Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zdravka Rusa z Bleda na seji dne 3. julija 2003

1. Izvrševanje 4. člena uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bled (Uradni list RS, št. 119/02) se do končne odločitve ustavnega sodišča zadrži.
2. Začasno zadržanje iz prejšnje točke začne učinkovati z dnem vročitve tega sklepa Inšpektoratu Republike Slovenije za okolje, prostor in energijo.

1. Pobudnik izpodbija navodilo za pripravo prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora (Uradni list RS, št. 56/93 – v nadaljevanju: navodilo) in uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bled (v nadaljevanju: uredba). Na podlagi navodila naj bi 4. člen uredbe opredelil njegovo počitniško hišico (parc. št. 905/3 k.o. Bohinjska Bela) kot objekt, ki ga ni mogoče legalizirati, možna pa je vzpostavitev v prejšnje stanje. S tem naj bi uredba odločala o njegovem objektu, čeprav je to predmet upravnega postopka, zato mu odvzema pravico do sodnega varstva po 23. členu ustave. Uredba naj bi bila v neskladju s 1. členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list RS, št. 35/01 – v nadaljevanju: ZTNP-B). Vlada naj bi njegov objekt razvrstila samovoljno in arbitrarno, ker gre za počitniško hišico, ki je imela današnje stanje pred letom 1941, torej pred uveljavitvijo zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81 – ZTNP), zato ni jasno, kaj zanjo pomeni možnost vzpostavitve prejšnjega stanja. Enakih objektov naj bi bilo na tem območju veliko, vendar niso predmet urejanja uredbe. Vlada naj bi z uredbo kršila pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave in posegla v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave. Pobudnik predlaga, naj ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje 4. člena uredbe. Njegova počitniška hišica naj bi stala več desetletij in njena odstranitev naj bi mu povzročila težko popravljive škodljive posledice, začasno zadržanje pa takšnih posledic ne bi moglo povzročiti.
2. Ustavno sodišče je pobudo poslalo vladi, ki meni, da ni utemeljena. Glede predloga za začasno zadržanje pa se ni izjavila.
3. Na podlagi 39. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanega predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive posledice. Kadar ustavno sodišče odloča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanega predpisa, vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebiti protiustavnega ali nezakonitega predpisa, in med škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se izpodbijana določba sploh ne bi izvrševala. Uredba v 4. členu našteva objekte, ki jih ni možno legalizirati. Med njimi je tudi objekt, ki je bil zgrajen pred letom 1941 in njegova odstranitev oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja na njem bi pobudniku povzročila škodljive posledice, ki bi jih bilo v primeru ugotovitve nezakonitosti ali neustavnosti predpisov težko popraviti. Hkrati vlada ni pojasnila morebitnih škodljivih posledic, ki bi nastale z zadržanjem izpodbijane določbe uredbe. Ustavno sodišče je zato odločilo, da do končne odločitve zadrži izvrševanje 4. člena uredbe in s tem do takrat ohrani obstoječe stanje na tem območju. To pomeni, da v času zadržanja na podlagi citirane določbe uredbe ne more biti izdana oziroma izvršena odločba o odstranitvi objekta oziroma vzpostavitvi prejšnjega stanja na njem. Zato je ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka sklepa.
4. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 39. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejelo soglasno.