Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 18. septembra 2003

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 43/2000 z dne 3. 10. 2000, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 67/98 z dne 11. 11. 1999 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1148/96 z dne 20. 3. 1998 se razveljavijo.
2. Odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. P-4024581 z dne 2. 9. 1996 in z dne 29. 4. 1996 se odpravita in se odmera pokojnine vrne v nov postopek.

1. Pritožnik navaja, da je zapustil JLA in prestopil v Teritorialno obrambo Slovenije, kjer mu je leta 1996 po 108. členu Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in nasl. — ZObr) prenehalo delovno razmerje s pravico do pokojnine. Pritožnik meni, da je bil navedeni člen v delu, ki se nanaša na določitev pokojninske osnove na podlagi povprečne mesečne plače v zadnjem koledarskem letu, uporabljen napačno, ker naj bi Zakon smiselno določal bruto plačo in ne neto plače. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod) pokojninske osnove, ki jo je določil Minister za obrambo, ni štel za že določeno. Ob stališču, da se po ZObr presojajo (le) pogoji za upokojitev in odstotek za odmero pokojnine, za izračun pokojninske osnove in uskladitev pokojnine pa naj bi se upoštevale določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ( Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. — v nadaljevanju: ZPIZ92), je povprečno bruto mesečno plačo v letu 1995 s količnikom iz 44. člena ZPIZ92 preračunal v neto znesek in pokojnino odmeril na podlagi izračunanih neto povprečnih plač. Tak način odmere so potrdila tudi sodišča. Pritožnik meni, da so pravo uporabila arbitrarno. Kršene naj bi mu bile pravice iz 22., 33. in 50. člena Ustave, saj naj bi bil ob tako odmerjeni pokojnini v bistveno slabšem položaju, kot če bi bil upokojen po splošnih predpisih ali obravnavan po ureditvi, ki je sicer veljala za presežne delavce.
2. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 27. 11. 2001 sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila poslana Vrhovnemu sodišču, ki je sporočilo, da nanjo ne bo odgovorilo.

3. Med postopkom odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-61/00 z dne 18. 9. 2003 izločilo iz pravnega reda razlago pojma “odmeriti pokojnino”, po kateri je Zavod pokojninsko osnovo, ki jo je določil Minister za obrambo, preračunal oziroma zmanjšal na način, ki ga je določal 44. člen ZPIZ92 za izračun pokojninske osnove, oblikovane na podlagi mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerihkoli zaporednih desetih letih zavarovanja po letu 1970. Ugotovilo je, da je takšna razlaga v neskladju z 2. členom Ustave, ker ne omogoča izpolnitve namena drugega odstavka 108. člena ZObr, oziroma da večja ugodnost, ki jo v zvezi z administrativno upokojitvijo po drugem odstavku 108. člena ZObr določa ta člen, ne vključuje le možnosti pridobiti pravico do pokojnine ob krajši delovni dobi in ne glede na starost, temveč vključuje tudi ugodnejšo višino pokojnine.
4. Učinke odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen zakon, določa v skladu s tretjim odstavkom 161. člena Ustave 44. člen Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se po navedeni določbi ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka. Ustavno sodišče pa je že sprejelo stališče, da učinkuje razveljavitev zakona tudi na pravna razmerja, v katerih je bila pravočasno vložena ustavna pritožba (glej npr. odločbo št. Up-252/96 z dne 30. 9. 1999, Uradni list RS, št. 86/99 in OdlUS VIII, 293). Ustava v 158. členu, s katerim ureja pravni institut pravnomočnosti, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Po ZUstS je tako sredstvo, ki se lahko uveljavlja proti pravnomočnim odločbam, ustavna pritožba. Prvi odstavek 59. člena ZUstS določa, da lahko Ustavno sodišče posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje. Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, učinkuje razveljavitev torej tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na Ustavno sodišče pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno.
5. Prav takšen je obravnavani primer. Izpodbijani posamični akti, ki so temeljili na uporabi razlage četrtega odstavka 108. člena ZObr, ki jo je Ustavno sodišče izločilo iz pravnega reda, so postali pravnomočni še pred njeno izločitvijo iz pravnega reda. Toda ker je pritožnik za zavarovanje svojih pravic v postopku izkoristil vse zakonite pravne poti in pravočasno vložil ustavno pritožbo, učinkuje razveljavitev tudi na odločitev o njegovi ustavni pritožbi.

6. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.