Na podlagi 153. člena poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 15. julija 2003 potrdil uradno prečiščeno besedilo zakona o železniškem prometu, ki obsega:

– zakon o železniškem prometu – ZZelP (Uradni list RS, št. 92 z dne 12. 11. 1999),
– zakon o dopolnitvi zakona o železniškem prometu – ZZelP-A (Uradni list RS, št. 11 z dne 16. 2. 2001),
– zakon o dopolnitvi zakona o železniškem prometu – ZZelP-B (Uradni list RS, št. 33 z dne 5. 5. 2001),
– zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o železniškem prometu – ZZelP-C (Uradni list RS, št. 110 z dne 18. 12. 2002) in
– zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o železniškem prometu – ZZelP-D (Uradni list RS, št. 56 z dne 13. 6. 2003).

Ta zakon določa pogoje za izvajanje prevoznih storitev v železniškem prometu, določa tiste storitve, ki so na področju železniškega prometa javne dobrine, ki jih zagotavlja Republika Slovenija (v nadaljevanju: država) z obvezno gospodarsko javno službo, določa javno železniško infrastrukturo, njen status in pogoje za pristop nanjo, določa način uresničevanja pravice do stavke na področju železniškega prometa, določa ustanovitev, naloge ter pristojnosti Agencije za železniški promet (v nadaljnjem besedilu: agencija) in določa način reorganizacije in privatizacije javnega podjetja Slovenske železnice, d.d.

V tem zakonu uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
– prevozne storitve v železniškem prometu so prevoz potnikov in/ali blaga v notranjem in mednarodnem železniškem prometu;
– prevoznik je gospodarska družba, katere glavna dejavnost je opravljanje oziroma zagotavljanje prevoznih storitev v železniškem prometu in ima za zagotavljanje omenjenih storitev licenco ter zagotavlja vleko vlakov, ali gospodarska družba, ki opravlja vleko vlakov in ima za zagotavljanje te storitve licenco (v nadaljnjem besedilu: prevoznik);
– upravljavec javne železniške infrastrukture (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) je oseba javnega prava, ki je odgovorna za pripravo, organizacijo in vodenje gradnje ter vzdrževanja javne železniške infrastrukture, vodenje prometa na njej in za gospodarjenje z njo;
– pooblaščeni upravljavec je pravna oseba, s katero upravljavec sklene v imenu in za račun države pogodbo o opravljanju gospodarske javne službe iz 11. člena tega zakona;
– uravnalni organ je ministrstvo, pristojno za promet (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), ki skrbi za uveljavljanje temeljnih načel tega zakona in je pristojno za reševanje pritožb zoper posamične upravne akte agencije, ki se nanašajo na dodeljevanje vlakovnih poti, določanje uporabnine ter izdajo licenc in varnostnih spričeval ter druge naloge, ki jih določa zakon;
– mednarodne storitve prevoza blaga so prevozne storitve, pri katerih vlak prečka najmanj eno državno mejo med državama, članicama Evropske skupnosti, lahko je sestavljen in/ali deljen, njegovi deli pa imajo lahko različne odhodne in namembne postaje, vagon pa mora prečkati najmanj eno državno mejo;
– mednarodno poslovno združenje je zveza najmanj dveh prevoznikov s sedežem v različnih državah, članicah Evropske skupnosti, katerega cilj je izvajanje mednarodnih prevoznih storitev v železniškem prometu med državami članicami Evropske skupnosti;
– prosilec je prevoznik, mednarodno poslovno združenje in pravne osebe, ki zaradi javnega (država, lokalna skupnost, izvajalec gospodarske javne službe) ali komercialnega (prevozniki tovora, špediterji in prevozniki v kombiniranem prometu) interesa potrebujejo vlakovno pot;
– pristop na javno železniško infrastrukturo je pravica do njene uporabe pod določenimi pogoji;
– dostop na javno železniško infrastrukturo je pristop nanjo na območju Republike Slovenije;
– tranzit po železniški infrastrukturi je pristop nanjo, pri čemer jo prevoznik uporablja za pot vlaka od državne meje do druge državne meje;
– vozni red je akt upravljavca, ki ga ta pripravi skladno s predpisi kot usklajen vozni red in določa čas odhoda in prihoda vlakov na postaje in postajališča, čas postankov ter vmesne čase, pomembne za varno odvijanje železniškega prometa;
– vlakovna pot je zmogljivost transportne infrastrukture, potrebna za vožnjo vlaka med dvema krajema ob določenem času;
– licenca je dokument, s katerim je prevozniku priznana sposobnost, da opravlja vse ali posamezne vrste prevoznih storitev v železniškem prometu;
– licenčni organ je organ, pristojen za izdajanje licenc iz prejšnje alinee;
– varnostno spričevalo je dokument, s katerim prevoznik dokazuje, da izpolnjuje zahteve, ki so določene za varnost prometa na posamezni progi.

Prevoznik in agencija morata storitve, ki jih ponujata, zagotavljati vsakomur pod enakimi, vnaprej določenimi in objavljenimi pogoji.

Javne dobrine, ki jih s svojimi storitvami zagotavljata prevoznik in agencija, morata zagotavljati tako, da je zagotovljena stalnost storitev, kar pomeni, da jih tisti, ki jih ponujajo, zagotavljajo brez prekinitev, redno in točno ter so skladno z vnaprej določenim programom vedno na razpolago.

(1) Storitve, ki se zagotavljajo v javnem interesu in jih ne plačujejo uporabniki v njihovi polni vrednosti, zagotavlja država ali lokalna skupnost s sredstvi iz proračuna in iz drugih virov.
(2) Druge storitve zaračunavajo izvajalci uporabnikom skladno z načeli ekonomskega poslovanja.

Zagotavljanje javnih dobrin, ki jih s svojimi storitvami zagotavljata prevoznik in agencija, se mora prilagajati razvoju in potrebam uporabnikov ter preneha, če ni več potrebe za njihovo zagotavljanje, oziroma če se ugotovi, da jih je moč zagotoviti na drug način.

(1) Prevozne storitve v železniškem prometu opravlja prevoznik kot javni prevoz. Javni prevoz je prevoz potnikov ali blaga, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsakomur in ki ga prevoznik opravlja na podlagi sklenjene pogodbe o prevozu.
(2) Prevoz za lastne potrebe je prevoz oseb ali blaga v železniškem prometu, ki ga prevoznik opravlja za potrebe svoje dejavnosti.
(3) Prevozne storitve v železniškem prometu se izvajajo po tržnih pogojih, kolikor ta zakon ne določa drugače.

(1) Prevozniku, ki opravlja:
– železniški prevoz potnikov v mednarodnem prometu,
– železniški prevoz blaga in
– kombinirani prevoz,
lahko država zaradi uresničevanja posebnih interesov nadomešča del sredstev za naložbe, za raziskave in del stroškov prevozov, s katerimi se mu zagotavlja enakopraven ekonomski položaj s prevozniki blaga in potnikov v drugih vrstah prometa, oziroma zagotavlja povračilo stroškov, ki jih ima zaradi tega, ker opravlja prevoz, ki ga ne bi opravljal, če bi ga opravljal le zaradi svojega ekonomskega interesa.
(2) Za nadomestilo lahko zaprosi prevoznik, ki je registriran v Republiki Sloveniji in ki z obrazloženo zahtevo lahko izkaže, da je skladno s prvim odstavkom tega člena upravičen do nadomestila. Zahtevi mora priložiti dokazila o razliki med realizirano prodajno ceno in stroški prevoza ter ceno, ki jo dosegajo drugi prevozniki, oziroma dokazilo o ekonomski upravičenosti naložbe ali smotrnosti raziskave.
(3) O zahtevi prevoznika za nadomestilo stroškov odloča ministrstvo, pristojno za promet, ki pri presoji upravičenosti upošteva naslednje kriterije:
– javni interes;
– možnost dostopa do drugih oblik prevoza, če gre za prevoz potnikov ali blaga;
– razliko med prihodkom na podlagi tarife in stroški prevoznika;
– razliko med prihodki, ki jih prevoznik lahko doseže na trgu in dejanskimi stroški prevoza;
– usmerjenost raziskovalnega dela v dolgoročno zasnovo razvoja slovenskega železniškega prometa s poudarkom na uresničevanju nacionalnega programa razvoja javne železniške infrastrukture;
– vpliv naložbe na varnost železniškega prometa in na kvalitativne ter kvantitativne možnosti, ki jih le-ta zagotavlja uporabnikom.
(4) Vlada z uredbo predpiše način uporabe kriterijev in pomen posameznega kriterija iz prejšnjega odstavka tega člena ter postopek za uveljavljanje zahteve za nadomestilo stroškov.
(5) Medsebojne pravice in obveznosti uredita upravičenec, ki mu je bilo nadomestilo odobreno in ministrstvo, pristojno za promet, s pogodbo.
(6) Prevoznik, ki je prejel državno pomoč, mora voditi ločene evidence, ki omogočajo preglednost uporabe sredstev, ki jih je prejel ter posredovanje vseh podatkov, ki jih zahteva agencija. Agencija mora posredovati ministrstvu za promet vse podatke, ki jih ta od nje zahteva.

(1) Kombinirani prevoz je prevoz blaga, pri katerem se zabojnik dolžine najmanj 6 m, zamenljivo tovorišče, tovorna prikolica, sedlasti polpriklopnik z vlečno enoto ali brez nje in cestno tovorno vozilo prevaža v železniškem prometu ali po vodni plovni poti, pri čemer se dovoz in odvoz intermodalnih prevoznih enot z nakladališč ali razkladališč do najbližjega terminala za kombinirani prevoz, oziroma pristanišča RO-RO, opravita s cestnim prevozom.
(2) Vlada z uredbo določi razdaljo dovoza in odvoza po cestnem omrežju, dokumente, ki jih mora za izvajanje dovoza in odvoza zagotoviti prevoznik, takse in druge pristojbine, ki jih mora plačevati prevoznik za dovoz in odvoz, ter morebitne oprostitve plačila taks in pristojbin skladno z zakonom in druga vprašanja, povezana z operativnim izvajanjem dovoza in odvoza.

(1) Prevoz potnikov v notranjem železniškem prometu zagotavlja država kot javno dobrino z obvezno gospodarsko javno službo v obsegu, ki jo določa prometna politika na področju prevoza potnikov v javnem prometu.
(2) Obseg storitev obvezne gospodarske javne službe iz prvega odstavka za posamezno obdobje določi vlada.
(3) Če so potrebe prebivalcev določenega območja večje od ponudbe prevoza, ki je zagotovljen s službo iz prejšnjega odstavka, jih skladno s svojimi potrebami in možnostmi lahko zagotavlja tudi lokalna skupnost tako, da za povečan obseg storitev zagotovi sredstva, ki jih sicer za storitve iz prvega odstavka tega člena zagotavlja država.
(4) Država ali lokalna skupnost zaradi smotrnosti in doseganja večje kakovosti uslug prevoza potnikov v javnem prometu zagotavlja kot javno dobrino prevozne storitve, ki jih na načelih enotne in celovite ponudbe izvajajo prevozniki v različnih vrstah prometa.

(1) Med stavko morajo železniški delavci v skladu s predpisi o varnosti železniškega prometa, zagotavljati minimalni obseg prevoznih storitev v železniškem prometu, s katerim se zagotavlja varnost ljudi in premoženja in so nenadomestljiv pogoj za delo pravnih in fizičnih oseb ter izpolnjevanje mednarodnih obveznosti. S kolektivno pogodbo za dejavnost železniškega prometa in z dogovorom, sklenjenim na njeni podlagi, se določijo elementi za izdelavo voznega reda ter način dela med stavko.
(2) Med stavko morajo delavci opravljati tudi prevozne storitve v železniškem prometu za obrambo, zaščito in reševanje oziroma dela, ki so potrebna, da se med naravno in drugo nesrečo rešijo človeška življenja in premoženje.
(3) Stavka, ki se izvaja skladno s predpisi, kolektivno pogodbo in na njeni podlagi sklenjenim dogovorom, se ne šteje za posebne razmere v gospodarstvu v smislu 8. člena tega zakona.

(1) Ob posebnih razmerah, ki jih ugotovi vlada (naravne in druge nesreče, motnje v gospodarstvu ipd.), lahko ta določi prednostne prevozne storitve v železniškem prometu.
(2) Vlada lahko pooblasti ministra, pristojnega za promet, da v primerih iz prejšnjega odstavka določi vlake, ki morajo voziti, in delo, ki mora biti v zvezi s tem opravljeno, pri čemer mora ob naravnih in drugih nesrečah upoštevati odločitve organov, ki vodijo zaščito, reševanje in pomoč.
(3) V vojnem ali izrednem stanju lahko minister, pristojen za promet, določi način dela pri prevoznikih in tistih pravnih osebah, ki opravljajo gospodarsko javno službo v železniškem prometu.

(1) Javna železniška infrastruktura so objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njihovi namenski rabi.
(2) Javna železniška infrastruktura je grajeno javno dobro v lasti države in se uporablja na način in pod pogoji, določenimi s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi.
(3) Železniški promet na javni železniški infrastrukturi se odvija pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo varnost železniškega prometa. Prevozne storitve v železniškem prometu morajo biti opravljene skladno s predpisi, ki urejajo javni prevoz potnikov in blaga.
(4) Ne glede na določbo drugega odstavka tega člena je na javni železniški infrastrukturi mogoče pridobiti služnost napeljevanja vodovoda in kanalizacije, električnih, telefonskih in telegrafskih napeljav, plinovoda, služnost prehoda ter pravico do uporabe na podlagi zakupa ali najema. Pogodbe o služnosti in zakupno ali najemno pogodbo sklepa z uporabnikom upravljavec.
(5) Država lahko zaradi javne koristi del javne železniške infrastrukture izroči v uporabo lokalni skupnosti, ki to javno infrastrukturo potrebuje za zadovoljevanje potreb prebivalcev svojega območja po javnem prevozu ali zadovoljevanje potreb svojega gospodarstva, ki ga prevoznik noče ali ne more zagotoviti. Javna železniška infrastruktura v tem primeru ostane državna last, država in lokalna skupnost pa s pogodbo, ki jo v posameznem primeru v imenu države na podlagi pooblastila vlade sklene agencija, uredita medsebojna razmerja zlasti v zvezi z vzdrževanjem javne železniške infrastrukture in vodenjem prometa na njej ter zagotavljanjem prometne varnosti.

Sestavni deli javne železniške infrastrukture so:
– zemljišča, na katerih je zgrajena javna železniška infrastruktura in zemljišča, ki so namenjena njeni funkcionalni rabi;
– tiri in progovno telo, zlasti nasipi, useki, drenaže, odvodni jarki in kanali, obložni zidovi, nasadi za zaščito pobočij itd.;
– zgornji ustroj zlasti tirnice, vodilne tirnice, pragovi, vezni in pritrdilni material, greda, vključno s tamponskim slojem, kretnice, križišča, okretnice in prenosnice (razen tistih, ki so izključno namenjene lokomotivam);
– potniški peroni;
– tovorne klančine, dostopne poti, zidne ograje, žive meje, palisade, protipožarni pasovi, naprave za ogrevanje kretnic, snegolovi;
– grajeni objekti, zlasti mostovi, prepusti, nadhodi, predori, galerije, podporni in oporni zidovi ter objekti za zaščito pred plazovi, padanjem kamenja in alarmne naprave;
– nivojski prehodi, vključno z napravami za zagotavljanje varnosti v cestnem prometu;
– dostopne poti za potnike in dovoz blaga;
– signalno-varnostne in telekomunikacijske naprave na odprti progi, na železniških in ranžirnih postajah, vključno z napravami za njihovo napajanje z električno energijo in prostori za te naprave, tirne zavore;
– električna razsvetljava, namenjena varnemu železniškemu prometu;
– naprave za pretvorbo in prenos električne energije kot pogonske energije za vleko vlakov, zlasti elektro-napajalne postaje, energetski vodi od elektro-napajalnih postaj do vozne mreže, vozna mreža z nosilno konstrukcijo;
– zgradbe, namenjene vodenju železniškega prometa, in zgradbe, ki se uporabljajo za neposredno opravljanje gospodarske javne službe vzdrževanja obstoječe javne železniške infrastrukture;
– ranžirne postaje s pripadajočimi napravami.
(2) Sestavni deli javne železniške infrastrukture niso popravljalni tiri (tiri za popravilo železniških vozil in odstranjevanje napak, nastalih pri natovarjanju tovorov), tiri v lokomotivskih depojih in garažni tiri.

(1) Vzdrževanje javne železniške infrastrukture in vodenje železniškega prometa na njej je obvezna gospodarska javna služba.
(2) Gospodarsko javno službo opravlja pooblaščeni upravljavec, s katerim sklene pogodbo v imenu in za račun države upravljavec. Pred sklenitvijo pogodbe mora upravljavec pridobiti soglasje vlade.
(3) Vzdrževanje javne železniške infrastrukture obsega predvsem:
– vzdrževalna dela v obsegu, ki omogoča njeno normalno obratovalno sposobnost in zagotavlja prometno varnost;
– opravljanje nadzora nad investicijskimi deli (investicijsko vzdrževanje in novogradnje) zaradi zagotovitve varnosti železniškega prometa skladno s predpisi;
– nadzor nad stanjem javne železniške infrastrukture;
– zagotovitev vzpostavitve prevoznosti obstoječe javne železniške infrastrukture ob naravnih in drugih nesrečah;
– zagotovitev vodenja evidenc in drugih podatkov o javni železniški infrastrukturi, ki jih zahtevajo predpisi.
(4) Vodenje železniškega prometa na javni železniški infrastrukturi obsega predvsem:
– vodenje prometa vlakov;
– izvajanje voznega reda;
– opravljanje tehnološkega procesa dela na prometnih mestih;
– nadzor nad delom prevoznikov, ki ga zahteva opravljanje dela skladno s tem zakonom in predpisi, ki urejajo varnost v železniškem prometu;
– obveščanje agencije o sumu kršitve, ki jo je storil prevoznik s svojim ravnanjem v nasprotju z licenco, varnostnim spričevalom ali dodeljeno vlakovno potjo in Prometnega inšpektorata Republike Slovenije o kršitvah določb predpisov, ki urejajo varnost v železniškem prometu.
(5) Vlada z uredbo določi način opravljanja gospodarske javne službe iz prvega odstavka tega člena.

(1) Delu javne železniške infrastrukture se lahko odvzame status grajenega javnega dobra le, če ni več potreben za odvijanje javnega železniškega prometa ter opravljanje prevoznih storitev v javnem železniškem prometu.
(2) Če je delu javne železniške infrastrukture odvzet status grajenega javnega dobra, odloča o njegovi namembnosti vlada.

(1) Cilji in naloge strategije razvoja železniškega prometa, gradnje, modernizacije in vzdrževanja javne železniške infrastrukture se natančneje določijo v nacionalnem programu razvoja javne železniške infrastrukture (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program), ki ga na predlog vlade sprejme Državni zbor Republike Slovenije za obdobje najmanj 5 let.
(2) Z nacionalnim programom se določijo vrstni red prednostnih nalog, gradnje, modernizacije in vzdrževanja javne železniške infrastrukture, viri sredstev za njihovo uresničitev ter dinamika in obseg uresničevanja posameznih nalog v načrtovalnem obdobju. Določitev prednostnih nalog mora temeljiti na objektivnih prometnih, tehničnih, ekonomsko-finančnih in okolje-varstvenih merilih.
(3) Na podlagi nacionalnega programa, na predlog ministrstva, pristojnega za promet, sprejme vlada letni načrt gradnje, modernizacije in vzdrževanja javne železniške infrastrukture za koledarsko leto. O uresničevanju letnega načrta poroča vlada Državnemu zboru Republike Slovenije po izteku obdobja, za katero je bil sprejet.

(1) Domača in tuja pravna oseba lahko pridobi koncesijo za gradnjo javne železniške infrastrukture.
(2) Pogoji za dodelitev koncesije za gradnjo javne železniške infrastrukture se določijo z zakonom.

(1) Prevoznik lahko opravlja vožnjo na javni železniški infrastrukturi, če je njemu ali drugemu prosilcu, za katerega opravlja prevoz, odobrena vlakovna pot. Brez dodeljene vlakovne poti pristop na javno železniško infrastrukturo ni dovoljen.
(2) Pravice do uporabe vlakovne poti, ki je dodeljena prosilcu, ni mogoče prenesti na drugo osebo.
(3) Če prevoznik uporablja vlakovno pot, ki je bila dodeljena prosilcu, ki ni prevoznik, za izvajanje njegove poslovne dejavnosti, se to ne šteje za prenos pravice uporabe.
(4) Upravljavec mora o zahtevi za dodelitev vlakovne poti, ki jo je prejel od prosilca ali mu jo je poslal pristojni organ države, na ozemlju katere je izhodiščna točka določene prevozne storitve v železniškem prometu, odločiti najkasneje v 60 dneh od prejema popolne vloge. V postopku dodeljevanja vlakovne poti uporabljata prosilec in upravljavec določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Zoper odločbo upravljavca lahko prosilec vloži pritožbo na ministrstvo, če pred tem ni zahteval odločanja arbitraže. Vloga, ki je bila zavrnjena zaradi nezadostnih zmogljivosti, se ponovno prouči ob naslednji prilagoditvi voznega reda, če tako zahteva prevoznik. Zainteresiranim strankam morajo biti na voljo datumi teh prilagoditev. Upravljavec praviloma dodeljuje vlakovne poti enkrat letno ob pripravi novega voznega reda za naslednje vozno-redno obdobje.
(5) Upravljavec lahko dodeli prosilcu vlakovno pot, če je zagotovljena vzajemnost obravnave prevoznikov z državo, kjer je registriran prosilec, in če je:
a) za dostop in tranzit:
– prosilec prevoznik registriran v Republiki Sloveniji;
– prosilec mednarodno poslovno združenje, katerega član ima sedež v Republiki Sloveniji;
b) za tranzit:
– prosilec mednarodno poslovno združenje, katerega člani imajo svoj sedež v drugih državah, članicah Evropske unije, združenje pa izvaja mednarodni prevoz med državami, članicami Evropske unije, in potrebuje vlakovno pot za tranzit čez območje Republike Slovenije;
c) za dostop:
– prosilec prevoznik, ki opravlja prevozne storitve v mednarodnem kombiniranem prevozu;
– prosilec prevoznik, ki opravlja prevoz blaga v mednarodnem prometu po progah čezevropskega železniškega omrežja za tovorni promet (TERFN);
– prosilec prevoznik, ki opravlja prevozne storitve v mednarodnem prevozu blaga.
(6) Pri dodeljevanju vlakovne poti mora upravljavec upoštevati naslednje kriterije:
– obseg storitev;
– čim večjo izkoriščenost javne železniške infrastrukture;
– pokritje stroškov vzdrževanja javne železniške infrastrukture in vodenja prometa na njej z uporabnino, ki jo bo prejel;
– obseg dodatnih storitev, ki jih bo potreboval prevoznik;
– ponujena jamstva za dobro izvedbo prevoznih storitev v železniškem prometu na zaprošeni vlakovni poti;
– druge elemente, ki vplivajo na gospodarno upravljanje javne železniške infrastrukture.
(7) Prevoznik, ki mu je dodeljena vlakovna pot, opravlja prevoz v javnem železniškem prometu skladno s predpisi, ki urejajo varnost v železniškem prometu. S pogodbo, ki vsebuje splošne, tehnične in finančne določbe, prevoznik in upravljavec natančneje uredita medsebojna razmerja v zvezi z zagotavljanjem tehničnih in drugih pogojev varnosti železniškega prometa in plačevanjem uporabnine. Določbe pogodb, ki jih sklepa upravljavec s prevozniki, morajo biti nediskriminacijske.
(8) Vlada z uredbo določi proge ali tire, namenjene prostemu pristopu, in pristanišča ter terminale, ki so del čezevropskega železniškega tovornega omrežja (Trans European Railway Freight Network – TERFN) in do katerih je pod enakopravnimi pogoji dovoljen dostop vsem prevoznikom, način uporabe kriterijev in pomen posameznega kriterija iz šestega odstavka tega člena ter arbitražo, navedeno v četrtem odstavku tega člena.
(9) Za uporabo javne železniške infrastrukture prevoznik upravljavcu plačuje uporabnino. Uporabnina je namenjena kritju stroškov vzdrževanja javne železniške infrastrukture.
(10) Kriteriji, na podlagi katerih se določi uporabnina za uporabo javne železniške infrastrukture, so:
– stroški vzdrževanja in modernizacije javne železniške infrastrukture;
– uporabnina prometne infrastrukture v drugih prometnih podsistemih, predvsem v cestnem prometu;
– dolžina omrežja javne železniške infrastrukture, ki ga uporablja prevoznik;
– število vozil, s katerimi vozi prevoznik po omrežju iz prejšnje alinee;
– stroški energije;
– vlakovni kilometri;
– brutotonski kilometri;
– vrsta prevoznih sredstev, ki jih prevoznik izvaja na omrežju iz tretje alinee;
– čas uporabe omrežja iz tretje alinee;
– hitrost vlaka;
– smeri prevoza;
– kategorija vlaka in
– količinski popusti.
(11) Na podlagi kriterijev iz prejšnjega odstavka določi višino uporabnine upravljavec.
(12) Z uredbo vlada predpiše vrednotenje kriterijev za določanje višine uporabnine, varščine, postopek poračunavanja varščine in uporabnine, način plačevanja in evidentiranja vplačil, oprostitve plačevanja, nadzor nad plačevanjem ter sankcioniranje neplačevanja uporabnine.

(1) Za licenco lahko zaprosi prevoznik, ki je za izvajanje prevoznih storitev v železniškem prometu registriran v Republiki Sloveniji in izpolnjuje naslednje pogoje:
– da ni v stečajnem postopku;
– da član njegove uprave ni bil obsojen na zaporno kazen v trajanju enega leta ali več, zaradi storitve kaznivega dejanja zoper gospodarstvo ali zaradi storitve kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst javnega prometa;
– da izpolnjuje zahteve, ki se nanašajo na njegovo finančno sposobnost in strokovno usposobljenost;
– ter da je zmožen kriti morebitno odškodnino, ki izhaja iz odškodninske odgovornosti, ki bi nastala pri opravljanju njegove dejavnosti.
(2) Zahteve v zvezi s finančno sposobnostjo so izpolnjene, ko prevoznik dokaže, da bo v obdobju dvanajstih mesecev lahko izpolnjeval svoje obveznosti iz naslova dejavnosti, za katero želi pridobiti licenco.
(3) Zahteve, ki se nanašajo na strokovno usposobljenost, so izpolnjene, ko prevoznik dokaže, da:
– ima ali bo imel organizirano poslovodstvo z znanjem in/ali izkušnjami, potrebnimi za varen in zanesljiv nadzor nad izvajanjem dejavnosti, ki je predmet licence;
– je njegovo osebje, odgovorno za varnost, še posebej vozniki, povsem usposobljeno za svoje področje dela in da
– lahko njegovo osebje, vozni park in organiziranost zagotavljajo visoko raven varnosti za storitve, ki jih bo izvajal.
(4) Prevoznik izkaže, da je zmožen kriti morebitno odškodninsko odgovornost iz naslova škode, ki bi jo utrpeli potniki, prtljaga, tovor, pošta ali tretje osebe, ki bi lahko nastala pri opravljanju njegove dejavnosti tako, da dokaže, da je ustrezno zavarovan za kritje svoje odgovornosti v primeru nesreče.
(5) Licenco izda oziroma podaljša agencija.
(6) Prevoznik, ki izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon, je upravičen do dodelitve licence za opravljanje prevoznih storitev v železniškem prometu. Licenco si je prevoznik dolžan pridobiti za tiste prevozne storitve, ki jih želi izvajati.
(7) Licenca sama po sebi imetniku ne daje pravice dostopa do javne železniške infrastrukture.
(8) Vlada z uredbo predpiše, kako se ugotavlja izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena, postopek za ugotavljanje pogojev za začasen odvzem, preklic veljavnosti ali podaljšanje licence in postopek obveščanja tujih licenčnih organov, če njen nosilec v naši državi krši pogoje in zahteve, ki jih mora izpolnjevati.

(1) V Republiki Sloveniji veljajo licence, ki jih izdaja agencija. Veljajo tudi licence, ki jih izdajajo licenčni organi držav članic Evropske skupnosti.
(2) Licenca velja toliko časa, dokler prevoznik izpolnjuje pogoje in zahteve, ki jih predpisuje ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi.
(3) Če agencija, resno dvomi, ali imetnik licence izpolnjuje pogoje in zahteve za podelitev licence, določene v tem zakonu in na njegovi podlagi izdanih predpisih, lahko kadar koli preveri, ali jih dejansko izpolnjuje.
(4) Če agencija ugotovi, da imetnik licence ne izpolnjuje pogojev za pridobitev licence, licenco začasno odvzame, ali prekliče njeno veljavnost in jo odvzame.
(5) Če se utemeljeno sumi, da imetnik licence, ki mu je licenco izdal pristojni organ druge države, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev licence, mora agencija, o tem nemudoma obvestiti licenčni organ druge države, ki je licenco izdal.
(6) Če so podani razlogi za odvzem licence, ker niso izpolnjeni pogoji, ki se nanašajo na zagotovitev finančnih sposobnosti, kot so opredeljene v drugem odstavku prejšnjega člena, je agencija nosilcu ne odvzame pod pogojem, da varnost prometa ni ogrožena. Če nosilec v šestih mesecih od ugotovitve dejstev iz prejšnjega stavka ne zagotovi pogojev, kot jih za njegovo finančno sposobnost predpisuje ta zakon, mu agencija licenco odvzame.
(7) Če imetnik licence preneha z izvajanjem prevoznih storitev v železniškem prometu za šest mesecev ali jih ne začne izvajati šest mesecev po dodelitvi licence, mu lahko agencija naloži, da licenco predloži zaradi ponovnega ugotavljanja izpolnjevanja pogojev in jo začasno odvzame.
(8) Če prosilec začenja z dejavnostjo izvajanja prevoznih storitev v železniškem prometu, lahko zaprosi za določitev roka, daljšega od roka, določenega v prejšnjem odstavku. Agencija lahko prosilcu ob upoštevanju posebne narave storitev, ki jih bo izvajal, rok podaljša.
(9) O statusnih spremembah mora imetnik licence najkasneje v osmih dneh po prejemu sklepa registrskega sodišča obvestiti agencijo. Agencija, predvsem če gre za združitev ali prevzem, odloči, da mora imetnik za licenco ponovno zaprositi. Od vložitve zahteve za licenco do odločitve agencije lahko imetnik opravlja prevozne storitve v železniškem prometu v obsegu, kot mu to dovoljuje veljavna licenca, razen če agencija zaradi ogrožanja varnosti prometa prekliče veljavnost dosedanje licence.
(10) Če namerava imetnik licence pomembneje spremeniti ali razširiti svojo dejavnost, mora zaprositi za novo licenco.
(11) Če agencija prevozniku licenco začasno odvzame, prekliče njeno veljavnost ali izda novo licenco oziroma podaljša njeno veljavnost, mora nemudoma o tem obvestiti komisijo Evropske skupnosti.

(1) Za vožnjo po progah železniškega omrežja v Republiki Sloveniji si je prevoznik dolžan pridobiti varnostno spričevalo. Na popolno vlogo prosilca, ki je imetnik licence, izda varnostno spričevalo agencija.
(2) Z varnostnim spričevalom imetnik dokazuje:
– da izpolnjuje s predpisi določene tehnične in obratovalne pogoje, zahtevane za prevozne storitve v železniškem prometu in varnostne zahteve, ki so predpisane za osebje;
– da je osebje, ki ga zaposluje za upravljanje in spremljanje vlakov, s katerimi opravlja prevoz, ustrezno usposobljeno za izpolnjevanje prometnih pravil, ki zagotavljajo varnost v železniškem prometu;
– da vozni park, ki ga sestavljajo vlaki, ki bodo vozili po progah železniškega omrežja v Republiki Sloveniji, ustreza pogojem in zahtevam, določenim z zakonom, ki ureja varnost v železniškem prometu in na njegovi podlagi izdanimi predpisi.
(3) Vlada z uredbo predpiše kriterije za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev iz prejšnjega odstavka tega člena in postopek za izdajo varnostnega spričevala.

(1) Uravnalni organ na lastno pobudo ali na pritožbo prizadete stranke pri uporabi temeljnih načel tega zakona odloča o vprašanjih, povezanih z dodeljevanjem vlakovnih poti, določanjem uporabnine za javno železniško infrastrukturo ter izdajanjem licenc in varnostnih spričeval, pa tudi o drugih vprašanjih, ki so ključnega pomena za enakopravno uporabo javne železniške infrastrukture.
(2) Uravnalni organ kot drugostopenjski organ meritorno odloča o pritožbah zoper posamične upravne akte agencije, s katerimi je ta odločila o dodelitvi vlakovne poti, o uporabnini, o izdaji, preklicu ali začasnem odvzemu licence oziroma varnostnega spričevala.
(3) Pritožba iz prejšnjega odstavka ni dovoljena, če sta agencija in prizadeta stranka pred izdajo odločbe, ki je predmet pritožbe, skladno s predpisi sodelovala v arbitražnem postopku in je bila v tem postopku sprejeta odločitev, zapisana v izreku odločbe.
(4) Uravnalni organ lahko zahteva od agencije, da popravi splošne akte, če meni, da so z njimi kršena načela, ki zagotavljajo enakopravno obravnavo vseh uporabnikov javne železniške infrastrukture ter zemljišč in objektov splošnega pomena za odvijanje železniškega prevoza. Če presodi, da bi lahko z upoštevanjem določb splošnega akta, ki ga je izdala agencija, za uporabnike nastale nepopravljive posledice, lahko zadrži izvajanje tega akta ali njegovih posameznih določb.

Vlada lahko na predlog ministra, pristojnega za promet, zniža ali oprosti plačila odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda v delu, ki je prihodek proračuna države, če gre za zemljišče, potrebno za gradnjo ali rekonstrukcijo javne železniške infrastrukture.

Če se za graditev javne železniške infrastrukture pripravi in sprejme lokacijski načrt po določbah 45.a, 45.b, 45.c, 45.č, 45.d, 45.e, 45.f, 45.g in 45.h členov v zvezi s 45.j členom zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97), se šteje, da so zahteve o sodelovanju javnosti po 60. členu zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96) izpolnjene z javno razgrnitvijo osnutka lokacijskega načrta.

(1) Za opravljanje nalog, ki jih določa ta zakon, ustanovi vlada Agencijo za železniški promet.
(2) Agencija izdaja za izvrševanje javnih pooblastil splošne akte, ki urejajo pravna razmerja na njenem delovnem področju in se nanašajo zlasti na uradne evidence agencije, zbiranje in dajanje podatkov z njenega delovnega področja in druga vprašanja, ki se nanašajo na izpolnjevanje nalog agencije. Agencija na prvi stopnji izdaja upravne odločbe na podlagi tega zakona in zakona, ki ureja varnost v železniškem prometu, ki jih do njene ustanovitve izdaja ministrstvo.
(3) Naloge agencije so:
– v imenu in za račun države sklepanje pogodb za opravljanje javnih gospodarskih služb, določenih s tem zakonom;
– izvajanje financiranja javnih gospodarskih služb iz prejšnje alinee;
– nadzor izvajanja storitev, ki se izvajajo v pogojih gospodarske javne službe;
– priprava programa omrežja in s tem povezanih strokovnih podlag za obračun uporabnine javne železniške infrastrukture;
– izdelava in izvajanje usklajenega voznega reda;
– izdajanje in odvzem licenc in varnostnih spričeval;
– izdajanje dovoljenj in soglasij v skladu z zakonom, ki ureja varnost železniškega prometa;
– priprava, organizacija in vodenje investicijskih del na javni železniški infrastrukturi;
– gospodarjenje z javno železniško infrastrukturo in s sredstvi, ki jih agenciji v upravljanje dodeli vlada.

(1) Agencija se financira iz državnega proračuna in iz lastnih prihodkov.
(2) Prihodki agencije so:
– uporabnina za javno železniško infrastrukturo;
– prihodki iz naslova gospodarjenja z javno železniško infrastrukturo (najemnine, zakupnine ipd.);
– prihodki iz naslova gospodarjenja s sredstvi, ki jih v upravljanje agenciji dodeli vlada;
– donacije;
– plačila stroškov postopkov za dodeljevanje licenc, varnostnih spričeval in drugih posamičnih aktov z delovnega področja agencije;
– drugi prihodki.
(3) Proračunska sredstva iz prvega odstavka in prihodki agencije iz prejšnjega odstavka so sredstva, namenjena za financiranje:
– poslovanja agencije;
– uresničevanja nacionalnega programa razvoja javne železniške infrastrukture;
– opravljanja gospodarskih javnih služb iz 6. in 11. člena in drugih gospodarskih služb na področju železniškega prometa.
(4) Za zagotovitev opravljanja gospodarskih javnih služb ter za izvajanje investicijskih del na javni železniški infrastrukturi in drugih sredstvih, ki jih ima v upravljanju, lahko agencija najame posojilo ob poroštvu države. O poroštvu države odloča državni zbor.

(1) Sredstva za izvajanje javne gospodarske službe prevoza potnikov v notranjem železniškem prometu se zagotavljajo s prodajo storitev in iz državnega proračuna, ali proračuna lokalne skupnosti ter sredstev, ki jih v ta namen zagotavlja agencija.
(2) Sredstva za vzdrževanje in modernizacijo obstoječe javne železniške infrastrukture in vodenje prometa na njej zagotavlja država iz proračuna in sredstev, ki jih v ta namen zagotavlja agencija ter iz drugih virov, če tako določa zakon.
(3) Za graditev nove javne železniške infrastrukture zagotavlja sredstva država iz proračuna, lahko pa se zagotavljajo tudi s sredstvi vlaganj domačih ali tujih oseb in iz drugih virov skladno z zakonom.
(4) Sredstva za nadomestilo stroškov iz 4. člena tega zakona zagotavlja prevoznikom, ki izvajajo prevoz potnikov v mednarodnem železniškem prometu in/ali prevoz blaga, država iz proračuna.

Javno podjetje Slovenske železnice, d.d., se na podlagi posebnega zakona reorganizira na način, ki zagotavlja enovitost upravljanja in vodenja sistema železnic ter varnost železniškega prometa. Privatizacija podjetja ali njegovih pravnih naslednikov se uredi s posebnim zakonom

(1) Inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov opravlja Prometni inšpektorat Republike Slovenije (v nadaljevanju: PIRS).
(2) PIRS je pristojen za nadzor nad zagotavljanjem varnosti in urejenosti železniškega prometa pri izvajanju prevoznih storitev v železniškem prometu.
(3) Neposredne naloge inšpekcijskega nadzorstva po tem zakonu opravlja inšpektor za železniški promet (v nadaljnjem besedilu: inšpektor).
(4) Inšpektor mora izpolnjevati pogoje, ki jih določa zakon o varnosti v železniškem prometu.

(1) Na področju javne železniške infrastrukture PIRS izvaja nadzor nad organiziranjem in izvajanjem vzdrževalnih in modernizacijskih del na javni železniški infrastrukturi in nad izvajanjem kontrole glede stanja te infrastrukture.
(2) Na področju izvajanja prevoznih storitev v javnem železniškem prometu PIRS izvaja nadzor nad prevozniki glede:
– veljavnosti licence za prevozne storitve v železniškem prometu, ki jih izvajajo;
– posedovanja varnostnega spričevala, za izvajanje prevoza na posamezni progi;
– odobrene vlakovne poti za vožnjo vlaka na določeni relaciji ob določenem času;
– izpolnjevanja pogojev, zahtevanih v dokumentih iz prve in druge alinee.
(3) PIRS o vseh ugotovljenih pomanjkljivostih obvešča agencijo.

(1) Poleg pravic in dolžnosti, ki jih ima po zakonu o upravi ima inšpektor pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva pravico in dolžnost:
1. odrediti odpravo ugotovljenih nepravilnosti ali pomanjkljivosti v roku, ki ga določi;
2. prepovedati nadaljnje izvajanje prevoznih storitev v železniškem prometu prevozniku, če zanje nima veljavne licence ali varnostnega spričevala ali če ne izpolnjuje pogojev, na podlagi katerih je pridobil ta dokument.
(2) Zoper odločbo inšpektorja je dovoljena pritožba v osmih dneh od dneva njene vročitve. O pritožbi zoper odločbo inšpektorja odloča ministrstvo, pristojno za promet.
(3) Pritožba zoper odločbo, s katero je odrejena takojšnja odprava nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki neposredno ogrožajo varen železniški promet, ne zadrži njene izvršitve.

Pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva ima inšpektor pravico pregledati objekte, postroje in naprave, železniška vozila, materiale, tehnično in drugo dokumentacijo v skladu z namenom inšpekcijskega nadzorstva, lahko pa tudi zahteva potrebna dokazila, po potrebi pa se lahko obrne tudi na strokovne organizacije in strokovnjake.

Upravljavec ali prevoznik morata inšpektorju omogočiti oziroma zagotoviti nemoteno izvajanje inšpekcijskega nadzorstva, mu dovoliti vstop v poslovne prostore ter mu dati na razpolago vse zahtevane podatke, listine in druge dokumente, ki se nanašajo na predmet inšpekcijskega pregleda.

Odgovorna oseba upravljavca ali prevoznika je dolžna najkasneje v osmih dneh po preteku roka, določenega za odpravo pomanjkljivosti, inšpektorja obvestiti o izpolnitvi z odločbo odrejenih ukrepov.

(1) Z denarno kaznijo najmanj 700.000 tolarjev se kaznuje za prekršek prevoznik, ki izvaja prevozne storitve v železniškem prometu:
– brez dodeljene vlakovne poti ali ravna v nasprotju s pogoji, pod katerimi mu je dodeljena (prvi in šesti odstavek 15. člena);
– brez licence ali ravna v nasprotju s pogoji, pod katerimi mu je dodeljena (prvi in šesti odstavek 16. člena);
– brez varnostnega spričevala ali ravna v nasprotju s pogoji, pod katerimi mu je dodeljeno (prvi in drugi odstavek 18. člena);
– ne zagotovi agenciji vseh podatkov, do katerih je upravičena na podlagi predpisov.
(2) Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba prevoznika.

(1) Z denarno kaznijo najmanj 700.000 tolarjev se kaznuje za prekršek upravljavec, če ne vodi ločenih računovodskih evidenc (šesti odstavek 9. člena).
(2) Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba upravljavca.

(1) Z denarno kaznijo najmanj 600.000 tolarjev se kaznuje za prekršek prevoznik ali upravljavec, če:
– se ne ravna po izvršljivi odločbi, s katero je inšpektor odredil odpravo pomanjkljivosti in nepravilnosti (1. točka prvega odstavka 26. člena);
– ne ravna po izvršljivi odločbi, s katero je inšpektor prepovedal nadaljnje izvajanje prevoznih storitev v železniškem prometu (2. točka prvega odstavka 26. člena);
– prepreči ali onemogoči inšpektorju opravljanje nalog inšpekcijskega nadzorstva, ali mu ne da potrebnih podatkov (28. člen);
– inšpektorja v roku ne obvesti o izvršitvi ukrepov (29. člen).
(2) Z denarno kaznijo najmanj 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba upravljavca ali prevoznika.

(1) Sredstva in obveznosti do virov sredstev obstoječe javne železniške infrastrukture in z njo povezanih finančnih obveznosti, se iz premoženja javnega podjetja Slovenske železnice, d.d., izločijo po stanju na dan 31. 12. 1999.
(2) Sredstva počitniških zmogljivosti, s katerimi na podlagi zakona o gospodarjenju s počitniškimi kapacitetami Slovenskih železnic (Uradni list RS, št. 64/95) gospodari javno podjetje Slovenske železnice, d.d., se prenesejo na to javno podjetje, razen sredstev počitniških zmogljivosti, ki so jih do 1. 1. 1999 uporabljali delavci zavodov Železniška srednja šola Ljubljana in Srednja prometna šola Maribor in katera se prenesejo v premoženje, ki ga upravljata ta dva zavoda. Sredstva počitniških zmogljivosti, s katerimi na podlagi navedenega zakona gospodarijo SŽ – Centralne delavnice Ljubljana, d.o.o., se prenesejo v premoženje SŽ – Centralne delavnice Ljubljana, d.o.o. Vlada s sklepom določi sredstva počitniških zmogljivosti, ki se prenesejo na javno podjetje Slovenske železnice, d.d. in na SŽ – Centralne delavnice Ljubljana, d.o.o.

(1) Država prevzame izpolnjevanje obveznosti javnega podjetja Slovenske železnice d.d. iz naslova črpanih posojil, najetih za vzdrževanje in modernizacijo obstoječe javne železniške infrastrukture, ki izhajajo iz:
– 26. in 27. člena zakona o načinu opravljanja in financiranja prometa na obstoječi železniški mreži ter reorganizaciji in lastninskem preoblikovanju javnega podjetja Slovenske železnice, (ZNOFP – Uradni list RS, št. 71/93);
in posojil, za katere je dano poroštvo države na podlagi:
– zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti iz pogodbe o najetju posojila Evropske banke za obnovo in razvoj, za obnovo Slovenskih železnic – Ljubljana (ZPOPNPEB – Uradni list RS, št. 47/93);
– zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti iz pogodb o najetju posojil Evropske investicijske banke za obnovo slovenskih železnic (ZPOPNPEI – Uradni list RS, št. 71/93);
– zakona o garanciji Republike Slovenije za obveznosti iz pogodbe o najetju kredita Evropske investicijske banke za projekt Slovenske železnice II (ZGOPS – Uradni list RS, št. 39/94);
– zakona o poroštvu Republike Slovenije za najete kredite Slovenskih železnic, d.d., za odplačilo obveznosti iz naslova najetih kreditov pri EIB in EBR (ZPNKSZ – Uradni list RS, št. 17/96);
– zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti iz naslova kredita najetega pri Evropski investicijski banki za transjugoslovanski železniški projekt II/A (ZKPTP – Uradni list RS, št. 41/97);
– zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti Slovenskih železnic, d.d., iz naslova posojil, najetih za financiranje gradnje železniške proge na smeri Puconci-Hodoš-državna meja (ZPSZPH – Uradni list RS, št. 48/98);
– zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti Slovenskih železnic, d.d., iz naslova posojil, najetih za financiranje določenih del za posodobitev in razvoj železniške infrastrukture (ZPFRZI – Uradni list RS, št. 31/99 in 89/99).
Obveznosti iz posojilnih pogodb s poroštvom države, sklenjenih med javnim podjetjem Slovenske železnice, d.d. in bankami prevzema država po stanju na dan 31. 12. 1999, kot so navedene v tabeli, ki je sestavni del tega zakona.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka tega člena za posojili s poroštvom države na podlagi ZPSZPH in ZPFRZI, katerih javno podjetje Slovenske železnice, d.d., še ni črpalo, ministrstvo, pristojno za finance in javno podjetje Slovenske železnice, d.d., posebej opredelita način prevzema teh obveznosti, njihovo vrednost in ročnost v pogodbi iz četrtega odstavka tega člena.
(3) Sredstva za odplačevanje obveznosti, navedenih v prvem in prejšnjem ter šestem odstavku tega člena, zagotavlja država v proračunu.
(4) Ministrstvo, pristojno za finance, z javnim podjetjem Slovenske železnice, d.d., sklene pogodbo, v kateri se datumsko določi izpolnjevanje obveznosti iz posojilnih pogodb, navedenih v prvem in šestem odstavku tega člena, in postopek plačevanja teh obveznosti.
(5) Država bo v letu 2000 prevzela dolgove, ki so določeni v prvem in drugem odstavku tega člena.
(6) Država v letu 2001 prevzame dolgove javnega podjetja Slovenske železnice d.d. iz naslova posojil, najetih na podlagi zakona o dopolnitvi zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti Slovenskih železnic, d.d. iz naslova posojil, najetih za financiranje gradnje železniške proge v smeri Puconci-Hodoš-državna meja (Uradni list RS, št. 85/2000) in zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti Slovenskih železnic, d.d. iz naslova posojil, najetih za financiranje določenih del gradnje in vzdrževanja javne železniške infrastrukture (Uradni list RS, št. 30/2001).
(7) Država v letu 2003 prevzame dolg javnega podjetja Slovenske železnice, d.d., iz naslova posojila najetega na podlagi zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti javnega podjetja Slovenske železnice, d.d. iz naslova posojil, najetih za financiranje vzdrževanja javne železniške infrastrukture (Uradni list RS, št. 59/2002).
(8) Do prevzema dolga iz prejšnjega odstavka se sredstva za odplačevanje obresti in ostalih stroškov iz najetega posojila zagotavljajo iz proračunskih sredstev ministrstva, pristojnega za finance.

(1) Za čas do izvedbe reorganizacije javnega podjetja Slovenske železnice, d.d., sklene država z njim pogodbe:
– za opravljanje prevoza potnikov v notranjem železniškem prometu, ki ga kot javno dobrino z obvezno gospodarsko javno službo zagotavlja država in
– za opravljanje nalog pooblaščenega upravljavca.
(2) Pogodbe iz prejšnjega odstavka sklene z javnim podjetjem Slovenske železnice, d. d. v imenu in za račun države po predhodni odobritvi vlade agencija.
(3) Po opravljeni reorganizaciji javnega podjetja Slovenske železnice, d. d., sklene agencija v imenu in za račun države pogodbi za dobo 7 let za opravljanje obvezne gospodarske javne službe iz 6. in 11. člena tega zakona z družbo, ki bo registrirana za opravljanje takšne dejavnosti.
(4) Določba prejšnjega odstavka velja za prvo izbiro izvajalca.

Šteje se, da prevoznik, ki opravlja prevozne storitve v železniškem prometu ob uveljavitvi tega zakona, izpolnjuje pogoje za pridobitev licence in varnostnega spričevala po tem zakonu.

Obstoječa pogodbena razmerja v zvezi z najemom, zakupom ali prodajo posameznih delov javne železniške infrastrukture, ki jih je sklenilo javno podjetje Slovenske železnice, d.d., ostanejo v veljavi tudi po začetku veljavnosti tega zakona, s tem da mora biti ne glede na določbe pogodbe zagotovljen prost pristop na javno železniško infrastrukturo. Če je treba, mora najemnik, zakupnik ali kupec z lastnikom ali njegovim pooblaščencem skleniti dodatek k pogodbi.

(1) Zemljišče, ki je bilo do začetka veljavnosti tega zakona že uporabljeno za gradnjo javne železniške infrastrukture, pa ni bilo vpisano v zemljiško knjigo kot javno dobro – javna železniška infrastruktura, se vpiše v zemljiško knjigo na poseben vložek kot javno dobro – javna železniška infrastruktura – po skrajšanem postopku brez zemljiškoknjižne listine ne glede na svojo vrednost.
(2) Lastniki zemljišč iz prejšnjega odstavka, razen javnega podjetja Slovenske železnice, d.d., in njegovih pravnih predhodnikov, ki za svoje zemljišče še niso prejeli odškodnine, jo imajo pravico zahtevati v skladu z zakonom.
(3) Predlogu za zemljiškoknjižni vpis lastništva javne železniške infrastrukture iz prvega odstavka novi lastnik ali njegov pooblaščenec priloži pisno izjavo o pridobitvi lastninske pravice po tem zakonu.

Predpise iz četrtega odstavka 4. člena, drugega odstavka 5. člena, tretjega odstavka 6. člena, četrtega odstavka 11. člena, sedmega in enajstega odstavka 15. člena, osmega odstavka 16. člena in tretjega odstavka 18. člena izda vlada najkasneje v dvanajstih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Dogovor iz prvega odstavka 7. člena tega zakona sklenejo stranke kolektivne pogodbe najkasneje do 31. 12. 1999.

Z začetkom veljavnosti tega zakona preneha veljati zakon o načinu opravljanja in financiranja prometa na obstoječi železniški mreži ter reorganizaciji in lastninskem preoblikovanju javnega podjetja Slovenske železnice (Uradni list RS, št. 71/93), zakon o gospodarjenju s počitniškimi kapacitetami slovenskih železnic (Uradni list RS, št. 64/95) in zakon o poravnavi obveznosti Slovenskih železnic na področju prometnih storitev (Uradni list RS, št. 37/95).

(1) Določbe druge alinee točke a, določbe točke b in določbe prve in druge alinee točke c petega odstavka 15. člena ter določbe drugega stavka prvega odstavka 17. člena tega zakona se začnejo uporabljati, ko postane Republika Slovenija članica Evropske unije. Določbe tretje alinee točke c petega odstavka 15. člena tega zakona se začnejo uporabljati 15. marca 2008.
(2) Dokler Republika Slovenija ni članica Evropske skupnosti, se kombinirani promet uvršča med prevozne storitve v železniškem prometu, ki so javna dobrina. Za zagotavljanje sredstev za kombinirani promet se uporabljajo pravna pravila, kot jih določajo 3., 4., 6. in 7. člen zakona o načinu opravljanja in financiranja prometa na obstoječi železniški mreži ter reorganizaciji in lastninskem preoblikovanju javnega podjetja Slovenske železnice (ZNOFP – Uradni list RS, št. 71/93).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

(1) Republika Slovenija daje poroštvo za obveznosti agencije, iz naslova posojil do skupne višine glavnic 12.200,000.000 tolarjev (dvanajst milijard dvesto milijonov tolarjev) s pripadajočimi obrestmi in stroški posojil, ki jih agencija do višine 9.067,000.000 tolarjev najame za kritje stroškov vzdrževanja in modernizacije javne železniške infrastrukture v letu 2003 skladno z nacionalnim programom razvoja slovenske železniške infrastrukture in letnim načrtom gradnje, modernizacije in vzdrževanja javne železniške infrastrukture, ter za financiranje gospodarske javne službe prevoza potnikov v notranjem železniškem prometu do višine 3.133,000.000 tolarjev.
(2) Sredstva, zagotovljena s posojili iz prejšnjega odstavka, se črpajo po namenu in obsegu, določenem v finančnem načrtu agencije.

(1) Republika Slovenija daje poroštvo iz prejšnjega člena pod naslednjimi pogoji:
– moratorij: najmanj eno leto;
– ročnost: najmanj 7 let;
– obrestna mera: primerljiva za obresti za posojila z državnim poroštvom;
– vsi stroški, povezani s pripravo in odobritvijo posameznega posojila, ne smejo presegati 0,5 odstotka vrednosti glavnice posojila.
(2) Obseg izdajanja poroštev Republike Slovenije se zmanjšuje z vsakokratnim zneskom najetega posojila, za katerega bo dano poroštvo Republike Slovenije.

Poroštvene pogodbe v imenu in za račun Republike Slovenije sklene minister, pristojen za finance.

(1) Republika Slovenija daje poroštvo za obveznosti agencije, iz naslova posojil do skupne višine glavnic 10.500,000.000 tolarjev (deset milijard petsto milijonov tolarjev) s pripadajočimi obrestmi in stroški posojil, ki jih agencija najame za kritje stroškov vzdrževanja in modernizacije javne železniške infrastrukture v letu 2004 skladno z nacionalnim programom razvoja slovenske železniške infrastrukture in letnim načrtom gradnje, modernizacije in vzdrževanja javne železniške infrastrukture.
(2) Za določitev pogojev za dodelite poroštva, za sklepanje pogodb o poroštvu in za določitev namena in obsega porabe sredstev, ki bodo zagotovljena s posojili, se smiselno uporabljajo določbe drugega odstavka 24. člena 25. in 26. člena tega zakona.

Z dnem začetka delovanja agencije preidejo vsi zaposleni v Direkciji za železniški promet na delo v agencijo.

Direktor Direkcije za železniški promet opravlja funkcijo kot direktor agencije do poteka mandatne dobe, za katero je imenovan.

Do začetka delovanja agencije izvaja njene pristojnosti Direkcija za železniški promet.

(1) Postopke, ki jih ob uveljavitvi tega zakona vodi Direkcija za železniški promet, nadaljuje po svoji ustanovitvi agencija.
(2) Naloge, ki jih določa drugi odstavek 21. člena zakona kot naloge Direkcije za železniški promet pa s tem zakonom niso določene kot naloge agencije, opravlja ministrstvo.

Agencija opravlja svoje delo na sedežu dotedanje Direkcije za železniški promet.

Proračunska sredstva, namenjena za delo agencije, se v proračunu za leto 2003 in 2004 štejejo sredstva na proračunskih postavkah Direkcije za železniški promet. Proračunska sredstva iz navedenih postavk črpa agencija na podlagi pogodbe, ki jo sklene z Ministrstvom za promet.

Vlada sprejme ustanovitveni akt agencije najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Kazenske določbe zakona in zakona o varnosti železniškega prometa (Uradni list RS, št. 85/2000), ki se nanašajo na upravljavca oziroma na odgovorno osebo upravljavca, se v zvezi z opravljanjem nalog, ki jih določa 11. člen zakona kot naloge opravljanja gospodarske javne službe vzdrževanja javne železniške infrastrukture ter vodenja železniškega prometa, nanašajo na pooblaščenega upravljavca in njegovo odgovorno osebo.

Kazenske določbe zakona in zakona o varnosti železniškega prometa, ki se nanašajo na upravljavca oziroma na odgovorno osebo upravljavca, se, razen določb iz prejšnjega člena, nanašajo na agencijo in njeno odgovorno osebo.

Predpise iz četrtega odstavka 4. člena, drugega odstavka 5. člena, drugega odstavka 6. člena, petega odstavka 11. člena, osmega in dvanajstega odstavka 15. člena, osmega odstavka 16. člena in tretjega odstavka 18. člena zakona uskladi vlada z določbami tega zakona v enem letu po njegovi uveljavitvi.

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati navodilo o vsebini in načinu vodenja računovodskih evidenc za prejemnike državnih nadomestil na področju železniškega prometa (Uradni list RS, št. 11/2001).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, razen prve alinee 8. člena tega zakona, ki se, razen za obračun uporabnine, začne uporabljati 1. 1. 2005.

Obresti in ostali stroški iz posojila najetega na podlagi zakona iz prvega odstavka 1. člena tega zakona, ki jih je javno podjetje Slovenske železnice, d.d., do uveljavitve tega zakona že poravnalo posojilodajalcu namesto države, se v roku največ šestdesetih dni od uveljavitve tega zakona poravnajo Slovenskim železnicam, d.d., ali njihovemu pravnemu nasledniku iz sredstev ministrstva, pristojnega za finance.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.