Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Tanje Cedilnik Kregar iz Ljubljane na seji dne 3. julija 2003

Člen 2 odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š6 Stanežiče–Vižmarje (Uradni list RS, št. 63/99) ter prva in druga alinea 7. člena odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š6 Stanežiče–Vižmarje (Uradni list RS, št. 59/00) se razveljavijo.

1. Pobudnica izpodbija 2. člen odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š6 Stanežiče–Vižmarje (v nadaljevanju: odlok99) ter 7. člen odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š6 Stanežiče–Vižmarje (v nadaljevanju: odlok2000), kolikor na območju morfološke enote 2 Zgornjih Vižmarij načrtujeta gradnjo večstanovanjskega objekta z garažami. Pobudnica navaja, da živi na navedenem območju, ki je namenjeno individualni gradnji, vendar investitor namerava na njem graditi stanovanjski kompleks za prodajo na trgu. Zoper izdano dovoljenje za gradnjo naj bi se pritožila na drugostopni upravni organ, ki je njeni pritožbi ugodil. Pobudnica navaja, da je izpodbijana predpisa izdelala Mestna občina Ljubljana, čeprav za dejavnost urbanističnega načrtovanja ni usposobljena. V postopku njune priprave in sprejemanja v Krajevni skupnosti Vižmarje – Brod naj ne bi bilo javnih razgrnitev, kar je v neskladju s 37. členom zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZUN). Načrtovanje stanovanjskega kompleksa s spremembami in dopolnitvami prostorskih ureditvenih pogojev, kot sta odlok99 in odlok2000, naj bi bilo v neskladju s tretjim odstavkom 25. člena ZUN, saj bi takšno gradnjo moral načrtovati zazidalni načrt. Izpodbijane določbe odloka99 in odloka2000 naj bi bile v neskladju s 40. členom ZUN, ker morfološke enote, namenjene individualni gradnji, ni mogoče spreminjati z dodatnimi pogoji za gradnjo tako, da je na njej dovoljena gradnja stanovanjskega kompleksa z garažami, saj to spreminja funkcijo morfološke enote. Predpisanih izjem za gradnjo stanovanjskega kompleksa tudi ni mogoče šteti kot tolerance. Za navedeno gradnjo bi investitor moral izdelati urbanistično arhitekturno zasnovo, ki jo potrdi upravni organ Mestne občine Ljubljana. To naj bi pomenilo, da upravni organ Mestne občine Ljubljana urbanistično načrtuje gradnje na tem območju ter nato potrjuje prostorske ureditvene pogoje in lokacijsko dokumentacijo, kar je v neskladju s 55. členom ZUN. Citirana določba ZUN naj bi od investitorja zahtevala, da pridobi le predpisana dovoljenja in ne nekakšno urbanistično arhitekturno zasnovo, ki je ZUN ne pozna. Na poziv ustavnega sodišča je pobudnica pojasnila, da je sicer ustavno sodišče že ugotovilo neustavnost in nezakonitost odloka2000, vendar je Mestna občina ugotovljeno neskladje odpravila z njegovo spremembo tako, da je za območje ŠS 6/12 Brod črtala obveznost priprave urbanistično arhitekturne zasnove, zato za območje, na katerem živi, ta obveznost še velja.
2. Mestna občina Ljubljana odgovarja, da je treba po 69. členu ZUN pri usposobljenih izvajalcih naročiti le strokovne podlage za pripravo prostorskih ureditvenih pogojev in ne osnutka tega predpisa. V postopku priprave in sprejemanja odloka99 naj bi bila javna razgrnitev njegovega osnutka v Krajevni skupnosti Vižmarje – Brod in javna obravnava v sejni dvorani Magistrata v Ljubljani. V času sprejemanja odloka2000 naj bi krajevne skupnosti prenehale obstajati, vendar so bili krajani o javni razgrnitvi in javni obravnavi njegovega osnutka na primeren način obveščeni. V 2. členu naj bi odlok99 dovoljeval gradnjo večstanovanjskih objektov na območju, namenjenem individualni stanovanjski gradnji, vendar pod določenimi pogoji, ki predstavljajo strokovno usmeritev, tako da se pogoji gradnje na tem območju izenačijo. V 7. členu naj bi odlok2000 dopustil gradnjo kleti, ker je drugostopni upravni organ v postopku izdaje dovoljenja za gradnjo ugotovil, da po odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š6 Stanežiče–Vižmarje (Uradni list SRS, št. 29/89 in nasl. – v nadaljevanju: odlok) njihova gradnja ni dopustna. Mestna občina pojasnjuje, da je bil v bližini območja, na katerem živi pobudnica, nekdaj železniški rezervat, sedaj pa so na teh zemljiščih dovoljene gradnje, zato se prebivalci čutijo prikrajšani in gradnjam nasprotujejo. ZUN naj ne bi določal največjega števila stanovanj v večstanovanskih objektih in morfološka enota 2 je prepleteno območje, na katerem so stanovanjski in drugi objekti. ZUN naj bi v 40. členu urejal vsebino prostorskih ureditvenih pogojev, vendar prepletanja funkcij na posameznih morfoloških enotah ne prepoveduje. Citirana določba ZUN naj bi dopuščala tudi tolerance pri gabaritih in pri namembnosti objektov. Urbanistična arhitekturna zasnova naj bi bila strokovna podlaga za gradnjo zahtevnejših objektov in predstavlja idejno rešitev rabe površin na konkretni lokaciji. Drugi odstavek 55. člena ZUN naj bi dopuščal, da lokacijska dokumentacija ne vsebuje vseh sestavin, zato so pri zahtevnejših gradnjah potrebne dodatne vsebine. Upravni organ Mestne občine Ljubljana naj bi na podlagi 67. člena ZUN nudil investitorjem strokovno pomoč pri zadevah urejanja prostora.

3. Pobudnica živi na območju Zgornje Vižmarje, zato izkazuje pravni interes za oceno 2. člena odloka99, kolikor ureja območje, na katerem živi, ter prve in druge alinee 7. člena odloka2000. Ustavno sodišče je pobudo v tem delu sprejelo. Po 30. členu zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) ustavno sodišče pri odločanju ni vezano na predlog iz pobude in lahko oceni tudi ustavnost in zakonitost določb drugega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, katerih ocena ni bila predlagana, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. V 2. členu odlok99 enotno ureja morfološke enote 2, ki so po odloku namenjene individualni stanovanjski gradnji, zato ocena njegovega dela samo za območje na katerem živi pobudnica, ni mogoča. Za rešitev zadeve je nujna ocena izpodbijane določbe odloka2000 v celoti, zato je ustavno sodišče začelo postopek za njeno oceno. Glede na izpolnjene pogoje po četrtem odstavku 26. člena ZUstS je takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Odlok99 in odlok2000 sta bila pripravljena in sprejeta po določbah ZUN, ki so med postopkom za oceno ustavnosti in zakonitosti prenehale veljati na podlagi 179. člena zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju: ZUreP-1). Prehodna oziroma končna določba 173. člena ZUreP-1 podaljšuje veljavnost obstoječih prostorskih ureditvenih pogojev tako, da izpodbijana predpisa še veljata do uveljavitve prostorskega reda mestne občine, najkasneje pa tri leta po uveljavitvi strategije prostorskega razvoja Slovenije.
5. Odlok v 8. členu našteva dovoljene gradnje na območju morfološke enote 2, ki je po 4. členu odloka namenjena individualni stanovanjski gradnji. Izpodbijani 2. člen odloka99 je dopolnil 8. člen odloka tako, da na območju te morfološke enote izjemoma dopušča tudi gradnjo večstanovanjskih objektov, če se po velikosti in obliki skladajo s predpisano gradbeno strukturo v enoti, če se skladajo s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja in če je gradbena parcela dovolj velika, da zagotavlja ostale lokacijske pogoje: število parkirnih mest, zelene površine, otroška igrišča, svetlobno-tehnične pogoje in podobno. Investitor je dolžan pred izdelavo lokacijske dokumentacije izdelati urbanistično arhitekturno zasnovo, ki jo potrdi Oddelek za urbanizem in okolje Mestne občine Ljubljana. Izpodbijani 7. člen odloka2000 za območje urejanja ŠS 6/8 – del Zgornje Vižmarje (ki je načrtovano v 41. členu odloka) dopolnjuje dodatna merila za gradnjo na morfološki enoti 2A/2 in 2A/4 s tem, da dopušča gradnjo kleti.
6. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-227/00 z dne 14. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 23/02 in OdlUS 23, XI) ugotovilo, da je odlok2000 v delu, ki se nanaša na plansko celoto ŠS 6/12 Brod, v neskladju z zakonom in mestni občini naložilo odpravo ugotovljenih neskladij v roku šestih mesecev. Ocenilo je namreč, da so po ZUN prostorski ureditveni pogoji morali vsebovati vse tiste elemente, ki so bili predvideni v 26. in 40. členu tega zakona, ker so ti omogočali izdelavo ustrezne lokacijske dokumentacije. Iz 26. in 55. člena ZUN je izhajalo, da se je lokacijska dokumentacija izdelala neposredno na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev. Zato z njimi ni bilo mogoče določiti, da je bilo treba pred pričetkom izdelovanja lokacijske dokumentacije pripraviti dodatne dokumente (na primer “urbanistično arhitekturno rešitev”), ki jih potrdi mestna uprava. Takšne urbanistične rešitve so po svoji vsebini pomenile spremembo oziroma dopolnitev prostorskih ureditvenih pogojev, ki bi jih bilo treba sprejeti po postopku, ki je bil po ZUN predviden za spremembo prostorskih izvedbenih aktov (37. in 38. člen ZUN). Ustavno sodišče je odločilo, da je Mestna občina dolžna za odpravo ugotovljenega neskladja v odloku2000, kolikor se nanaša na plansko celoto ŠS 6/12 Brod, vključiti tiste elemente, za katere je predvidena izdelava urbanističnih arhitekturnih rešitev, in njegove dopolnitve sprejeti po postopku, določenem v 37. do 39. členu ZUN. Po citirani odločbi ustavnega sodišča je mestna občina sprejela spremembo odloka2000, po kateri je za območje urejanja ŠS 6/12 Brod prenehala obveznost priprave urbanistično arhitekturne rešitve, ni pa vanj vključila vseh tistih elementov, ki so potrebni za izdelavo lokacijske dokumentacije (28. in 30. točka obrazložitve odločbe št. U-I-227/00).
7. V obravnavanem primeru gre za enako urbanistično načrtovanje gradenj na območjih, ki so po odloku namenjena individualni stanovanjski gradnji (morfološke enote 2) oziroma za enak primer urbanističnega načrtovanja na območju urejanja Zgornje Vižmarje. Po 2. členu odloka99 in po 7. členu odloka2000 (v morfološki enoti 2 na območju Zgornjih Vižmarij) je namreč investitor večstanovanjskega objekta z garažami (v kletnih prostorih) dolžan pred izdelavo lokacijske dokumentacije izdelati urbanistično arhitekturno zasnovo, ki jo potrdi Oddelek za urbanizem in okolje Mestne občine Ljubljana. Mestna občina pojasnjuje, da je urbanistična arhitekturna zasnova potrebna pri gradnji zahtevnejših objektov, saj predstavlja njihovo idejno rešitev s podatki o oblikovanju, kapacitetah in namembnosti.
8. Po 66. členu ZUreP-1 lahko prostorski red občine za posamezno ureditveno območje določi podrobnejša merila in pogoje za pripravo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja. Poleg meril in pogojev za urejanje prostora se za tako območje določi tudi njegovo mejo ter regulacijske oziroma gradbene linije za umestitev objektov v prostor, lahko pa tudi gabarite objektov, merila za njihovo oblikovanje, funkcionalno in tehnično zasnovo objektov z ureditvijo njihove okolice ter ureditev komunalne infrastrukture s pogoji priključevanja nanjo. Prostorski red občine se s podrobnejšimi merili lahko dopolni po skrajšanem postopku iz 34. člena zakona. Kar pomeni, da tudi po ZUreP-1 s prostorskim redom (do takrat s prostorskimi ureditvenimi pogoji) ni mogoče predpisati, da je treba pred izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pripraviti dodatne dokumente, ki opredeljujejo podrobnejša merila in pogoje za gradnjo. Takšni dokumenti so po vsebini dopolnitev izvedbenega prostorskega akta, ki se sprejemajo po postopku, ki je predpisan v določbah 27. do 35. člena ZUreP-1. Pod pogoji iz 66. člena ZUreP-1 se dopolnitve prostorskega reda lahko sprejemajo po skrajšanem postopku iz 34. člena ZUreP-1.
9. 2. člen odloka99 in 7. člen odloka2000 nalagata investitorju izdelavo urbanistične arhitekturne zasnove, ki jo potrdi mestna uprava, čeprav po vsebini predstavljata dopolnitev izvedbenega prostorskega akta, ki se sprejema po postopku, predpisanem v določbah 27. do 35. člena ZUreP-1. Ustavno sodišče ju je zato razveljavilo, ker niso izkazane škodljive posledice, ki bi jih bilo treba odpraviti. Ker je ustavno sodišče izpodbijani določbi razveljavilo že iz zgoraj navedenega razloga, ni ocenilo še drugih očitkov pobudnice.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno.