Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž. na seji dne 25. septembra 2003

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 51/2003-2 z dne 2. 4. 2003 in sodba Upravnega sodišča št. U 1598/2000-15 z dne 20. 11. 2002 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Upravno sodišče je s sodbo št. U 1598/2000-15 z dne 20. 11. 2002 ugodilo tožbi Notarske zbornice Slovenije in odpravilo odločbo Ministrice za pravosodje št. 165-07-5/00 z dne 25. 8. 2000, s katero je ta odločila, da za notarja na prvo prosto notarsko mesto v Mariboru imenuje A. A. A. Ustavni pritožnik se je zoper odločitev Upravnega sodišča pritožil, vendar je Vrhovno sodišče s sodbo št. I Up 51/2003-2 z dne 2. 4. 2002 pritožbo ustavnega pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča. Ustavni pritožnik očita tej sodbi kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki v primeru izpodbijanja posamičnih aktov konkretizira splošnejšo človekovo pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), kršitev prvega odstavka 15. člena Ustave, po katerem se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, kršitev pravice iz 23. člena Ustave, da o njegovih pravicah odloča brez nepotrebnega odlašanja neodvisno in nepristransko sodišče, kršitev pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto in kršitev 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 7/71 – v nadaljevanju: Pakt) ter kršitev določbe o pravni državi (2. člen Ustave) in določbe o usklajenosti pravnih aktov (153. člen Ustave).
2. Pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče njegove pritožbe v treh primerih reševalo časovno vedno in dosledno v njegovo škodo. Tako naj bi v upravnem sporu št. U 754/95 o njegovi pritožbi odločilo šele po štirih letih in osmih mesecih, v upravnem sporu št. I Up 790/99 (imenovanje notarke B. B.) po treh letih in osmih mesecih, v obravnavani zadevi pa je odločilo prej kot v štirih mesecih (ker naj bi bila odločitev v interesu Notarske zbornice oziroma države). Prepričan je, da v “njegovih notarskih sporih” sodišče ne odloča nepristransko in brez nepotrebnega odlašanja. Pristranskost naj bi se kazala v hitrosti odločanja sodišč, kadar gre za interese nasprotne stranke, in počasnosti, ko gre za interese ustavnega pritožnika. Meni, da je Vrhovno sodišče zlorabilo oblast, ker ni odločalo v skladu s sodnim redom, tako kot v drugih istovrstnih zadevah ustavnega pritožnika. Poleg tega naj bi v obravnavanem postopku sodišče brez soglasja tožene in prizadete stranke dovolilo subjektivno spremembo tožbe. Izrecnemu ugovoru ustavnega pritožnika navkljub naj bi namreč štelo, da je tožena stranka Ministrica za pravosodje, čeprav je bila tožba vložena zoper Ministrstvo za pravosodje. Dalje zatrjuje, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena, saj Vrhovno sodišče ni zavzelo stališča do njegovih pritožbenih navedb o aktivni legitimaciji tožeče stranke Notarske zbornice Slovenije. Meni, da izpodbijana sodba napačno enači postopek rednega imenovanja notarjev po Zakonu o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZN) z odpravo posledic kršitve človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave). Tudi glede neposredne rabe Ustave naj bi Vrhovno sodišče ne zavzelo nobenega stališča. Prav tako naj ne bi odgovorilo na vprašanje, kako je mogoče brez obravnave ugotoviti nespornost dejanskega stanja, ko gre za okoliščine, ki jih pred tem ni ugotavljal noben organ. Pritožnik poudarja, da vse od leta 1994 do danes ni dobil priložnosti, da bi bil slišan, saj nobeno sodišče ni ugodilo njegovi zahtevi po razpisu obravnave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da v obravnavanem primeru Vrhovno sodišče ni odločilo v običajnem roku ter da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se z njo tožba Notarske zbornice Slovenije zavrže. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-395/03 z dne 8. 7. 2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo ter do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev sodbe Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Upravnega sodišča in odločbo Ministrice za pravosodje. Ker s samim zadržanjem odločb ne bi bilo mogoče preprečiti nastanka škodljivih posledic, je do odločitve Ustavnega sodišča zadržal tudi postopek za imenovanje notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v Mariboru. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

4. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnik med drugim zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, ki jo utemeljuje tudi z dejstvom, da Upravno sodišče ni izvedlo predlagane glavne obravnave.
5. Ustavno sodišče je zavzelo stališče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu v odločbi št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03 in OdlUS XII, 56).
6. V obravnavanem primeru je Notarska zbornica Slovenije vložila tožbo zoper odločbo Ministrice za pravosodje, s katero je ta odločila, da za notarja na prvo prosto notarsko mesto v Mariboru imenuje ustavnega pritožnika. Ustavni pritožnik je kot prizadeta stranka v upravnem sporu v odgovoru na tožbo Notarske zbornice Slovenije zahteval, naj sodišče opravi javno obravnavo. V odgovoru na tožbo je oporekal aktivni legitimaciji Notarske zbornice Slovenije in pasivni legitimaciji Ministrstva za pravosodje, nasprotoval navedbam in stališčem nasprotne stranke glede postopka imenovanja notarja ter predstavil svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin primera. Upravno sodišče ni sledilo predlogu ustavnega pritožnika, naj opravi glavno obravnavo, temveč je odločitev sprejelo na seji. V obrazložitvi sodbe je navedlo: “Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ki jo je predlagala stranka z interesom, saj gre v obravnavani zadevi le za presojo postopka imenovanja notarja, dejansko stanje glede okoliščin, ki so bile podlaga obravnavane odločitve, pa med strankama ni bilo sporno.” Očitek glede izvedbe glavne obravnave je ustavni pritožnik neuspešno uveljavljal tudi v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča. Vrhovno sodišče je namreč v izpodbijani sodbi soglašalo s sodiščem prve stopnje, da je odločilo brez glavne obravnave, ki jo je predlagala stranka, “saj gre v obravnavani zadevi le za pravno presojo postopka imenovanja notarja”. Glede na stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-197/02 je takšna razlaga določbe 50. člena ZUS, kakršno sta sprejeli sodišči v izpodbijanih sodbah, očitno napačna. V primeru, kadar stranka glavno obravnavo izrecno zahteva, jo mora sodišče prve stopnje opraviti. Ustavno sodišče je zato sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje Upravnemu sodišču.
7. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz tega razloga, se ni bilo treba spuščati v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Milojka Modrijan in sodnik Jože Tratnik sta bila pri odločanju v tej zadevi izločena.