Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 27. maja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

Ustavna pritožba A. A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred vrhovnim sodiščem, ki teče v zadevi št. I Up 899/02, se ne sprejme.

1. Pritožnik je dne 6. 3. 2003 vložil ustavno pritožbo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred vrhovnim sodiščem. Navaja, da je v letu 1997 pri Odvetniški zbornici Slovenije vložil predlog za vpis v imenik odvetnikov in da postopek po šestih letih še ni končan. Zoper sodbo upravnega sodišče št. U 1537/2001 z dne 16. 5. 2002 je vložil pritožbo na vrhovno sodišče, o kateri pa še ni odločilo. Meni, da bi vrhovno sodišče moralo njegovo pritožbo obravnavati kot nujno, ker postopek traja že tako dolgo. Poudarja, da izpolnjuje vse pogoje za vpis v imenik odvetnikov in kot pravni strokovnjak že sedaj zastopa stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi. S tem, ko že šest let ne more opravljati odvetniškega poklica, mu nastaja velika škoda, kršene pa so mu pravice iz 14., 23., 25. in 49. člena ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Predlaga, naj ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme in samo odloči o pritožnikovi pravici opravljati odvetniški poklic. Prilaga številna dokazila, iz katerih naj bi izhajalo, da izpolnjuje vse pogoje za opravljanje odvetniškega poklica.

2. Stališče o svoji pristojnosti za presojo obstoja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred vrhovnim sodiščem je ustavno sodišče sprejelo že v sklepu št. Up-258/98 z dne 1. 7. 1999. Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju: ZUS) sicer ne vsebuje izrecne določbe o stvarno pristojnem sodišču za tak primer. Sistematična in teleološka razlaga 5. člena v povezavi s prvim odstavkom 10. člena in s tretjim odstavkom 3. člena ZUS govorita o pristojnosti vrhovnega sodišča. Po 5. členu je namreč pristojnost za odločanje v upravnem sporu razdeljena med upravno in vrhovno sodišče. Pristojnost vrhovnega sodišča je v 10. členu določena sicer kot izjema, vendar pa iz njega izhaja odločitev zakonodajalca, da najvišjemu sodišču v državi (127. člen ustave) poveri pristojnost za odločanje o zakonitosti aktov, ki so jih izdali organi na ravni države. Po tretjem odstavku 3. člena pa se procesne določbe zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, uporabljajo tudi za presojo dejanj… Vendar pa tožba zoper vrhovno sodišče v obravnavanem primeru ne more biti učinkovito pravno sredstvo. Prizadeta oseba očita ravno vrhovnemu sodišču opustitev (pravočasne) odločitve. Zaradi tega bi bilo nesmiselno, če bi od nje zahtevali, da na isto sodišče vloži novo tožbo z zahtevo za takojšnjo odločitev. Še posebej je neumestnost take zahteve očitna v primeru, ko je prizadeta oseba z neformalnimi sredstvi, kot so na primer predlog za pospešitev obravnavanja in za uvrstitev zadeve med prednostne zadeve ter nadzorstvena pritožba, poskušala doseči odločitev o tožbi…V sistemu sredstev za varstvo ustavnih pravic ostane torej prizadeti osebi le še ustavna pritožba. Po gramatikalni razlagi 160. člena ustave je z ustavno pritožbo mogoče izpodbijati le posamične akte, ne pa tudi dejanj. Na nesprejemljivost takega razumevanja je ustavno sodišče že opozorilo (odločba št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 OdlUS V, 189). Taka razlaga bi namreč pomenila, da ustava ne zagotavlja pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v primerih, ko o pravicah, dolžnostih ali pravnih koristih oseb odloča vrhovno sodišče. Zoper tako razlago govori že določba ustave, ki pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja (23. člen). O pravici je namreč mogoče govoriti le v primeru, če pravni red zagotavlja varstvo zoper zatrjevane kršitve pravice. Poleg tega bi to predstavljalo tudi neenak položaj prizadetih oseb (22. člen ustave); medtem ko bi v nekaterih primerih varstvo zaradi kršitve navedene ustavne pravice bilo zagotovljeno, bi v drugih primerih zgolj zaradi tega, ker teče postopek pred vrhovnim sodiščem, prizadete osebe takega varstva ne imele.“
3. Ustavno sodišče je v postopku preizkusa ustavne pritožbe zahtevalo podatke o stanju pritožnikove zadeve. Vrhovno sodišče je v svojem odgovoru z dne 9. 4. 2003 navedlo, da je pritožnik vložil pritožbo dne 15. 7. 2002 (vpisano pod št. I Up 899/02) in da je bila tega dne tudi dodeljena v reševanje. Na vprašanje, ali je zadeva uvrščena za prednostno obravnavanje, je odgovorilo, da zadeva ni nujna oziroma prednostna v smislu zakonske ureditve, temveč se rešuje prednostno v smislu drugega odstavka 159. člena sodnega reda, ki določa, da sodnik pri določitvi vrstnega reda lahko upošteva vrsto, naravo in pomen zadeve. Po vrstnem redu reševanja zadev naj bi bila pritožnikova zadeva predvidoma na vrsti za reševanje čez štiri meseca.
4. Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred vrhovnim sodiščem z navedbami, ki se nanašajo na dolgotrajnost celotnega postopka njegovega vpisa v imenik odvetnikov, to je od dneva vložitve zahteve za vpis v imenik odvetnikov. Glede postopka pred vrhovnim sodiščem meni le, da bi vrhovno sodišče moralo zaradi dolgotrajnosti celotnega postopka o njegovi pritožbi odločiti takoj. V skladu s stališčem, navedenim v 2. točki obrazložitve, se je ustavno sodišče omejilo le na presojo trajanja postopka pred vrhovnim sodiščem.
5. Vpis v imenik odvetnikov ureja zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZOdv), ki v tretjem odstavku 31. člena določa, da o vpisu odloča organ, določen s statutom Odvetniške zbornice Slovenije, v upravnem postopku. Pri tem ne določa, da bi bil navedeni pristojni organ vezan na kakšne krajše roke za izdajo odločbe od rokov, ki jih določa 222. člen zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP). ZOdv tudi kako drugače ne določa, da bi postopek vpisa moral biti hiter ali da mora pristojni organ odločiti brez odlašanja. Zato tudi v primeru sprožitve upravnega spora zoper odločbo, izdano v postopku vpisa v imenik odvetnikov, sodišče takšne zadeve ne more obravnavati prednostno. Člen 159 sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95 in nasl.) namreč določa, da sodnik obravnava prednostno zadeve, ki so kot take določene z zakonom. Na podlagi drugega odstavka 159. člena sodnega reda pa sodnik v okviru svojega vrstnega reda obravnavanja zadev, ki se določi po času pripada zadeve na sodišče, lahko odloči, da bo določeno zadevo obravnaval prednostno. Pri tem mora upoštevati vrsto, naravo in pomen zadeve. Kot izhaja iz poročila vrhovnega sodišča, je sodnik pri določitvi vrstnega reda obravnavanja pritožnikove zadeve upošteval navedene kriterije in jo določil za prednostno.
6. Ustava v prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Eden od bistvenih sestavnih delov pravice do sodnega varstva je sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Gre za t. i. pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, po EKČP pa za pravico do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena). Navedena pravica zagotavlja posamezniku, da lahko brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) s sodnim varstvom uveljavlja svojo pravico. S sodnim varstvom te pravice naj bi se preprečilo nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Do posega v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko pride, če sodišče določene zadeve ne bi obravnavalo v okviru vrstnega reda ali bi jo obravnavalo prednostno brez ustrezne zakonske podlage. Do kršitve bi lahko prišlo tudi, če sodišče ne bi ravnalo v skladu z drugim odstavkom 159. člena sodnega reda. Kot je razvidno iz poročila vrhovnega sodišča, je bila pritožnikova zadeva v skladu z drugim odstavkom 159. člena določena za prednostno obravnavanje in da bo v okviru tako določenega vrstnega reda predvidoma rešena v nadaljnjih štirih mesecih. Pritožnik v ustavni pritožbi ne uveljavlja, da bi bila njegova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred vrhovnim sodiščem kršena še iz kakšnih drugih razlogov, ustavno sodišče pa jih v postopku preizkusa ustavne pritožbe samo tudi ni našlo. Glede na to, da je bila pritožba vložena julija 2002, da je vrhovno sodišče pomen te zadeve za pritožnika gotovo upoštevalo pri določitvi vrstnega reda njenega obravnavanja in da bo zadeva rešena v nadaljnjih štirih mesecih, ustavno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru očitno še ne gre za kršitev pritožnikove pravice do sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Zato ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
7. V zvezi s pritožnikovim predlogom, naj ustavno sodišče samo odloči o vpisu pritožnika v imenik odvetnikov in mu s tem prizna pravico do opravljanja odvetniške dejavnosti, ustavno sodišče pojasnjuje, da je pritožnik vložil ustavno pritožbo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici do opravljanja odvetniškega poklica, ki pa še ni pravnomočno končan. Na podlagi prvega odstavka 60. člena zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) lahko ustavno sodišče odloči o sporni pravici oziroma svoboščini le v primeru, če je tudi odpravilo posamični akt, zoper katerega je bila vložena ustavna pritožba. Šele v primeru, če pritožnik s svojo pritožbo ne bo uspel in z odločitvijo vrhovnega sodišča o njegovi pritožbi ne bo pridobil pravice do opravljanja odvetniškega poklica, bo lahko zoper pravnomočno odločitev vložil ustavno pritožbo zaradi kršitve pravice iz 49. člena ustave s predlogom, da ustavno sodišče odloči tudi o sporni pravici. V čem naj bi bila kršitev 14. člena ustave (očitno pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave) in pravice do pritožbe iz 25. člena ustave v postopku pred vrhovnim sodiščem, pritožnik ne pojasni. Zato je njegovo uveljavljanje kršitev teh ustavnih pravic v obravnavanem postopku neutemeljeno.

8. Senat ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alinee 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.