Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo javnega zavoda RTV Slovenja, Ljubljana, in drugih, ki jih vse zastopa Andrej Razdrih, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 10. julija 2003

Drugi stavek tretjega odstavka 12. člena in prvi odstavek 150. člena zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/01) ter drugi odstavek 4. člena pravilnika o načinu vodenja postopkov za vpis ter o posredovanju podatkov iz razvida medijev (Uradni list RS, št. 58/01) niso v neskladju z ustavo.

1. Pobudniki so radiodifuzne organizacije, ki se morajo po 12. členu zakona o medijih (v nadaljevanju: ZMed) vpisati v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo (v nadaljevanju: ministrstvo). Določbo drugega stavka tretjega odstavka 12. člena omenjenega zakona razumejo tako, da jim postavlja sklenitev pogodbe s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorske in sorodnih pravic na delih, ki se bodo radiodifuzno izvajala v njihovih programih, za pogoj, da se lahko vpišejo v razvid, zato tudi za pogoj, da smejo opravljati svojo dejavnost.
2. Pobudniki menijo, da je z izpodbijano določbo kršeno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave), ker velja zahteva le za radiodifuzne organizacije, za druge medije pa ne.
3. Naslednji njihov očitek o neskladnosti z ustavo temelji na njihovi razlagi, da je zahteva, kot jo razumejo, vsebinsko širša od tiste v 161. členu zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95, 9/01 in 30/01 – v nadaljevanju: ZASP), ker da zajema tudi prostovoljne oblike kolektivnega uveljavljanja ter pogodbe iz naslova sorodnih pravic. S tem so po mnenju pobudnikov kršena načela pravne države, med drugim zaradi tega, ker si je “zakonodajalec uzurpiral pravico”, ki bi po ZASP šla le pristojnemu organu uprave (161. člen ZASP), in zato, ker je zahteva za sklepanje pogodb o sorodnih pravicah z zakonom premalo urejena.
4. Sklicujoč se na načela pravne države (2. člen ustave) pobudniki zatrjujejo, da zakonodajalec ne sme zahtevati sklepanja pogodb glede vsebin, za katere je uzakonil zakonsko prisilno licenco. Menijo, da ima lahko kolektivna organizacija glede malih avtorskih pravic v primeru radiodifuzne uporabe le pravico sprejeti splošno tarifo in jo predlagati v odobritev pristojnemu državnemu organu, ne pa tudi prenesti (ali odkloniti prenos) pravic, ki se po sili zakona uveljavljajo samo kolektivno. Iz tega izvajajo tudi stališče, da uporabniki za pravice, o katerih ni sprejetih in odobrenih splošnih tarif, ne dolgujejo (kolektivnim organizacijam ali avtorjem) nobenih plačil. Pri tem se sklicujejo na tretji odstavek 159. člena ZASP.
5. Slednjič menijo pobudniki, da prvi odstavek 150. člena ZMed posega v pridobljene pravice, ko zahteva priglasitev v razvid medijev po tem zakonu tudi od tistih, ki so bili v evidenco javnih glasil že vpisani na podlagi prejšnje zakonodaje, in da je tudi to v neskladju z 2. členom ustave.
6. Pobudniki v svoji vlogi komentirajo in deloma kritizirajo nekatere določbe ZASP. Kolikor se te njihove navedbe neposredno ne vežejo z vprašanjem ustavnosti izpodbijanih določb, v tej obrazložitvi niso povzete.
7. Kar očitajo pobudniki drugemu stavku tretjega odstavka 12. člena ZMed, velja enako tudi za drugi odstavek 4. člena pravilnika o načinu vodenja in postopku za vpis ter o posredovanju podatkov iz razvida medijev (v nadaljevanju: pravilnik).
8. Pobudniki predlagajo, naj ustavno sodišče drugi stavek tretjega odstavka 12. člena ZMed razveljavi, drugi stavek 4. člena pravilnika pa odpravi. Do končne odločitve o stvari naj zadrži izvajanje obeh izpodbijanih določb. Podrejeno predlagajo razveljavitev prvega odstavka 150. člena ZMed, kolikor velja za medije, ki so bili ob uveljavitvi te določbe že vpisani v evidenco javnih glasil.
9. Državni zbor (v nadaljevanju: DZ) opozarja, da je bila že v postopku nastajanja ZMed postavljena jasna zahteva, naj imajo mediji, preden začno z oddajanjem, urejena avtorskopravna razmerja. Spominja na določbe 147. člena ZASP o tem, katere avtorske pravice se lahko uveljavljajo le kolektivno, na 161. člen ZASP, po katerem pristojni organ ne izda dovoljenja za opravljanje dejavnosti, vezanih na pridobitev pravic iz 1. do 5. točke prvega odstavka 147. člena ZASP, če izvajalec dejavnosti nima sklenjene pogodbe z ustrezno kolektivno organizacijo, in na tretji odstavek 159. člena ZASP, ki po njegovi razlagi “predstavlja dejansko začasno ureditev vprašanja prenosa avtorskih pravic in možnosti njihove uporabe, čeprav do sklenitve formalne pogodbe še ni prišlo.” Očitke pobudnikov šteje za neutemeljene, saj mora zakonodajalec zagotavljati učinkovito varstvo avtorskih pravic (60. člen ustave), 12. člen ZMed pa kot specialen zakon le spoštuje in konkretizira ureditev iz ZASP; pravilnik ureja isto vprašanje še natančneje, ko predložitev sklenjenih pogodb med uporabniki in kolektivnimi organizacijami za uveljavljanje avtorskih pravic opredeli kot pogoj za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti. DZ še opozarja, da je pri vpisovanju v razvid ministrstvo upoštevalo spolnitveno možnost iz tretjega odstavka 159. člena ZASP. Zaradi specifičnosti uporabe avtorskih del in zaščite avtorskih pravic prav v dejavnosti radiodifuznih medijev je po mnenju DZ utemeljena tudi posebna ureditev glede njih, tako da načelo enakosti pred zakonom ni kršeno. Temeljna ureditev iz 161. člena ZASP z izpodbijanimi določbami ni spremenjena, temveč le konkretizirana, zato medsebojne neusklajenosti predpisov ni. Dolžnost novega vpisa v razvid je zakonodajalec predpisal zato, da bi zagotovil izpolnjevanje novih zahtev, ki jih določa ZMed, in je zato določen tudi primeren rok (eno leto), zato se po mnenju DZ ni mogoče sklicevati za pridobljene pravice. Tako nasprotni udeleženec meni, da je pobuda v celoti neutemeljena.
10. Vlada v svojem mnenju ocenjuje, da izpodbijana določba ZMed ne prisiljuje k podpisovanju pogodb, temveč ureja to vprašanje ZASP. Dolžnost vpisa v razvid naj med drugim zagotovi zakonitost delovanja izdajatelja medija na področju varstva avtorskih pravic. Ministrstvo je primerno upoštevalo tudi možnost iz tretjega odstavka 159. člena ZASP in nanjo tudi vse prizadete opozorilo. Kršitve načela enakosti po mnenju vlade ni, saj ZMed v izpodbijanih določbah sledi tistim izvajalcem, ki lahko uporabljajo avtorska dela na način iz 1. do 5. točke prvega odstavka 147. člena ZASP; obe kolektivni organizaciji (SAZAS in ZAMP) izvajata varstvo le v primerih, ko je kolektivno uveljavljanje pravic obvezno. Za razširitev obveznosti sklepanja pogodb tudi na prostovoljne oblike kolektivnega varstva ne gre. Ko pa gre za kolektivno uveljavljanje sorodnih pravic, je ministrstvo obvestilo prizadete, da pogodbe o sorodnih pravicah ni treba predložiti; v času sprejemanja ZMed namreč še ni bilo jasno, ali bodo odobrene splošne tarife za te pravice (kar se tudi v času odločanja o tej pobudi še ni zgodilo).
11. Ministrstvo je v svojem odgovoru opozorilo na obveznosti kolektivnega načina uveljavljanja pravic iz 1. do 5. točke prvega odstavka 147. člena ZASP, ki da ga doslej mnogi radiodifuzni mediji niso spoštovali, čeprav ves čas uporabljajo avtorska dela, kar je huda kršitev 60. člena ustave. Postopek vpisa v razvid je po njegovem predhodni del postopka za izdajo dovoljenja za izvajanje dejavnosti, zato zanj velja 161. člen ZASP, izpodbijani določbi ZMed in pravilnika pa temu sledita. Za novo registracijo javnih glasil se je zakonodajalec odločil, da bi odpravil vrsto sistemskih pomanjkljivosti, med drugim prav zato, da bi vplival na ureditev vprašanja varstva avtorskih pravic v dejavnosti medijev. Ministrstvo pa je v postopku vpisovanja upoštevalo tudi določbo tretjega odstavka 159. člena ZASP in ni zahtevalo sklenjenih pogodb, kadar medij izkaže, da je položil znesek, kot ga zahteva splošna tarifa. To stališče je tudi sporočilo. Sporočilo je tudi, da dokumentov o spoštovanju sorodnih pravic ni treba predložiti, ker še ni bilo jasno, ali bodo pravočasno odobrene splošne tarife za sorodne pravice.
12. Ustavno sodišče je do končne odločitve o stvari zadržalo izvajanje izpodbijane določbe v 12. členu ZMed in v 4. členu pravilnika.

13. Pobudo je ustavno sodišče sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), je takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
14. Drugi stavek tretjega odstavka 12. člena ZMed se glasi: “Izdajatelj radijskega ali televizijskega programa mora pred začetkom oddajanja predložiti kopije pogodb, sklenjenih s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorske in sorodnih pravic na delih, ki se bodo radiodifuzno izvajala na njegovem programu.”
15. Drugi odstavek 4. člena pravilnika se glasi “Izdajatelj radijskega ali televizijskega programa mora predlogu za vpis priložiti tudi kopije pogodb, sklenjenih s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorske pravice in sorodnih pravic na delih, ki se bodo radiodifuzno oddajala na njegovem programu.”
16. Obe izpodbijani določbi zadevata seveda le tiste izdajatelje radijskega in televizijskega programa, ki bodo izvajali kolektivno zavarovana dela, in samo glede teh del; to zanesljivo izhaja iz same formulacije obeh določb (“ki se bodo izvajala”, “ki se bodo oddajala”).
17. Iz odgovorov DZ in Ministrstva ter iz mnenja vlade zanesljivo izhaja táko razumevanje obeh določb, po katerem je predložitev omenjenih pogodb pogoj za vpis v razvid medijev, brez katerega ni mogoče pridobiti dovoljenja za opravljanje dejavnosti; gre torej za primer, ki in kakor ga ureja že 161. člen ZASP.
18. Čeprav obe določbi morda dopuščata tudi drugačno razumevanje (npr., da gre le za dolžnost predložitve tistih pogodb, ki pač so oziroma če so sklenjene, in da predložitev ni pogoj za vpis v razvid medijev, temveč šele za zakonit začetek oddajanja, ali pa, da prinaša ZMed kot kasnejši in posebnejši predpis glede tega vprašanja ostrejšo ureditev od tiste v ZASP), ugotavlja ustavno sodišče, da je táko razlaganje obeh določb v skladu z njihovim besedilom in s celoto pravne ureditve varstva avtorskih in sorodnih pravic v radiodifuznih medijih. Ker se izpodbijani določbi uresničujeta prav in edino v uradovanju ministrstva in ker je tudi krog zainteresiranih in zavezanih (radiodifuznih medijev) tak, da mu je ta razlaga dostopna, se po presoji ustavnega sodišča ni treba spuščati v vprašanje, ali možnost različnega razumevanja izpodbijanih določb pomeni kršitev načel pravne države. Pobudnikov ta morebitna nejasnost določb ne ogroža, dokler je razlaga pristojnih izvajalcev jasna in dosledna, če bi v posameznem primeru določbe ne bile uporabljene v skladu z njo, bi imel prizadeti interesent na voljo sodno, v skrajnem primeru tudi ustavnosodno varstvo (ustavno pritožbo).

19. Člen 161. ZASP se glasi: “Kadar je opravljanje določene dejavnosti vezano na pridobitev pravic iz 1. do 5. točke prvega odstavka 147. člena tega zakona, pristojni organ ne izda dovoljenja za opravljanje dejavnosti, če izvajalec dejavnosti nima sklenjene pogodbe z ustrezno kolektivno organizacijo”.
20. Kolikor gre za vprašanje obveznega kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic, torej prav točk od 1. do 5. člena 147 ZASP (za take jih opredeli tudi drugi odstavek tega člena), ugotavlja ustavno sodišče, da med 161. členom ZASP in izpodbijano določbo, kadar gre za radiodifuzne medije in za avtorska dela, ki jih bodo izvajali oziroma oddajali ali jih že oddajajo, ni razlik, vsaj ne takih, ki bi lahko same po sebi, torej kot razlike, vzbujale pomisleke o skladnosti z ustavo. Prav tako ne vzbuja pomislekov o ustavnosti, ko nasprotna udeleženca, tako DZ kot ministrstvo, razumeta, da gre pri vpisu v razvid medijev po ZMed za upravni postopek, kakršnega zajema tudi že 161. člen ZASP. Potemtakem pravni položaj za pobudnike v tem delu ne bi bil drugačen, tudi če bi izpodbijane določbe ZMed ne bilo: ministrstvo bi že na podlagi 161. člena ZASP moralo vpis v razvid medijev pogojevati s pogodbo o obveznem kolektivnem uveljavljanju avtorskih pravic. Zakaj je zakonodajalec normo v bistvu ponovil, nato pa s podzakonskim predpisom še izpopolnil ureditev, ni stvar ocene o skladnosti z ustavo.
21. Izpodbijana določba ZMed se izrecno ne omejuje na obvezne oblike kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic, kakor to stori 161. člen ZAST. Vendar po oceni ustavnega sodišča ni opore za očitek, da se obveza predložitve pogodbe – v smislu obveze za sklenitev take pogodbe – razteza tudi na prostovoljno kolektivno uveljavljanje avtorske pravice (6. do 13. točka 147. člena ZASP). To bi bil nepričakovan poseg v pravno ureditev avtorske pravice in že zato bi bilo o njem mogoče govoriti le, če bi ga zakonodajalec uzakonil izrecno. Tudi v tem pogledu je po presoji ustavnega sodišča pomembno, kar zagotavlja v svojem odgovoru ministrstvo: po razlagi, ki jo ta organ uveljavlja v izvrševanju izpodbijane določbe, za tako razširitev ne gre. Ministrstvo ne zahteva predložitve morebitnih pogodb o neobveznih oblikah kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic, zagotovo vsaj ne kot pogoja za vpis v razvid medijev.
22. Drugače je z dejstvom, da izpodbijana določba ZMed izrecno omenja tudi avtorski sorodne pravice na predmetih, ki bodo izvajani. Take izrecne omembe 161. člen ne vsebuje. Vendar po presoji ustavnega sodišča ne more biti dvoma, da zakonodajalec z njim naroča upravnim organom enako ukrepanje tako v interesu uveljavljanja obveznih oblik kolektivnega uveljavljanja avtorske kot tudi sorodnih pravic. ZASP daje uveljavljanju sorodnih pravic v temelju enako varstvo kot uveljavljanju avtorske pravice (145. člen ZASP).
23. A tudi ko bi šlo za novo zakonsko (posredno) zahtevo, da mora izdajatelj radijskega ali televizijskega programa, preden pridobi z vpisom v razvid medijev pravico do izvajanja programa, v katerem bo predvajal avtorska dela in se posluževal predmetov avtorski sorodnih pravic, izkazati, da je pridobil pravico do uporabe teh del ali pa na drug z zakonom predviden način uredil razmerja z imetniki avtorskih in sorodnih pravic, bi taka določba ne bila v neskladju z ustavo. Po eni strani bi ustrezala posebnostim radijskih in televizijskih medijev. Prav tem pomeni oddajanje del, na katerih so male avtorske in sorodne pravice, bistven del vsebine njihovega programa in torej celotne dejavnosti. To uporabo je kolektivni organizaciji težko in drago enostransko (brez sodelovanja uporabnikov) nadzorovati. Zato ni mogoče reči, da je zagotovljeno varstvo avtorskih in sorodnih pravic, dokler niso v skladu z zakonom urejena razmerja med kolektivnimi organizacijami in radijskimi ter televizijskimi mediji. Prav tako pa za te medije ni mogoče reči, da spolnjujejo pogoje za zakonito delovanje, dokler niso pridobili pravic za priobčanje del, na katerih so male avtorske in njim sorodne pravice. Zakonodajalec zato od teh medijev ne zahteva ničesar preveč in ničesar presenetljivega, seveda pod predpostavko, da delujejo oziroma nameravajo delovati zakonito. Po drugi strani je zakonodajalec hkrati dolžan uporabiti dosegljive učinkovite ukrepe za zagotavljanje človekove pravice iz 60. člena ustave. Obravnavani ukrep zakonodajalca torej ni v neskladju z načeli pravne države, kar zatrjujejo pobudniki.

24. Prav tako očitno ne gre za kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave). Zaradi posebne narave radijskih in televizijskih programov med mediji, ki se brez dvoma odraža tudi v razmerjih teh medijev do kolektivnih organizacij pri obveznih oblikah uveljavljanja avtorskih pravic, je zakonodajalec lahko posebej uredil obravnavano vsebino, ne da bi s tem kršil načelo enakosti.
25. Kar je obrazloženo v prejšnji točki, velja tudi v zavrnitev očitka pobudnikov, češ da si zakonodajalec (z ZMed) ne sme prisvojiti naloge, ki jo je za (z ZASP) že dodelil upravnim organom: če bi v obravnavanem primeru to res storil takó, bi táko zakonodajno ravnanje samo po sebi ne bilo v neskladju z načeli pravne države.

26. Vsebino kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic ureja ZASP v šestem poglavju. Pobudniki teh določb ne izpodbijajo. Člen 146 ZASP jasno določa, da gre tudi in najprej za prenos neizključnih (oziroma neizključen prenos) pravic. Razumevanje, da v primeru obveznega kolektivnega uveljavljanja ne gre za prenos pravic, temveč le za pravico do poplačila, je torej pravno zmotno.
27. To izhaja med drugim tudi iz tretjega odstavka 159. člena ZASP, ki se glasi: “Če stranke ne dosežejo sporazuma o višini honorarja, se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če tisti, ki jo zahteva, položi na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču tak znesek, kot ga zaračunava po svoji splošni tarifi.” Ne gre torej zgolj za plačilo, temveč tudi za pravno fikcijo o prenosu pravic. Bolj se ustavnemu sodišču s tem ni treba ukvarjati, saj ZASP, kot je že zapisano, ni predmet obravnavane pobude.

28. Tretji odstavek 159. člena ZASP pa je pomemben del pravnega položaja, o katerem pobudniki predlagajo presojo ustavnosti, iz drugih razlogov. Tako ministrstvo kot vlada in DZ namreč opozarjajo, da je v izvajanju izpodbijanih določb tretji odstavek 159. člena dosledno in vnaprej sporočeno upoštevan tako, da lahko zainteresirani medij pri vpisovanju v razvid medijev namesto sklenjene pogodbe s kolektivno organizacijo predloži dokaz, da je položil znesek po splošnih tarifah. V uveljavljanju tega pravila gre ministrstvo še dlje: ker ni zagotovljena taka pot (od ustreznega plačila do pravne fikcije o prenosu pravic) tudi za obvezno kolektivno uveljavljanje avtorski sorodnih pravic (ni še odobrenih splošnih tarif), ne zahtevajo od medijev predložitve pogodb o tem, o čemer zainteresirane tudi vnaprej obveste.
29. Ko bi ne bilo možnosti iz tretjega odstavka 159. člena ZASP in bi ne bila v uveljavljanju izpodbijanih določb uporabljena tako, kot je bilo pravkar zapisano, bi bile izpodbijane določbe, razumljene kot pogojevanje vpisa v razvid s sklenjenostjo pogodb, lahko ustavno sporne. Sklenitev pogodbe namreč nikoli ni samo stvar ene pogodbene strani. Lahko bi si bilo predstavljati primere, ko bi do sklenitve pogodbe ne prišlo iz vzrokov (ali tudi iz vzrokov), ki bi bili na strani kolektivne organizacije. Nevarnosti, da se medij ne bo mogel vpisati v razvid, bi kolektivna organizacija lahko zlorabila za kakršnokoli pritiskanje nanj, da pristane na pogodbene določbe, ki bi jih sam ne želel. To je bil tudi temeljni razlog za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb ZMed in pravilnika. Ob opisani drugi možnosti take nevarnosti ni. Splošnim tarifam se mora medij, ki hoče uporabljati repertoar kolektivne organizacije, tako in tako ukloniti, prav tako kot je nanje vezana tudi kolektivna organizacija. Ugodnejša tarifa je lahko le sad pogajanj med medijem in kolektivno organizacijo in torej rezultat usklajevanja interesov obeh.

30. Zakonodajalec mora zaradi javnega interesa urejati področje delovanja medijev. Zato je v njegovi pristojnosti to ureditev tudi spreminjati, kadar oceni, da je to potrebno in koristno. Tega tudi pobudniki ne oporekajo. Zgrešeno pa je njihovo razumevanje, da bi za tiste medije, ki so ob uveljavitvi ZMed že legalno opravljali dejavnost javnih glasil, ne smele veljati nove zahteve in novi pogoji, ustrezno novi ureditvi. V neskladju z ustavo, namreč z načelom zaupanja v pravo in z načelom predvidljivosti prava (drugi člen ustave), bi lahko bilo, ko bi ZMed ne predpisal primernih rokov, v katerih se lahko obstoječi mediji prilagodijo novim zahtevam. Tak rok je določen v prvem odstavku 150. člena ZMed.
31. Rok iz 150. člena pravzaprav ni bil potreben za namene, za katere gre v tej pobudi. Že delujoči mediji bi morali imeti razmerje s kolektivno organizacijo glede uporabe avtorskih del in plačevanja zanje pogodbeno ali po poti iz tretjega odstavka 159. člena ZASP urejeno vsaj že odtlej, ko so bile odobrene splošne tarife za uporabo glasbenih neodrskih del iz repertoarja SAZAS – in vsaj za ta del pravic. S tem bi ob že razloženem razumevanju ministrstva ustregli zahtevam iz izpodbijane določbe. A če jih je ZMed vendar zatekel v položaju, ko v nasprotju z ZASP nimajo pridobljene pravice do uporabe avtorskih del, ki jih brez dvoma uporabljajo, je enoletni rok za ureditev tega stanja s sklenitvijo pogodbe ali vsaj s položitvijo plačila primeren.

32. Kar je v tej obrazložitvi rečenega o drugem stavku tretjega odstavka 12. člena ZMed, velja smiselno tudi za drugi odstavek 4. člena pravilnika, ki je v vsem, kar mu očitajo pobudniki, le ponovitev zakonske določbe.

33. S to odločitvijo ustavnega sodišča neha veljati njegov sklep z dne 30. 5. 2002 o začasnem zadržanju izvajanja drugega stavka tretjega odstavka 12. člena ZMed in drugega odstavka 4. člena pravilnika. Dokler je omenjeni sklep veljal, ministrstvo ni smelo odreči vpisa v razvid medijev samo zaradi tega, ker zainteresirani medij ni priložil kopij pogodb iz drugega odstavka 4. člena pravilnika. Po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, nasprotno izdajatelji radijskega ali televizijskega programa, ki niso – ali ne bodo naknadno – predložili kopij pogodb, sklenjenih s kolektivnimi organizacijami ali dokaza, da so položili na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču znesek, ki ga zaračunava po svoji splošni tarifi, ne bodo več izpolnjevali pogojev za vpis v razvid, kar bo po šesti alinei prvega odstavka 15. člena ZMed razlog za njihov izbris iz razvida.

34. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.