Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 10. julija 2003

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 732/2003 z dne 11. 6. 2003 v zvezi s sodbo upravnega sodišča št. U 571/2003 z dne 16. 4. 2003 in odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 1322/05-XVII-232.780 z dne 17. 2. 2003 se zavrne.

1. Z odločbo št. 1322/05-XVII-232.780 z dne 17. 2. 2003 je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) zavrnilo vlogo pritožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da mora v roku sedem dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti državo. Zoper navedeno odločitev je pritožnik vložil tožbo, ki jo je upravno sodišče s sodbo št. U 571/2003 z dne 16. 4. 2003 zavrnilo. S sodbo št. I Up 732/2003 z dne 11. 6. 2003 je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo odločitev upravnega sodišča.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do pribežališča iz 48. člena ustave. Navaja, da mu v postopku priznanja azila niso bile zagotovljene temeljne procesne garancije, ki obsegajo pravico do izjave in pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. MNZ naj bi svojo odločitev, da ne izpolnjuje pogojev za azil, oprlo na različna internetna poročila o Ukrajini, ki so bila objavljena v angleščini. V spisu se poleg navedenih poročil v angleščini nahajajo izvlečki iz teh poročil v slovenščini, ne da bi bilo razvidno, kdo jih je napravil in prevedel. Poudarja, da mu navedena poročila in izvlečki niso bili vročeni pred izdajo odločbe, tako da se o njih ni mogel izjaviti, dati nanje pripombe oziroma zahtevati njihovo dopolnitev. S tem naj bi upravni organ kršil določbo tretjega odstavka 9. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZUP) kot tudi določbo 146. člena ZUP, ki uradni osebi narekuje, da mora stranki omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izjavi. Pritožnik tudi meni, da je upravno sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, kršilo načelo dispozitivnosti postopka, saj brez nje ni moglo preveriti vseh navedb in izvedenih dokazov. Izraža tudi dvom v dokazno moč poročil, objavljenih na internetu, saj njihove verodostojnosti ni mogoče preveriti. Dalje navaja, da mu upravno sodišče ni vročilo odgovora tožene stranke na tožbo, s čimer naj bi kršilo 22. člen ustave. Če bi odgovor prejel, bi lahko predlagal dokaz s tolmačem, ki bi prevedel poročila, na katera se sklicuje tožena stranka v odgovoru, in predlagal, naj sodišče razpiše glavno obravnavo. Ker je izpodbijana odločba MNZ postala pravnomočna, mora pritožnik v sedmih dneh zapustiti Republiko Slovenijo. Zato predlaga, naj ustavno sodišče zadrži njeno izvršitev, saj bi mu sicer nastale težko popravljive posledice. Poudarja, da v Ukrajini nima stanovanja, svojcev in zaposlitve ter da mu v primeru vrnitve grozi zapor in preganjanje zaradi njegove narodnosti.
3. Ustavno sodišče je na podlagi tretje alinee 52. člena poslovnika ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) zadevo obravnavalo prednostno. Senat je s sklepom št. Up-422/03 z dne 24. 6. 2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

4. Na podlagi ustavne pritožbe ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen ZUstS). Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je takó očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.
5. MNZ je kot neutemeljeno zavrnilo pritožnikovo vlogo za priznanje azila, ker je ugotovilo, da niso podani niti razlogi, ki jih za priznanje azila določata konvencija o statusu beguncev in protokol o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – v nadaljevanju: Ženevska konvencija),(1) niti razlogi za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, določeni v tretjem odstavku 1. člena ZAzil.
6. Pravica do azila je po ustavi zagotovljena le osebam, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine (48. člen ustave). Ustavna podlaga za presojo odločitve pristojnega organa o (ne)priznanju azila iz razlogov po tretjem odstavku 1. člena ZAzil (v nadaljevanju: azil iz humanitarnih razlogov) je 18. člen ustave. Določba prepoveduje mučenje, nečloveško ali ponižujoče kaznovanje ali ravnanje. Gre za specialno določbo v razmerju do 34. člena ustave, ki daje vsakomur pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, in v razmerju do 35. člena ustave, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti (tako ustavno sodišče v odločbi št. Up-78/00 z dne 29. 6. 2000, Uradni list RS, št. 66/00 in OdlUS IX, 295). Z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o azilu (Uradni list RS, št. 67/01 – ZAzil-B)(2) je zakonodajalec razširil pravno podlago za podelitev azila iz humanitarnih razlogov iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) na EKČP v celoti. Zakonodajalec torej dopušča podelitev humanitarnega azila tudi zaradi kršitev drugih človekovih pravic v primeru (morebitnega) ogrožanja varnosti ali fizične integritete prosilca. Vendar kljub temu ostaja temeljna ustavna podlaga za humanitarni azil še vedno 18. člen ustave. Razlog za takšno sklepanje daje sama narava mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. To potrjuje tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice v pogledu varstva pravic iskalcev azila.(3)
7. Za odločitev o obstoju humanitarnih razlogov mora pristojni organ v postopku presoditi, (1) ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za azil, take, da se lahko čuti ogrožena, in (2) ali je tak strah objektivno utemeljen. Pri presoji o obstoju prvega elementa mora upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno verodostojnosti teh navedb. V presojo o obstoju drugega elementa mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Če odločba ne vsebuje presoje vseh okoliščin in dokazov, ki so relevantni, da lahko pristojni organ naredi zanesljivo presojo o obstoju obeh elementov, je v nasprotju z 22. členom ustave (enako varstvo pravic). Sodišče, ki presoja odločbo nižjega sodišča ali upravnega sodišča, je dolžno vzeti navedbe stranke na znanje, pretehtati njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev v zadevi bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti.
8. Iz izpodbijane odločbe upravnega organa je razvidno, da je MNZ ugotovilo vsa pomembna dejstva ter okoliščine obravnavanega primera, se do njih opredelilo in svojo odločitev (tako glede presoje o obstoju subjektivne kot tudi o obstoju objektivne ogroženosti) ustrezno obrazložilo. Tudi odločitvi upravnega in vrhovnega sodišča sta zadostno in prepričljivo obrazloženi ter temeljita na zaključkih, ki so glede na pravilno razlago pravnih norm mogoči.
9. MNZ je oceno stanja v državi oprlo na poročilo angleškega notranjega ministrstva o Ukrajini iz oktobra 2002, Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o izvajanju človekovih pravic v Ukrajini iz marca 2002, Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o mednarodni verski svobodi – Ukrajina iz oktobra 2002, Poročilo Združenih narodov, Odbora za človekove pravice po mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, oktober 2002, ter na Poročilo Sveta Evrope, Komisije proti rasizmu in nestrpnosti, iz julija 2002, ki so bila objavljena na internetu. Pritožnik očita, da mu navedena internetna poročila niso bila vročena pred izdajo odločbe, tako da se o njih ni mogel izjaviti.
10. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz navedene določbe med drugim izhaja, da mora biti zagotovljeno enakopravno obravnavanje strank, udeleženih v postopku. Stranki mora biti v postopku omogočeno, da se v sporu izjavi tako glede pravnih kot glede dejanskih vprašanj ter o navedbah nasprotne stranke. Ta pravica zagotavlja, da bo posameznik v razmerju do države v položaju subjekta, in s tem preprečuje, da bi se posameznik pretvoril le v objekt državnega odločanja. V upravnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave uveljavljena zlasti z določbo 9. člena ZUP, ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča zlasti načelo zaslišanja strank, katerega bistvo je v določbi, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Če stranki ni bila dana možnost udeležbe, bodisi da v postopek sploh ni bila vključena (ni bila vabljena), bodisi da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki lahko predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.
11. V obravnavanem primeru internetna poročila, na katera je MNZ oprlo svojo odločitev, in v katerih verodostojnost ustavno sodišče nima pomislekov, niso bila vročena pritožniku pred izdajo odločbe upravnega organa. Kršitev je pritožnik uveljavljal v tožbi zoper odločbo MNZ in nato še v pritožbi zoper sodbo upravnega sodišča. Kljub tej kršitvi mu je bila naknadno z vpogledom v spis ta možnost dana, kar je razvidno iz tega, da je v tožbi in v pritožbi zoper sodbo upravnega sodišča oporekal verodostojnosti internetnih poročil, dovoljenosti njihove uporabe kot dokaza v postopku, ustreznosti prevoda ter s tem v zvezi zatrjeval zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Če bi pritožnik v tožbi navedel konkretne okoliščine in predlagal konkretne dokaze, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, bi upravno sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZAzil moralo samo dopolniti postopek, razpisati glavno obravnavo in ugotoviti pravo dejansko stanje. Ker je pritožnik le pavšalno zatrjeval kršitev 22. člena ustave, ne da bi svoje trditve podkrepil s konkretnimi dejstvi in dokazi, sta sodišči po presoji ustavnega sodišča pravilno zavrnili njegovo tožbo oziroma pritožbo kot neutemeljeno. Zato mu ni bila kršena pravica iz 22. člena ustave.
12. Neutemeljen je tudi očitek pritožnika o kršitvi 22. člena ustave, ker mu sodišče prve stopnje ni vročilo odgovora MNZ na tožbo. Pritožnik je dejstvo, da mu odgovor na tožbo ni bil vročen, uveljavljal v pritožbi zoper sodbo upravnega sodišča. Pravno stališče vrhovnega sodišča, da odgovora tožene stranke na tožbo ni bilo treba vročiti pritožniku, je sicer napačno. Opustitev vročitve predstavlja kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar to še ne pomeni, da je bila z njo ustavnemu pritožniku kršena tudi pravica iz 22. člena ustave.
13. Pravica stranke biti seznanjena z vsemi navedbami nasprotne stranke, da bi lahko nanje odgovorila in tako varovala svoje pravice, ne zahteva od sodišča, da ji vroči vse vloge. Sodišče je dolžno seznaniti stranko z novimi navedbami nasprotne stranke, če so te navedbe odločilne (bistvene) za odločanje o stvari. Kršitev bi torej bila podana, če bi sodišče stranki ne vročilo vloge, ki bi vsebovala navedbe, na katere bi sodišče oprlo svojo odločitev, pa nasprotna stranka z njimi še ni bila seznanjena in nanje ni imela možnosti odgovoriti. Ustavno sodišče je po pregledu predloženih listin ugotovilo, da pritožniku ni bila kršena ustavna pravica iz 22. člena ustave. Vrhovno sodišče mu je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da odgovor vsebuje le stališča tožene stranke iz izpodbijane odločbe in njen predlog za zavrnitev tožbe. Odločba je bila pritožniku vročena in se je o njenih razlogih lahko izrekel. Pritožnik v ustavni pritožbi ugotovitvi vrhovnega sodišča o vsebini odgovora na tožbo ne oporeka. Ob upoštevanju navedenega je očitno, da opustitev vročitve ni bila takšna, da bi predstavljala bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zato ustavnemu pritožniku ni bila kršena pravica iz 22. člena ustave. Ker ustavni pritožnik ni pojasnil, zakaj naj bi bila njegova predloga za izvedbo dokaza s tolmačem in za izvedbo glavne obravnave odvisna od odgovora na tožbo, ustavno sodišče izpodbijane sodbe z vidika teh navedb ni moglo presojati.
14. Ker je ustavno sodišče ugotovilo, da ustavnemu pritožniku z izpodbijanimi odločbami niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, je ustavno pritožbo zavrnilo.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v zvezi s tretjo alinejo 52. člena poslovnika ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi za in enim proti. Proti je glasoval sodnik Ribičič.

(1) Drugi odstavek 1. člena zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZAzil).

(2) Izpodbijana odločba upravnega organa je bila izdana na podlagi spremenjene določbe tretjega odstavka 1. člena ZAzil.

(3) UNCHR Manual On Refugee Protection and the European Convention on Human Rights, Regional Bureau for Europe, Department of International Protection, April 2003.