Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 25. septembra 2003

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 18/2001 z dne 24. 4. 2001, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 131/2000 z dne 8. 6. 2000 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 451/96 z dne 19. 1. 2000 se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Pritožniku, ki je bil gradbeni delavec, nato pa invalidsko upokojen, je bila pravica do varstvenega dodatka priznana od 1. 10. 1986 dalje. Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja je izplačevanje dodatka z dnem 1. 4. 1992 ustavila, ker naj pritožnik ne bi imel stalnega bivališča v Sloveniji v smislu 200. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 – v nadaljevanju: ZPIZ), ki je pričel veljati 1. 4. 1992. V postopku pred sodiščem mu je bila pravica priznana tudi po navedenem datumu, saj naj bi samo za obdobje dobrih dveh mesecev ne uspel izkazati svojega bivanja, to pa je manj kot 6 mesecev, kar je zahteval 200. člen ZPIZ. Vendar pa je sodišče pravico priznalo le do 23. 2. 1996, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 7/96 – ZPIZ-B), ki je pogoje za pridobitev pravice določil tako, da je stalno prebivališče v Sloveniji opredelil kot pogoj za pridobitev pravice same. Pritožnik tedaj ni imel stalnega prebivališča v Sloveniji. Po stališču revizijske sodbe naj bi zato nižji sodišči tožbeni zahtevek za priznanje pravice tudi po dnevu uveljavitve ZPIZ-B utemeljeno zavrnili. Pritožnik naj bi varstveni dodatek spet prejemal od 1. 2. 2000, ker je 3. 11. 1999 pridobil dovoljenje za stalno prebivanje.
2. Pritožnik zatrjuje očitno napačno uporabo materialnega prava, oziroma da ZPIZ-B v povezavi z zakonsko ureditvijo položaja tujcev jemlje pravico do socialne varnosti najbolj ogroženim upokojencem, saj naj po predpisih, ki urejajo položaj tujcev, dovoljenja za stalno prebivanje ne bi mogli pridobiti prej kot v osmih letih.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 26. 6. 2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Vrhovno sodišče je sporočilo, da na navedbe ne bo odgovorilo.

4. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnik izpodbija odločbe sodišč, ki temeljijo na stališču, da nov zakonski pogoj za priznanje pravice do varstvenega dodatka k pokojnini učinkuje tudi na zatečene primere po prejšnjih predpisih priznane pravice.
5. ZPIZ je s prehodno določbo 292. člena uredil položaj uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih uveljavili do 31. 3. 1992. Določil je, da se te pravice od 1. 4. 1992 zagotavljajo najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so bili v veljavi do navedenega dne. ZPIZ je začel veljati 1. 4. 1992, z njegovo uveljavitvijo pa je prenehal veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, sprejet leta 1983 (Uradni list SRS, št. 27/83 in nasl. – v nadaljevanju: ZPIZ83), ki je varstveni dodatek urejal v 30. členu. Po tem členu so imeli pravico do varstvenega dodatka uživalci starostne, invalidske in družinske pokojnine, ki niso dosegali zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, če skupaj z družinskimi člani niso imeli drugih dohodkov, ki bi zadoščali za preživetje. Pravica do varstvenega dodatka je pomenila trajno pravico, saj je prenehala le, če niso bili več izpolnjeni premoženjski pogoji na strani upravičenca, ali v času bivanja v tujini, če ni bilo z mednarodnimi sporazumi določeno drugače in je upravičenčeva odsotnost trajala več kot 6 mesecev (91. člen ZPIZ83).
6. Ko je ZPIZ-B več let kasneje določil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji kot enega od pogojev za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, nova ureditev zaradi že navedene določbe 292. člena ZPIZ ni posegla v razmerja, ki so nastala po prejšnji ureditvi. Če bi v navedena razmerja posegla, bi bila lahko v neskladju z načelom zaupanja v pravo, če v zakonodajnem postopku za poseg v to pridobljeno pravico ne bi bili izkazani razumni razlogi. Iz zakonodajnega gradiva za prvo obravnavo predloga ZPIZ-B takšni razlogi niso razvidni, saj je v obrazložitvi navedeno le, da je varstveni dodatek socialnovarstvena pravica, ki naj bi jo bila skladno z ustavnimi načeli Republika Slovenija dolžna zagotoviti le svojim državljanom in osebam z dovoljenim stalnim prebivanjem (Poročevalec DZ, št.16/94). Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-57/00 z dne 22. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 63/03 in OdlUS XII, 47) opozorilo na nujnost upoštevanja razlik pri zakonskem urejanju pravic, ki izboljšujejo socialno stanje upravičencev, zlasti na opredeljenost takšne pravice kot zavarovani primer v pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v zvezi s katerim je zavarovanec plačeval prispevke. Varstveni dodatek po ZPIZ98 je takšen primer, zato navedeno utemeljevanje spremembe zakonske določbe z obveznostjo države le do državljanov in oseb z dovoljenim stalnim prebivanjem ne more pomeniti razumnega razloga.
7. Z ZPIZ-B dodanega pogoja za priznavanje pravice do varstvenega dodatka zato ni mogoče upoštevati pri odločanju o pravici do varstvenega dodatka upravičencev, ki so to pravico pridobili pred njegovo uveljavitvijo. ZPIZ-B v prehodnih določbah namreč položaja upravičencev do te pravice, priznane pred uveljavitvijo ZPIZ-B, ni posebej uredil, oziroma jim pravice ni odvzel. Zato je šteti, da jim gre ta na podlagi 292. člena ZPIZ tudi po uveljavitvi ZPIZ-B. Z razlago, po kateri spremenjeni pogoji za pridobitev pravice učinkujejo tudi na že po prejšnjih predpisih pridobljene pravice, so sodišča določbi dala pomen, ki iz Zakona samega ne izhaja. Pritožniku je bila s tem kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.
8. Glede na ugotovljeno kršitev 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.