Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Save Mutića iz Stare Cerkve in drugih, ki jih zastopa Odvetniška družba Čeferin, o.p., d.n.o., Grosuplje, ter Zbornice izvršiteljev Slovenije in Tatjane Krivec-Tavčar iz Ljubljane, ki ju zastopa Janez Starman, odvetnik v Kopru, na seji dne 3. julija 2003

1. Drugi odstavek 116. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 75/02) je v neskladju z ustavo, kolikor določa, da je treba dodatni izpit opraviti v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona.
2. Ugotovljeno neskladnost je državni zbor dolžan odpraviti v šestih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave neskladnosti se šteje, da je enoletni rok za opravo dodatnega izpita začel teči z dnem uveljavitve pravilnika o programu, pogojih in načinu opravljanja dodatnega izpita za izvršitelja (Uradni list RS, št. 15/03).
4. Točka 3 prvega odstavka 281. člena in 287.a člen zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in 75/02) ter tretji odstavek 116. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju niso v neskladju z ustavo.
5. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 7. člena, 38.a, 38.b, 38.c in 44.a člena zakona o izvršbi in zavarovanju se zavrne.
6. Pobuda Zbornice izvršiteljev Slovenije za začetek postopka za oceno ustavnosti določb zakona o izvršbi in zavarovanju ter zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju se zavrže.
7. Pobuda Tatjane Krivec-Tavčar za začetek postopka za oceno ustavnosti 298.g člena zakona o izvršbi in zavarovanju se zavrže.

1. V obravnavani zadevi sta združeni dve pobudi. Prvo pobudo so vložili izvršitelji Savo Mutić, Zvonko Žorč, Boštjan Jelenčič, Marijan Hojs, Robert Dorn, Janko Zorčič, Nikola Trifunović in Zlatko Željko. Izpodbijajo 287.a člen zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ter drugi in tretji odstavek 116. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ-A). Navajajo, da je z abstraktnimi pravnimi normami dopustno zahtevati določeno ravnanje le za vnaprej in da v skladu z načelom pravne (ter socialne) države pravne norme ne smejo imeti povratne moči. Poudarjajo, da so ob izdaji odločb o izbiri za izvršitelja izpolnjevali vse v zakonu predpisane pogoje, da so opravili ustrezne strokovne izpite, da so se ves čas strokovno izobraževali ter da med opravljanjem javne službe niso nikoli bili v disciplinskem postopku zaradi neizpolnjevanja obveznosti strokovnega izobraževanja (9. točka 295. člena ZIZ). Menijo, da novi 287.a člen ZIZ zaradi prej navedene določbe ZIZ sploh ni potreben oziroma da je protiustaven iz istih razlogov kot izpodbijani 116. člen ZIZ-A. Ker je zakonodajalec predpisal, da morajo že imenovani izvršitelji, ki niso univerzitetni diplomirani pravniki, v roku enega leta od uveljavitve ZIZ-A opraviti dodatni izpit oziroma v istem roku predlagati imenovanje namestnika, ki ta pogoj izpolnjuje, naj bi kršil 2. in 155. člen ustave. Ker naj bi izpodbijane določbe neposredno ogrožale njihovo preživetje, predlagajo tudi zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb,
2. Drugo pobudo sta vložili Zbornica izvršiteljev Slovenije in izvršiteljica Tatjana Krivec-Tavčar. Pobudnici izpodbijata 3. točko prvega odstavka 281. člena ZIZ v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 116. člena ZIZ-A. Zatrjujeta, da izpodbijani določbi brez ustavno utemeljenega razloga uzakonjata različno obravnavo glede na izobrazbo (kršitev 14. člena ustave) in s tem posledično onemogočata dostop do imenovanja za izvršitelja vsakomur pod enakimi pogoji (49. člen ustave). Menita namreč, da strokovni naziv univerzitetni diplomirani pravnik sam zase še ne daje opore zaključku, da se bo izboljšalo opravljanje dejanj v izvršilnem postopku, kar dokazuje tudi dejstvo, da je za opravljanje službe izvršitelja treba opraviti še specialni izpit. Pobudnici tudi trdita, da je z drugim odstavkom 116. člena ZIZ-A izničen smisel in temelj 3. točke prvega odstavka 281. člena ZIZ, kar naj bi dokazovalo, da je zakonodajalec zasledoval zgolj cilj privilegiranja izobrazbe diplomiranega pravnika. Imenovanje namestnika izvršitelja, ki ima tovrstno izobrazbo, namreč po njunem mnenju ne more prispevati k učinkovitejši in kvalitetnejši izvršbi.
3. Pobudnici izpodbijata tudi peti odstavek 7. člena, peti in šesti odstavek 44.a člena ter 298.g člen ZIZ. Menita, da ni ustavno utemeljenega razloga za ponovno uvedbo sodnih izvršiteljev. Izpodbijane določbe naj bi omogočale sodnim izvršiteljem opravljanje dejanj v izvršilnem postopku pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot veljajo za izvršitelje. Navajata, da se za sodne izvršitelje ne zahteva ustrezna izobrazba, da zanje niso predvideni niti strokovni izpit, niti redno izobraževanje oziroma preverjanje znanja, niti druge tehnične zahteve. Taka ureditev naj bi bila v neskladju z določbo 14. člena ustave. Poleg tega naj bi bilo izvršilnemu sodišču popolnoma prosto prepuščeno, da brez določnih in vnaprej predvidenih ter preverljivih meril odloči, da se določena neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja opravijo po sodnih izvršiteljih in ne po imenovanih izvršiteljih, hkrati pa zoper to odločitev v 44.a členu ni predvideno nobeno pravno sredstvo. Ker izvršiteljem ni zagotovljeno, da bi lahko sodelovali v postopku, v katerem se odloča o pravici izvršitelja opraviti določeno dejanje in prejeti plačilo v skladu s tarifo, so po mnenju pobudnic kršeni 22., 23. in 25. člen ustave.
4. Pobudnici predlagata tudi oceno ustavnosti 38.a, 38.b in 38.c člena ZIZ, ki urejajo vprašanje varščine oziroma stroškov izvršilnega postopka. Navajata, da zakon izvršiteljem nalaga določena procesna ravnanja (osebna vročitev poziva upniku, vročitev izvoda sodišču), ne da bi v primeru, kadar upnik varščine ne plača, uredil vprašanje plačila za delo oziroma stroške v zvezi z njim. Predvidena naj bi bila le ustavitev postopka. Sklicujeta se na restriktivno sodno prakso pri odmerjanju potrebnih izvršilnih stroškov izvršitelja in trdita, da se na podlagi nove ureditve zastavlja vprašanje, ali se bo poziv upnikom štel za dejanje neposredne izvršbe. Opozarjata tudi na primere, ko upnik preneha obstajati in stroški izvršiteljem nastanejo že s tem, da ugotovijo, da upnika ni več. Poudarjata, da povrnitev navedenih stroškov ni urejena, niti ni predvidena povrnitev iz proračuna, kot to velja za izvršilne postopke, uvedene po uradni dolžnosti. S tem naj bi bilo poseženo v bistvo samostojne dejavnosti izvršiteljev. Če izpodbijane določbe ne bodo razveljavljene, bo po mnenju pobudnic brez ustavno utemeljenega razloga del stroškov izvršbe prenesen nanje. Izvršitelji naj bi bili zaradi izpodbijane ureditve v neenakem razmerju do drugih izvajalcev javnih služb, npr. notarjev, ki jim ni naprteno nositi stroškov opravljanja notarske službe. Dejstvo, da bi morali izvršitelji poleg stroškov, potrebnih za izvajanje javne službe, nositi tudi stroške izvršilnega postopka, naj bi bilo nedopustno in v nasprotju z določbama 14. in 74. člena ustave. Ustavnemu sodišču predlagata zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb in prednostno obravnavo zadeve.
5. Pobudi sta bili poslani v odgovor državnemu zboru, ki nanju ni odgovoril. Mnenje o pobudah je poslala vlada, vsebinsko enako mnenje glede prve pobude pa tudi Ministrstvo za pravosodje. Vlada meni, da pobudi nista utemeljeni. Glede 281. in 287.a člena ZIZ v zvezi s 116. členom ZIZ-A navaja, da je izpodbijani t. i. subjektivni omejitveni pogoj, ki se zahteva za opravljanje službe izvršitelja, potreben zaradi pravice drugih (tretji odstavek 15. člena ustave), saj pravno varnost v postopkih prisilne izvršbe sodnih odločb lahko zagotavlja le oseba z ustreznim poznavanjem številnih pravnih pravil, ki skladno z načelom pravičnosti določajo način prisilne izpolnitve upnikove terjatve, ne da bi se pri tem prekomerno poseglo v osebno dostojanstvo in socialno varnost dolžnika. Vlada navaja, da izpodbijane določbe niso v neskladju s 155. členom ustave, saj le na novo predpisujejo način izvršiteljevega izobraževanja, ki pa je za že imenovane izvršitelje začel veljati po uveljavitvi ZIZ-A. Prav tako meni, da ne gre za kršitev 2. člena ustave. Izpodbijana določba o obvezni razrešitvi izvršitelja, ki ne bo izpolnil zakonskega pogoja o izobraževanju, je namreč (1) primerna, ker zasleduje pridobitev ustreznega znanja za izvršiteljevo racionalno, uspešno in zakonito opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja; (2) nujna, ker se, brez znanja o spremenjenem načinu opravljanja neposrednih dejanj izvršbe, novosti, zaradi katerih je bil sprejet ZIZ-A, ne bodo mogle uveljaviti, saj jih izvršitelji ne bodo poznali, prav te novosti pa naj bi pripomogle k hitremu in učinkovitemu postopku izvršbe; (3) sorazmerna, ker se z namenom zagotovitve učinkovitega opravljanja te službe od izvršiteljev zahteva zgolj dodatno znanje o novostih v postopku izvršbe, za kar bodo imeli leto dni časa, pri čemer bodo lahko namesto tega predlagali v imenovanje svojega namestnika, ki že razpolaga s tem znanjem. Izvršitelj tako ne bo za vsako dejanje potreboval navodil preobremenjenega sodišča, kar je eden izmed poglavitnih razlogov za (pre)počasen potek postopkov izvršbe in zavarovanja. Vlada se pri tem sklicuje na analizo, ki jo je Ministrstvo za pravosodje napravilo na podlagi podatkov iz poročil predsednikov okrožnih sodišč o opravljenem nadzoru nad poslovanjem izvršiteljev (brez pravne izobrazbe) v letu 2001. Navaja še, da iz primerjalnopravnega pregleda ureditve službe izvršiteljev izhaja, da je zahteva po pravni izobrazbi izvršitelja uveljavljena v vseh evropskih državah, v katerih je služba izvršitelja urejena kot samostojen poklic.
6. V zvezi z izpodbijanim petim odstavkom 7. člena, petim in šestim odstavkom 44.a člena in 298.g členom ZIZ vlada meni, da ureditev, po kateri za sodnega izvršitelja niso določeni enaki pogoji za opravljanje službe kot za zasebnega, čeprav lahko oba opravljata istovrstna neposredna izvršilna dejanja, ni v neskladju s 14. členom ustave. Razlogi za takšno ureditev namreč niso nerazumni ali celo arbitrarni, saj izhajajo iz njunega različnega položaja – medtem ko so sodni izvršitelji pri svojem delu nesamostojni in strogo vezani na navodila sodišča, zasebni izvršitelji opravljajo svoja dejanja samostojno in brez navodil, sodišča jih lahko le nadzirajo. Vlada poudarja, da je uvedba sodnih izvršiteljev potrebna zaradi zagotovitve nemotenega izvrševanja odločb, brez katere ni mogoče udejanjiti ustavne pravice do sodnega varstva. Država je za zagotavljanje te pravice odgovorna ne glede na podeljena javna pooblastila. Za primere, kadar izvrševanje teh pooblastil ni učinkovito, mora imeti sodišče možnost, da, če je to potrebno glede na naravo zadeve, okoliščine opravljanja izvršbe ali iz drugih utemeljenih razlogov, odloči, da se neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja opravijo po sodnih izvršiteljih. S takšno odločitvijo, zoper katero izvršitelj nima pravnega sredstva, se po mnenju vlade v ničemer ne posega v položaj in pravice zasebnega izvršitelja, saj mu ni odvzeto nič pridobljenega ali utemeljeno pričakovanega. Zato s tem zasebnemu izvršitelju ne morejo biti kršeni 22., 23. in 25. člen ustave.
7. V zvezi z izpodbijanimi določbami 38.a, 38.b in 38.c člena ZIZ vlada poudarja, da pobudnici zatrjevanih kršitev 14. in 74. člena ustave nista z ničimer utemeljili. Ne glede na navedeno pojasnjuje, da je v tretjem, četrtem in petem odstavku 38.c člena ZIZ izrecno določeno, da je za plačilo dela in vseh stroškov izvršitelja, ki se ne more poplačati iz dolžniku zarubljenega premoženja, zavezan upnik. Višino stroškov in plačila, ki pripada izvršitelju, pa določi minister s podzakonskim aktom – tarifo, v kateri je predvidena tako povrnitev stroškov kot tudi plačilo dela za vročitev poziva na plačilo varščine. V zvezi s primeri, ko upniki kot pravne osebe prenehajo obstajati, in izvršitelj od njih zato ne more zahtevati povrnitve stroškov, vlada pojasnjuje, da lahko navedene situacije nastanejo zgolj izjemoma. V takih primerih bo moral izvršitelj svoje stroške uveljavljati v sodnih postopkih, s katerimi so urejene pravne posledice prenehanja pravnih oseb. Praviloma pa do takih situacij ne more priti, če izvršitelj začne z delom takoj po prejemu sklepa, s katerim je bil določen za opravo neposrednega izvršilnega dejanja. Če bo namreč pravna oseba prenehala pred tem trenutkom, bo sodišče že pred izdajo tega sklepa prekinilo postopek izvršbe.

8. Po določbi 24. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (tako npr. v odločbi št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76).
9. Ustavno sodišče Zbornici izvršiteljev Slovenije ni priznalo pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb. Po ustaljeni ustavnosodni presoji imajo politične stranke, zbornice in združenja pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj kot pravne osebe. Za pobude, ki jih ti subjekti vlagajo v imenu svojih članov, pa njihov pravni interes v smislu 24. člena ZUstS ni izkazan (prim. npr. sklep št. U-I-198/00 z dne 19. 10. 2000, OdlUS IX, 241 ali sklep št. U-I-91/00 z dne 25. 5. 2000, OdlUS IX, 123). Glede na to je bilo treba pobudo, v kateri pobudnica ne zatrjuje posega v svoje pravice, pravne interese ali pravni položaj, temveč v interes oziroma pravni položaj svojih članov – izvršiteljev, zavreči. (6. točka izreka).
10. Ustavno sodišče tudi ni priznalo pravnega interesa pobudnici Tatjani Krivec-Tavčar za oceno ustavnosti 298.g člena ZIZ. Izpodbijana določba določa, da za sodne izvršitelje ne veljajo določbe četrtega dela zakona, ampak določbe predpisov, ki urejajo sodno osebje. Pobudnica je zasebna izvršiteljica in opravlja to dejavnost kot samostojen poklic. Ker pobudnica ni izkazala, na kakšen način naj bi izpodbijana določba neposredno posegala v njen pravni položaj, oziroma kako bi morebitna ugoditev njenemu predlogu privedla do izboljšanja njenega pravnega položaja, je ustavno sodišče njeno pobudo v tem delu zavrglo. (7. točka izreka)
11. V preostalem delu pobudniki kot izvršitelji izkazujejo pravni interes, zato je ustavno sodišče v tem delu pobudo preizkusilo (prvi odstavek 26. člena ZUstS). Ob tem je sklenilo, da bo zadevo obravnavalo prednostno.

12. Pobudnica Tatjana Krivec-Tavčar izpodbija peti odstavek 7. člena1 v zvezi s petim in šestim odstavkom 44.a člena ZIZ2. Zatrjuje, da izpodbijana določba petega odstavka 7. člena izvršilnemu sodišču, brez določnih in vnaprej predvidenih in preverljivih meril, omogoča povsem arbitrarne odločitve o tem, ali bo sámo opravilo izvršbo, pri čemer v okviru 44.a člena ni predvideno nobeno pravno sredstvo, s katerim bi izvršitelj lahko tako odločitev izpodbijal. Očitek pobudnice, da ni ustavno utemeljenega razloga za ponovno uvedbo sodnih izvršiteljev, ni utemeljen. Ustavno sodišče pritrjuje razlogom vlade, ki pojasnjuje, da je izpodbijana določba potrebna zaradi zagotovitve nemotenega izvrševanja odločb, brez katere ni mogoče udejanjiti ustavne pravice do sodnega varstva (načelo, izraženo v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice3). Država je za zagotavljanje te pravice odgovorna ne glede na podeljena javna pooblastila. Za primere, kadar izvrševanje teh pooblastil ni učinkovito, mora sodišče imeti možnost ukrepanja za neposredno izvršitev svojih odločb. To pomeni, da bo sodišče le izjemoma, kadar je to potrebno zaradi posebne narave neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja, specifičnih okoliščin izvršbe ali iz drugih utemeljenih razlogov, odločilo, naj se neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja opravijo po sodnih izvršiteljih. Pobudnica ni izkazala, da bi se izpodbijana določba uporabljala drugače, kot pojasnjuje vlada (5. točka izreka).
13. Zavrniti je treba tudi očitke o kršitvi pravice do enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva. Pobudnica kot izvršiteljica sicer ima pravico do opravljanja dejavnosti, vendar to ne pomeni, da ima pravico opraviti neposredno dejanje izvršbe in zavarovanja tudi v vsakem konkretnem primeru. Pravica določiti izvršitelja za konkreten primer je na podlagi zakona namreč pridržana upniku. Po tretjem odstavku 44.a člena je sodišče v sklepu, s katerim dovoli izvršbo, pri kateri je potrebno opraviti neposredna dejanja izvršbe, dolžno določiti tistega izvršitelja, ki ga je predlagal upnik v predlogu za izvršbo. V primeru, ko upnik ne predlaga izvršitelja, ga določi sodišče po določbah tega zakona o dodeljevanju zadev.4 Ker konkretna izvršba ni pravica pobudnice, sodišče z odločitvijo o tem, kdo bo opravil določeno neposredno dejanje izvršbe in zavarovanja, ne posega v pravice pobudnice. Očitki o kršitvi 22., 23. in 25. člena ustave so zato očitno neutemeljeni (5. točka izreka).
14. Prav tako je ustavno sodišče zavrnilo tudi pobudo za oceno ustavnosti 38.a, 38.b in 38.c člena ZIZ, ki urejajo vprašanje varščine oziroma stroškov izvršilnega postopka. Ni utemeljeno zatrjevanje pobudnice, da zakon nalaga izvršiteljem določena procesna ravnanja (npr. osebno vročitev poziva upniku, vročitev izvoda sodišču), ne da bi bilo urejeno vprašanje plačila za delo in stroške (poštnina, papir) za primer, kadar upnik varščine ne plača. Okoliščina, ali upnik varščino plača ali ne, ne vpliva na pravico izvršitelja do plačila za delo oziroma na pravico do povračila stroškov. Ustavno sodišče pritrjuje vladi, da iz izpodbijanih določb jasno izhaja, da je upnik dolžan plačati delo in stroške izvršitelja. Izvršitelj je po opravljenih neposrednih dejanjih upravičen upniku osebno vročiti obračun plačila za delo in obračun stroškov (prvi odstavek 38.c člena ZIZ). Po 292. členu ZIZ je izvršitelj upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po tarifi, ki jo predpiše minister, pristojen za pravosodje, po predhodnem mnenju zbornice izvršiteljev. Iz pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Uradni list RS, št. 18/03) pa je razvidno, da je upnik dolžan izvršitelju povrniti med drugim tudi stroške za poštne storitve (10. člen) kot tudi za neposredno osebno vročitev (Tarifa št. 14). Ker je dokončni obračun izvršilni naslov (drugi odstavek 38.c člena ZIZ), izvršitelju omogoča učinkovito izterjavo tudi zoper upnika, ki ni plačal varščine. V primerih, ko upnik kot pravna oseba preneha obstajati, pa bodo izvršitelji svoje stroške lahko uveljavljali v postopkih, s katerimi so urejene pravne posledice prenehanja pravnih oseb. (5. točka izreka)

15. Pobudo za oceno ustavnosti 3. točke prvega odstavka 281. člena in 287.a člena ZIZ v zvezi z drugim in s tretjim odstavkom 116. člena ZIZ-A je ustavno sodišče sprejelo v obravnavo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
16. V izpodbijanem 281. členu ZIZ določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, da je lahko imenovana za izvršitelja. V 3. točki navedene določbe je kot pogoj določeno, da je za izvršitelja lahko imenovan tisti, ki “ima v Republiki Sloveniji pridobljen strokovni naziv univerzitetni diplomirani pravnik ali v Republiki Sloveniji nostrificirano v tujini pridobljeno diplomo pravne fakultete”. Navedeni pogoj je bil dodan z uveljavitvijo ZIZ-A, pred novelo zakona je zadostovala “pridobljena najmanj V. stopnja izobrazbe”. V drugem odstavku 116. člena ZIZ-A je določeno, da so dolžni izvršitelji, imenovani do uveljavitve novele, ki ne izpolnjujejo pogoja iz 3. točke prvega odstavka 281. člena zakona, v roku enega leta po uveljavitvi zakona opraviti dodatni izpit po programu, pod pogoji in na način, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje, oziroma v istem roku predlagati imenovanje namestnika. V tretjem odstavku 116. člena ZIZ-A pa, da izvršitelje, ki v roku enega leta od uveljavitve zakona ne izpolnijo navedenega pogoja, minister razreši ter hkrati imenuje prevzemnike njihovih zadev. Z novelo zakona je bila uveljavljena tudi izpodbijana določba 287.a člena ZIZ, ki določa, da so se izvršitelji dolžni redno strokovno izobraževati in vsako četrto leto po imenovanju opraviti preizkus znanja izvršitelja po programu, pod pogoji in na način, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje. Opustitev dolžnega izobraževanja je hujša disciplinska kršitev po 298.č členu ZIZ, neopravljen preizkus znanja pa razrešitveni razlog po 287. členu zakona.5
17. Pobudniki so bili za izvršitelje imenovani pred uveljavitvijo novele zakona, ko je bila zahtevana strokovna izobrazba za imenovanje izvršitelja nižja, opustitev obveznosti strokovnega izobraževanja pa je pomenila hujšo disciplinsko kršitev, zaradi katere je bila izvršitelju lahko odvzeta pravica do opravljanja dejanj izvršbe in zavarovanja. Pobudniki zatrjujejo kršitev 2. in 14. člena ter tretjega odstavka 49. člena in 155. člena ustave.
18. Z določbo 155. člena, po kateri zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, ustava, razen pod pogoji iz drugega odstavka 155. člena ustave, prepoveduje povratni učinek pravnih aktov. Predpis učinkuje povratno tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo. S tem predpis poseže v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bila zaključena v času veljavnosti prejšnje pravne norme (odločba št. U-I-112/95 z dne 8. 5. 1997, Uradni list RS, št. 34/97 in OdlUS VI, 57). V primeru ZIZ oziroma ZIZ-A, in s tem tudi izpodbijanih določb, ne gre za retroaktivnost, ker je ZIZ-A stopil v veljavo in se pričel uporabljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu RS (127. člen). Izpodbijane določbe zato niso v neskladju s 155. členom ustave (4. točka izreka).
19. Varstvo pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej je zagotovljeno z določbo 2. člena ustave, da je Slovenija pravna država. Med načela pravne države sodi tudi načelo varstva zaupanja v pravo. V skladu s tem načelom zakonodajalec sme spremeniti pogoje za opravljanje dejavnosti tudi za osebe, ki to dejavnost v času spremembe pravne ureditve že opravljajo. Sprememba je v skladu z načelom zaupanja v pravo, če je v razumnem sorazmerju z zasledovanim ustavno dopustnim ciljem in če je prizadetim osebam dana možnost, da se na novo ureditev pripravijo (tako tudi v odločbi št. U-I-14/97 z dne 19. 11. 1998, Uradni list RS, št. 83/98 in OdlUS VII, 204). Kriterij za presojo očitka pobudnikov o posegu v pridobljene pravice je torej 2. člen ustave. Pri presoji predpisov, s katerimi se določajo novi pogoji za opravljanje dejavnosti, mora ustavno sodišče tako tehtati, ali so razlogi za spremembo pravnega položaja pobudnikov v splošnem, javnem interesu in ali so na novo predpisani pogoji v razumnem sorazmerju s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje. Neutemeljeno predpisovanje novih pogojev za opravljanje določenih dejavnosti ne sme privesti do dejanskega onemogočanja opravljanja dejavnosti zaradi nesorazmerno otežkočenih možnosti za izpolnitev predpisanih pogojev.
20. Sistem zasebnih izvršiteljev, statusno ločenih od sodišč, je bil uveden leta 1998, z uveljavitvijo ZIZ. Pred tem so izvršbo opravljala sodišča sama prek sodnih izvršiteljev.
Zakon je določil, da izvršitelji opravljajo neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja,6 s katerimi zagotavljajo izvršitev ali zavarovanje upnikove terjatve, in dejanja, ki so potrebna za njuno pripravo in izvedbo. Iz zakonodajnega gradiva k noveli zakona7 izhaja, da so se pri poslovanju izvršiteljev pokazale precejšnje težave. Namen uvedbe zasebnih izvršiteljev – razbremenitev sodišč in učinkovitejša izvršba, ni bil dosežen. Pred novelo je bila namreč celotna procesna in finančna priprava z vodenjem in nadzorom ter odločanjem o vsaki podrobnosti neposrednih dejanj v pristojnosti sodišča. Z novelo je predlagatelj želel dograditi institut izvršiteljev z določbami, ki povečujejo njihovo samostojnost, učinkovitost in odgovornost. Z novelo je bil tako IV. del ZIZ, kamor so umeščene določbe o izvršiteljih, na novo urejen. ZIZ-A sedaj celovito ureja status izvršiteljev kot nosilcev javne službe in njihovo vlogo v izvršilnem postopku. Poudariti je treba, da je novela razširila pristojnosti izvršitelja. Tako lahko po četrtem odstavku 7. člena ZIZ8 izvršitelji opravljajo tudi druga dejanja, če tako določa zakon ali če na podlagi zakona tako odredi sodišče, drug državni organ, notar ali druga oseba z javnimi pooblastili (npr. v davčni službi, v skrajšanih stečajnih postopkih, pri vročanju, v kazenskem postopku – v postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami). Poleg tega so po ZIZ-A izvršitelji pooblaščeni opravljati neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja brez posebnih odredb sodišča. S tem je bistveno povečana njihova samostojnost, razširjena pa so tudi pooblastila za finančno poslovanje z upniki. Sodišče po določitvi izvršitelja le izjemoma nastopa v nadaljnjem postopku, ki ga opravlja sam izvršitelj.
21. Namen izvršilnega postopka je, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva, zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodbe. Izpodbijane spremembe so bile sprejete za dosego pomembnega in legitimnega zakonodajalčevega interesa: za učinkovitejše in hitrejše izvrševanje sodnih odločb in s tem za večjo pravno varnost. Z dejanji, ki jih opravlja izvršitelj, se uresničuje pravica upnika, da neposredno in prisilno poseže v dolžnikovo premoženje, pri čemer je nasprotje interesov izrazito poudarjeno. Pravno varnost v postopkih prisilne izvršbe sodnih odločb lahko zagotavlja samo oseba s celovitejšim poznavanjem in razumevanjem pravne ureditve. Le tako se s sorazmernimi sredstvi in skladno z načelom zakonitosti in pravičnosti lahko doseže prisilna izpolnitev upnikove terjatve, ne da bi se pri tem prekomerno poseglo v osebno dostojanstvo in socialno varnost dolžnika. Glede na naloge in pristojnosti izvršiteljev je zato zahtevo po univerzitetni izobrazbi diplomiranega pravnika oziroma, v primeru že imenovanih izvršiteljev, zahtevo po dodatnem izpitu, mogoče šteti za razumen pogoj, ki je potreben za učinkovito in kvalitetno izvajanje izvršbe. Tega, da je dodatni izpit zanje kot pogoj prezahteven, pa pobudniki ne zatrjujejo. Zakonodajalcu torej ni moč očitati arbitrarnosti in prekomernega poseganja v položaj pobudnikov (4. točka izreka).
22. Očitati mu tudi ni mogoče kršitve načela enakosti po prvem odstavku 14. člena ustave, ki določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Določitev posamezne vrste izobrazbe kot pogoja za opravljanje določenega poklica namreč ne predstavlja razlikovanja, ki bi bilo lahko predmet presoje skladnosti s prvim odstavkom 14. člena ustave. Prav tako določitev pogoja, po katerem se za izvršitelja zahteva univerzitetna izobrazba diplomiranega pravnika, v primerjavi s stečajnimi upravitelji ne predstavlja neenakopravnega razlikovanja po drugem odstavku 14. člena ustave, ker gre za dva različna pravna položaja oseb z različnimi pristojnostmi (4. točka izreka).
23. Prav tako izpodbijane določbe niso v neskladju s tretjim odstavkom 49. člena ustave, po katerem je vsakomur dostopno vsako delovno mesto, vendar pod enakimi pogoji. Oseba, ki želi opravljati delo na določenem delovnem mestu, mora torej izpolnjevati pogoje, ki so za to mesto predvideni (z zakonom ali drugimi predpisi). Izpodbijane določbe tako nikomur ne onemogočajo opravljati dejavnosti izvršitelja, vendar pa mora tisti, ki želi biti imenovan za izvršitelja, med drugim izpolnjevati izobrazbene pogoje, določene za izvršitelja (4. točka izreka).
24. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da je v neskladju z ustavo ureditev, ki ne daje prizadetim subjektom določenega roka za prilagoditev na novo predpisanim zahtevam in pogojem (npr. odločba ustavnega sodišča št. U-I-14/97 z dne 19. 11. 1998, Uradni list RS, št. 83/98 in OdlUS VII, 204). V obravnavanem primeru je sicer takšen rok določen: “do uveljavitve ZIZ že imenovani izvršitelji, ki niso univerzitetni diplomirani pravniki, so dolžni v roku enega leta po uveljavitvi ZIZ-A opraviti dodatni izpit po programu, pod pogoji in na način, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje” (drugi odstavek 116. člena ZIZ-A). Toda zakonodajalec je začetek roka za opravo dodatnega izpita vezal na dan uveljavitve ZIZ-A, hkrati pa v določbi drugega odstavka 118. člena ZIZ-A določil, da Minister za pravosodje podzakonski predpis, ki naj bi določal vsebino in pogoje za izpit, izda v treh mesecih po uveljavitvi ZIZ-A. To pa pravzaprav pomeni skrajšanje enoletnega roka. V obravnavanem primeru je ZIZ-A začel veljati 21. 9. 2002, pravilnik o programu, pogojih in načinu opravljanja dodatnega izpita za izvršitelja (Uradni list RS, št. 15/03), ki ga je izdal Minister za pravosodje, pa je začel veljati šele 1. 3. 2003. Dejansko to pomeni, da bi imeli izvršitelji namesto enega leta za opravo dodatnega izpita na voljo le šest mesecev. Ker je po naravi stvari šele z določitvijo vsebin dodatnega izpita in načina, po katerem se opravlja, ta zakonski pogoj za opravljanje dejavnosti izvršitelja sploh mogoče izpolniti, drugi odstavek 116. člena ZIZ-A v delu, v katerem določa rok za izpolnitev pogojev, ni v skladu z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena ustave. Ustavno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo, da se do odprave neskladnosti šteje, da je predpisani enoletni rok začel teči z uveljavitvijo predpisa, na katerega napotuje zakon, torej z dnem uveljavitve pravilnika o programu, pogojih in načinu opravljanja dodatnega izpita za izvršitelja (Uradni list RS, št. 15/03). (1., 2. in 3. točka izreka)

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 25. člena, drugega odstavka 26. člena, drugega odstavka 40. člena in 48. člena ZUstS ter na podlagi šeste alinee 52. člena poslovnika ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Peti odstavek 7. člena ZIZ se glasi: “Sodišče lahko glede na naravo zadeve, okoliščine opravljanja izvršbe ali iz drugih utemeljenih razlogov odloči, da bo opravilo določena neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja po sodnih izvršiteljih.”

2 Peti in šesti odstavek 44.a člena se glasita:
“Zoper sklep o določitvi izvršitelja ni pritožbe, stranke pa lahko v osmih dneh od prejema sklepa iz razlogov po prejšnjem odstavku zahtevajo izločitev izvršitelja.
O izločitvi izvršitelja mora sodnik, ki vodi postopek, odločiti v treh dneh. Zoper sklep, s katerim se zahteva zavrne, je dovoljena pritožba.”

3 Tako Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru Immobiliare Saffi proti Italiji (sodba z dne 28. 7. 1999).

4 Člen 290 (dodeljevanje zadev izvršiteljem) se glasi:
“Za izvršitelja določi sodišče tistega, ki ima sedež v kraju, kjer je sedež sodišča.
Sodišče lahko določi za izvršitelja tudi tistega, ki ima sedež na območju drugega okrajnega sodišča, če to terjajo razlogi ekonomičnosti in učinkovitosti izvršbe ali zavarovanja, ali če je izvršitelj izločen, ali če se določi drug izvršitelj, ali če je upnik predlagal določitev izvršitelja, ki nima sedeža v kraju, kjer je sedež sodišča.
Če je za območje okrajnega sodišča imenovanih več izvršiteljev, se jim zadeve, z izjemo tistih, v katerih so imenovani na predlog upnika, dodeljujejo po vrsti, in sicer po pravilih, ki veljajo za dodeljevanje zadev sodnikom, z vpisom v evidenco dodeljevanja zadev izvršiteljem.
Sodišče lahko namesto določenega izvršitelja na njegov predlog iz opravičenih razlogov določi drugega izvršitelja.
Nadzor nad dodeljevanjem zadev izvršiteljem opravljata predsednik okrajnega sodišča in ministrstvo, pristojno za pravosodje, s pregledom evidence dodeljevanja zadev izvršiteljem.”

5 Točka 10 člena 287 ZIZ določa, da se izvršitelj razreši, “če ne opravi rednega preizkusa znanja po določbah tega zakona in podzakonskega predpisa”.

6 Prvi odstavek 7. člena ZIZ.

7 Poročevalec DZ, št. 96/01.

8 Člen 4 ZIZ-A.