Na podlagi 153. člena poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 23. aprila 2003 potrdil uradno prečiščeno besedilo zakona o zdravniški službi, ki obsega:
– zakon o zdravniški službi – ZZdrS (Uradni list RS, št. 98/99 z dne 3. 12. 1999),
– zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravniški službi – ZZdrS-A (Uradni list RS, št. 67/2002 z dne 26. 7. 2002),
– zakon o opravljanju zdravstvenih poklicev v Republiki Sloveniji za državljane drugih držav članic Evropske unije – ZOZPEU (Uradni list RS, št. 86/2002 z dne 11. 10. 2002) in
– zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravniški službi – ZZdrS-B (Uradni list RS, št. 15/2003 z dne 14. 2. 2003).
Št. 501-01/96-3/19
Ljubljana, dne 23. aprila 2003.
EPA 796-III
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor l. r.
Z A K O N
O ZDRAVNIŠKI SLUŽBI
uradno prečiščeno besedilo
(ZZdrS-UPB1)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. Zdravnik in zdravniška služba
1. člen
Zdravnica in zdravnik ter zobozdravnica in zobozdravnik (v nadaljnjem besedilu: zdravnik) opravljajo zdravstveno dejavnost kot zdravniško službo v skladu z zakonom o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 26/92 – popravek, 37/95, 8/96 in 90/99) in tem zakonom.
Zdravnik je temeljni odgovorni nosilec opravljanja zdravstvene dejavnosti.
2. člen
Zdravnik mora pri uresničevanju svojih pravic, svoboščin in dolžnosti vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost izvajanja zdravniške službe ter ugled zdravniškega poklica.
3. člen
Zdravnik je pri sprejemanju strokovnih odločitev neodvisen. Zdravnik svobodno izbere način zdravljenja, ki je v danih okoliščinah najprimernejši.
Zdravnik se mora pri svojem delu ravnati po spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah.
Zaposleni zdravnik sodeluje pri odločanju o sestavi delovne skupine, za katere strokovno delo je odgovoren.
4. člen
Zdravniška služba je poklicna dejavnost zdravnikov, ki temelji na spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah.
Zdravniška služba obsega:
1. pregled na prisotnost ali odsotnost telesnih ali duševnih bolezni, poškodb ali anomalij;
2. presojo stanja iz prejšnje točke s pomočjo medicinskodiagnostičnih sredstev;
3. zdravljenje, habilitacijo oziroma rehabilitacijo;
4. preprečevanje bolezni, vzgojo in svetovanje;
5. skrb za reproduktivno zdravje prebivalstva;
6. predpisovanje zdravil in zdravstvenih pripomočkov;
7. obdukcijo mrtvih;
8. izdajanje zdravniških spričeval in zdravniških potrdil;
9. druga dela v skladu s posebnimi predpisi.
5. člen
Zdravniško službo smejo v skladu s svojo strokovno usposobljenostjo samostojno opravljati zdravniki specialisti, zobozdravniki in zobozdravniki specialisti, če izpolnjujejo z zakonom določene pogoje.
(Opomba: glej tudi 6. člen ZOZPEU)
2. Razpored zdravniških delovnih mest v okviru mreže javne zdravstvene službe
6. člen
Zdravniška služba se opravlja na zdravniških delovnih mestih v okviru mreže javne zdravstvene službe in izven nje.
7. člen
Zdravniška delovna mesta v mreži javne zdravstvene službe se razporedijo po območjih in po specialističnih področjih tako, da se zagotovi prebivalcem čim bolj enaka dostopnost do kakovostnih zdravstvenih storitev.
Zdravniška delovna mesta se v mreži javne zdravstvene službe razporedijo po strokovnih področjih:
– v javnih zavodih;
– pri drugih pravnih osebah s koncesijo;
– pri zasebnih zdravnikih s koncesijo.
8. člen
Razpored zdravniških delovnih mest v mreži javne zdravstvene službe določi minister, pristojen za zdravje (v nadaljnjem besedilu: minister).
9. člen
Zdravniška zbornica Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zbornica) v zvezi z razporedom zdravniških delovnih mest v mreži javne zdravstvene službe:
– spremlja zasedenost zdravniških delovnih mest;
– nezaposlenim zdravnikom posreduje informacije o prostih zdravniških delovnih mestih, delodajalcem pa informacije o nezaposlenih zdravnikih;
– daje mnenja k podeljevanju koncesij zasebnim zdravnikom;
– v skladu s potrebami in starostno strukturo zdravnikov posameznih strok načrtuje in odobrava specializacije.
Vsako objavo prostega zdravniškega delovnega mesta zdravnika je treba hkrati s prijavo zavodu za zaposlovanje posredovati zbornici.
II. POGOJI ZA OPRAVLJANJE ZDRAVNIŠKE SLUŽBE
1. Splošno
10. člen
Zdravnik sme samostojno opravljati zdravniško službo, če poleg pogojev, določenih z delovno-pravnimi in drugimi predpisi, izpolnjuje še posebne pogoje, določene s tem zakonom.
Zdravnik mora:
– imeti ustrezno izobrazbo in usposobljenost,
– biti vpisan v register zdravnikov,
– imeti dovoljenje za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju (v nadaljnjem besedilu: licenca).
11. člen
Zdravnik uporablja pri opravljanju zdravniške službe slovenski jezik, na dvojezičnem mešanem območju italijanske in madžarske narodne skupnosti pa uporablja tudi italijanski oziroma madžarski jezik.
Znanje jezika se dokazuje s spričevalom o končani srednji šoli ali s potrdilom izobraževalnega zavoda.
(Opomba: glej tudi 6. člen ZOZPEU)
12. člen
Zdravnik je usposobljen za samostojno delo, če ima diplomo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljnjem besedilu: medicinska fakulteta) ali nostrificirano diplomo tuje univerze in je opravil:
– zobozdravnik: pripravništvo;
– zdravnik specialist: zdravniško specializacijo;
– zobozdravnik specialist: zobozdravniško specializacijo.
(Opomba: glej tudi 6. člen ZOZPEU)
2. Pripravništvo in sekundarijat
13. člen
Zdravnik, ki je končal študij stomatologije, se zaposli kot zobozdravnik pripravnik. Pripravništvo traja eno leto in se konča s strokovnim izpitom.
Vsebino in potek pripravništva s strokovnim izpitom predpiše minister v sodelovanju z zbornico.
Na podlagi uspešno opravljenega strokovnega izpita zbornica zobozdravniku izda licenco za opravljanje zobozdravniškega poklica.
14. člen
Zdravnik, ki je končal študij medicine, se zaposli kot sekundarij. Sekundarijat traja dve leti in se konča s preizkusom usposobljenosti.
Prvih šest mesecev opravlja sekundarij program pripravništva, ki ga konča s strokovnim izpitom. Vsebino in potek programa pripravništva s strokovnim izpitom predpiše minister v sodelovanju z zbornico. Po opravljenem strokovnem izpitu nadaljuje zdravnik program sekundarijata.
Vsebino in potek sekundarijata s preizkusom usposobljenosti določi zbornica v soglasju z ministrom.
15. člen
Zobozdravniki pripravniki in zdravniki sekundariji smejo opravljati zdravniško službo, za katero se usposabljajo, le pod vodstvom in z odgovornostjo mentorja.
3. Zdravniške specializacije
16. člen
Zdravnik oziroma zobozdravnik, ki je opravil strokovni izpit, se lahko specializira na posameznem strokovnem področju. Specializacija se konča s specialističnim izpitom.
Zdravniku se lahko v program specializacije delno ali v celoti všteva tisti del programa opravljenega sekundarijata, ki po vsebini ustreza programu specializacije.
17. člen
Vsebine specializacij pripravi Slovensko zdravniško društvo v sodelovanju z medicinsko fakulteto, sprejme pa zbornica.
Vrste in trajanje specializacij in postopek opravljanja specialističnega izpita ter imenovanje izpitne komisije določi zbornica.
18. člen
Specializacijo odobri zdravnikom zbornica na podlagi javnega razpisa. Razpisne pogoje, postopek razpisa in odobritve specializacije določi zbornica v soglasju z ministrom.
19. člen
Veljavnost v tujini opravljene specializacije, ki po vsebini in trajanju ustreza zahtevam iz 17. člena tega zakona, se prizna po postopku in na način, ki ga določi zbornica v soglasju z ministrom.
(Opomba: glej tudi 6. člen ZOZPEU)
20. člen
Zdravniki specializanti smejo opravljati zdravniško službo, za katero specializirajo, le pod vodstvom in z odgovornostjo mentorja.
4. Delovna mesta za usposabljanje zdravnikov
21. člen
Minister na predlog zbornice predpiše organizacijske, kadrovske, materialne in druge pogoje, ki jih mora izpolnjevati zdravstveni zavod ali zasebna ordinacija za izvajanje pripravništva, sekundarijata in specializacij.
22. člen
Minister na predlog zbornice pooblasti zdravstvene zavode in zasebne ordinacije, ki izpolnjujejo pogoje iz prejšnjega člena, za izvajanje določene vrste in obsega pripravništva, sekundarijata in specializacij. V sklepu določi tudi število delovnih mest za usposabljanje zdravnikov, upoštevaje potrebo po enakomerni zasedenosti teh mest v celoletnem obdobju.
23. člen
Pooblaščeni zdravstveni zavodi in zasebne ordinacije morajo ponuditi zaposlitev pripravnikom, sekundarijem in specializantom v okviru števila odobrenih delovnih mest zdravnikov za usposabljanje.
24. člen
Zdravstveni zavodi in zasebne ordinacije sproti sporočajo zbornici:
– seznam prostih in zasedenih delovnih mest za usposabljanje zdravnikov;
– seznam mentorjev;
– seznam zaposlenih pripravnikov, sekundarijev in specializantov ter predviden zaključek njihovega usposabljanja.
25. člen
Plače in nadomestila pripravnikov in sekundarijev se zagotavljajo iz sredstev proračuna Republike Slovenije.
Sredstva za specializacije zdravnikov za mrežo javne zdravstvene službe se zagotavljajo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Višino sredstev za plače in nadomestila specializantov in druge stroške v zvezi s programom specializacij se opredeli z letnim načrtom na podlagi dogovora med ministrstvom, pristojnim za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), zbornico in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zavod).
Specializanti so zaposleni pri pooblaščenih zdravstvenih zavodih in zasebnih ordinacijah na specializantskih delovnih mestih, ki jih za vsako leto določi zbornica v soglasju z ministrom. Zbornica pripravi za vsakega posameznega specializanta potek specializacije in opredeli specializantska delovna mesta, na katerih specializanti izvajajo posamezne dele specializacije.
Sredstva za plače specializantov in druge dogovorjene stroške v zvezi s specializacijo zagotovi pooblaščenim zdravstvenim zavodom oziroma zasebnim ordinacijam zavod na podlagi obdobnih poročil o izvajanju specializacij. Tako opredeljena sredstva se izplačujejo na podlagi pogodbe med pooblaščenimi zdravstvenimi zavodi oziroma zasebnimi ordinacijami in zavodom.
5. Mentorji
26. člen
Mentorje imenuje zbornica na predlog zdravstvenega zavoda oziroma zasebne ordinacije, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje pripravništva, sekundarijata in specializacije.
27. člen
Mentor:
– vodi usposabljanje zdravnika v skladu s programom ter dosežki znanosti in strokovno preverjenimi metodami;
– nudi zdravniku organizacijsko in strokovno pomoč, ki je potrebna za dosego zahtevanega znanja na področju, za katerega je kot mentor odgovoren;
– mora biti zdravniku zgled strokovno in etično neoporečnega ravnanja z bolnikom in dobrega kolegialnega odnosa med zdravniki in medicinskim osebjem;
– vodi podatke o strokovnem izpopolnjevanju in usposabljanju zdravnika in jih posreduje zbornici.
28. člen
Mentor ima pravico do ustreznih pogojev za delo.
Mentor sme odkloniti delo z zdravnikom, ki kljub opozorilu ne izvaja ali malomarno izvaja program usposabljanja.
Pogoje za opravljanje mentorstva določi zbornica v soglasju z ministrom.
6. Vpis v register zdravnikov
29. člen
Zdravnik sme začeti opravljati zdravniško službo z vpisom v register zdravnikov, ki ga vodi zbornica.
Zbornica podrobneje predpiše postopek in pogoje za vpis v register zdravnikov.
30. člen
Vpis v register se opravi na zahtevo zdravnika, ki izpolnjuje pogoje, določene s tem zakonom.
O vpisu v register zbornica izda odločbo v upravnem postopku.
31. člen
Za vodenje registra zdravnikov zbornica zbira naslednje osebne podatke:
– priimek in ime, rojstni datum in kraj rojstva;
– naslov stalnega prebivališča (kraj, ulica in hišna številka);
– državljanstvo;
– naziv in naslov zdravniškega delovnega mesta;
– način opravljanja zdravniške službe;
– osebno številko zdravnika;
– kraj in datum diplome;
– datum strokovnega izpita;
– datum in vrsta opravljene specializacije;
– datum, vrsta in trajanje podeljene licence;
– datum in vrsta pridobljenega dodatnega znanja;
– datum ter področje pridobljenih znanstvenih nazivov;
– pridobljeni strokovni nazivi;
– pridobljeni pedagoški nazivi;
– članstvo v domačih in tujih zdravniških združenjih;
– druge podatke, ki so potrebni za opravljanje nalog in javnih pooblastil zbornice;
– izjavo o uveljavljanju pravice do ugovora vesti.
Od zasebnih zdravnikov zbornica zbira še naslednje podatke:
– datum začetka in prenehanja opravljanja zasebne zdravniške službe;
– področje in kraj opravljanja zasebne zdravniške službe;
– datum, področje in trajanje podeljene koncesije;
– datum sklenitve in trajanje pogodbe z zavodom ter področje in obseg programa, za katerega je sklenjena pogodba z zavodom.
32. člen
Zdravnika se v registru zdravnikov ne vodi več kot zasebnega zdravnika, če:
– odjavi opravljanje zasebne zdravniške službe;
– mu je s pravnomočno odločbo prepovedano opravljanje zdravniške službe oziroma poklica;
– opravlja zdravniško službo v nasprotju z vpisom v register;
– se ugotovi, da ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti.
Zbornica izda odločbo o izbrisu iz registra zasebnih zdravnikov v upravnem postopku.
7. Podeljevanje, podaljševanje in odvzem licence
33. člen
Zdravniku, ki izpolnjuje pogoje za samostojno opravljanje zdravniške službe, zbornica podeli licenco.
Licenca je javna listina, ki dokazuje strokovno usposobljenost zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju.
Licenca se podeli za določen čas – dobo sedmih let.
34. člen
Zdravniku se licenca podeli po opravljeni specializaciji, za področje zobozdravstva pa po pripravništvu in uspešno opravljenem strokovnem izpitu.
(Opomba: glej tudi 6. člen ZOZPEU)
35. člen
Zdravnik sme samostojno opravljati zdravniško službo na področju, za katerega ima licenco.
Natančnejše pogoje za določitev strokovnih dosežkov kot dokaza strokovne usposobljenosti, vsebino, roke in postopke preizkusa strokovne usposobljenosti, kolikor zdravnik ne izpolnjuje pogoja strokovnih dosežkov, ter potrebne postopke in evidence določi zbornica.
Zdravnik, ki ne opravi uspešno preizkusa strokovne usposobljenosti ali ne pride na preizkus v določenem roku, se mora na svoje stroške ob rednem delu dodatno strokovno izpopolnjevati na ustreznem strokovnem področju.
Po drugem neuspešnem preizkusu strokovne usposobljenosti oziroma če se drugič ne odzove na poziv za opravljanje preizkusa, zdravniku zbornica odvzame dovoljenje za samostojno delo.
36. člen
Zdravnik mora pred iztekom veljavnosti licence predložiti zbornici dokazilo o izpolnjevanju pogojev za podaljšanje licence. V primeru, da zdravnik ne predloži dokazil, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti.
Zdravnik, ki prvič ne opravi uspešno preizkusa strokovne usposobljenosti ali prvič ne pride na preizkus v določenem roku, se mora na svoje stroške ob rednem delu dodatno strokovno izpopolnjevati na ustreznem področju.
Po končanem dodatnem strokovnem izpopolnjevanju lahko zdravnik še enkrat opravlja preizkus strokovne usposobljenosti.
37. člen
Zdravniku lahko zbornica začasno ali trajno odvzame licenco zaradi večje strokovne pomanjkljivosti ali napake pri delu, v skladu z akti zbornice.
Trajni odvzem licence se lahko izreče zaradi večje strokovne pomanjkljivosti ali napake pri delu, v primeru, ko je takšno ravnanje zdravnika povzročilo trajne hujše posledice na zdravju ali smrt bolnika.
Začasen odvzem licence do največ pet let se lahko izreče:
– če je zdravnik v postopku podaljšanja licence napoten na dodatno strokovno usposabljanje, pa ni do izteka licence uspešno opravil preizkusa strokovne usposobljenosti;
– če se ugotovi, da zdravnik s svojim delom lahko resno ogroža zdravje ali življenje bolnika;
– če je zdravniku s sodno ali drugo pravnomočno odločbo začasno prepovedano ali onemogočeno opravljanje dejavnosti ali poklica;
– če se ugotovi, da zdravnik ne izpolnjuje drugih pogojev za opravljanje dejavnosti;
– če se po podelitvi licence ugotovi, da zdravnik ni pridobil dokazil o izpolnjevanju pogojev na veljaven način ali da pri svojem delu s pacienti ne uporablja slovenskega jezika.
38. člen
Podrobnejša določila o načinu, organih, evidenci in postopku pri odločanju o podelitvi, podaljšanju in odvzemu licence sprejme zbornica v soglasju z ministrom.
Za podelitev, podaljšanje in odvzem licence se izda odločba v upravnem postopku.
III. ZASEBNA ZDRAVNIŠKA SLUŽBA
39. člen
Zdravnik lahko samostojno opravlja zdravniško službo kot zasebni zdravnik, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon in če je vpisan v register zdravnikov.
40. člen
Ko zasebni zdravnik preneha z opravljanjem zasebne zdravniške službe, izroči vso zdravstveno dokumentacijo zdravniku, ki s soglasjem zbornice prevzame opravljanje njegove zdravniške službe.
Če si zasebni zdravnik do prenehanja opravljanja zdravniške službe ni določil prevzemnika, imenuje zbornica začasnega upravitelja zdravstvene dokumentacije.
41. člen
Določbe prejšnjega člena se uporabljajo tudi, če zasebni zdravnik umre. V tem primeru ima začasni upravitelj pravico do vstopa v ordinacijo in do prevzema zdravstvene dokumentacije.
IV. DOLŽNOSTI IN PRAVICE ZDRAVNIKOV PRI OPRAVLJANJU ZDRAVNIŠKE SLUŽBE
A1. Delovni čas zdravnikov
41.a člen
Zdravniki v mreži javne zdravstvene službe delajo v enakomerno ali neenakomerno razporejenem delovnem času.
Delovni dan zdravnikov se praviloma ne pričenja pred 8. uro zjutraj.
V izvenhospitalni dejavnosti, namenjeni storitvam za uporabnike, mora najmanj petina delovnega časa potekati po 16. uri.
Zdravniki, ki delajo na delovnih mestih v ambulantah ali v tehnološko zahtevnih diagnostičnih, terapevtskih in rehabilitacijskih enotah ter operacijskih dvoranah, se zaradi čim večje izkoriščenosti prostorov in opreme na delo lahko razporejajo v izmenah. Če delo na takih delovnih mestih traja 12 ali več ur dnevno, se lahko prične pred 8. uro zjutraj. Seznam takih delovnih mest določi delodajalec.
Za zdravnike, ki opravljajo delo v okviru mreže javne zdravstvene službe kot zasebni zdravniki s koncesijo, se delovni čas določi v koncesijski pogodbi.
41.b člen
Delo preko polnega delovnega časa ne sme presegati v povprečju osem ur tedensko.
Časovna omejitev tedenskega delovnega časa preko polnega delovnega časa se upošteva kot povprečna omejitev v določenem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev, pri čemer se pri izračunu povprečja ne upoštevata letni dopust in odsotnost z dela zaradi bolezni.
V primeru pisnega soglasja zdravnika lahko delo preko polnega delovnega časa presega omejitve iz tega člena. Zdravnika, ki s tem ne soglaša, delodajalec ne sme oškodovati.
Delodajalec vodi posebno evidenco o izvajanju dela preko polnega delovnega časa zdravnikov, ki so podali soglasje po prejšnjem odstavku. Evidenco mora na podlagi zahteve predložiti pristojnim nadzornim organom.
41.c člen
Zdravnik, ki v okviru mreže javne zdravstvene službe dela polni delovni čas pri enem ali več delodajalcih, sme izjemoma za opravljanje dopolnilnega dela skleniti pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem v okviru mreže javne zdravstvene službe, vendar največ za osem ur na teden, po poprejšnjem soglasju delodajalcev, pri katerih je zaposlen s polnim delovnim časom.
Določitev načina uresničevanja pravic in obveznosti iz tega delovnega razmerja, glede na pravice in obveznosti zdravnika pri delodajalcih, pri katerih je zaposlen s polnim delovnim časom, je obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi iz prejšnjega odstavka.
Zdravniku, ki sklene pogodbo o zaposlitvi skladno s prvim odstavkom tega člena, ta pogodba preneha veljati v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, po poteku dogovorjenega časa ali če so umaknjena soglasja delodajalcev, kjer je zdravnik v delovnem razmerju s polnim delovnim časom.
41.d člen
Zdravnik ima pravico do dnevnega počitka v trajanju nepretrgoma najmanj 12 ur in do tedenskega počitka v trajanju nepretrgoma najmanj 24 ur.
Če je to potrebno zaradi zagotavljanja zdravstvenega varstva v dogovorjenem obsegu, se lahko minimalno trajanje dnevnega in tedenskega počitka zagotavlja kot povprečje v obdobju dveh mesecev.
Zaradi zagotavljanja dežurstva lahko zdravnikov delovni čas traja nepretrgoma največ 32 ur, od tega lahko traja delo v okviru polnega delovnega časa največ 10 ur v enem delovnem dnevu, v dveh zaporednih delovnih dneh pa največ 16 ur. Za delovni čas, ki nepretrgoma traja več kot 16 ur, je potrebno soglasje zdravnika.
1. Dežurna zdravniška služba
42. člen
Dežurstvo je posebna oblika dela, sestavljena iz ur prisotnosti na delovnem mestu – neefektivne ure in ur opravljanja storitev – efektivne ure.
Vse ure v dežurstvu se s stališča pravice do odmorov in počitkov štejejo v delovni čas.
Plačilo za efektivne in neefektivne ure je različno in se uredi s kolektivno pogodbo.
Plačilo za dežurstvo se všteva v osnovo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Zdravniku, ki je dopolnil 50 let starosti, praviloma ni potrebno opravljati dežurne službe, ob pogojih, ki jih določi minister.
1.A Pripravljenost
42.a člen
Pripravljenost pomeni dosegljivost izven delovnega mesta po telefonu ali s pomočjo drugih sredstev, z namenom, da je zagotovljena možnost svetovanja in v primeru potrebe prihod na delovno mesto. Najdaljši sprejemljivi čas prihoda na delovno mesto določi delodajalec.
Plačilo za ure pripravljenosti se uredi s kolektivno pogodbo.
Ure pripravljenosti se ne štejejo v delovni čas.
2. Nujna zdravniška pomoč
43. člen
Nujna zdravniška pomoč obsega nujne storitve, katerih opustitev bi v kratkem času vodila v nepopravljivo in hudo okvaro zdravja ali smrt. Tako pomoč je dolžan nuditi zdravnik v skladu s kodeksom medicinske deontologije in v skladu z dosežki znanosti in strokovno preverjenimi metodami.
Zdravnik ne sme pogojevati nudenja nujne zdravniške pomoči z vnaprejšnjim plačilom.
44. člen
Zdravnik, ki opravlja osnovno zdravstveno dejavnost v okviru mreže javne zdravstvene službe, se mora vključiti v program zagotavljanja nujne medicinske pomoči na svojem območju.
45. člen
Zdravnik mora v skladu z veljavnimi dosežki znanosti in strokovno preverjenimi metodami, glede na svojo dejavnost in krajevne pogoje, imeti na razpolago nujne medicinske pripomočke in nujna zdravila, ki jih bolniku posreduje kot začetek nujne zdravniške pomoči.
Seznam nujnih medicinskih pripomočkov in nujnih zdravil iz prejšnjega odstavka predpiše minister.
2.A Zagotavljanje neprekinjene nujne zdravniške pomoči
45.a člen
Neprekinjena nujna zdravniška pomoč se zagotavlja s polnim delovnim časom, dežurstvom, pripravljenostjo ali kombinacijami teh oblik dela.
3. Opravljanje zdravniške službe v času stavke
46. člen
Zdravnik je v času stavke dolžan izvajati tiste zdravniške storitve iz drugega odstavka 4. člena tega zakona, katerih opustitev bi v kratkem času vodila v nepopravljivo hudo okvaro zdravja ali v smrt. To so zlasti:
– zdravljenje vročinskih stanj in infekcij;
– zdravljenje poškodb in zastrupitev;
– zdravljenje kroničnih bolezni, če bi njegova opustitev neposredno in v krajšem času povzročila poslabšanje zdravstvenega stanja, invalidnost, druge trajne okvare zdravja ali smrt;
– druge storitve nujne zdravniške pomoči;
– opravljanje prvih pregledov brez čakalne dobe najmanj v obsegu, ki potrjuje ali izključuje stanja v prejšnjih alineah (triažni pregledi);
– predpisovanje zdravil in medicinskih pripomočkov za zdravljenje stanj iz prejšnjih alinei.
Za prvi pregled se šteje na primarni ravni prva obravnava, na sekundarni ali terciarni ravni pa prva napotitev k specialistu zaradi nove bolezni ali stanja ali zaradi poslabšanja bolezni.
Poleg tega je zdravnik v času stavke dolžan opravljati še naslednje storitve:
– vse zdravstvene storitve za otroke do 18. leta starosti ter bolnike, starejše od 65 let;
– vse zdravstvene storitve v zvezi z nosečnostjo in porodom;
– ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni.
4. Medsebojni odnosi
47. člen
Zdravnik mora seznaniti bolnika s predvidenimi diagnostičnimi postopki in s predlaganim zdravljenjem.
Zdravnik ne sme ukrepati brez bolnikove privolitve oziroma privolitve staršev za osebe, mlajše od 15 let, oziroma skrbnika, kadar gre za osebe pod skrbništvom.
Ukrepi brez privolitve bolnika, staršev ali skrbnika so dopustni le, če bi opustitev zdravljenja povzročila bolniku zdravstveno škodo in bolnik ni sposoben odločanja o sebi zaradi motenj zavesti ali hude oslabitve umskih sposobnosti ali umske manjrazvitosti ali duševne motnje, zaradi katere je hudo motena bolnikova presoja.
48. člen
Zdravnik ni odgovoren za potek zdravljenja bolnika, kadar:
– zdravniku navaja neresnične podatke o svojem zdravstvenem počutju;
– se ne ravna po navodilih zdravnika;
– ne sodeluje pri varovanju, krepitvi in povrnitvi lastnega zdravja.
49. člen
Zdravnik lahko odkloni zdravniški poseg, če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in če ne gre za nujno zdravniško pomoč. O svojem ugovoru vesti mora bolnika pravočasno obvestiti in ga napotiti k drugemu usposobljenemu zdravniku, če pa je zaposlen, mora o zavrnitvi posega obvestiti svojega delodajalca.
50. člen
Zdravnik mora voditi dokumentacijo o zdravstvenem stanju in zdravljenju bolnika in druge evidence v skladu s posebnim zakonom.
51. člen
Zdravnik mora varovati kot poklicno skrivnost podatke o zdravstvenem stanju bolnika in podatke o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja.
52. člen
Podatki iz prejšnjega člena se ne smejo dajati drugim ljudem oziroma javnosti in tudi ne objavljati na način, ki bi omogočal razkritje posameznika, na katerega se nanašajo.
Dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti lahko zdravnika razreši bolnik sam ali sodišče v skladu z zakonom, za mladoletne osebe in za osebe pod skrbništvom pa starši oziroma skrbniki.
Dolžnost varovanja poklicne skrivnosti tudi po smrti bolnika ne preneha.
53. člen
Brez predhodnega soglasja bolnika lahko podatke iz prejšnjega člena daje bolnikovim ožjim sorodnikom ali skrbnikom oziroma izvenzakonskemu partnerju le zdravnik, ki bolnika zdravi, če oceni, da je to v bolnikovo korist.
54. člen
V primeru premestitve ali preselitve bolnika ali če bolnik izbere drugega zdravnika, mora zdravnik oziroma zdravstveni zavod na novo izbranemu zdravniku posredovati vso zdravstveno dokumentacijo o bolniku.
V. ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI ZDRAVNIŠKEGA DELA
1. Strokovno izpopolnjevanje
55. člen
Zdravnik ima pravico in dolžnost strokovnega izpopolnjevanja, ki obsega:
– stalno spremljanje razvoja medicinskih ved;
– pridobivanje novega znanja.
Delodajalec mora zdravniku omogočiti strokovno izpopolnjevanje najmanj v obsegu, ki omogoča zdravniku podaljševanje licence brez preizkusa strokovne usposobljenosti.
2. Strokovni nadzor s svetovanjem
56. člen
Zbornica opravlja strokovni nadzor s svetovanjem nad delom zdravnikov, v skladu s pravilnikom in letnim programom, ki ga sprejme v soglasju z ministrom.
Ne glede na prejšnji odstavek lahko minister sam odredi strokovni nadzor.
57. člen
Izredni strokovni nadzor s svetovanjem izven sprejetega letnega programa opravi zbornica na lastno pobudo, na predlog ministra, plačnika zdravstvenih storitev ali drugega naročnika.
58. člen
O opravljenem strokovnem nadzoru mora biti najkasneje v 15 dneh po pregledu sestavljen ugotovitveni zapisnik, ki se pošlje zdravnikovemu delodajalcu oziroma zasebnemu zdravniku in ministrstvu, kadar gre za izredni strokovni nadzor pa tudi predlagatelju izrednega strokovnega nadzora.
59. člen
Če se pri strokovnem nadzoru oziroma pri zdravnikovem delu ugotovijo večje strokovne pomanjkljivosti ali napake, lahko zbornica v skladu s svojimi akti:
– izreče opomin;
– zahteva dodatno strokovno izpopolnjevanje zdravnika, za katerega se ugotovi pomanjkljiva usposobljenost;
– zdravniku odvzame licenco;
– predlaga druge ukrepe ministrstvu.
Če se pri strokovnem nadzoru oziroma pri zdravnikovem delu ugotovijo manjše strokovne pomanjkljivosti ali napake, lahko zbornica v skladu s svojimi akti izda zdravniku priporočilo ali obvezno navodilo.
60. člen
Strokovni nadzor s svetovanjem iz 56. člena tega zakona se financira iz proračuna Republike Slovenije.
Strokovni nadzor s svetovanjem iz 57. člena tega zakona plača predlagatelj oziroma naročnik nadzora.
3. Zavarovanje odgovornosti
61. člen
Zdravnik, ki dela neposredno z bolniki, mora biti zavarovan za odgovornost za škodo, ki bi lahko nastala pri njegovem delu. Zaposlenega zdravnika zavaruje delodajalec.
Zavarovalno vsoto po posameznih specialnostih vsako leto določi zbornica v soglasju z ministrom.
4. Nazivi, nagrade in priznanja
62. člen
Zdravniki imajo naslednje nazive:
– zdravnik, zobozdravnik,
– specialist,
– specialist konzultant,
– primarij,
– svetnik,
– višji svetnik.
Zdravniki uporabljajo nazive primarij, svetnik ali višji svetnik vzporedno z nazivi zdravnik/zobozdravnik, specialist in specialist konzultant.
Pogoje in postopek za razvrstitev v nazive iz prve do tretje alinee prvega odstavka tega člena določi minister na predlog zbornice.
Pogoje in postopek za razvrstitev v nazive primarij, svetnik in višji svetnik določi minister.
63. člen
Republika Slovenija podeljuje zdravnikom nagrade in priznanja kot posebna družbena priznanja za izjemne uspehe širšega družbenega pomena, ki prispevajo k uspešnosti in učinkovitosti zdravstvenega varstva.
VI. VREDNOTENJE ZDRAVNIŠKE SLUŽBE
64. člen
Ministrstvo, zbornica in zavod se vsako leto dogovorijo o deležu sredstev za vrednotenje zdravniškega dela znotraj finančnega načrta zavoda.
Obseg sredstev se določi na podlagi števila zdravniških delovnih mest v mreži javne zdravstvene službe in poklicne kolektivne pogodbe za zdravnike in zakona. Tako določen delež sredstev predstavlja izhodišče za oblikovanje cen in obsega programov v okviru dogovora o programu storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na podlagi 63. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98 in 6/99).
Iz obsega sredstev, določenega v prejšnjem odstavku, ministrstvo, zbornica in zavod dogovorijo delež sredstev, ki je namenjen za delovno uspešnost.
Na predlog zbornice minister določi kriterije in pogoje za določitev višine delovne uspešnosti v plači zdravnika.
65. člen
Cena zdravnikovega dela v posamezni zdravstveni storitvi je določena kot zdravniška tarifa za posamezno zdravniško storitev. Zdravniška tarifa se določi iz vrednosti zdravnikovega dela in drugih stroškov v standardnem letnem številu efektivnih ur, ko mora zdravnik izvajati storitve, ki so pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in standardiziranega trajanja posamezne zdravniške storitve. Plačilo zdravnikov je pretežno odvisno od količine izvedenih storitev.
66. člen
Zasebni zdravniki s koncesijo prejemajo plačilo za svoje delo v ceni celotnega programa, dogovorjenega v pogodbi z zavodom.
67. člen
Metodologijo za določanje cen zdravniških storitev, ki niso predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja, določi minister na predlog zbornice.
68. člen
Postopek in merila za določitev plač zdravnikov se določi s poklicno kolektivno pogodbo in v skladu s tem zakonom.
VII. ZDRAVNIŠKA ZBORNICA SLOVENIJE
1. Splošne določbe in članstvo
69. člen
Zdravniki se združujejo v Zdravniško zbornico Slovenije, ki zastopa njihove poklicne, socialne in ekonomske interese, skrbi za ugled in čast zdravniškega poklica ter izpolnjevanje zdravniških dolžnosti.
Zbornica je pravna oseba.
70. člen
Članstvo v zbornici je obvezno za vse, ki na območju Republike Slovenije opravljajo zdravniško službo.
Članstvo v zbornici je prostovoljno za zdravnike:
– ki ne opravljajo zdravniške službe;
– ki opravljajo zdravniško službo izven Republike Slovenije, pa imajo v Republiki Sloveniji stalno bivališče;
– ki so upokojeni;
– ki so nezaposleni.
(Opomba: glej tudi 6. člen ZOZPEU)
2. Naloge in javna pooblastila zbornice
71. člen
Zbornica ima naslednje naloge:
1. sprejema kodeks medicinske deontologije, preverja ravnanje zdravnikov in ukrepa v zvezi s kršenjem kodeksa;
2. podeljuje, podaljšuje in odvzema licence;
3. načrtuje, spremlja in nadzoruje sekundarijat, specializacijo in druge oblike podiplomskega strokovnega izpopolnjevanja svojih članov s preverjanjem usposobljenosti ter določa pogoje za imenovanje mentorjev in jih imenuje;
4. izvaja strokovni nadzor s svetovanjem;
5. sodeluje pri pripravi zakonov, planskih dokumentov, kadrovskih načrtov in drugih predpisov s področja zdravstva;
6. soodloča pri določanju izhodišč za sklepanje pogodb z zavodom;
7. zastopa interese zasebnih zdravnikov pri sklepanju pogodb z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije;
8. sodeluje pri sklepanju kolektivnih pogodb v imenu zasebnih zdravnikov kot delodajalcev;
9. vodi register zdravnikov;
10. opravlja druge naloge v skladu z zakonom in statutom.
Naloge iz 2., 3., 4. in 9. točke prejšnjega odstavka opravlja zbornica kot javna pooblastila.
Naloge, ki jih opravlja zbornica kot javna pooblastila, se financirajo iz sredstev proračuna Republike Slovenije, razen v primerih iz 57. člena tega zakona, ko zbornica opravi izredni strokovni nadzor s svetovanjem na predlog plačnika zdravstvenih storitev ali drugega naročnika.
72. člen
Zavodi, gospodarske družbe in druge organizacije in zasebni zdravniki morajo zbornici, na njeno zahtevo, posredovati podatke iz 31. člena tega zakona.
Medicinska fakulteta zbornici na njeno zahtevo posreduje podatke o številu študentov in seznam diplomantov ter podatke o strokovni izobrazbi zdravnikov, ki jih zbornica potrebuje za izvajanje nalog iz 3. in 5. točke prvega odstavka 71. člena tega zakona.
73. člen
Zbornica sprejme statut, h kateremu da soglasje Vlada Republike Slovenije v delu, ki se nanaša na izvajanje javnih pooblastil.
74. člen
Zbornica pridobiva svoja sredstva:
– s članarino;
– iz proračuna Republike Slovenije za izvajanje javnih pooblastil;
– s prodajo svojih storitev;
– z donatorstvom, volili, darili in iz drugih virov.
Na podlagi soglasja zaposlenega zdravnika je zavod oziroma njegov delodajalec ali zasebni zdravnik dolžan obračunavati mesečno članarino in jo nakazovati zbornici.
VIII. SLOVENSKO ZDRAVNIŠKO DRUŠTVO
75. člen
Zdravniki se prostovoljno združujejo v Slovensko zdravniško društvo, ki deluje v javnem interesu.
76. člen
Slovensko zdravniško društvo:
– pripravlja vsebine specializacij v sodelovanju z medicinsko fakulteto;
– predstavlja in zastopa strokovne interese slovenskih zdravnikov v mednarodnih strokovnih združenjih.
IX. KAZENSKE DOLOČBE
77. člen
Z denarno kaznijo od 150.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek zdravstveni zavod, zasebna ordinacija pa z denarno kaznijo od 100.000 do 150.000 tolarjev, če ravnajo v nasprotju s 23. členom tega zakona.
Z denarno kaznijo od 60.000 do 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka odgovorna oseba pravne osebe.
78. člen
Z denarno kaznijo od 150.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek zdravstveni zavod in gospodarska družba, zasebna ordinacija pa z denarno kaznijo od 110.000 do 500.000 tolarjev, če kot delodajalec ne zavarujejo zdravnikove odgovornosti za škodo iz 61. člena tega zakona.
Z denarno kaznijo od 60.000 do 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka odgovorna oseba pravne osebe.
79. člen
Z denarno kaznijo od 150.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek zdravstveni zavod in gospodarska družba, zasebna ordinacija pa z denarno kaznijo od 110.000 do 150.000 tolarjev, če zbornici ne posredujejo podatkov iz 24. člena tega zakona.
Z denarno kaznijo od 120.000 do 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka odgovorna oseba pravne osebe.
80. člen
Z denarno kaznijo od 120.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek, kdor začne samostojno opravljati zdravniško službo, pa ne izpolnjuje pogojev iz 10. člena tega zakona.
81. člen
Z denarno kaznijo od 150.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek zdravnik:
1. če ne ravna v skladu z 11. členom tega zakona;
(Opomba: glej tudi 6. člen ZOZPEU)
2. če opravlja zdravniško službo v nasprotju s 15. in 20. členom tega zakona;
3. če začne opravljati zdravniško službo brez vpisa v register zdravnikov (29. člen);
4. če ne poda izjave o uveljavljanju ugovora vesti iz 31. člena tega zakona, pa jo kasneje uveljavlja;
5. če ravna v nasprotju s prvim odstavkom 40. člena tega zakona;
6. če pogojuje nudenje nujne zdravniške pomoči z vnaprejšnjim plačilom (drugi odstavek 43. člena);
7. če se ne vključi v program zagotavljanja nujne medicinske pomoči v skladu z 44. členom tega zakona;
8. če ukrepa v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom 47. člena tega zakona;
9. če ne ravna v skladu z določbo 49. člena tega zakona.
Zakon o zdravniški službi – ZZdrS (Uradni list RS, št. 98/99) vsebuje naslednje predhodne in končne določbe:
X. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
82. člen
Zdravniška zbornica Slovenije je pravna naslednica zdravniške zbornice za Dravsko banovino.
83. člen
Zdravnik, ki je pred uveljavitvijo tega zakona pričel s specializacijo brez končanega sekundarijata, nadaljuje specializacijo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.
Ne glede na določila tega zakona se zdravniku, ki opravi sekundarijat in preizkus usposobljenosti od 1. 1. 2000 do 1. 1. 2007, izda licenco za področje splošne medicine.
Zdravniku, ki mu je bila izdana licenca za področje splošne medicine do 1. 1. 2000, ni potrebno za podaljšanje licence za delo na področju splošne medicine za obdobje po 1. 1. 2007 opraviti specialističnega izpita.
84. člen
V treh mesecih po uveljavitvi tega zakona ministrstvo izroči zbornici register zasebnih zdravnikov z vso dokumentacijo, arhivom in še nerešenimi vlogami.
85. člen
Vloge za vpis v register zasebnih zdravstvenih delavcev, ki so jih zdravniki vložili pred uveljavitvijo tega zakona, se rešujejo po predpisih, ki so veljali na dan vložitve.
86. člen
V šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona minister:
– predpiše pogoje, ki jih mora izpolnjevati zdravstveni zavod ali zasebna ordinacija za izvajanje pripravništva, sekundarijata in specializacij (21. člen);
– predpiše seznam nujnih pripomočkov in nujnih zdravil iz drugega odstavka 45. člena tega zakona.
87. člen
V 12 mesecih po uveljavitvi tega zakona minister določi razpored zdravniških delovnih mest v mreži javne zdravstvene službe (8. člen).
88. člen
V 12 mesecih po uveljavitvi tega zakona zbornica v soglasju z ministrom:
– določi postopek in način priznanja v tujini opravljene specializacije (19. člen);
– določi pogoje za opravljanje mentorstva (28. člen).
V dveh mesecih po uveljavitvi tega zakona izda zbornica pravilnik iz 29. člena tega zakona.
89. člen
Zavarovanje odgovornosti zdravnika za škodo iz 61. člena tega zakona mora biti sklenjeno najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
90. člen
Postopek za uskladitev kolektivne pogodbe za zdravnike s tem zakonom se prične takoj po uveljavitvi tega zakona.
Minister izda pravilnik, s katerim določi kriterije in pogoje za določitev višine delovne uspešnosti v plači zdravnika (64. člen) v roku šest mesecev po uveljavitvi tega zakona.
91. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati naslednje določbe zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 26/92 – popr., 37/95, 8/96 in 90/99):
– prvi in tretji odstavek 34. člena;
– 71. člen;
– 85. člen;
– 86. člen v delu, ki se nanaša na zdravnike.
Z dnem uveljavitve tega zakona se za zdravnike prenehajo uporabljati 40., 62., 64., 66., 67., 68., 69., 88., 89., 90. in 91. člen zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 26/92 – popr., 37/95, 8/96 in 90/99).
Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalne skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94, 36/96 in 20/97) se uporablja za zdravnike do sklenitve kolektivne pogodbe iz 68. člena tega zakona.
92. člen
Do izdaje izvršilnih predpisov po tem zakonu se uporabljajo, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom, naslednji predpisi:
1. pravilnik o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju zdravstvene dejavnosti (Uradni list RS, št. 59/92 in 59/96),
2. program pripravništva za poklic zdravnik (Uradni list RS, št. 33/95, 60/95, 59/96, 62/96),
3. pravilnik o vsebini in poteku sekundarijata (Uradni list RS, št. 83/97),
4. pravilnik o izdaji, podaljšanju in odvzemu licence (Uradni list RS, št. 56/94),
5. pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati zdravstveni zavodi ali zasebni zdravstveni delavci za izvajanje programov pripravništva, sekundarijata in specializacij (Uradni list RS, št. 25/93, 1/99),
6. pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati zdravstveni zavodi za izvajanje praktičnega pouka dijakov zdravstvenih šol in študentov visokošolskih zavodov in za podelitev naziva učni zavod (Uradni list RS, št. 25/93),
7. pravilnik o vodenju registra zasebnih zdravstvenih delavcev (Uradni list RS, št. 24/92),
8. pravilnik o pogojih za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti (Uradni list RS, št. 24/92),
9. pravilnik o strokovnem nadzoru s svetovanjem (Uradni list RS, št. 62/93),
10. pravilnik o napredovanju delavcev zaposlenih v zdravstvu (Uradni list RS, št. 41/94 in 14/97).
93. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravniški službi – ZZdrS-A (Uradni list RS, št. 67/2002) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
11. člen
Ne glede na določbo 2. člena tega zakona (prvi odstavek 41.b člena zakona) lahko v obdobju do 31. decembra 2004 traja delo preko polnega delovnega časa v povprečju največ 15 ur tedensko. Izjemoma lahko v tem obdobju traja delo preko polnega delovnega časa dalj, vendar ne več kot 25 ur tedensko, če delodajalec za opravljanje dela ni mogel zaposliti novega zdravnika, ker se ni nihče prijavil na objavo prostega delovnega mesta ali ni nihče izpolnjeval pogojev za zaposlitev. Časovna omejitev tedenskega delovnega časa preko polnega delovnega časa se upošteva kot povprečna omejitev v določenem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od štirih mesecev.
Za sekundarije in specializante lahko v obdobju do 31. julija 2007 traja delo preko polnega delovnega časa v povprečju največ 18 ur na teden, v naslednjih dveh letih 16 ur na teden in še v naslednjih dveh letih 12 ur na teden. Časovna omejitev tedenskega delovnega časa preko polnega delovnega časa se upošteva kot povprečna omejitev v določenem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od štirih mesecev.
12. člen
Določbe 5. in 6. člena tega zakona, ki se nanašajo na plačilo opravljenih ur, veljajo do začetka uporabe zakona o sistemu plač v javnem sektorju.
Delodajalci so dolžni organizirati razpored delovnega časa v skladu s tem zakonom najkasneje do 1. januarja 2003.
13. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravniški službi – ZZdrS-B (Uradni list RS, št. 15/2003) vsebuje naslednjo končno določbo:
3. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
