Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Viljema Štruklja iz Nove Gorice, Zdenka Lipovca iz Kopra, Marije Potočnik iz Rogaške Slatine, Draga Zormana iz Ljubljane in Iztoka Daria Šilca iz Ljubljane na seji dne 10. julija 2003

1. Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 86. člena in prvega odstavka 374. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 12/03 – Ur. p. b.) se zavrnejo.
2. Pobudi Viljema Štruklja in Iztoka Daria Šilca za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 87. člena istega zakona se zavržeta.

1. Viljem Štrukelj je vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 87. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), svoj pravni interes pa utemeljeval s tem, da želi v neki pravdni zadevi zastopati stranko, a nima kvalifikacij, ki jih izpodbijana določba zahteva. Pozvan, naj takó zatrjevan pravni interes konkretizira z navedbo pravdne zadeve, za katero gre, tega ni storil.
2. Iztok Dario Šilc med drugim izpodbija isto določbo ZPP, pri čemer pa sam navede, da je diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom.
3. Zdenko Lipovec, ki izpodbija tretji odstavek 86. člena ZPP, utemeljuje svoj pravni interes z revizijo, ki jo je vložil sam. Pobudo daje torej kot stranka v pravdi, ker mu izpodbijana določba onemogoča, da bi sam, brez zastopanosti po odvetniku, vložil revizijo; meni, da to ni v skladu z drugim odstavkom 14. člena, s 15., 21., 22., 23. in s 25. členom ustave. Zato predlaga njeno razveljavitev, do končne odločitve pa naj ustavno sodišče zadrži njeno izvrševanje.
4. Marija Potočnik, ki izpodbija isto določbo ZPP, se prav tako sklicuje na “izdajo sodnega procesnega akta”, kar je mogoče razumeti tako, da je na izpodbijano določbo naletela kot stranka v pravdi, ki še ni končana. Zatrjuje neskladje s prvim odstavkom 14. člena ter z 22. členom ustave. Hkrati izpodbija še prvi odstavek 374. člena ZPP, očitno kot tisto določbo, na podlagi katere sodišče zavrže revizijo, med drugim, kadar ni izpolnjena zahteva iz tretjega odstavka 86. člena ZPP. Navaja, da ji družbeni položaj (gre pač za gmotne razmere) ne omogoča pooblaščenca – odvetnika.
5. Drago Zorman je prav tako stranka v pravdi in je sam vložil revizijo, “ker nimam denarja za plačilo odvetnika”. Po njegovem je kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave), ker mu tretji odstavek 86. člena ZPP odreka dovoljenost take revizije.
6. Iztok Dario Šilc izpodbija isto določbo (tretji odstavek 86. člena ZPP) z drugačnega stališča, namreč s stališča svojega interesa, da bi lahko bil pooblaščenec v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, čeprav ni odvetnik. Trdi, da je določba “neustavna in nezakonita”, česar podrobneje ne utemelji, zraven pa, da je neskladna s tretjim odstavkom 87. člena ZPP, ki ga prav tako izpodbija.

7. Ustavno sodišče je pobude združilo za skupno obravnavanje.
8. Pobudo Viljema Štruklja je bilo treba zavreči, ker pobudnik vloge ni dopolnil tako, da bi bil izkazan njegov neposredni pravni interes zanjo.
9. Za izpodbijanje tretjega odstavka 87. člena ZPP pobudnik Iztok Dario Šilc nima pravnega interesa. Ta določba namreč izrecno določa, da je lahko pooblaščenec tudi oseba, ki ni odvetnik, opravila pa je pravniški državni izpit. Taka oseba je po lastnih navedbah tudi pobudnik. Izpodbijana določba torej negativno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika. Kolikor gre le za pobudnikov očitek o neskladnosti te določbe s tretjim odstavkom 86. člena istega zakona, ustavno sodišče opozarja, da ocena medsebojne skladnosti zakonskih določb sama po sebi ni ena od nalog, ki mu jih določata prvi odstavek 160. člena ustave in 21. člen zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Ta del pobude je bilo treba zavreči.
10. Pobudnikoma Zdenku Lipovcu in Dragu Zormanu ustavno sodišče priznava pravni interes za izpodbijanje tretjega odstavka 86. člena ZPP; iz njunih navedb izhaja, da sta kot pravdni stranki v tisti fazi pravdnega postopka, ko izpodbijana določba posega v njun procesni položaj. Ker pobudnica Marija Potočnik izpodbija isto določbo (prvi odstavek 376. člena ZPP pa le v neposredni zvezi z njo), ustavnemu sodišču ni bilo treba podrobneje ugotavljati, ali je tudi v njenem primeru izpolnjen procesni pogoj pravnega interesa.

11. Tretji odstavek 86. člena ZPP se glasi: “V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik.”
12. Določba o obvezni zastopanosti po odvetniku, kadar gre za izredna pravna sredstva, je v naši pravni ureditvi pravdnega postopka nova, vsebuje pa jo tudi procesna zakonodaja večine primerljivih evropskih držav.
13. Če upoštevamo le njeno neposredno vsebino, učinkuje izpodbijana določba, gledano s stališča pravdnih strank, utesnjujoče: stranki, ki ni opravila pravniškega državnega izpita (četrti odstavek istega člena), ne dovoljuje samostojno opravljati pravdnih dejanj v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi in ji tudi ne dovoljuje izbire pooblaščenca, ki ne bi bil odvetnik.
14. Zakonodajalec je imel pri pravnem urejanju pravdnega postopka – ob upoštevanju ustavnih določb, ki se nanašajo (tudi) na to področje – široko polje prostega odločanja, med drugim zato, ker mora s celoto svojih odločitev zagotavljati delovanje sodstva kot veje oblasti, brez katere ni pravne države (2. člen ustave). Zaradi že omenjenega (13. točka te obrazložitve) utesnjujočega učinkovanja izpodbijane določbe pa je zanjo moral imeti razumne razloge. In take razloge je očitno imel. Kot je predlagatelj obravnavane določbe izrecno pojasnjeval (in zakonodajalec je te razloge sprejel), je poglavitni razlog v pretežni visoki strokovni zahtevnosti postopkov z izrednimi pravnimi sredstvi, kolikor so ta v rokah stranke. Tako je na primer revizija, za katero gre trem pobudnikom, strankin poizkus prepričati vrhovno sodišče, da sta sodišči prve in druge stopnje (ali vsaj slednje) bistveno kršili določbe pravdnega postopka ali zmotno uporabili materialno pravo. Utemeljeno je pričakovati, da bo učinkovitost takega pravnega sredstva bistveno večja, če bodo ravnanje in odločanje sodnikov, ki so izvoljeni izmed pravnih strokovnjakov, kritiziral pravnik enakih kvalifikacij. Učinkovitost postopka pa je načelo, ki je v interesu države, a tudi v interesu strank. Zato izpodbijani določbi ni mogoče očitati pomanjkanja razumnih razlogov.
15. Očitek enega od pobudnikov, da določba krši dostojanstvo prizadetih, očitno strank (21. člen ustave), je neutemeljen in kaže na napačno razumevanje bistva določbe. Zakon je abstrakten predpis in mora nujno posploševati. Čeprav bi v posameznih primerih tudi laik lahko kakovostno in učinkovito opravljal pravdna dejanja, ne more biti zaradi zakonodajalčevega sklepanja, da bodo izredna pravna sredstva učinkovitejša, če bodo v njih stranke zastopali odvetniki, prizadeto dostojanstvo nobenega posameznika.
16. Izpodbijana določba velja za vse, ki so v položaju, da lahko vložijo izredna pravna sredstva, in za vse enako. Zato ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena ustave in tudi ne z 22. členom ustave, ki vsem zagotavlja enako varstvo pravic.
17. Člen 23 ustave zagotavlja vsakomur pravico, da bo sodišče o njegovi pravici odločilo, člen 25 ustave pa, da se bo proti tej odločitvi lahko pritožil. Izrednih pravnih sredstev ti človekovi pravici ne zajemata. (Ustava o izrednih pravnih sredstvih v pravdnem postopku ne govori.) Očitek o neskladju izpodbijane določbe z omenjenima členoma torej ni utemeljen.
18. Trditev o neskladju s 15. členom ustave ni utemeljena. Pobudnik namreč ne pove niti, za katero od vsebinsko različnih določb tega člena gre. Zato se ustavno sodišče omeji nato, da govori določba tega člena pod naslovom “uresničevanje in omejevanje pravic” le o načelih varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izpodbijana določba ne leti na katero od človekovih pravic, pravica do izrednih pravnih sredstev v pravdnem postopku ni človekova pravica. Zato ustavno sodišče v tem delu pobude ni moglo presoditi.
19. Tudi za odločitev, da smejo procesna dejanja v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi opravljati le odvetniki, ne tudi drugi pravniki z opravljenim državnim pravnim izpitom, je imel zakonodajalec očitne razumne razloge: odvetništvo je del pravosodja, ureja ga zakon (137. člen ustave); država lahko torej zagotavlja, neposredno ali po uzakonjeni organiziranosti odvetniške zbornice, kakovost te sicer samostojne in neodvisne službe. S tem, da se je odločil samo za odvetnike, je zakonodajalec zagotovil strankam več varnosti in več verjetnosti, da bodo v postopku učinkoviteje varovane njihove pravice.
20. Zastopanost po odvetniku, ki jo zahteva izpodbijana določba, prinaša stranki stroške. Preostaja torej vprašanje, ali to dejstvo, ki sicer ni del vsebine določbe, je pa njen običajni nasledek, vodi v neskladje z ustavo. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da tudi pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena ustave) ne pomeni pravice do za stranko brezplačnega sodstva, da pa se država ne sme zadovoljevati zgolj z načelno enako dostopnostjo sodstva vsem, temveč mora zagotoviti, da sodno varstvo ne bo posameznikom dejansko nedostopno zato, ker ne bi zmogli pravdnih stroškov; dostopnost do sodstva mora biti dejanska in učinkovita.
21. Kot je že obrazloženo (17. točka te obrazložitve), pravica do sodnega varstva ne zajema tudi (pravice do) izrednih pravnih sredstev. Toda dostopnost izrednih pravnih sredstev je brez dvoma pomembna kakovost sodnega varstva pravic. Če bi bila zaradi stroškov nekaterim nedostopna, bi se zastavilo vprašanje, ali ni to v neskladju z 22. členom ustave, ki zagotavlja vsem enako varstvo pravic.
22. Za stranko, ki je popolnoma oproščena plačila stroškov postopka (drugi odstavek 168. člena ZZP), določa 170. člen ZPP, da ji na njeno zahtevo sodišče prve stopnje odloči, naj jo zastopa pooblaščenec, kadar je to nujno, da se varujejo njene pravice. Za pooblaščenca se postavi odvetnik. Stranka je (tudi) v zvezi s tem oproščena plačila stroškov. Taka uzakonjena možnost velja tudi za izredna pravna sredstva v pravdnem postopku.
23. Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 84/01 – v nadaljevanju: ZBPP), ki je tudi v času obravnavanih pobud že veljal, določa, da je oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine ne bi brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine zmogla stroškov sodnega postopka (prvi odstavek 13. člena ZBPP), upravičena tudi do brezplačne pravne pomoči za zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi (šesta alinea prvega odstavka 26. člena ZBPP).
24. Zaradi pravne ureditve, navedene v prejšnjih dveh točkah te obrazložitve, je tudi očitek, ki bi lahko izhajal iz navedb v obravnavanih pobud, da namreč izpodbijana določba v primerih, ko stranke ne bi zmogle plačila odvetnika, povzroča neskladje z 22. členom ustave, neutemeljen.
25. Prvi odstavek 374. člena ZPP je očitno izpodbijan izključno v zvezi s tretjim odstavkom 86. člena. Ker so očitki slednjemu neutemeljeni, ni treba posebej razlagati še zavrnitve prvega.
26. Kolikor so dopustne, so se torej pobude izkazale za očitno neutemeljene, zato jih je ustavno sodišče zavrnilo.

27. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu, proti je glasoval sodnik Čebulj.