Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudi Rudolfa Partliča iz Pesnice in Martina Paumana iz Hoč, na seji dne 11. septembra 2003

1. 3. člen odloka o avto-taksi prevozih (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške, št. 15/02) se razveljavi.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 20. člena odloka o avto-taksi prevozih se zavrne.

1. Pobudnik Martin Pauman izpodbija 3. člen odloka o avto-taksi prevozih (v nadaljevanju: odlok), po katerem lahko pridobijo dovoljenje za opravljanje avtotaksi prevozov na območju Mestne občine Maribor le pravne osebe s sedežem v tej občini ali podjetniki s stalnim prebivališčem v tej občini. Navaja, da je bila njegova vloga za izdajo dovoljenja za opravljanje avtotaksi prevozov na območju Mestne občine Maribor zavrnjena, ker ni prebivalec te občine. S 3. členom odloka naj bi bili kršeni 74. člen ustave, ker lokalna skupnost z njim omejuje pravico izvajanja gospodarske dejavnosti, ter 2. člen in tretja alinea 5. člena zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/99 – ZPOmK), ker omejuje prosto nastopanje na trgu. Ustavnemu sodišču predlaga, naj do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijane določbe odloka in s tem omogoči izvajanje dejavnosti taksi službe podjetnikom taksistom, ki so to dejavnost pred uveljavitvijo odloka izvajali ne glede na sedež oziroma stalno prebivališče.
2. Pobudnik Rudolf Partlič izpodbija poleg 3. člena tudi 20. člen odloka. Navaja, da je leta 1972 v Občini Maribor pridobil obrtno dovoljenje, da od takrat dalje neprekinjeno posluje v Mariboru (prilaga odločbo o opravljanju dejavnosti iz leta 1994) ter da ima v Mariboru tudi dislociran poslovni prostor (prilaga odločbo o dovolitvi uporabe dislociranega poslovnega prostora). Meni, da je “po imetju dveh odločb in po tolikih letih poslovanja v Mariboru neupravičeno, da bi moral po napadenem odloku pridobiti kakršnokoli listino”.
3. Ustavno sodišče je pobudo Martina Paumana poslalo Mestnemu svetu mestne občine Maribor, ki nanjo ni odgovoril. Stališče o pobudi je poslala direktorica Mestne uprave mestne občine Maribor. Navaja, da zakon o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 59/01 – v nadaljevanju: ZPCP-1) določa pristojnost lokalnih skupnosti za izdajanje dovoljenj za opravljanje avtotaksi prevozov kot njihovo izvorno nalogo. Ker naj bi bile lokalne skupnosti v zvezi z izvajanjem svojih izvirnih pristojnosti po ustavi in zakonu pristojne le za prebivalce in pravne osebe s svojega območja, določba, ki omejuje krog upravičencev na območje Mestne občine Maribor, po njenem mnenju ni v neskladju z zakoni oziroma ustavo. Kadar gre za izvirne naloge lokalnih skupnosti, naj bi bila takšna omejitev v lokalne okvire razumljiva, saj lokalne skupnosti niso dolžne iz lokalnih finančnih virov zagotavljati proračunskega denarja za stroške, ki se nanašajo na prebivalce drugih lokalnih skupnosti.

4. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-42/03 z dne 20. 3. 2003 do končne odločitve zadržalo izvrševanje 3. člena odloka. Pobudi je zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo. V delu, ki se nanaša na 3. člen odloka, je pobudo sprejelo in ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), je takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
5. Pogoje in način opravljanja prevozov potnikov in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu določa ZPCP-1. Ta v 2. členu določa, da pomeni izraz “avto-taksi prevoz” dejavnost prevoza potnikov, ki se izvaja z osebnim vozilom ali kombiniranim vozilom v komercialne namene. Dalje zakon določa, da se pravica za opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov ali blaga v cestnem prometu pridobi z licenco (prvi odstavek 6. člena) ter da jo za avtotaksi prevoze v notranjem cestnem prometu pridobi domača pravna oseba pri Gospodarski zbornici Slovenije, fizična oseba pa pri Obrtni zbornici Slovenije (tretja alinea 2. točke drugega odstavka 6. člena). V prvem odstavku 36. člena zakon določa, da se avtotaksi prevozi opravljajo na podlagi dovoljenja, ki ga izda lokalna skupnost ali več lokalnih skupnosti skupaj; da se v dovoljenju določijo območja, na katerih se lahko opravlja prevoze; ter da pri izdaji dovoljenja lokalne skupnosti poleg pogojev iz tega člena upoštevajo tudi pogoje iz 6. in 7. člena zakona.1 V drugem in tretjem odstavku 36. člena je določeno, da avtotaksi lahko prevaža potnike znotraj območja in z območja, določenega v dovoljenju za opravljanje avtotaksi prevozov, medtem ko je prevzem novih potnikov izven tega območja prepovedan, ter da lahko na območjih lokalnih skupnosti, ki nimajo urejenih taksi prevozov, na poziv potnika tak prevoz opravi prevoznik, ki ima za opravljanje te dejavnosti izdano dovoljenje na območju druge lokalne skupnosti. Četrti odstavek 36. člena pa se glasi: “Lokalne skupnosti določijo v svojih aktih tudi druge pogoje in način opravljanja avto-taksi prevozov, predvsem pa postopek pridobitve dovoljenja za opravljanje avto-taksi prevozov, barvo vozil in avto-taksi postajališča.”
6. Iz navedenega izhaja, da je na podlagi zakona določitev morebitnih drugih pogojev, določitev načina opravljanja avtotaksi prevozov ter določitev postopka pridobitve dovoljenja za opravljanje avtotaksi prevozov, barve vozil in avtotaksi postajališč lokalna zadeva, ki jo občina na podlagi 140. člena ustave ureja samostojno. V okviru urejanja lokalnih javnih zadev ima občina pravico izdajati predpise, s katerimi normativno ureja pravna razmerja. Toda predpisi morajo biti v skladu z ustavo in z zakoni.
7. Mestna občina Maribor je na podlagi 36. člena ZPCP-1 sprejela izpodbijani odlok, s katerim je določila način opravljanja avtotaksi prevozov, postopek pridobitve dovoljenja, zahtevane lastnosti vozil, dodatne pogoje za voznike in osnove za določitev avtotaksi postajališč v Občini. V izpodbijanem 3. členu odloka je kot dodatni pogoj določila: “Dovoljenje za opravljanje avto-taksi prevozov na območju občine lahko pridobijo pravne osebe s sedežem v občini ali podjetniki s stalnim prebivališčem v občini, če izpolnijo vse pogoje predpisane z zakonom in s tem odlokom.”
8. Izpodbijana določba je očitno diskriminacijska. Prvi odstavek 14. člena ustave namreč določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Izpodbijana določba odloka pa postavlja kot kriterij za odločitev, kateri podjetniki oziroma pravne osebe lahko pridobijo dovoljenje za opravljanje avtotaksi prevozov, poleg drugih pogojev tudi osebno okoliščino: stalno prebivališče oziroma sedež v Mestni občini Maribor. Tako so podjetniki (oziroma pravne osebe), ki nimajo stalnega prebivališča (oziroma sedeža) v Mestni občini Maribor, tudi v primeru, ko imajo licenco in izpolnjujejo vse druge pogoje za opravljanje dejavnosti avtotaksi prevozov, zaradi te osebne okoliščine na slabšem kot podjetniki (pravne osebe) s stalnim prebivališčem (sedežem) v Občini. Podjetnikom (pravnim osebam), ki nimajo stalnega prebivališča (sedeža) v Mestni občini Maribor, je podjetniška svoboda (74. člen ustave) v primerjavi s podjetniško svobodo podjetnikov (pravnih oseb) s stalnim prebivališčem (sedežem) v Občini, na podlagi te osebne okoliščine omejena. Čeprav ustava v prvem odstavku med osebnimi okoliščinami ne navaja stalnega prebivališča oziroma sedeža, ni sporno, da gre za okoliščino, na podlagi katere ni dopustno diskriminiranje v človekovih pravicah (tako ustavno sodišče npr. v odločbi št. U-I-149/97 z dne 13. 11. 1997, Uradni list RS, št. 73/97 in OdlUS VI, 143). Ustavno sodišče je zato izpodbijano določbo razveljavilo (1. točka izreka).
9. Po določbi prvega odstavka 45. člena ZUstS ustavno sodišče protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise odpravi ali razveljavi. Ustavno sodišče se je v obravnavanem primeru odločilo za razveljavitev, čeprav je pobudnik predlagal odpravo. Pri odločitvi je upoštevalo, da je v obravnavanem primeru izvrševanje izpodbijane določbe zadržalo, pobudnik pa ni izkazal nastanka škodljivih posledic, ki bi jih bilo treba odpraviti.
10. Ker je ustavno sodišče izpodbijano določbo razveljavilo že zaradi neskladnosti s prvim odstavkom 14. člena ustave, ni ocenjevalo še očitkov o neskladnosti z določbami ZPOmK oziroma z določbami 74. člena ustave.
11. Pobudnik Rudolf Partlič izpodbija tudi 20. členu odloka. Ker pobude z ničimer ne utemeljuje, niti ne navaja, s katero ustavno oziroma zakonsko določbo naj bi bil izpodbijani 20. člen v neskladju, ustavno sodišče njene utemeljenosti ni moglo presoditi. Pobudo je zato v tem delu kot očitno neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka).

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 26. člena in tretjega odstavka 45. člena ZUstS ter šeste alinee 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) V 6. členu zakona so določene vrste licenc, v 7. členu pa pogoji za pridobitev licence.