakonitvi sistema primerne porabe je sicer bila uveljavljena rešitev, po kateri lahko sredstva finančne izravnave dosežejo največ 100% ocenjenih lastnih prihodkov občine (drugi odstavek 24. člena ZFO), vendar jo je ustavno sodišče zaradi njenega neskladja z ustavo že razveljavilo (odločba št. U-I- 43/99 z dne 10. 6. 1999, Uradni list RS, št. 59/99 in OdlUS VIII, 146). Ker je navedena določba s tem prenehala veljati, ni podana pristojnost ustavnemu sodišču za njeno novo oceno. Zato je bilo treba zahtevo v tem delu zavreči.
5. V veljavnem sistemu financiranja občin so občini, ki z lastnimi prihodki ne more zagotoviti svoje primerne porabe, manjkajoča sredstva zagotovljena (kot sredstva finančne izravnave). Glede na to, da je obseg sredstev finančne izravnave odvisen od višine lastnih prihodkov – višji so lastni prihodki, nižja je finančna izravnava – je z vidika občine ugodneje, če se posamezni njeni lastni prihodki ne upoštevajo pri izračunu obsega lastnih prihodkov. S tem je namreč razlika med njeno primerno porabo in lastnimi prihodki višja, kar posledično pomeni upravičenost občine do višjih sredstev finančne izravnave. Vendar pa uvrstitev posameznih lastnih prihodkov občin med tiste prihodke, ki so z vidika financiranja občin relevantni pri ugotavljanju višine njenih lastnih prihodkov, sama po sebi ni v neskladju s 142. členom ustave. Zaradi zagotovljenih sredstev finančne izravnave taka uvrstitev tudi nima vpliva na uresničevanje temeljnih funkcij lokalne samouprave, ki jih občina financira s primerno porabo.
6. Prav tako ne gre za neskladje s 142. členom ustave, če se pri ocenjevanju lastnih prihodkov občin, ki so z vidika financiranja občin relevantni pri ugotavljanju višine občinskih lastnih prihodkov, upoštevajo namenski finančni viri (prim. odločbo št. U-I-165/00 z dne 5. 12. 2002, Uradni list RS, št. 119/02). Namenski finančni vir namreč pomeni zgolj to, da so lokalnim skupnostim za neko nalogo zagotovljena tudi določena (namenska) sredstva. Ker je tako tudi v primeru nadomestil za degradacijo prostora in onesnaževanje okolja, saj so med nalogami občin načrtovanje prostorskega razvoja in opravljanje nalog na področju posegov v prostor in graditve objektov oziroma skrb za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov ter druge dejavnosti varstva okolja (gl. tretjo in sedmo alineo drugega odstavka 21. člena zakona o lokalni samoupravi, Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. – ZLS), sedma alinea prvega odstavka 22. člena ZFO ni v neskladju z ustavo.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 25. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.