Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji dne 10. aprila 2003

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2031/99 z dne 10. 2. 2000 in sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. P 166/99 z dne 26. 10. 1999 se v delu, ki se nanaša na odločitev o motenju posesti spalnice in o stroških postopka, razveljavita.
2. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2031/99 z dne 10. 2. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. P 166/99 z dne 26. 10. 1999 se v ostalem delu zavrne.
3. Tožbeni zahtevek se v delu, ki se nanaša na odločitev o motenju posesti spalnice, zavrne.
4. Zadeva se v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, vrne v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, navedenim v izreku, ugotovilo, da je pritožnica motila tožnika C. C. v njegovi mirni in dejanski posesti stanovanjske hiše in delavnice v hiši. Tožnikovo posest je po mnenju sodišča motila s tem, ko je dne 20. 7. 1999 zaklenila vhodna vrata v hišo in jih tudi na zahtevo tožnika ni hotela odpreti, zamenjala ključavnico na vratih spalnice, odnesla iz spalnice vse tožnikove osebne stvari in obleko, iz delavnice pa motorno žago. Sodišče je pritožnici naložilo, da mora vzpostaviti prejšnje stanje tako, da izroči tožniku ključ nove ključavnice ali na vrata namesti staro ključavnico ter vrne motorno žago v delavnico, v prihodnje pa ji je prepovedalo vsako tako ali podobno motenje posesti tožnika.
2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožbeni stranki razvezana zakonca, ki oba živita v isti stanovanjski hiši, le da tožnik prespi v sosednji manjši hiši; da je pritožnica dne 20. 7. 1999 zaklenila vhodna vrata stanovanjske hiše in istega dne iz spalnice odnesla vse osebne stvari tožnika ter zamenjala ključavnico na vratih spalnice in tudi ta vrata zaklenila; da je imel tožnik v spalnici shranjene osebne stvari, do katerih je imel ves čas dostop; da je pritožnica iz delavnice istega dne odnesla motorno žago, do katere sta imeli pred tem dostop obe pravdni stranki, in jo skrila, tako da je tožniku onemogočila dostop do nje in njeno uporabo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče uporabilo določbo prvega odstavka 78. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – v nadaljevanju: ZTLR), ki določa, da sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer ne upošteva pravice do posesti, pravnega naslova, niti dobrovernosti posestnika, ter pritožnici naložilo vzpostavitev odvzete posesti in prepovedalo njeno nadaljnje motenje.
3. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožnica pritožila. Višje sodišče v Ljubljani je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da med pravdnima strankama ni sporno, da je bila prav pritožnica tista, ki je iz delavnice vzela motorno žago, in da pritožnica v pritožbi ni uspela izpodbiti, da je imel tožnik možnost uporabe te motorne žage. Prav tako je imel tožnik po mnenju sodišča druge stopnje posest spalnice, saj ni pomembno, kako pogosto je v spalnico prihajal, ampak le dejstvo, da je imel v njej shranjene določene stvari, do katerih je imel pred motilnim dejanjem pritožnice ves čas dostop. Tožnik je tako po mnenju pritožbenega sodišča imel pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. Višje sodišče je zavrnilo tudi pritožničin očitek, da tožnik za posestno varstvo nima ekonomskega interesa. Po mnenju višjega sodišča ima po določbi 75. člena ZTLR vsak posestnik pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. Ekonomski interes tožnika pa vidi sodišče v tem, da se ohrani obstoječe posestno stanje, ker pritožniku le tako stanje omogoča, da pridobiva ekonomsko korist od stvari, ki jih ima v posesti.
4. V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitev pravice do zasebnosti iz 35. člena ustave in pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena ustave. Nasprotuje predvsem odločitvi sodišča, ki se nanaša na motenje posesti spalnice. Navaja, da tožnik spalnice ni uporabljal že pred razvezo zakonske zveze, saj je najprej živel v Ljubljani, nato pa se je preselil v stanovanjski del sosednjega objekta. V spalnici je hranil le nekaj svojih oblačil, po mnenju pritožnice namenoma, zato da je lahko vstopal v spalnico ob povsem neprimernih urah. Pritožnica navaja, da se je zato poslužila samopomoči, saj je spalnica v hiši, na kateri ima tožnik posest, edini prostor, kjer ima lahko svojo zasebnost, medtem ko ima tožnik zagotovljeno zasebnost v sosednjem objektu. Po njenem mnenju pritožnica in tožnik kot bivša partnerja ne moreta imeti več skupnega posedovanja spalnice. Meni, da sta izpodbijani odločitvi sodišč povsem formalistični ter da tožnikova soposest spalnice, ki jo je vzpostavilo sodišče, predstavlja poseg v njeno zasebnost. Ob tem posebej poudarja, da tožnik spalnice ni imel v posesti za namen, za katerega se spalnica uporablja, temveč le za dostop do svojih preostalih oblačil, in sicer ob sezonski menjavi oblačil. Ustavnemu sodišču pritožnica predlaga, naj izpodbijani sklep Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi in zadevo vrne višjemu sodišču v ponovno odločanje.
5. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-157/00 z dne 11. 7. 2000 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve zadržal izvršitev izpodbijanih sklepov, v delu, ki se nanaša na posest spalnice. V skladu z določbama 22. člena ustave in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 14/95 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo nasprotni stranki v pravdi in Višjemu sodišču v Ljubljani. Na navedbe v ustavni pritožbi je odgovorilo le Višje sodišče v Ljubljani. V odgovoru je navedlo, da sodišči z izpodbijanima sklepoma nista ustvarili nekega novega razmerja med pravdnima strankama, ampak sta ob ugotovitvi, da je toženka motila posest tožnika, le vzpostavili stanje, kakršno je bilo pred motilnim ravnanjem. Zavrnitev tožbenega zahtevka bi po mnenju višjega sodišča pomenila negacijo varstva posesti in odobritev protipravnega ravnanja ustavne pritožnice, odstopala pa bi tudi od uveljavljene sodne prakse. Navedba, da je spalnica edini prostor v hiši, v katerem ustavna pritožnica lahko shranjuje svoje stvari in zagotavlja svojo zasebnost, po mnenju višjega sodišča ne izhaja iz odločb sodišč prve in druge stopnje. Višje sodišče v odgovoru še navaja, da imata razvezana zakonca v primeru, ko se ne moreta sporazumeti glede uporabe skupne stvari, na voljo postopek za ureditev razmerij med solastniki po zakonu o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in nasl. – ZNP).

6. Posestno varstvo je varstvo, ki ga nudi pravna država zaradi javne varnosti in ekonomske blaginje ter preprečitve nereda. Zato je naravnano predvsem na varovanje obstoječega stanja dejanske oblasti nad stvarmi (odločba ustavnega sodišča št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 – OdlUS IV, 38). Temeljni namen posestnega varstva, ki je ohranitev obstoječega dejanskega stanje in preprečitev samovolje, izhaja tudi iz vsebine predpisov, ki urejajo to področje. Tako 78. člen ZTLR, na katerega se v obrazložitvi sklicuje Okrajno sodišče, pooblašča sodišča, da dajejo varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem ne upoštevajo pravice do posesti, pravnega naslova in dobrovernosti posestnika (odločba ustavnega sodišča št. Up-60/00 z dne 13. 7. 2000 – Uradni list RS, št. 68/00 in OdlUS IX, 296).
7. Določbe 78. člena ZTLR pa ne gre razlagati tako, da sodiščem zaradi nje v posestnomotenjskih sporih ne bi bilo treba upoštevati ustavnih pravic pravdnih strank (odločba ustavnega sodišča št. Up-32/94). Iz ustavnih določb o vezanosti sodnikov na ustavo in zakon (125. člen ustave) in določb o ustavnosti in zakonitosti (zlasti 156. člen ustave) izhaja, da mora imeti sodišče pri svojem delu ves čas pred očmi tudi ustavne določbe o človekovih pravicah in svoboščinah. To velja za odločanje v vseh sodnih postopkih, tudi v postopku zaradi motenja posesti. Tudi v teh postopkih in z njimi so lahko kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
8. V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje, da sta ji bili z odločitvama sodišč kršeni ustavni pravici do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Pritožnica je že v pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje navedla, da so posestna varstva le začasna rešitev, varstvo spalnice, edinega intimnega prostora toženke, ki je v njeni izključni posesti, pa naj bi bilo varovano že po ustavi. V ustavni pritožbi zatrjevani kršitvi ustavnih pravic utemeljuje z navajanjem, da tožnik spalnice sploh ni uporabljal v skladu z njenim namenom, temveč le za hrambo oblačil, te pa naj bi tam pustil namenoma, zato da je lahko ob neprimernih urah vstopal v spalnico. Zatrjuje tudi, da pritožnik spalnice ni uporabljal že nekaj časa in da stanuje drugje. V presojo resničnosti teh pritožničinih dejanskih navedb, ter posledično v pravilnost odločitev sodišč o tem, ali je tožnik imel posest spalnice in ali je pritožnica njegovo posest motila, se ustavno sodišče ne more spuščati. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in ne more presojati pravilnosti dejanskih ugotovitev in uporabe materialnega prava samih po sebi. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene ustavne pravice ali svoboščine. Ob upoštevanju svoje tako opredeljene pristojnosti se je ustavno sodišče v obravnavani zadevi omejilo na presojo, ali sta sodišči s tem, ko sta v konkretnem primeru ob ugotovitvi, da je tožnik bil posestnik spalnice, pritožnica pa je njegovo posest motila, tožniku nudili posestno varstvo, nedopustno posegli v pritožničino ustavno pravico do zasebnosti.

9. Ustavno sodišče je ustavno pravico do zasebnosti iz 35. člena ustave v odločbi št. Up-32/94 opredelilo kot “bolj ali manj sklenjeno celoto človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajni in bistveni del ali vidik te celote je bivanje, domovanje; materialno okolje zanj je bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem je bistven del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti.”
10. Človekova zasebnost ni pojem, ki bi obstajal neodvisno sam zase, temveč je običajno povezan z lastnino ali posestjo neke stvari. V sporih iz civilnopravnih razmerij je zato praviloma prisoten tudi vidik zasebnosti. To velja tudi za pravde zaradi motenja posesti, čeprav gre v teh pravdah le za začasno ureditev nekega civilnopravnega razmerja. Da sodišča tudi pri odločanju v pravdah zaradi motenja posesti vstopajo na polje zasebnosti pravdnih strank, je najbolj očitno takrat, kadar je predmet take pravde posest stanovanja, v katerem vsaj ena izmed pravdnih strank biva. Vsaka odločitev v takem sporu je nujno tudi odločitev o pravici do zasebnosti. To seveda ne pomeni, da bi vsaka napačna odločitev sodišča v takem sporu pomenila kršitev ustavne pravice do zasebnosti. Po drugi strani pa ni izključeno, da bi civilistično nesporna odločitev sodišča kršila pravico do zasebnosti ene izmed pravdnih strank.
11. V obravnavanem primeru je sodišče s tem, ko je pritožniku nudilo posestno varstvo hiše tako, da mu je omogočilo neomejen vstop tudi v spalnico, kršilo pritožničino pravico do zasebnosti iz 35. člena ustave. Sodišče, ki odloča v motenjski pravdi, se mora pri odločanju o tem, ali bo nudilo posestno varstvo ali ne, v okviru ugotavljanja, ali je tožnik upravičen do zahtevanega posestnega varstva, ukvarjati tudi z vprašanjem, ali pomeni obravnavani zahtevek takšno izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana. Na ugotovitev, da je z izpodbijanima sklepoma kršena pritožničina pravico do zasebnosti, ne more vplivati argument, ki ga je v odgovoru na ustavno pritožbo navedlo višje sodišče, da ima pritožnica za dosego svojega cilja na voljo postopek za ureditev razmerij med solastniki. Posamična akta, ki sta predmet presojanja v obravnavani ustavni pritožbi, sta namreč sklepa okrajnega in višjega sodišča, izdana v pravdi zaradi motenja posesti. Ustavno sodišče je presojalo, ali so bile pritožnici s tema sklepoma kršene ustavne pravice ali temeljne svoboščine.
12. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki soposestnika tako celotne hiše kot tudi spalnice. Pri odločanju o tem, v kakšnem obsegu je tožnik upravičen do posestnega varstva, pa je spregledalo pomen vsebine posesti vsakega od soposestnikov. Kadar namreč sodišče obravnava posestne spore, v katerih posestno varstvo proti enemu soposestniku zahteva drugi soposestnik, pri čemer enemu izmed posestnikov posest omogoča tudi zagotavljanje zasebnosti, posest drugega soposestnika pa te funkcije nima, mora pri odločanju o tem, v kakšnem obsegu bo nudilo posestno varstvo, kadar in kolikor je to mogoče, upoštevati tudi posestna položaja in vsebini posesti obeh soposestnikov. Sodišče je v obravnavanem primeru ugotovilo, da tožnik spi v manjši hišici poleg stanovanjske hiše, sporno spalnico pa uporablja le za shranjevanje sezonskih oblačil in za nič drugega, medtem ko pritožnici hiša predstavlja dom, v katerem živi, spalnico pa uporablja v skladu z njenim osnovnim namenom, kot prostor za spanje, ki predstavlja enega najbolj intimnih delov človekovega življenjskega okolja. Kljub tem ugotovitvam ter dejstvu, da posest spalnice tožniku, ki je posestnik celotne hiše, ne predstavlja bistvenega dela njegove posesti, pa je ugodilo celotnemu tožnikovemu tožbenemu zahtevku in mu nudilo posestno varstvo tudi glede spalnice.
13. Glede na opredelitev zasebnosti, povzeto v 9. točki, izključna oblast nad stanovanjem predstavlja bistven del in nujen pogoj za zagotavljanje celote človekove zasebnosti. To pa še toliko bolj velja za spalnico kot enega najintimnejših delov človekovega bivanja, ki si ga človek deli samo z življenjskim partnerjem in v katerem biva z občutkom varnosti pred vdorom kogarkoli nezaželenega. S tem, ko je sodišče v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku, mu je omogočilo, da kadarkoli vstopi v pritožničino spalnico in jo uporablja. Taka odločitev pomeni kršitev pritožničine pravice do zasebnosti. Ker je ustavno sodišče sklepa okrajnega in višjega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo že zaradi tega, ker je ugotovilo, da kršita pritožničino pravico do zasebnosti iz 35. člena ustave, se v ugotavljanje utemeljenosti zatrjevanja kršitve pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena ustave ni spuščalo.
14. Ustavno sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS samo odloči o sporni pravici, če ima v spisu za to dovolj podatkov in če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi razveljavljenega akta že nastale. Ob uporabi prvega odstavka 60. člena ZUstS je ustavno sodišče samo odločilo o stvari in tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na odločitev o motenju posesti spalnice, zavrnilo. Za tako odločitev se je ustavno sodišče odločilo zato, ker je na podlagi podatkov v spisu presodilo, da je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijanih sklepov, edina odločitev, ki je z vidika ustavne pravice do zasebnosti, ustavnoskladna, zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na motenje posesti spalnice. Zato vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje ne bi bila smiselna. Uporaba prvega odstavka 60. člena ZUstS pa je glede na naravo ustavne pravice, ki je bila kršena, potrebna tudi zaradi posledic, ki bi zaradi čakanja na novo odločitev, nastale za pritožnico.
15. V delu, v katerem se izpodbijana sklepa nanašata na odločitev o stroških pravdnega postopka, pa je ustavno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
16. Pritožnica je vložila ustavno pritožbo zoper izpodbijana sklepa v celoti, čeprav se njene navedbe v ustavni pritožbi nanašajo zgolj na tisti del izpodbijanih sklepov, ki predstavlja odločitev o zahtevku za motenje posesti spalnice. Ustavno sodišče je njeni ustavni pritožbi ugodilo in izpodbijana sklepa razveljavilo le v delu, v katerem izpodbija odločitev o motenju posesti spalnice. V ostalem delu je ustavno pritožbo zavrnilo.

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in 60. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Krisper Kramberger in Modrijan ter sodnik Čebulj. Sodnica Krisper Kramberger je dala odklonilno ločeno mnenje, sodnik Čebulj je napovedal odklonilno ločeno mnenje.