Na podlagi prvega in tretjega odstavka 196. člena zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02 in 110/02) in 23. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 – odl. US, 1/96, 9/99 – odl. US, 56/99, 22/00 in 67/02) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba je koncesijski akt, na podlagi katerega se podeli koncesija na posameznih delih vodnih teles površinskih voda za rabo vode za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarnah do 10 MW nazivne moči.
Koncesija iz prejšnjega odstavka se podeli imetnikom vodnogospodarskih dovoljenj po zakonu o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81, 29/86 in Uradni list RS, št. 15/91 ter 52/00), na podlagi katerih imajo pravico za rabo vode v obstoječih hidroelektrarnah na delih vodnih teles površinskih voda iz priloge, ki je sestavni del te uredbe.

Pojmi po tej uredbi imajo naslednji pomen:
1. Hidroelektrarna do 10 MW nazivne moči (v nadaljnjem besedilu: hidroelektrarna) je hidroelektrarna, ki je po merilih iz uredbe o pogojih za pridobitev statusa kvalificiranega proizvajalca električne energije (Uradni list RS, št. 29/01 in 99/01) razvrščena med mikro, male ali srednje elektrarne.
2. Kota zgornje vode je najvišja kota gladine vode pri srednjem letnem pretoku površinske vode na delu vodnega telesa, za katerega je podeljena vodna pravica. Kota zgornje vode se izraža v metrih nadmorske višine.
3. Kota spodnje vode je najnižja kota gladine vode pri srednjem letnem pretoku površinske vode na delu vodnega telesa, za katerega je podeljena vodna pravica. Kota spodnje vode se izraža v metrih nadmorske višine.

Deli vodnih teles površinskih voda, za katere se podeli koncesija, so deli vodnih teles med koto zgornje vode in koto spodnje vode na površinskih vodah iz priloge te uredbe.
Imetniki vodnogospodarskih dovoljenj iz drugega odstavka 1. člena te uredbe pridobijo koncesijo za rabo vode za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni, če:
– je hidroelektrarna priključena na javno električno omrežje,
– instalirani pretok vode skozi hidroelektrarno ne presega vrednosti, določene v prilogi te uredbe, in
– potencialna energija dela vodnega telesa, izražena v MWh, ki je v povprečju v obdobju koledarskega leta razpoložljiva za proizvodnjo električne energije, bistveno ne presega vrednosti iz priloge te uredbe.

Koncesija na delih vodnih teles iz priloge te uredbe se podeli za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarnah za 30 let.
Začetek izvajanja koncesije se šteje na dan dokončnosti odločbe o izboru koncesionarja.
Oseba, ki je za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni pridobila pravico za rabo dela vodnega telesa iz priloge te uredbe (v nadaljnjem besedilu: koncesionar), mora poleg predpisanih pogojev zagotoviti tudi naslednje ukrepe:
– zavarovanja zemljišč, objektov, naprav in drugih dobrin pred škodljivimi posledicami delovanja hidroelektrarne,
– omogočanja splošne rabe vode na območju koncesije,
– ohranjanja biološke raznovrstnosti in varstva habitatov ter biološkega ravnotežja tam, kjer je to mogoče in dolgoročno stabilno,
– ohranjanja naravne vrednote v največji možni meri, če je ta na območju koncesije in
– varstva prebivalcev in njihovega premoženja pred škodo, ki bi nastala zaradi posledic rabe vode.
Ukrepi in pogoji iz prejšnjega odstavka se podrobneje določijo v koncesijski pogodbi.

Koncesionar mora plačati za koncesijo za vsako leto rabe vode posebej ves čas trajanja koncesije.
Višina plačila za koncesijo je sorazmerna razpoložljivosti vode in vrednosti, ki jo za proizvedeno električno energijo imetniki koncesije pridobijo na trgu.
Koncesionar krije tudi vse stroške povzročitelja obremenitve okolja v skladu z zakonom in nadomestne stroške ureditve prostora, ki nastanejo zaradi izkoriščanja potencialne energije dela vodnega telesa, ki je predmet koncesije.

Prihodki od plačila za koncesijo so vir proračuna Republike Slovenije in proračuna občin, na območju katerih je del vodnega telesa površinske vode, ki je namenjen za proizvodnjo električne energije.
Plačilo za koncesijo se med državo in občinami razdeli v razmerju 40:60 v korist občin.
Če je del vodnega telesa površinske vode, za rabo katerega je podeljena koncesija, na območju več občin, se del plačila za koncesijo iz prejšnjega odstavka, ki je namenjen občinam, razdeli med občine skladno s pripadajočim deležem potencialne energije dela vodnega telesa.

Plačilo za koncesijo se določi za vsako koledarsko leto posebej na podlagi letne količine proizvedene električne energije.
Letna količina proizvedene električne energije iz prejšnjega odstavka je električna energija, ki je v koledarskem letu v hidroelektrarni proizvedena in oddana v javno električno omrežje.
Višina plačila za koncesijo je enaka 3% povprečne prodajne vrednosti v koledarskem letu proizvedene in v javno električno omrežje oddane električne energije.

Višina plačila za koncesijo se določi na podlagi povprečne prodajne vrednosti 1 kWh električne energije in količine električne energije, ki je v koledarskem letu iz hidroelektrarne oddana v javno električno omrežje.
Povprečno prodajno vrednost 1 kWh električne energije določi minister, pristojen za okolje, do 31. decembra za naslednje leto s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Povprečna prodajna vrednost 1 kWh električne energije je enaka letni povprečni vrednosti 1 kWh električne energije, ki jo pod pogoji za kvalificiranega proizvajalca električne energije daje v omrežje hidroelektrarna z električno močjo nad 1 MW, ki obratuje več kot 10 let.

Koncesionar mora Agenciji Republike Slovenije za okolje (v nadaljnjem besedilu: agencija) do 31. januarja tekočega leta posredovati vse podatke, potrebne za izračun višine plačila za koncesijo za preteklo leto.

Koncesionar, ki je med letom prenehal izvajati dejavnost, zaradi katere je dolžan plačevati koncesijo po tej uredbi, mora posredovati podatke, potrebne za izračun v tridesetih dneh po prenehanju rabe vode za proizvodnjo električne energije.

Koncesionar mora dokumentacijo, s katero dokazuje resničnost in pravilnost podatkov, posredovanih za izračun plačila za koncesijo, hraniti še najmanj pet let od dneva, ko mu je agencija izstavila račun za plačilo za koncesijo.

Koncesionar plačuje za koncesijo med letom v obliki dveh akontacij in poračuna plačil za koncesijo na račun, določen s predpisom ministra, pristojnega za finance.
Plačilo prve akontacije v letu zapade v plačilo zadnji delovni dan v juniju, druge akontacije v letu pa zadnji delovni dan v decembru.
Morebitna razlika med z akontacijo vplačanim zneskom plačila za koncesijo in višino plačila za koncesijo, se mora plačati na račun iz prvega odstavka tega člena ali vrniti koncesionarju v 60 dneh potem, ko je agencija koncesionarju izstavila poračun plačil za koncesijo.
Za nepravočasno plačane zneske plačila za koncesijo mora koncesionar plačati zakonite zamudne obresti.

Znesek akontacije znaša polovico zadnjega plačila za koncesijo, povečanega ali zmanjšanega sorazmerno odstotku spremembe povprečne prodajne vrednosti za 1 kWh električne energije.

Če agencija ugotovi, da koncesionar ni posredoval podatkov, potrebnih za izračun višine plačila za koncesijo v predpisanem roku, agencija uporabi za določitev višine plačila za koncesijo podatke o rabi vode iz svojih evidenc o rabi vode.

Izvajanje te uredbe nadzirajo inšpektorji, pristojni za vode.

Koncesionar začne plačevati za koncesijo s 1. julijem 2003 dalje pod pogoji in na način iz te uredbe.

Višino akontacije plačila za koncesijo v letu 2003 določi agencija na podlagi podatkov o proizvedeni in v javno električno omrežje oddani električni energiji v letu 2002.
Podatke o proizvedeni in v javno električno omrežje oddani električni energiji v letu 2002 mora koncesionar posredovati agenciji najkasneje do 30. septembra 2003.
Če koncesionar agenciji ni posredoval podatkov iz prejšnjega odstavka, se za višino akontacije plačila za koncesijo v letu 2003 uporabijo podatki ministrstva, pristojnega za energijo, o proizvodnji električne energije kvalificiranih proizvajalcev električne energije za leto 2001.

Koncesionar mora dokumentacijo, s katero dokazuje resničnost podatkov o proizvedeni in v javno električno omrežje oddani električni energiji za določitev akontacije v letu 2003, hraniti še najmanj pet let po uveljavitvi te uredbe.

Ne glede na določbe drugega odstavka 8. člena te uredbe je za leto 2003 povprečna prodajna vrednost 1 kWh električne energije 12,2 tolarjev.

Ta uredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.