Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Z., ki ga zastopa B. B., odvetnica v V., na seji dne 3. julija 2003

S sodbo vrhovnega sodišča št. I Ips 113/2000 z dne 8. 6. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 181/2000 z dne 5. 5. 2000 in s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. K 36/2000 z dne 20. 4. 2000 je bila kršena pritožnikova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave.

1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP). Ustavno pritožbo vlaga zaradi kršitve prvega in drugega odstavka 19. člena (pravica do osebne svobode), prvega odstavka 20. člena (odreditev in trajanje pripora), 22. člena (enako varstvo pravic) in 25. člena ustave (pravica do pravnega sredstva). Predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijane odločbe razveljavi in pripor zoper njega odpravi. V dopolnitvi ustavne pritožbe z dne 31. 1. 2001 pritožnik sporoča, da je bil dne 6. 12. 2000 pravnomočno obsojen in da je že na prestajanju kazni zapora. Iz dopolnitve je smiselno razvidno, da kljub spremenjenim okoliščinam vztraja pri vloženi ustavni pritožbi.
2. V zvezi z zatrjevanim posegom v pravico do osebne svobode (19. člen ustave) in kršitvijo 20. člena ustave pritožnik ocenjuje, da so odločba ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in nekatere odločitve v zvezi z vloženimi ustavnimi pritožbami za nekaj časa sicer spremenile sodno prakso, sedaj pa se ta spet približuje praksi, ki je bila ocenjena kot neustavna. Konkretno izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in ugotovitev sodišča o neogibnosti pripora za varnost ljudi. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje naj bi bil utemeljen s povsem splošnimi, šablonskimi razlogi in naj bi zato praktično vzpostavljal obvezen pripor za kaznivo dejanje po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Pritožnik meni, da ne sodišča prve stopnje ne pritožbenega sodišča pravo dejansko stanje oziroma okoliščine konkretnega primera ne zanimajo. Iskali naj bi samo razloge, s katerimi bi lahko vzdrževali pripor, prezrli pa odločilne okoliščine (nekatere so podane že ves čas od odreditve pripora dalje, druge so se pojavile naknadno), kot so nekaznovanost, možnost takojšnje zaposlitve, zmanjševanje zadolženosti, zagotovljenost eksistence ožje družine, pomoč in podpora ožje in širše družine, izkušnja več kot osemmesečnega pripora, kompromitiranost za morebitne dobavitelje mamila in za policijo, predvsem pa dejstvo, da pritožnik najmanj leto in pol pred prijetjem ni storil nič kriminalnega, pri čemer je ves čas živel v okoliščinah, ki jih sedaj sodišča ocenjujejo kot tiste, ki bi ga utegnile “pripeljati na stara pota”. Sodišči prve in druge stopnje po mnenju pritožnika torej nista mogli ali hoteli videti dejstev, ki bi v konkretnem primeru ne dovoljevala sklepanja o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Vrhovno sodišče naj bi se presoji obstoja pripornega razloga izognilo s tem, da je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih) kvalificiralo kot uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.
3. Člen 22 ustave naj bi bil kršen, ker naj bi bili v primerih s podobnimi okoliščinami, kot so pritožnikove, obdolženci iz pripora izpuščeni že z odločitvijo rednih sodišč (npr. v znanem procesu “gorenjske heroinske naveze”, kjer je bil med postopkom odpravljen pripor zoper vse obtožence, tudi tiste, obtožene najhujših kaznivih dejanj) ali pa naknadno z odločitvijo ustavnega sodišča.
4. Pritožnikova pravica do učinkovite pritožbe (25. člen ustave) naj bi bila kršena zaradi nepopolne obrazložitve izpodbijanega prvostopenjskega sklepa. Pritožnik trdi, da je obrazložitev sklepa tako nepopolna, da se ga v resnici ne da izpodbiti. V obrazložitvi naj bi sodišče sicer navedlo, da je ponovitvena nevarnost podana zaradi konkretnih okoliščin samih kaznivih dejanj in zaradi osebnih lastnosti obtožencev, ob tem pa povsem protispisno zatrdilo, da je pritožnik brezposeln in da je pri kaznivem dejanju posebej nevarna uporaba telefona. Hkrati naj bi zamolčalo vse odločilne okoliščine, ki govorijo v prid pritožniku, vključno s tem, da je bil v času izdaje sklepa v priporu že sedem mesecev, kar naj bi bila dodatna okoliščina glede časa (leto in pol), v katerem izkazano ni storil nobenega kaznivega dejanja. Navedeno oceno pritožnika naj bi potrjevala tudi odločitev pritožbenega sodišča, ki naj bi s pritožbo njegove zagovornice, v kateri je uveljavljala okoliščine, ki so odločilnega pomena za presojo, ali je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, opravilo v enem stavku in še to skupaj z razlogi za podaljšanje pripora soobdolženemu. Ob odločanju o pravnih sredstvih naj sodišči torej ne bi odgovorili na bistvene, relevantne navedbe.
5. Senat ustavnega sodišča je s sklepom z dne 3. 4. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Okrožnemu sodišču v Kranju, Višjemu sodišču v Ljubljani in Vrhovnemu sodišču, ki nanjo niso odgovorila.

6. Veljavnost izpodbijanih pripornih odločb je v času njihove presoje in izdaje te odločbe že potekla. Pritožnik pri ustavni pritožbi vztraja. Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS) namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode. Poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena ustave je gotovo eden izmed najhujših posegov v človekove pravice ali temeljne svoboščine človeka. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost pridobiti sodno odločbo o posegih v to človekovo pravico, pa čeprav poseg ne učinkuje več. Zato mora ustavno sodišče tudi v takšnem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z ustavo ali ne, čeprav svojo odločitev lahko omeji le na ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode oziroma na kršitev tiste človekove pravice, ki ugotavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 19. člena ustave onemogoča.
7. Na navedeni podlagi je ustavno sodišče tudi v tem primeru presojalo, ali so kršitve, ki jih pritožnik očita izpodbijanim sodnim odločbam o podaljšanju pripora, podane.
8. Po določbi drugega odstavka 19. člena ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP je v času izdaje izpodbijanih sklepov v 3. točki drugega odstavka 201. člena določal, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine upravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.
9. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Po stališču ustavnega sodišča je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi in (3) ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (tako npr. v odločbah št. Up-74/95, št. Up-75/95 in št. Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131, 132 in 133).
10. Glede presoje obstoja nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja je ustavno sodišče v odločbi št. Up-123/95 in št. Up-127/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135) zavzelo stališče, da okoliščine storitve in teža očitanega kaznivega dejanja same po sebi ne utemeljujejo sklepa o ponovitveni nevarnosti. Pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti je mogoče odrediti šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve nekega specifičnega kaznivega dejanja pred izrekom sodbe. V dosedanjih odločitvah o pripornih zadevah je ustavno sodišče večkrat opredelilo tudi vsebino ustavnega pojma “varnost ljudi” in stopnjo verjetnosti, ki mora biti izkazana za realno ponovitev kaznivega dejanja.
11. Že iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen ustave) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen ustave), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. V zvezi s tem je ustavno sodišče že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel ustavnega zagotovila iz 25. člena ustave ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.
12. Iz izpodbijanega prvostopenjskega sklepa ni razvidna presoja, zakaj in kako naj bi okoliščine, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijanih odločb, upravičevale ponovitveno nevarnost, torej nevarnost, da bo pritožnik ponovil kazniva dejanja. Prvostopenjski sklep navaja, da se od zadnjega podaljšanja pripora razmere niso v ničemer spremenile in ugotavlja, zakaj je podan utemeljen sum. V zvezi s ponovitveno nevarnostjo le navaja, da je ta podana zaradi osebnih lastnosti obtožencev in konkretnih okoliščin. Katere naj bi bile te osebne lastnosti in konkretne okoliščine, pa sodišče ne obrazloži. Navede le dodatne okoliščine, in sicer, da sta obtožena večino posla opravila prek telefona, da sta delovala v združbi in da sta brezposelna. Zakaj naj bi ravno to pri pritožniku pomenilo obstoj ponovitvene nevarnosti, pa sodišče ne obrazloži. Glede na navedeno sodišče v izpodbijanem prvostopenjskem sklepu ni obrazložilo okoliščin na strani pritožnika, na podlagi katerih je sklepalo na obstoj ponovitvene nevarnosti. Iz prvostopenjskega sklepa (ki se s tem sploh ne ukvarja) tudi ni razvidna presoja, ali je v konkretnem primeru glede na vrsto in težo kaznivega dejanja pripor neogibno potreben za varnost ljudi – torej, ali je ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev pritožnika, tako velik poseg v njihovo pravico do varnosti, da odtehta poseg v pritožnikovo pravico do osebne svobode.
13. Ker izpodbijani prvostopenjski sklep nima določno navedenih razlogov za utemeljitev obstoja ponovitvene nevarnosti, je bila z njim pritožniku kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave.
14. Iz pravice do pritožbe (25. člen ustave) izhaja obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Iz povedanega torej izhaja, da mora organ, ki odloča v posamični zadevi, obravnavati, ovrednotiti in obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča prizadete osebe, ki so postavljena v skladu s procesnimi določbami in ki niso očitno pravno nepomembna (tako že v odločbi št. Up-7/98 z dne 23. 9. 1998, OdlUS VII, 233).
15. Iz drugostopenjskega sklepa izhaja, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti še vedno podan. Pri tem sodišče navaja, da sta oba obtoženca utemeljeno osumljena storitve izredno hudega kaznivega dejanja, za katerega izvedbo se zahteva dobra organiziranost in povezanost s tujino. Brezposelnost kot osebna okoliščina na strani pritožnika po oceni višjega sodišča že zadošča za obstoj konkretne nevarnosti. Iz drugostopenjskega sklepa ni razvidno, da bi sodišče ugotavljalo in pri presoji upoštevalo okoliščine, na katere je pritožnik opozarjal vsaj v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, kot so predhodna kaznovanost oziroma nekaznovanost, možnost takojšnje zaposlitve, zmanjševanje zadolženosti, zagotovljenost eksistence ožje družine, dejstvo, da najmanj leto in pol pred prijetjem ni storil nič kriminalnega. Višje sodišče se v drugostopenjskem sklepu do pritožbenih navedb, da pritožnik še ni bil kaznovan, da ne drži, da bi bil brezposeln, da dolgove svojega podjetja rešuje na legalen način, sploh ni opredelilo.
16. Glede na vsebino pravice do pritožbe, opredeljene v 14. točki te obrazložitve, je bila pritožniku z drugostopenjskim sklepom kršena pravica do pravnega sredstva (pravica do pritožbe) iz 25. člena ustave.
17. Ker ugotovljenih kršitev, storjenih s prvostopenjskim in z drugostopenjskim sklepom ni odpravilo vrhovno sodišče, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, kjer jih je pritožnik tudi uveljavljal, je tudi samo kršilo navedeno ustavno pravico.
18. Ustavno sodišče se v primerih, ko pri presoji dopustnosti posega v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena ustave ugotovi kršitev druge človekove pravice, zaradi katere ni pogojev za ugotavljanje kršitve pravice do osebne svobode, omeji zgolj na ugotovitev te kršitve. Zato je tudi v tem primeru, kot izhaja iz izreka te odločbe, odločitev omejilo na ugotovitev kršitve pravice iz 25. člena ustave.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Modrijan.