Na podlagi 97. člena zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94, 33/00 – odl. US, 87/01 in 52/02) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
o metodologiji za ocenjevanje škode
1. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(1) S to uredbo se določa metodologija, po kateri se ugotavlja, ocenjuje in dokumentira škoda in druge posledice (v nadaljnjem besedilu: škoda), ki jih povzročajo naravne in druge nesreče kot so potres, poplava, zemeljski ali snežni plaz, visok sneg, močan veter, žled, pozeba, suša, neurje, toča ter industrijska nesreča (v nadaljnjem besedilu: nesreča), razen škode, ki jo ocenijo vodje intervencij ali drugi poročevalci v skladu s predpisi o organizaciji in delovanju sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja.
(2) Škoda, ocenjena po metodologiji iz prejšnjega odstavka, je podlaga za pripravo predlogov za odpravo posledic nesreč in usmerjanje priprav varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.
2. člen
V tej uredbi uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
1. Izraz nesreča se uporablja tudi za tiste vrste nesreč, ki jih drugi predpisi opredeljujejo kot neugodne vremenske razmere (zmrzal, žled, pozeba, suša, neurje, toča).
2. Škoda je posledica nesreče, ki nastane zaradi zmanjšanja količine, kakovosti, tržne in uporabne vrednosti na nepremičninah in premičninah (v nadaljnjem besedilu: poškodovane stvari) glede na čas, vrsto, obliko, obseg in intenzivnost nesreče.
3. Škodni primer je primer, ko v določenem trenutku zaradi določene nesreče nastane škoda na stvareh.
4. Škodna skupina je več škodnih primerov, ki nastanejo iz istega vzroka v omejenem časovnem obdobju 72 ur, ki imajo iste ali podobne značilnosti. Škoda zaradi suše ali pozebe nastane, ko so izpolnjeni pogoji določeni s to uredbo. Škoda zaradi visokega snega in žleda lahko nastane tudi v daljšem časovnem obdobju kot je 72 ur.
5. Oškodovanci so lastniki ali uporabniki poškodovanih stvari.
6. Regija je geografsko zaokroženo območje ali del državnega ozemlja, ki ga povezujejo geografske, urbane ali druge značilnosti, določene s predpisi o organizaciji in delovanju sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja.
2. IZHODIŠČA IN NAČELA ZA OCENJEVANJE ŠKODE
3. člen
Škoda se po tej metodologiji ugotavlja in ocenjuje po naslednjih škodnih skupinah:
1. Zemljišča:
1.1 gozdovi;
1.2 kmetijska zemljišča;
1.3 zemljišča za gradnjo.
2. Objekti:
2.1 stavbe (stanovanjske in nestanovanjske);
2.2 gradbeni inženirski objekti;
2.2.1 objekti transportne infrastrukture (ceste, železnice, mostovi in drugo);
2.2.2 distribucijski cevovodi za vodo in odpadno vodo;
2.2.3 vodni objekti in drugo;
2.2.4 elektroenergetski vodi in telekomunikacijsko omrežje.
3. Osnovna in obratna sredstva:
3.1 osnovna in obratna sredstva – premičnine;
3.2 tekoča kmetijska proizvodnja;
3.3 večletni nasadi.
4. Kulturne dobrine:
4.1 kulturni in sakralni objekti, spominska obeležja, muzeji in drugo;
4.2 premična dediščina (umetnine in drugo).
5. Drugo.
4. člen
Škoda se deli na:
1. primarno, ki obsega nujne glavne in spremljajoče stroške za povrnitev in postavitev poškodovane stvari v stanje, v katerem je bila pred nastankom nesreče ter stroške popravil in zamenjave poškodovanih delov ali sklopov (v nadaljnjem besedilu: PŠ), če s to uredbo ni drugače določeno. V primarno škodo se vštevajo tudi stroški čiščenja kraja nastanka škode, rušenja poškodovanih in neuporabnih delov, njihov odvoz ter nujni zagonski stroški;
2. sekundarno, ki obsega stroške delovanja sil za zaščito, reševanje in pomoč ter nujnih zaščitnih ali preventivnih ukrepov za zavarovanje ljudi, živali ter drugih poškodovanih stvari pred še večjo poškodbo ali uničenjem. Obsega nujna zaščitna dela, kot so varovalni nasipi, okopi, opornice, črpanje, odstranjevanje, škropljenje, preoranje, dognojevanje in druge podobne ukrepe. V sekundarno škodo se štejejo stroški zaščitnih ukrepov ter posegov (začasna preselitev, začasna nastanitev, cepljenje, deratizacija in drugi) s katerimi se zagotavljajo osnovni pogoji za življenje, ter stroški modelnih raziskav in simulacij, ocenjevanja škode ter drugih aktivnosti za izpopolnitev ocen stopnje poškodovanosti in škode.
5. člen
(1) Na velikost škode vpliva ugotovljena stopnja poškodovanosti poškodovane stvari. Poškodovanost se ugotavlja s primerjavo stanja poškodovane stvari tik pred nesrečo in stanja po nesreči. Pri tem se upošteva tudi življenjsko dobo ter možnosti in vpliv lastne sposobnosti obnavljanja poškodovane stvari.
(2) Poškodovana stvar je praviloma delno poškodovana, če primarna škoda ne presega 50 odstotkov vrednosti poškodovane stvari oziroma pri kmetijskih pridelkih 80 odstotkov, glede na stanje tik pred nesrečo. Stroški povrnitve v prejšnje stanje z vrednostjo rešenih delov, lahko le delno presegajo vrednost poškodovane stvari pred nastankom nesreče. Poleg tega mora biti poškodovana stvar primerna ali sposobna za povrnitev v prejšnje stanje.
(3) Poškodovana stvar je praviloma uničena, če stroški povrnitve v prejšnje stanje, povečani za vrednost rešenih delov, bistveno presegajo vrednost poškodovane stvari pred nastankom nesreče (ekonomska totalka), pri kmetijskih pridelkih pa nad 80 odstotkov. Poškodovana stvar je praviloma uničena tudi, če je ni mogoče obnoviti in nima lastne sposobnosti obnavljanja (tehnična totalka). Pri tem se upošteva tudi življenjska doba poškodovane stvari oziroma njen preostanek.
6. člen
(1) Ugotavljanje škode obsega zbiranje količinskih, vrednostnih in drugih podatkov ter osnov za ocenjevanje škode glede na vrsto nesreče in njen obseg.
(2) Ocenjevanje škode obsega oceno škode na podlagi podatkov in osnov iz prejšnjega odstavka.
(3) Ocenjevanje škode lahko obsega predhodno cenitev in končno oceno škode.
7. člen
(1) Predhodna cenitev škode je splošna predhodna ocena stanja in višine škode po nesreči. Izdela se po potrebi in v primeru večjih nesreč, glede na njihov obseg in posledice. Izdela se na podlagi obstoječih statističnih raziskav in evidenčnih podatkov, ki jih vodijo državni organi, strokovna združenja, gospodarske in druge zbornice, zavarovalnice in drugi. Predhodna cenitev se izvede tudi z ogledi prizadetih poškodovanih stvari ter z uporabo letalskih, satelitskih, meteoroloških in drugih posnetkov ter s presojo pričakovanih posledic in potrebnih nujnih ukrepov. V posameznih dejavnostih se upoštevajo tudi standardna merila stroke v kombinaciji z vzorčnimi posnetki ali simulacijo rezultatov in vzorčnih analiz. S predhodno cenitvijo se ugotovi tudi nastanek in obseg nesreče, pri katerem ni mogoče takoj po nesreči oceniti dokončne škode.
(2) Predhodna cenitev škode se izdela zlasti v primeru žleda, pozebe, suše in toče. Ugotovitve iz predhodne cenitve se v času do končne ocene škode preverjajo tudi s kontrolnimi pregledi poškodovane stvari.
(3) O izdelavi predhodne cenitve in izvajanju kontrolnih pregledov odloča Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje (v nadaljnjem besedilu: uprava) samostojno ali na pobudo pristojnih državnih organov, pooblaščenih javnih zavodov ter zbornic.
(4) Predhodna cenitev škode se praviloma izdela v treh dneh po nesreči oziroma, ko so nastale razmere, na podlagi katerih je možno ugotoviti nastanek nesreče (suša).
8. člen
(1) Končna ocena škode se opravi na podlagi cenitev ter z uporabo izhodišč, metod, osnov, meril in kriterijev, določenih s to uredbo. V končni oceni škode morata biti ločeno izkazani primarna in sekundarna škoda.
(2) Ocenjevanje se lahko opravi tudi kombinirano z raziskovalnim ocenjevanjem znotraj posamezne dejavnosti z namenom, da se sprejmejo ustrezne odločitve o ukrepih za odpravo posledic nesreče. V postopku ocenjevanja se mora ugotoviti stopnja poškodovanosti, značilnosti nesreče in poškodb ter druga dejstva, ki so pomembna za odpravo posledic nesreče. Ugotoviti je potrebno tudi nevarnosti ponovitve nesreče, primernost objektov za uporabo, nosilnost, ekološke in druge vplive. Tudi pri kombiniranem ocenjevanju mora biti škoda izkazana ločeno na primarno in sekundarno škodo.
(3) V škodnih primerih, kjer osnove, merila in kriteriji niso določeni s to uredbo, se upošteva načelo podobnosti po namenu in vsebini ter primerljivosti in ekonomičnosti glede na prostor, vrsto nesreče in čas.
(4) Končna ocena škode se praviloma izdela v dveh mesecih po nesreči, v kmetijstvu pa pred spravilom oziroma najkasneje v enem mesecu po spravilu pridelka.
3. OCENJEVANJE ŠKODE
9. člen
(1) Škoda se ocenjuje:
1. s primerjavo dejanske vrednosti poškodovane stvari pred in po nesreči;
2. z ocenjevanjem po stroškovnem principu za povrnitev v stanje pred nesrečo;
3. z ocenjevanjem zmanjšanja uporabne vrednosti poškodovane stvari;
4. s primerjalno presojo na podlagi vzorcev.
(2) Če je škoda posledica dveh ali več različnih nesreč se škoda oceni za vsako nesrečo posebej v skladu s to metodologijo.
10. člen
(1) Škoda se ocenjuje s primerjavo stanja poškodovane stvari pred in po nesreči (primerjalna metoda) po obrazcu
ŠK = Vo – VŠD
pri čemer je
ŠK = višina škode v tolarjih,
Vo = ocenjena dejanska vrednost pred nesrečo v tolarjih,
z upoštevanjem vpliva amortizacije,
VŠD = vrednost po nesreči v tolarjih;
ali po obrazcu
ŠK = Vo x SP (% / 100) + SŠ
pri čemer je
SP = stopnja poškodovanosti izražena v faktorju do 1,00,
SŠ = sekundarna škoda.
(2) Vse vrednosti morajo biti izračunane po istih kriterijih in v skladu s to uredbo. Stopnja poškodovanosti se oceni na podlagi ogleda in strokovne presoje.
11. člen
(1) Po stroškovnem principu se škoda oceni z ugotovitvijo potrebnih stroškov za nadomestitev primarne škode na podlagi predračunov ali obračunov. Pri tem se mora upoštevati merila, kriterije in cenovne osnove določene s to metodologijo oziroma, če te niso določene, cene, ki so predpisane ali dokumentirane z realnimi kalkulacijami. Škoda se oceni po obrazcu:
ŠK = SPŠ – VA
pri čemer je
SPŠ = vsota vseh potrebnih stroškov za nadomestitev primarne škode v tolarjih,
VA = vrednost amortizacije poškodovane stvari v tolarjih.
(2) Med potrebne stroške ne spadajo stroški, ki predstavljajo izboljšave na poškodovani stvari glede na stanje pred nesrečo ter stroški zajeti v sekundarni škodi.
12. člen
(1) S strokovno in cenitveno presojo zmanjšane uporabne vrednosti poškodovane stvari se škoda oceni zlasti na večjih primarnih in oskrbnih sistemih, elektrarnah, toplarnah in drugih sistemih, kjer je uporaba načinov ocenjevanja iz 10. in 11. člena te uredbe nezadostna in je zaradi posebnih značilnosti teh sistemov potrebna dodatna cenitvena obdelava.
(2) Če gre v primeru iz prejšnjega odstavka za poškodovano stvar, ki je bila ob nesreči v varni uporabi in je bila takrat njena knjižna vrednost enaka ničli, se za izhodiščno vrednost upošteva največ do 30 odstotkov za nepremičnine, za premičnine pa največ do 20 odstotkov povprečne nabavne vrednosti za enak ali podoben sistem.
13. člen
(1) Škoda se oceni na podlagi vzorcev s primerjalno presojo začetnega in spremenjenega stanja, ki omogočajo realno presojo poškodovanosti in oceno škode (žled, pozeba, suša, poplava in podobne nesreče) glede na izhodiščno vrednost poškodovane stvari.
(2) Če je s posebnim predpisom določen postopek za ocenjevanje škode na določeni stvari, se lahko uporabi tak predpis, tudi za oceno škode za namene določene s to uredbo. Pri tem posebni predpis ne sme biti v nasprotju z načeli in izhodišči za ocenjevanje škode po nesrečah po tej uredbi.
14. člen
Vse izračunane vrednosti za poškodovane stvari, ki so izračunane po 10., 11., 12. in 13. člena te uredbe, predstavljajo dejansko nadomestno vrednost, ki temelji na nabavnih cenah oziroma povprečnih tržnih cenah, namenu in vrsti uporabe, stopnji opremljenosti in upoštevanju starosti poškodovane stvari.
15. člen
(1) Za dokazovanje, ocenjevanje in izkazovanje škode pri vseh vrstah nesreč se uporabljajo podatkovne osnove, merila, kriteriji in cenovne osnove.
(2) Škoda se ugotavlja in ocenjuje po lastnikih ali uporabnikih, lokalnih skupnostih in po potrebi po katastrskih občinah.
(3) Če je nesreča povzročila škodo tudi prekomejno, se oceni samo škoda na območju Republike Slovenije.
16. člen
(1) Podatkovne osnove so:
– splošne, kot so lokacija, vrsta poškodovane stvari, naslov ali sedež, lastništvo, vrsta in čas nesreče, škodna skupina, namembnost in dejavnost;
– tehnične, kot je opis stanja in značilnosti poškodovane stvari glede na namen, vrsto uporabe, starost in tehnične podatke.
(2) Za podatkovne osnove iz prejšnjega odstavka se uporabljajo tudi šifranti določeni s predpisi o organizaciji in delovanju sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja ter javne evidence.
17. člen
Merila so čas, cenitveni parametri, normativi in standardi, strukture cenovnih in drugih odnosov, koeficienti ter amortizacija, kot jih določa izvedeniška cenitvena stroka.
18. člen
Kriteriji so metodološko enotni in se uporabljajo pri presoji:
– stanja poškodovanosti v fizičnem, uporabnem in vrednostnem pogledu;
– možnosti večanja ali manjšanja poškodb glede na naravo poškodovane stvari, vključno z upoštevanjem lastne sposobnosti za obnavljanje;
– varnosti uporabe in ukrepov za zaščito;
– smotrnosti posegov za povrnitev v prejšnje stanje oziroma drugih ukrepov.
19. člen
(1) Cenovne osnove so merila, izračunana v obliki povprečnih ali enotnih cen, s katerimi se izračuna škoda po enem od načinov iz 9. člena te uredbe.
(2) Povprečne ali enotne cene so izračunane po splošnih kalkulativnih osnovah, normativih ter standardih glede na značilnosti in vrsto poškodovane stvari.
(3) Cenovne osnove so izračunane kot cene na enoto za posamezno delo ali storitev, ki jo je potrebno opraviti za enostavno obnovo poškodovane stvari ter kot cene za prostorsko enoto, s katerimi se izračuna nabavna vrednost poškodovane stvari.
(4) Cenovna osnova, ki pa se ne uporablja za stavbe, je tudi knjigovodska ocenjena ali nabavna vrednost in vrednost po odpisu amortizacije v letu, v katerem se ocenjuje škoda.
(5) Cenovne osnove so objavljene v prilogah 1 do 8 te uredbe in so njen sestavni del. Cenovne osnove, ki niso določene v prilogi te uredbe, določi uprava samostojno ali v soglasju s pristojnimi ministrstvi. Uprava lahko določi potrebne cenovne osnove tudi za ocenjevanje škode ob določeni nesreči, če že določene cenovne osnove niso zadostne. Pri tem uprava praviloma upošteva regijsko primerljive cene glede na kraj nesreče.
(6) Cenovne osnove iz prejšnjega odstavka uprava spremeni, ko se cene po posameznih področjih povečajo ali zmanjšajo za več kot 5 odstotkov. Spremembe cenovnih osnov praviloma objavlja uprava v začetku leta.
20. člen
Vpliv starosti poškodovane stvari se upošteva pri vseh načinih ocenjevanja škode, določenih v 9. členu te uredbe, razen za vodogradbene ali druge naprave, zemljišča in stavbe ter gradbene inženirske objekte, ki zagotavljajo varnost v prostoru oziroma se njihovo delovanje ne zaračunava kot strošek.
4. OCENJEVANJE ŠKODE PO ŠKODNIH SKUPINAH
4.1 Zemljišča
4.1.1 Splošne določbe
21. člen
(1) Škodo na samem zemljišču se ugotavlja v višini vrednosti del, potrebnih za vzpostavitev zemljišča v stanje pred nesrečo in na vseh izboljšavah, ki so bile opravljene za doseganje koristnejše, varnejše in funkcionalnejše izrabe zemljišča. Praviloma škoda na zemljiščih, razen v gozdovih in kmetijskih zemljiščih, ne more biti popolna.
(2) Izboljšave na zemljišču so:
– ureditvena dela, odvajanje zalednih voda, varstvo pred erozijo in plazenjem;
– namakalni, osuševalni ali melioracijski posegi;
– gozdne prometnice (ceste, vlake);
– parkovne ureditve;
– zunanja ureditvena dela ob stavbah;
– lokalna gospodarska javna infrastruktura.
(3) Pri izboljšavah na zemljiščih iz prejšnjega odstavka je potrebno upoštevati vpliv amortizacije oziroma staranja.
4.1.2 Gozdovi
22. člen
(1) Škoda v vseh razvojnih fazah gozda (mladje, gošča, letvenjak, drogovnjak, debeljak) se ugotavlja z vzorčenjem.
(2) Škoda se ocenjuje po stopnjah poškodovanosti, od katerih je odvisen tudi zmanjšan vrednostni donos gozda.
(3) Podrobnejša merila za ocenjevanje škode v gozdovih zaradi nesreč predpiše minister, pristojen za gozdarstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za finance.
(4) Škodo na gozdovih praviloma ocenjuje Zavod za gozdove Slovenije.
4.1.3 Kmetijska zemljišča
23. člen
Škoda na kmetijskem zemljišču se oceni v višini vrednosti del, potrebnih za vzpostavitev kmetijskega zemljišča v stanje pred nesrečo. Za uničeno kmetijsko zemljišče se oceni zemljišče, na katerem ni smotrno izvajati del za vzpostavitev v stanje pred nesrečo in ga ni več mogoče uporabljati za kmetijsko dejavnost. Ceno kmetijskega zemljišča se določi na podlagi povprečnih cen kmetijskih zemljišč v regiji.
24. člen
Škoda na namakalnem ali melioracijskem sistemu se oceni na podlagi površine oziroma števila poškodovanih ali uničenih sistemov.
4.1.4 Zemljišča za gradnjo
25. člen
(1) Zemljišča za gradnjo so zazidana in nezazidana. Nezazidano zemljišče za gradnjo je zemljišče, predvideno s prostorskimi akti za zazidavo.
(2) Izboljšave na zemljiščih za gradnjo obsegajo zunanja ureditvena dela na gradbeni parceli, in sicer:
– posestne ograje vseh vrst;
– ureditev površin z dostopi, rampami in stopnicami;
– višinsko stabilizacijo zemljišča s škarpami, terasami, zidovi ali opornimi zidovi;
– odvajanje meteornih in zalednih voda, drenaže;
– urejen vrt, parkovno in travnato ureditev ter sadna in hortikulturna drevesa;
– dostope in objekte, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje.
(3) Zunanja ureditvena dela so lahko:
– skromne izvedbe brez posestne ograje le z vrtom in dostopom;
– srednje izvedbe s posestno ograjo v lažji izvedbi (mreža, les), vrtom, trato in robniki;
– boljše izvedbe z masivno posestno ograjo, vrtom, trato in robniki.
(4) Zunanja ureditvena dela iz prejšnjega odstavka se glede na izvedbo lahko oceni s faktorjem od 0,90 do 1,10.
26. člen
(1) Škoda na zemljišču za gradnjo se oceni po obrazcu iz 10. ali 11. člena te uredbe.
(2) Škoda na ograjah in zunanjih ureditvenih delih se oceni s smiselno uporabo cenovnih osnov, določenih s to uredbo za stavbe in oceno delne škode na stavbah.
4.2 Objekti
4.2.1 Stavbe
27. člen
Vrednost stavb pred nesrečo se določi na podlagi:
1. koristne površine stavbe, določene z upoštevanjem predpisanih korekcijskih faktorjev;
2. gradbene cene za m2;
3. obrabljenosti stavbe (amortizacija);
4. uporabe regijskega faktorja, ki se določi glede na gradbeno ceno za določeno vrsto stavbe;
5. dodatka ali odbitka za izvedbo del.
28. člen
(1) Pri oceni škode na stavbah v gradnji se upoštevajo naslednje gradbene faze:
– preddela, ureditev gradbišča in postavitev začasnih objektov, naprav in opreme;
– prva, izkop gradbene jame, vgraditev podložnega betona, izdelava zidanih, betonskih ali armirano betonskih temeljev ali temeljne plošče;
– druga, pri kateri je zgrajena kletna plošča pri stavbah, ki so podkletene, pri nepodkletenih stavbah te gradbene faze ni;
– tretja, pri kateri so izvedena groba gradbena dela v vseh etažah, podstrešju in strehi, izdelana stopnišča, stropovi, postavljene strešne konstrukcije oziroma zaključena ravna streha in pozidava dimnikov;
– četrta, pri kateri so izvedene predelne stene, betonski tlaki, izolacije, notranji in zunanji ometi, groba inštalacija, obloge sten in tal, ki zahtevajo mokre postopke, tlaki, masivna stopnišča, vgraditev vrat in oken;
– peta, pri kateri so izvedena vsa zaključna gradbena dela, do dovršitve stavbe z vzidano vgrajeno opremo in vsemi instalacijami.
(2) Pri stanovanjskih in stanovanjsko poslovnih stavbah se praviloma upošteva, da zaključena tretja gradbena faza obsega 47 odstotkov, četrta gradbena faza 84 odstotkov in peta gradbena faza 100 odstotkov povprečne cene stavbe.
(3) Udeležba posameznih del pri stanovanjskih in poslovno stanovanjskih stavbah v povprečni gradbeni ceni znaša praviloma:
– gradbena dela 54 odstotkov;
– obrtniška dela 27 odstotkov;
– inštalacijska dela 19 odstotkov.
29. člen
(1) Po kvaliteti gradnje so stavbe:
– skromne izvedbe (slabša gradbena in finalna izvedba);
– standardne izvedbe (običajne gradbene in finalne izvedbe);
– nadstandardne izvedbe (arhitektonsko razgibani s kvalitetno finalno ureditvijo).
(2) Izvedba iz prejšnjega odstavka se praviloma oceni s faktorjem od 0,90 do 1,10.
30. člen
(1) Pri oceni škode na stavbah se upošteva dejanska vrednost stavbe pred nesrečo, z upoštevanjem obrabe zaradi starosti ter investicijskih vlaganj v konstrukcijske ali druge bistvene dele stavbe.
(2) Vrednost stavbe zaradi obrabe se ugotovi z določitvijo verjetne življenjske dobe (v nadaljnjem besedilu: N) in dejanske starosti stavbe (v nadaljnjem besedilu: n), iz tabel I in II v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe.
(3) Če neodpisane vrednosti stavbe ni mogoče ugotoviti iz tabele I, se izračuna po obrazcu
On = 100 – (70 x n/N x (n + N) /2N)
oziroma pri tabeli II po obrazcu
On = 100 – (70 x n/N)
pri čemer je
On = neamortizirana vrednost stavbe izražena v odstotkih.
31. člen
(1) Če je stavba starejša od njene verjetne življenjske dobe (n je večji od N), se upošteva pri izračunu njene neodpisane vrednosti:
– prenavljanje stavbe;
– absolutno življenjsko dobo (A).
(2) Če so v stavbi obnovljeni tlaki, inštalacije, zamenjana okna, fasada in podobna dela, se dejanska starost objekta lahko zmanjša do 20 odstotkov. Dejanska starost stavbe se lahko zmanjša največ do 40 odstotkov, če so bili izvršeni posegi v konstrukcijo (zamenjani leseni stropovi z betonskimi), prezidave in podobna dela. V tem primeru se za vrednost investicijskih posegov poveča tudi vrednost stavbe.
(3) Neamortizirana vrednost stavbe, ki je starejša od verjetne življenjske dobe, se izračuna po obrazcu
On = (0,70 + 0,30 x n- N / A-N) x 100.
32. člen
(1) Za izračun vrednosti stavbe pred nesrečo, je osnova skupna koristna površina. Ugotovi se na podlagi dejanskih izmer, pri čemer se površina pomožnih prostorov pomnoži s koeficientom, in sicer:
– za kletne prostore, pokrite terase,
večje nadstreške in stopnišča 0,50;
– za neobdelana podstrešja, balkone,
odprte terase, pohodne ravne strehe 0,25;
– za vse druge prostore in drugo kletno etažo 1,00.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek, se pri kletnih prostorih v montažnih stavbah in stopniščih v stanovanjskih stavbah uporablja koeficient 1,00 in pri podstrešjih vikendov 0,90.
33. člen
(1) Za ocenjevanje vrednosti stavb pred nesrečo in izračun škode na njih, se stavbe razvršča v naslednje tipične skupine:
– prva, stanovanja in stanovanjske stavbe v blokovni zasnovi (gradnji);
– druga, poslovne stavbe, javne zgradbe, lokali in poslovni prostori;
– tretja, gostinske turistične stavbe;
– četrta, stanovanjske stavbe;
– peta, počitniške hiše;
– šesta, kmečke stavbe;
– sedma, stavbe za motorna vozila in stroje (garaže);
– osma, športne stavbe;
– deveta, obrtne in industrijske stavbe;
– deseta, razne stavbe.
(2) Uprava za razvrščanje stavb iz prejšnjega odstavka določi priročnik za ocenjevanje škode, ki praviloma obsega:
– razvrstitev v skupino in opis posamezne stavbe (lahko tudi slika);
– podatke o verjetni življenjski dobi;
– podatke o absolutni življenjski dobi.
(3) Povprečna gradbena cena na m2 koristne površine ter korekcijski faktorji, s katerimi se upošteva razlike teh cen po regijah za objekte iz prvega odstavka tega člena, so objavljeni v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe. Uprava na podlagi podatkov statističnih raziskav, zbornic in drugih organizacij objavi spremembe povprečnih gradbenih cen za m2 koristne površine stavb iz prejšnjega odstavka, če so izpolnjeni pogoji, določeni s to uredbo za spremembo cenovnih osnov.
(4) Spremembe cen iz prejšnjega odstavka uprava praviloma objavi v začetku leta.
34. člen
(1) Škoda na stavbah po nesrečah se izračuna po obrazcu
ŠK = (Vo x On) x SP.
(2) Vrednost stavbe pred nastankom škode se izračuna po obrazcu:
Vo = Pk x Vn x F x On x B x R
pri čemer je
Pk = koristna površina
Vn = povprečna gradbena cena iz prejšnjega člena
F = faza dograjenosti stavbe v odstotkih izražena s
faktorjem do 1,00
B = faktor za izvedbo iz 29. člena te uredbe
R = regijski faktor iz prejšnjega člena.
4.2.1 Delna škoda na stavbah
35. člen
(1) Delna škoda na stavbah obsega stroške vzpostavitve stavbe v stanje pred nesrečo, brez stroškov izboljšav.
(2) Delna škoda na stavbi se oceni na podlagi ogleda in z uporabo izhodiščnih povprečnih cen, ki jih objavi uprava po skupinah del, določenih v prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe. Izhodiščne povprečne cene se smiselno uporabljajo tudi za oceno delnih škod pri gradbenih inženirskih objektih oziroma na premičninah. Spremembe povprečnih cen uprava objavi praviloma v začetku leta, če so izpolnjeni pogoji, določeni s to uredbo za spremembe cenovnih osnov.
(3) Izhodiščne povprečne cene iz prejšnjega odstavka vključujejo:
– povprečno nabavno vrednost osnovnih materialov;
– stroške transporta do 20 km;
– povprečne kalkulativne vrednosti dela.
(4) Pri obnovljenih delih stavbe se upošteva amortizacija, razen če gre za dela manjšega obsega.
4.2.2 Gradbeni inženirski objekti
4.2.2.1 Objekti transportne infrastrukture (ceste, železnice in drugo)
36. člen
(1) Škoda na objektih transportne infrastrukture obsega stroške vzpostavitve stanja prevoznosti pred nesrečo, brez stroškov izboljšav.
(2) Škoda na objektih transportne infrastrukture se oceni na podlagi ogleda in z uporabo obrazca iz 10. ali 11. člena te uredbe.
(3) Škoda na mostovih in nadvozih se oceni na način določen s to uredbo za stavbe.
(4) Škoda na cestah se oceni po skupinah del in povprečnih cenah, določenih v prilogi 4, ki je sestavni del te uredbe.
(5) Spremembe povprečnih cen iz prejšnjega odstavka praviloma objavi uprava v začetku leta, če so izpolnjeni pogoji, določeni s to uredbo za spremembe cenovnih osnov.
37. člen
Pri oceni škode pri objektih transportne infrastrukture se upoštevajo naslednje prostornine težnostnih (opornih) zidov na meter dolžine:
-------------------------------------------
Koristna višina Prostornina/m
m m3/m
-------------------------------------------
1,0 1,09
1,5 1,75
2,0 2,48
2,5 3,52
3,0 4,83
3,5 6,43
4,0 8,98
4,5 10,93
5,0 13,28
5,5 16,72
6,0 19,38
6,5 22,37
7,0 26,98
-------------------------------------------
4.2.2.2 Distribucijski cevovodi za vodo in odpadno vodo
38. člen
(1) Škoda na distribucijskih cevovodih za vodo in odpadno vodo obsega stroške vzpostavitve omrežja v stanje pred škodnim dogodkom brez stroškov izboljšav.
(2) Škoda na objektu, ki je sestavni del distribucijskih cevovodov, se oceni na način, določen s to uredbo za stavbe. Škodo na primarnem in sekundarnem komunalnem omrežju se oceni na podlagi ogleda in z uporabo obrazca iz 10. ali 11. člena te uredbe.
(3) Škoda se oceni z uporabo izhodiščnih povprečnih cen za izgradnjo vodovodnih ali kanalizacijskih vodov ali skupin del za izvedbo javne kanalizacije, ki so objavljene v prilogi 5, ki je sestavni del te uredbe.
(4) Spremembe cen iz prejšnjega odstavka praviloma objavi uprava na začetku leta, če so izpolnjeni pogoji, določeni s to uredbo za spremembe cenovnih osnov.
4.2.2.3 Vodni objekti in drugo
39. člen
(1) Škoda na vodnih objektih, regulacijah in podobnih ureditvah obsega stroške za vzpostavitev vodnega režima pred nesrečo brez stroškov izboljšav.
(2) Pri zemeljskih plazovih vzpostavitev prejšnjega stanja obsega stroške del za vzpostavitev ponovnega ravnovesja hribinskih mas.
40. člen
(1) Škoda na vodotokih obsega škodo na vzdolžnih objektih, prečnih objektih ter erozijskih površinah in naplavinah.
(2) Vzdolžni objekti so obrežni zidovi, kamnite zložbe, nizke in visoke poplete ter jezbice.
(3) Prečni objekti so pragovi, pregrade in drče iz kamna, betona, kašt, lesenih kašt, žičnih košar ali lesa.
(4) Utrjevanje erozijskih površin in naplavin obsega izdelavo teras, gradon, živih ščetk, popletov, težkih in lahkih mrež, zatravitev, pogozditev, izkop, premete, prevoz in razgrinjanje naplavin. Pri tem se upošteva prerazporeditve hribinskih mas, ureditve površinskega in globinskega odvodnjavanja ter izgradnjo opornih zidov.
41. člen
(1) Pri izračunu škode se upoštevajo:
– višine nad niveleto 0,50, 1,00, 2,00, 3,00 in 4,00 m;
– globina temeljenja je enotna in znaša 1,00 m;
– prevoz se računa na razdalje 0,5 km, 1 km, 4 km in več.
(2) Pri oceni škode se upošteva tudi težavnost dostopa in izvedbe del s faktorjem:
– običajna dostopnost 1,00;
– težja dostopnost (posebna mehanizacija) 1,30;
– izjemno težavno delo (samo ročno delo, helikopter) 1,50.
(3) Škoda na vodotokih, regulacijah in drugih ureditvah se oceni na podlagi cen, predpisanih za obračunavanje del v javni službi pri urejanju voda.
(4) Če cene iz prejšnjega odstavka niso predpisane, povprečne cene pri urejanju vode objavi uprava.
4.2.2.4 Elektroenergetski vodi in telekomunikacijsko omrežje
42. člen
(1) Škoda na elektroenergetskih vodih obsega stroške vzpostavitve vodov v stanje kot je bilo pred nesrečo, brez stroškov izboljšav.
(2) Škoda na objektih, ki so sestavni del elektroenergetskih vodov (stavbe in drugo), se oceni na način predpisan s to uredbo za stavbe.
(3) Škoda na elektroenergetskih vodih se oceni po skupinah del, z upoštevanjem poškodovanosti in povprečnih cen, ki so določene v prilogi 6, ki je sestavni del te uredbe.
(4) Uprava praviloma objavi spremembe povprečnih cen iz prejšnjega odstavka v začetku leta, če so izpolnjeni pogoji določeni s to uredbo za spremembe cenovnih osnov.
4.3 Osnovna in obratna sredstva
4.3.1 Osnovna in obratna sredstva – premičnine
43. člen
(1) Škoda na premičninah zaradi nesreče se oceni na enega od načinov iz 9. člena te uredbe.
(2) Škoda na premičninah se oceni na podlagi nabavne cene z upoštevanjem obrabe zaradi starosti. Obraba zaradi starosti se oceni na podlagi življenjske dobe poškodovane stvari, ki jo določi proizvajalec ali se izračuna po obrazcu
On = 100 – (n/N x 100).
(3) Neodpisana vrednost premičnin, zlasti gospodarske opreme, strojev in stanovanjske opreme, je razvidna iz tabele III priloge 7, ki je sestavni del te uredbe.
44. člen
(1) Škoda se v kmetijstvu ocenjuje na:
– kmetijskih zemljiščih;
– kmetijskih stavbah, strojih, opremi;
– kmetijskih pridelkih;
– večletnih nasadih;
– živalih, divjadi, perutnini in ribah.
(2) Škoda na kmetijskih stavbah se ocenjuje po merilih in kriterijih, določenih s to uredbo za stavbe, škoda na kmetijskih strojih in opremi pa po merilih in kriterijih, določenih za osnovna sredstva.
(3) Škoda na živalih, perutnini in ribah se ocenjuje po merilih in kriterijih za osnovna sredstva, če gre za plemenske živali, oziroma po merilih in kriterijih za obratna sredstva, če gre za pitovne živali. Škoda na živalih, perutnini in ribah se ocenjuje na podlagi njene tržne vrednosti.
(4) Pri plemenskih živalih se od škode odšteva klavna vrednost oziroma vrednost uporabnih delov živali. Izguba dohodka se upošteva do normalne plodnosti plemenskih živali.
(5) Škoda na prostoživeči divjadi in ribah v odprtih vodah, se ocenjuje po poprečnih tržnih cenah brez upoštevanja izgubljenega dohodka in le v primerih, ko je možna in smotrna vrnitev v stanje pred nesrečo.
4.3.2 Tekoča kmetijska proizvodnja
4.3.2.1 Kmetijski pridelki
45. člen
(1) Škodo na kmetijskih pridelkih se ocenjuje glede na:
– poškodovane ali uničene pridelke;
– stroške za ponovno setev;
– izgubo kakovosti.
(2) Škoda na kmetijskih pridelkih se ocenjuje v vrednosti izgubljenega hektarskega donosa. Za oceno višine pričakovanega hektarskega donosa se upošteva pričakovane, to je povprečne triletne hektarske donose, ko pridelava ni bila bistveno zmanjšana zaradi neugodnih vremenskih razmer, po zadnjih uradnih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije oziroma podatkih pristojne kmetijske službe, če podatkov ne spremlja Statistični urad Republike Slovenije. Cena poškodovanega pridelka se ovrednoti po pričakovanih grosističnih odkupnih cenah v tekočem letu.
(3) Pri oceni škode se ugotavlja vrsto prizadetih kmetijskih pridelkov, obdobje vegetacije in opis poškodb. Pri delno poškodovanih kmetijskih pridelkih se opravi končna cenitev praviloma 14 dni pred agrotehničnim rokom spravila pridelka, pri uničenih pridelkih pa se lahko opravi končna ocena takoj. Če je uničen posevek v začetni fazi rasti in je v isti vegetacijski dobi še možno pričakovati pridelek, je škoda enaka stroškom nove setve. Šteje se, da je nova setev po 31. 5. v letu možna le za strniščne posevke.
(4) Izguba kakovosti plodov se ocenjuje kadar so plodovi poškodovani tako, da niso uporabni za prodajo na trgu, temveč samo za predelavo. Če je poškodovanost tolikšna, da ni možna niti predelava, se jih oceni za uničene.
(5) Škodo na kmetijskih pridelkih se ocenjuje na proizvodnji na prostem ali v steklenjakih ter v drugih podobnih objektih.
4.3.2.2 Ocena škode zaradi pozebe, suše in toče
46. člen
(1) Ocena škode zaradi pozebe, suše ali toče se oceni na podlagi:
1. zbirnih podatkov javnih evidenc;
2. ocenjene poškodovanosti kmetijske rastline zaradi nesreče;
3. pričakovanega hektarskega donosa;
4. povprečne tržne cene pridelkov v tekočem letu, zmanjšane za stroške neizvedenih agrotehničnih ukrepov.
(2) Povprečno stopnjo poškodovanosti lahko izjemoma oceni tudi pristojna svetovalna kmetijska služba.
47. člen
(1) Za ocenjevanje škode zaradi pozebe, suše in toče se uporabljajo zlasti naslednji podatki javnih evidenc:
– podatki zemljiškega katastra;
– podatki registra prostorskih enot;
– podatki registra kmetijskih gospodarstev;
– podatki registra pridelovalcev kmetijskih pridelkov;
– evidence o kmetijskih subvencijah;
– podatki centralnega registra govedi;
– podatki centralnega registra zemljišč, objektov in sadovnjakov.
(2) Sestavni del te uredbe je priloga 8 s seznamom kultur, razdelitvijo po razredih, pričakovanim pridelkom in povprečno tržno ceno. Uprava po predhodnem mnenju ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, za posamezno leto objavi spremembe glede pričakovanega pridelka in povprečnih tržnih cen, če so izpolnjeni pogoji, določeni s to uredbo, za spremembo cenovnih osnov.
48. člen
Povprečna stopnja poškodovanosti kmetijskih rastlin zaradi pozebe, suše ali toče, ne more biti višja od strokovne ocene stopnje poškodovanosti, ki jo po potrebi izdelajo, na zahtevo uprave, strokovne institucije po naslednjih skupinah:
– poljščine;
– semena in sadike;
– trajni nasadi;
– vrtnine;
– zdravilne rastline;
– okrasne rastline.
49. člen
(1) Škoda zaradi pozebe, suše ali toče se oceni po posameznem kmetijskem gospodarstvu le, če skupna površina prizadetih kmetijskih zemljišč, ki jih uporablja gospodarstvo, dosega ali presega 1 ha primerljivih kmetijskih površin.
(2) Za 1 ha primerljivih kmetijskih površin iz prejšnjega odstavka se šteje:
– 1 ha njiv ali vrtov ali
– 2 ha travnikov ali ekstenzivnih sadovnjakov ali
– 4 ha pašnikov ali
– 0,25 ha plantažnih sadovnjakov, vinogradov ali hmeljišč ali
– 0,2 ha drevesnic, trsnic in matičnih hmeljišč ali
– 8 ha gozdov ali
– 5 ha gozdnih plantaž ali
– 6 ha barjanskih travnikov ali drugih površin.
50. člen
Škoda zaradi pozebe, suše ali toče se oceni po obrazcu
ŠK = P x PTC x KP x SP (%/100)
pri čemer je
P = pričakovan hektarski donos v kg/ha;
PTC = povprečna tržna cena kmetijske rastline, zmanjšana za
neizvršene agrotehnične ukrepe v tolarjih;
KP = prizadeta kmetijska površina v ha.
4.3.2.3 Večletni nasadi
51. člen
(1) Škoda na večletnih nasadih se ocenjuje po veljavnem katalogu kalkulacij v kmetijstvu Kmetijsko gozdarske zbornice, če to ni v nasprotju s to uredbo.
(2) Pri ocenjevanju škode na večletnih nasadih se ocenjuje:
– škoda na poškodovanih ali uničenih večletnih nasadih;
– stroške za vzpostavitev večletnega nasada v stanje pred nesrečo;
– izguba dohodka do normalne rodnosti, ki pa ne more biti več kot pet let od nesreče.
(3) Škoda na večletnih nasadih se ocenjuje kot škoda na osnovnih sredstvih. V primeru, ko je zaradi nesreče poškodovano tudi zemljišče, se škoda na zemljišču oceni posebej. Pri uničenju celotnega večletnega nasada se škoda oceni v višini stroškov za napravo novega nasada, pri čemer se upošteva tudi amortizacija. Večletni nasad, ki je že amortiziran, vendar je še v primerni rodnosti, se oceni do 30 odstotkov osnovne vrednosti.
(4) Vrednost uničenega večletnega nasada se ugotovi iz knjigovodskih evidenc in kataloga kalkulacij oziroma pri fizičnih osebah se oceni na podlagi vrste in vzgoje nasada, starosti nasada, sorte ter stopnje intenzivnosti. Ugotovi se površina nasada, število sadnih dreves oziroma trsov in njihova vrednost. Za poškodovane večletne nasade se oceni vrsta potrebnih sanacijskih del in stroškov za vzpostavitev v stanje pred nesrečo.
(5) Pri izgubi dohodka v večletnih nasadih se kot pričakovani pridelek upošteva povprečni triletni hektarski donos po zadnjih uradnih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije ali pristojne kmetijske službe, če podatkov ne spremlja Statistični urad Republike Slovenije. Pri tem se ne upošteva hektarski donos v letu, ko je bil znižan zaradi naravne nesreče večjega obsega. Izguba dohodka se upošteva, če je poškodovanost večletnega nasada nad 80 odstotkov.
(6) Škode se ocenjuje le na tistih večletnih nasadih, ki so vpisani v predpisan register oziroma razvid. Če za določeno vrsto večletnega nasada ni predpisan vpis v register ali razvid, se škoda oceni po tej uredbi, če so izpolnjeni pogoji iz 49. člena te uredbe.
5. POSTOPEK OCENJEVANJA ŠKODE
52. člen
(1) Za ocenjevanje škode in preverbo ocen škode po tej metodologiji, vlada ustanovi regijske in državno komisijo za oceno škode ob naravnih in drugih nesrečah (v nadaljnjem besedilu: državna komisija in regijska komisija). V komisije so lahko imenovani tudi sodni cenilci, cenilci zavarovalnic in drugi, predstavniki pooblaščenih javnih zavodov, strokovnih ekip ali specializiranih služb iz posameznih dejavnosti ter strokovnjaki ali člani strokovnih združenj oziroma drugih institucij. Uprava lahko v ocenjevanje škode vključi tudi strokovne službe, organe ali organizacije.
(2) Škodo ocenjujejo tudi pristojne komisije lokalnih skupnosti, ustanovljene v skladu s predpisi o dohodnini.
(3) Usposabljanje cenilcev iz prvega in prejšnjega odstavka za ocenjevanje škode po tej uredbi organizira in evidenco vseh cenilcev vodi uprava. Usposabljanje novih cenilcev organizira uprava najmanj enkrat letno, drugih cenilcev pa po potrebi. Cenilcem, ki so opravili usposabljanje, uprava izda potrdilo o usposobljenosti.
(4) Uprava določa kateri in koliko cenilcev se uporabi za ocenjevanje škode ob posamezni nesreči, če to ni določeno že s to uredbo.
53. člen
(1) Pri potresih, poplavah, zemeljskih plazovih in drugih nesrečah, pri katerih je treba ugotoviti poškodovanost objektov oziroma druge posledice v skladu z 8. členom te uredbe, uprava poleg cenilcev določi tudi strokovnjake, ki ugotovijo posledice nesreče.
(2) Uprava strokovnjakom iz prejšnjega odstavka določi naloge in način njihovega dela.
54. člen
(1) Ocenjevanje škode se začne na podlagi sklepa uprave, razen če se škoda ocenjuje v skladu s predpisi o dohodnini.
(2) Če se škoda ocenuje v kmetijstvu, uprava pred začetkom ocenjevanja zahteva potrebne podatke o oškodovancih in drugih dejstvih pomembnih za oceno škode od Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge iz javnih evidenc določenih v 47. členu te uredbe. Uprava pred začetkom ocenjevanja škode lahko zahteva podatke potrebne za oceno škode od drugih pristojnih državnih organov.
(3) Pri nesrečah, ki so manjšega obsega, škodo oceni pristojna regijska komisija za oceno škode ob naravnih in drugih nesrečah. Škodo, ki ne presega v tolarski protivrednosti 100.000 EUR, ocenijo praviloma vodje intervencij, v skladu s predpisi o organizaciji in delovanju sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja.
(4) Če se škoda ocenjuje v skladu s predpisi o dohodnini, morajo oceno škode potrditi regijske ali državna komisija za oceno škode ob naravnih ali drugih nesrečah v skladu s to uredbo. Regijske in državna komisija morajo oceno škode, ki so jo opravile pristojne komisije lokalnih skupnosti, potrditi tudi v drugih primerih, če gre za ocenjevanje škode za namene določene s to uredbo.
(5) Način dela regijskih in državne komisije za oceno škode ob naravnih in drugih nesrečah ureja uprava.
55. člen
(1) Vsaka škoda mora biti dokazana z ustreznimi listinami, ki jih preskrbi in predloži oškodovanec, izpolni pa komisija za oceno škode ali pooblaščeni cenilec. Dokumentiranje škode se izvede na obrazcih 1 do 7 priloge 9, ki so sestavni del te uredbe. Komisija za oceno škode ali cenilec morata s podpisom potrditi cenitev škode, zapisnik o ogledu oziroma podatke, na podlagi katerih se bo škoda ocenila. Oškodovanec s podpisom potrdi, da je bil seznanjen s cenitvijo škode, zapisnikom o ogledu oziroma podatki na podlagi katerih se bo škoda ocenila. Uprava po potrebi lahko obrazce določene s tem členom dopolni.
(2) Na podlagi ogleda in zbrane dokumentacije se ugotavljajo tudi kriteriji, ki se uporabljajo pri presoji. Pri ogledu je potrebno identificirati kraj in poškodovano stvar, izdelati zapisnik, ki obsega po potrebi vsebuje fotografije zatečenega stanja, skice in izmere, opis poškodb, izmerjene ali ocenjene količine, stopnjo obrabe in dokumentacijo o stanju poškodovane stvari pred škodnim dogodkom.
56. člen
Če se škoda ugotavlja v gospodarskih družbah, zavodih in drugih organizacijah, se škoda ocenjuje po sedežu gospodarske družbe, zavoda in druge organizacije. Če posluje gospodarska družba, zavod in druga organizacija na območju več lokalnih skupnosti, pa ni v državni lasti, se škoda oceni in izkaže za vsako lokalno skupnost posebej.
57. člen
(1) Če je oškodovana lokalna skupnost, mora dokazila o škodi v primeru nesreče zbrati oziroma škodo oceniti, njena pristojna komisija, če uprava ne odloči, da bo škodo ocenila regijska komisija ob pomoči pooblaščenih cenilcev. Oceno škode mora predložiti v pregled in potrditev regijski komisiji za oceno škode ob naravnih in drugih nesrečah.
(2) Regijska komisija lahko zahteva dopolnitev ocene in dokazil, preveri realnost ocene neposredno ali s pomočjo cenilcev, upoštevanje podatkovnih osnov, meril, kriterijev in cenovnih osnov določenih s to uredbo, stanje poškodovane stvari in opravi druge aktivnosti, s katerimi ugotovi realnost ocene škode.
(3) Regijska komisija po potrditvi ocene škode oceno pošlje državni komisiji za oceno škode ob naravnih in drugih nesrečah.
58. člen
(1) V primeru, če je oškodovanec država in je poškodovana stvar v državni lasti, skupno oceno škode v posamezni dejavnosti izvede pristojno ministrstvo ali pooblaščeni javni zavod, oziroma gospodarska družba, ki javno službo opravlja na podlagi koncesije, in jo predloži v potrditev državni komisiji.
(2) Državna komisija v sodelovanju z regijskimi komisijami in pooblaščenimi cenilci preveri oceno in njeno realnost ter ugotovi ali so bile upoštevane podatkovne osnove, merila, kriteriji in cenovne osnove, določene s to uredbo. Po potrditvi ocene jo predloži Vladi Republike Slovenije.
(3) Ocena škode iz prejšnjega in tega člena je dokončna, ko jo potrdi Vlada Republike Slovenije.
59. člen
(1) Ocena škode na ravni lokalne skupnosti, regije in države se izkazuje:
– po lastništvu poškodovane stvari;
– po škodnih skupinah;
– po dejavnostih v skladu s statistično klasifikacijo.
(2) Pri končni oceni škode državna komisija lahko v skladu z zakonom predlaga tudi ukrepe za zmanjšanje posledic oziroma odpravo škode, ki jo povzroči nesreča.
60. člen
Če regijska komisija v postopku pregledovanja in preverjanja oceni škode ugotovi, da cenilec ni ravnal v skladu s podatkovnimi osnovami, merili, kriteriji in cenovnimi osnovami, določenimi s to uredbo, mora predlagati upravi, da se cenilcu odvzame potrdilo o usposobljenosti.
61. člen
(1) Stroški delovanja regijskih in državnih komisij bremenijo upravo. O pokritju stroškov ocenjevanja škode pri večjih nesrečah, ki presegajo s proračunom zagotovljena sredstva uprave, odloča Vlada Republike Slovenije.
(2) Uprava zagotavlja administrativne in tehnične pogoje za delo regijskih in državne komisije ter pooblaščenih cenilcev, ki jih določi uprava.
(3) Uprava skrbi za hrambo podatkovnih osnov, dokazil in ocen škode zaradi naravnih in drugih nesreč na regijski in državni ravni ter za informacijsko obdelavo podatkov o škodah. Podatke o škodah posreduje tudi drugim državnim organom za njihove potrebe.
6. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
62. člen
Metodologija, določena s to uredbo, se lahko uporablja tudi za oceno škod ob naravnih in drugih nesrečah po predpisih o dohodnini, dokler ne bo sprejeta posebna metodologija.
63. člen
(1) Do sprejema meril za ocenjevanje škode v gozdovih iz 22. člena te uredbe se uporablja odredba o ugotavljanju obsega škode in zmanjšanega donosa na gozdnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/94 in 65/94).
(2) Do določitve cen iz 41. člena te uredbe se uporabljajo cene določene z odlokom o cenah za obračunavanje del in nalog vodnogospodarske javne službe (Uradni list RS, št. 57/97, 38/99 in 20/02).
(3) Do določitve pričakovanega pridelka in povprečnih tržnih cen iz 47. člena te uredbe, se uporabljajo podatki o pridelkih in tržnih cenah, določenih z navodilom za vsebino in obliko vloge za dodelitev sredstev državne pomoči nosilcem kmetijskega gospodarstva, za določitev geografsko zaokroženih območij glede sposobnosti zadrževanja vode in primanjkljaja padavin in za izračun povprečne stopnje poškodovanosti kmetijskih rastlin (Uradni list RS, št. 50/02).
64. člen
Postopki ocenjevanja škode zaradi nesreč, začeti pred uveljavitvijo te uredbe, se nadaljujejo in opravijo v skladu s to uredbo, če s posebnim predpisom ni drugače določeno.
65. člen
Ta uredba začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 224-16/2003-2
Ljubljana, dne 26. junija 2003.
EVA 2002-1911-0067
Vlada Republike Slovenije
dr. Slavko Gaber l. r.
Minister
