Na podlagi šestega odstavka 6. člena, tretjega odstavka 12. člena, četrtega odstavka 13. člena in četrtega odstavka 14. člena zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 33/01) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

V pravilniku o kužnih boleznih živali (Uradni list RS, št. 54/02) se v prvem odstavku 5. člena besedilo “do 14. točke” nadomesti z besedilom “do 15. točke”.

V 6. členu se za prvim odstavkom doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

“Ne glede na določbe prejšnjega odstavka je dovoljen promet z govedom, ki izvira iz črede, ki nima statusa črede, uradno proste tuberkuloze, pod pogoji iz točke 2.(c) II. dela priloge IV tega pravilnika, ter iz črede, ki nima statusa črede, uradno proste bruceloze, pod pogoji iz točke 2.(d) III. dela priloge IV tega pravilnika. Za govedo, ki izvira iz črede, ki nima statusa črede, uradno proste enzootske goveje levkoze, je promet za zakol dovoljen brez omejitev, v čredo z višjim statusom pa je dovoljen pod pogoji iz točke 2.(c) IV. dela priloge IV tega pravilnika.”.

Dosedanji drugi do peti odstavek postanejo tretji do šesti odstavek.

V 18. členu se besedilo “se uporabljajo od 30. junija 2003 dalje” nadomesti z besedilom “se za govedo uporabljajo od 1. januarja 2004 dalje, za ovce in koze pa od 1. januarja 2005 dalje”.

Besedilo II.a dela priloge IV tega pravilnika se nadomesti z naslednjim besedilom:

“1. IDENTIFIKACIJA POVZROČITELJA TUBERKULOZE

Prisotnost Mycobacterium bovis (M. bovis), povzročitelja tuberkuloze pri govedu, je v kliničnih vzorcih in vzorcih, odvzetih ob pregledu po zakolu, mogoče dokazati s preiskavo razmaza omenjenih vzorcev ali s tehnikami imunoperoksidaze ter potrditi z izolacijo mikobakterij na umetnih gojiščih.
Patološki material za potrditev M. bovis se odvzame iz patološko spremenjenih bezgavk in parenhimatoznih organov, kakor so pljuča, jetra, vranica itd. Kadar žival nima patoloških sprememb, se vzorci za pregled in bakteriološko preiskavo vzamejo iz retrofaringealnih, bronhialnih, mediastinalnih, supramamarnih, mandibularnih in nekaterih mezenterialnih bezgavk ter jeter.
Identifikacija izolatov se običajno izvaja z določanjem lastnosti kulture in biokemijskih lastnosti. Verižna reakcija s polimerazo (PCR) se lahko uporabi za dokazovanje mikobakterij sklopa M. tuberculosis. Tehnike analize DNA so lahko hitrejše in zanesljivejše kot biokemijske metode za razločevanje M. bovis od drugih mikobakterij sklopa M. tuberculosis. Metode genotipizacije omogočajo razločevanje med raznimi sevi M. bovis in tako omogočajo ugotavljanje izvora, prenosa in širjenja M. bovis.
Uporabljene tehnike in sredstva, njihova standardizacija in razlaga rezultatov morajo biti v skladu s tistimi, opredeljenimi v poslovniku standardnih postopkov za diagnostične preskuse in cepiva, četrta izdaja, 2000, Poglavje 2.3.3 (tuberkuloza pri govedu).
2. TUBERKULINSKI TEST NA KOŽI
Tuberkulini PPD (prečiščeni proteinski derivati), ki izpolnjujejo standarde iz točke 2.1 te priloge, se uporabijo za izvajanje uradnega tuberkulinskega preskusa na koži, po postopkih iz točke 2.2 te priloge.
2.1. Standardi za tuberkulin (bovini in aviarni)
2.1.1. Opredelitev pojma
Tuberkulin prečiščeni proteinski derivat (tuberkulin PPD, bovini ali aviarni) je pripravek, pridobljen iz toplotno obdelanih rastnih in razkrojnih produktov Mycobacterium bovis ali Mycobacterium avium (kakor je ustrezno), sposobnih povzročiti zapoznelo preobčutljivost v živali, senzibilizirani na mikroorganizme iste vrste.
2.1.2. Pridobivanje
Tuberkulin se pridobi iz delcev, topnih v vodi, pripravljenih s segrevanjem v prosto tekoči pari, čemur sledi filtriranje kultur M. bovis ali M. avium (kakor je ustrezno), zraslih v tekočem sintetičnem gojišču. Aktivno frakcijo filtrata, ki sestoji pretežno iz beljakovin, se izolira s precipitacijo, spere in ponovno raztopi. Doda se lahko antimikrobni konzervans, ki ne pospešuje lažnih pozitivnih reakcij, kakor na primer fenol. Končni sterilni pripravek, brez mikobakterij, se aseptično razdeli v sterilne steklene posode, ki se jih nato zapre, da se prepreči kontaminacijo. Pripravek se lahko liofilizira.
2.1.3. Identifikacija produkta
Vbrizga se niz stopenjsko naraščajočih odmerkov intradermalno na različnih mestih v primerno senzibilizirane albino morske prašičke, od katerih vsak tehta najmanj 250 g. Po 24 do 28 urah se pojavijo reakcije v obliki edematoznih oteklin z eritemom, z ali brez nekroze na mestih vbrizganja. Obseg in resnost reakcije sta odvisna od odmerka. Nedovzetni morski prašički ne kažejo nobenih reakcij na podobne injekcije.
2.1.4. Preskusi
2.1.4.1. pH: pH je 6.5 do 7.5.
2.1.4.2. Fenol: Če pripravek, ki je v preiskavi, vsebuje fenol, njegova koncentracija ne sme presegati 5 g/l.
2.1.4.3. Učinek senzibilizacije: Uporabi se skupino treh morskih prašičkov, ki niso bili tretirani z nobeno snovjo, ki bi motila preskus. Trikrat v razmaku petih dni se vbrizga intradermalno vsakemu morskemu prašičku odmerek pripravka za preiskavo, ki ustreza 500 IU v 0,1 ml. Petnajst do enaindvajset dni po tretjem vbrizganju se vbrizga isti odmerek (500 IU) intradermalno omenjenim živalim ter kontrolni skupini treh morskih prašičkov z enako telesno težo, ki predhodno še niso bili tuberkulinizirani. Štiriindvajset do osemindvajset ur po zadnjih vbrizganjih ni značilnih razlik v reakciji med obema skupinama.
2.1.4.4. Toksičnost: Uporabi se dva morska prašička, od katerih vsak tehta vsaj 250 g, ki predhodno nista bila tretirana z nobeno snovjo, ki bi motila preskus. Podkožno se vsakemu morskemu prašičku vbrizga 0,5 ml pripravka, ki je v preiskavi. Živali se opazuje sedem dni. V obdobju opazovanja ni nobenih nenormalnih učinkov.
2.1.4.5. Sterilnost: Ustreza preskusu na sterilnost, predpisanem v monografiji o cepivih za uporabo v veterinarstvu, četrta izdaja 2002, Evropske farmakopeje.
2.1.5. Učinkovitost
Učinkovitost tuberkulina PPD (bovinega in aviarnega) se določa s primerjavo reakcij, ki jih pokažejo senzibilizirani morski prašički po intradermalnem vbrizganju niza razredčenih pripravkov za preiskavo, z reakcijami, ki jih povzročijo znane koncentracije referenčnega pripravka tuberkulina (bovinega ali aviarnega, kakor je ustrezno) prečiščenega proteinskega derivata, merjene v IU (mednarodnih enotah).
Za preskus učinkovitosti se senzibilizira najmanj devet albino morskih prašičkov, od katerih vsak tehta od 400 do 600 g, z globoko intramuskularno injekcijo 0,0001 mg mokre mase žive M. bovis, sev AN5, razredčene v 0.5 ml raztopine 9 g/l natrijevega klorida R za bovini tuberkulin, ali ustreznega odmerka inaktivirane ali žive M. avium za aviarni tuberkulin. Najmanj štiri tedne po senzibilizaciji morskih prašičkov, se morske prašičke obrije po obeh bokih, da se dobi na vsaki strani prostor za največ štiri mesta vbrizga. Pripravi se raztopine pripravka za preiskavo ter referenčnega pripravka, z uporabo izotonične solne raztopine fosfatnega pufra (pH 6,5-7,5), ki vsebuje 0,005 g/l polisorbata 80 R. Uporabi se najmanj tri odmerke referenčnega pripravka, in najmanj tri odmerke pripravka za preiskavo. Odmerke se izbere tako, da imajo nastale lezije premer najmanj 8 mm do največ 25 mm. Raztopine se razporeja po mestih naključno v obliki latinskega kvadrata. Vsak odmerek se vbrizga intradermalno, s konstantnim volumnom 0,1 ml ali 0,2 ml. Po 24 do 28 urah se izmeri premere lezij in izračuna rezultat preskusa po običajnih statističnih metodah in na podlagi domneve, da so premeri lezij premo sorazmerni z logaritmom koncentracije tuberkulinov.
Preskus ni veljaven, če meje zanesljivosti napake (P = 0,95) niso manjše od 50% in ne večje od 200% ocenjene učinkovitosti. Ocenjena učinkovitost ni manjša od 66% in ne večja od 150% specificirane učinkovitosti za bovini tuberkulin. Ocenjena učinkovitost ni manjša od 75% in ne večja od 133% specificirane učinkovitosti za aviarni tuberkulin. Specificirana učinkovitost ni manjša od 20000 IU/ml za oba tuberkulina (bovini in aviarni).
2.1.6. Skladiščenje
Skladišči se zaščiteno pred svetlobo, pri temperaturi 5 ± 3 °C.
2.1.7. Označevanje na nalepki
Oznaka na nalepki vsebuje naslednje navedbe:
a) učinkovitost v mednarodnih enotah IU (International Units) na mililiter,
b) ime in količino katere koli dodane snovi,
c) za liofilizirane pripravke:
– ime in volumen rekonstitucijske tekočine, ki jo je treba dodati,
– da je treba proizvod uporabiti takoj po rekonstituciji.
2.2. Preskusni postopki
2.2.1. Naslednji postopki se priznavajo kot uradni intradermalni tuberkulinski preskusi:
a) enkratni intradermalni preskus: za ta preskus je potrebna ena sama injekcija bovinega tuberkulina,
b) intradermalni primerjalni preskus: za ta preskus je treba istočasno vbrizgati eno injekcijo bovinega tuberkulina in eno injekcijo aviarnega tuberkulina.
2.2.2. Odmerek vbrizganega tuberkulina ne sme biti:
a) manjši od 2000 IU bovinega tuberkulina,
b) manjši od 2000 IU aviarnega tuberkulina.
2.2.3. Volumen vsakega vbrizga ne sme presegati 0,2 ml.
2.2.4. Tuberkulinski preskusi se izvajajo z vbrizganjem tuberkulina(ov) v kožo na vratu. Mesta vbrizganja se morajo nahajati na meji med sprednjo in srednjo tretjino vratu. Kadar se vbrizgata oba, aviarni in bovini tuberkulin v isto žival, mora biti mesto vbrizganja aviarnega tuberkulina približno 10 cm od grebena vratu, in mesto za vbrizganje bovinega tuberkulina približno 12,5 cm nižje, na liniji, približno vzporedni z linijo ramena, ali pa na nasprotnih straneh vratu; pri mladih živalih, kjer ni dovolj prostora za ustrezno ločitev mest vbrizga na eni strani vratu, vbrizgamo po eno injekcijo na vsaki strani vratu, na identičnih mestih v sredini srednje tretjine vratu.
2.2.5. Tehnika tuberkulinskih preskusov in razlaga reakcij sta naslednji:
2.2.5.1. Tehnika:
Mesta vbrizganja je potrebno ostriči in očistiti. Na vsakem ostriženem mestu se prime kožno gubo s palcem in kazalcem, jo izmeri s kutimetrom in zapiše debelino. Odmerek tuberkulina se vbrizga na način, ki zagotavlja, da je tuberkulin vbrizgan intradermalno. Uporabi se lahko kratko sterilno iglo, s poševnim robom navzven, in z graduirano brizgalko, napolnjeno s tuberkulinom, ki se jo vbode poševno v globlje plasti kože. Pravilen vbod injekcije se potrdi z otipom majhne nabrekline velikosti graha na vsaki strani vbrizga. Debelino kožne gube se na vsakem mestu vbrizga ponovno izmeri 72 ur (± 4 ure) po vbrizganju in zapiše.
2.2.5.2. Razlaga reakcij
Razlaga reakcij mora temeljiti na kliničnem opazovanju ter evidentiranem povečanju debeline kožne gube na mestih vbrizganja 72 ur po vbrizganju tuberkulina(ov). Reakcije so lahko naslednje:
a) negativna reakcija: če se opazi le omejeno oteklino s povečanjem debeline kožne gube do največ 2 mm in brez kliničnih znakov, kakor so razpršeni ali razširjeni edem, potenje, nekroza, bolečine ali vnetje limfnih kanalov v tem predelu oziroma bezgavk.
b) sumljiva reakcija: če se ne opazi nobenih kliničnih znakov iz prejšnje podtočke, in če se debelina kožne gube poveča za več kot 2 mm in manj kot 4 mm.
c) pozitivna reakcija: če se opazijo klinični znaki iz podtočke a) te točke, ali če se debelina kožne gube na mestu vbrizganja poveča za 4 mm ali več.
2.2.5.3. Razlaga uradnega intradermalnega tuberkulinskega preskusa je naslednja:
2.2.5.3.1. Enkratni intradermalni preskus je lahko:
a) pozitiven: pozitivna bovina reakcija, kakor je opredeljena pod c) točke 2.2.5.2;
b) sumljiv: sumljiva reakcija, kakor je opredeljena pod b) točke 2.2.5.2;
c) negativen: negativna bovina reakcija, kakor je opredeljena pod c) točke 2.2.5.2.
Živali, ki reagirajo sumljivo v enkratnem intradermalnem preskusu, je treba ponovno testirati po najmanj 42 dneh.
Za živali, ki ne reagirajo negativno na ta drugi preskus, se šteje, da so pozitivne na preskus.
Živali, ki reagirajo pozitivno v enkratnem intradermalnem preskusu, se lahko testirajo po intradermalnem primerjalnem preskusu, če pričakujemo lažno pozitivno ali interferenčno reakcijo.
2.2.5.3.2. Intradermalni primerjalni preskus za vzpostavitev in ohranjanje statusa črede, uradno proste tuberkuloze je lahko:
a) pozitiven: pozitivna reakcija na bovini tuberkulin, ki je za več kot 4 mm večja od reakcije na aviarni tuberkulin, ali prisotnost kliničnih znakov;
b) sumljiv: pozitivna ali sumljiva reakcija na bovini tuberkulin, ki je od 1 do 4 mm večja od reakcije na aviarni tuberkulin, in odsotnost kliničnih znakov;
c) negativen: negativna reakcija na bovini tuberkulin, ali pozitivna ali sumljiva reakcija na bovini tuberkulin, ki je enaka ali manjša od pozitivne ali sumljive reakcije na aviarni tuberkulin, in odsotnost kliničnih znakov v obeh primerih.
Živali, ki sumljivo reagirajo na intradermalni primerjalni preskus, je treba ponovno testirati po najmanj 42 dneh. Za živali, ki ne reagirajo negativno na ta drugi preskus, se šteje, da so pozitivne na preskus.
2.2.5.3.3. Status črede, uradno proste tuberkuloze, se lahko začasno razveljavi, dokler ni uradno določen status naslednjih živali:
a) živali, za katere se šteje, da so sumljivo reagirale na enkratni intradermalni tuberkulinski preskus;
b) živali, za katere se šteje, da so pozitivno reagirale na enkratni intradermalni tuberkulinski preskus, vendar čakajo na ponovno testiranje z intradermalnim primerjalnim preskusom;
c) živali, za katere se šteje, da so sumljivo reagirale na intradermalni primerjalni preskus.

Da bi omogočili odkritje kar največjega števila inficiranih in bolnih živali v čredi ali regiji, lahko VURS dovoli uporabo testa na interferon gamma, omenjenega v poslovniku standardnih postopkov za diagnostične preskuse in cepiva, četrta izdaja, 2000, Poglavje 2.3.3. (bovina tuberkuloza), dodatno k tuberkulinskemu preskusu.”.

V III. delu priloge IV se v točki 7.(b) beseda “ter” nadomesti z besedo “v”.

Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.