Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Draga Šmajdka iz Ljubljane, na seji dne 18. septembra 2003

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 108. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, 44/97, 87/97 in 47/02) se zavrne.
2. Četrti odstavek 108. člena Zakona o obrambi ni bil v neskladju z Ustavo, če se je razlagal tako, kot je navedeno v obrazložitvi te odločbe.
3. Pokojnina iz drugega odstavka108. člena Zakona o obrambi, o kateri do začetka učinkovanja te odločbe ni bilo pravnomočno odločeno, se odmeri na način iz 2. točke izreka.
4. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije mora odmeriti pokojnino upravičencem do pokojnine iz 108. člena, ki niso zajeti v prejšnji točki izreka, v skladu s to odločbo. Pravica do tako odmerjene pokojnine gre od prvega dne naslednjega meseca po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

1. Pobudnik izpodbija 108. člen Zakona o obrambi (v nadaljevanju: ZObr) v delu, v katerem ureja pokojninsko osnovo in odmero pokojnine delavcem, ki so pridobili varstvo zatečenih statusnih, socialnih in drugih pravic po 14. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I – UZITUL) s pristopom v Teritorialno obrambo Republike Slovenije, pa jih v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona ni bilo mogoče razporediti na delo oziroma jim zagotoviti druge ustrezne zaposlitve izven državne uprave. Po drugem odstavku navedenega člena ZObr se jim pokojnina odmeri v višini 85 % pokojninske osnove, ki jo predstavlja posameznikova povprečna mesečna plača v zadnjem koledarskem letu oziroma primerljiva plača za zaposlenega delavca v Teritorialni obrambi z enako izobrazbo kot delavca, ki je bil zaposlen brez razporeditve do upokojitve, če je to zanj ugodneje. Po četrtem odstavku istega člena pokojnino odmeri in izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod). Pobudnik meni, da ZObr dopušča arbitrarno uporabo določbe, ker ne opredeljuje, ali se uporabljeni pojem plače nanaša na bruto ali na neto plačo. Pokojninsko osnovo, ki mu jo je Minister za obrambo določil na podlagi povprečne mesečne plače (bruto) z odločbo, s katero je odločil tudi o prenehanju delovnega razmerja, je Zavod namreč ob uporabi 44. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v nadaljevanju: ZPIZ92) preračunal v neto plačo na način, ki je po navedenem zakonu določen za preračunavanje valoriziranega najugodnejšega desetletnega povprečja delavčeve plače. Tako odmerjena pokojnina naj bi bila nižja od pokojnine, odmerjene po splošnih predpisih, kljub upoštevanju manjkajoče delovne dobe. Obravnavani delavci naj bi bili v neenakopravnem in slabšem položaju v primerjavi z drugimi delavci, ki so postali presežni delavci, pri čemer naj ne bi bila neskladna z Ustavo drugačna ureditev pravnega položaja presežnih delavcev iz 108. člena ZObr sama po sebi, temveč poseganje te drugačne ureditve v pridobljene pravice, varovane s 14. členom UZITUL. Izpodbijana ureditev naj bi bila v neskladju z 2. členom, z drugim odstavkom 14. člena in z drugim odstavkom 155. člena Ustave.
2. Mnenja in pojasnila k pobudi so podali Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve (v nadaljevanju: Sekretariat), Vlada in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod). Sekretariat poudarja, da je izpodbijani zakon na novo uredil koncept, vrsto, organizacijo in obseg obrambe države. Temu je prilagojena tudi določba 108. člena, ki je prehodne narave. Starostna upokojitev delavcev, ki so prestopili v Teritorialno obrambo, je po njej možna le, če ni možna prerazporeditev delavca. ZObr je v tem delu v primerjavi z Zakonom, ki sicer določa pogoje za upokojitev, specialen zakonski predpis. Po navedbi Sekretariata v primeru odmere pokojnine vsak zakon napotuje na uporabo splošnega zakona, ki določa tudi celoten postopek odmere pokojnine. ZPIZ92 je določal v 44. členu, da se za izračun pokojninske osnove vzamejo neto plače. Zakona naj bi bila medsebojno usklajena. Sekretariat meni, da izpodbijana določba ni v neskladju z načelom pravne in socialne države (2. člen Ustave), ker ne dopušča arbitrarnega odločanja o pravici, saj je ta decidirano omejena. Določba naj tudi ne bi bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, saj enakost pred zakonom pomeni le enakost subjektov v enakem dejanskem stanju, slednje pa naj bi bilo lahko v določenem razponu, odvisno od tega, v čas katere zakonodaje je umeščeno.
3. Vlada pojasnjuje, da je izpodbijana določba v vsebinskem smislu sicer pomenila določen odmik od splošnih pogojev za upokojitev, vendar je imela oporo v 169. in 170. členu tedaj veljavnega ZPIZ92, ki sta za posamezne kategorije zavarovancev dopuščala pridobivanje in uveljavljanje pravice do pokojnine tudi pod ugodnejšimi pogoji, če je tako določal poseben zakon. Z izpodbijano določbo se je uredil položaj oseb, ki so leta 1991 prestopile iz nekdanje JLA v tedanjo Teritorialno obrambo Republike Slovenije, kot tudi pripadnikov stalne sestave Teritorialne obrambe na dan 18. 7. 1991. V smislu navedenega pravnega izhodišča je bila z izpodbijano določbo drugega odstavka 108. člena ZObr določena drugačna osnova za odmero pokojnine, kot je bila določena po splošnih predpisih. Pri tem je Zakon posebej upošteval skupino delavcev, ki pred njegovo uveljavitvijo ni bila razporejena na konkretno dolžnost v Slovenski vojski. Tem se je za pokojninsko osnovo lahko štela tudi povprečna primerljiva plača zaposlenega delavca v Teritorialni obrambi z enako izobrazbo, če je bila ugodnejša od njegove povprečne mesečne plače v zadnjem koledarskem letu. Sam način odmere pokojnine oziroma v tem okviru izračunavanja pokojninske osnove naj ne bi bil predmet ZObr, temveč ustreznih določb tedaj veljavnega ZPIZ92. Zato naj v praksi ne bi moglo priti do različnega obravnavanja upravičencev.
4. Zavod pojasnjuje, da pri nastajanju sporne zakonske določbe ni sodeloval in mu ni znano, ali so bile predhodno opravljene kakšne računske primerjave pokojninskih osnov, izračunanih po splošnih predpisih, in pokojninske osnove, kakršno določa ZObr. V preteklih obdobjih veljavne enake ali podobne ureditve (npr. Zakon o notranjih zadevah, Zakon o nosilcih partizanskega znaka 1941), ki so določale zgolj enoletno povprečje kot pokojninsko osnovo, so v praksi v večini primerov pomenile višjo pokojninsko osnovo od pokojninske osnove, izračunane po splošnih predpisih ob upoštevanju povprečja letnih plač iz daljšega časovnega obdobja. Do manj ugodnih rezultatov je prihajalo le izjemoma, na primer zaradi daljših bolniških odsotnosti, zaradi katerih plača in nadomestila plače niso odražala razmer iz predhodnih obdobij. Zavodu ni znano, zakaj je pobudnik v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine prejel najnižjo plačo v primerjavi z valoriziranimi plačami iz preteklih koledarskih let. Pokojnina, izračunana iz pokojninske osnove po splošnih predpisih, bi bila v njegovem primeru ugodnejša od pokojnine po ZObr. V zvezi z vprašanjem, ali služi za določitev pokojninske osnove bruto plača ali neto plača, ker ZObr tega ne konkretizira, Zavod meni, da je smiselno uporabiti splošno ureditev. Splošno ureditev naj bi bilo treba uporabiti tudi glede načina usklajevanja tako določenih pokojnin, saj če bi splošne predpise uporabili zgolj takrat, ko bi bili za upravičenca ugodni, sicer pa ne, bi to pomenilo arbitrarnost odločanja. Ker ZObr sam nima določb o usklajevanju pokojnin, naj bi bilo treba ravnati s pokojnino, odmerjeno pobudniku po določbah ZObr, tako, kot s pokojnino, odmerjeno po splošnih predpisih. Po 161. členu ZPIZ92 je moral Zavod pokojnino ob odmeri preračunati z odstotkom, izračunanim ob upoštevanju povprečja plač zaposlenih v državi za oktober 1990, povečanim za odstotek vseh uskladitev pokojnin od 1. 1. 1991 do decembra v koledarskem letu pred letom uveljavitve pravice do pokojnine, in dejanskim povečanjem plač v navedenem koledarskem letu. Za pokojnine, uveljavljene leta 1996, je imel tak preračun za posledico znižanje pokojnin za 10,58 %. Tak preračun naj bi bil utemeljen ne samo pri pokojninah, odmerjenih po splošnih predpisih, temveč tudi pri pokojninah, pri katerih je bila pokojninska osnova določena brez uporabe valorizacijskih količnikov. Tudi v teh primerih naj bi namreč lahko nastale med pokojninami, uveljavljenimi v različnih obdobjih, občutnejše razlike, pogojene z dejstvom, da so se že odmerjene pokojnine od tako določene pokojninske osnove uskladile manj, kot se je zvišala pokojninska osnova pozneje upokojenega. Zavod pojasnjuje tudi, da se glede na 177. člen ZPIZ-1 zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko po lastni izbiri odloči, katero od pokojnin bo užival. Tako lahko izbira tudi upravičenec do pokojnine po ZObr.

5. Ustavno sodišče izpodbijanega drugega odstavka 108. člena ZObr ni ponovno presojalo, saj pobudnik ne navaja novih razlogov, ki bi lahko privedli do spremembe stališča, zavzetega v odločbi št. U-I-12/95 z dne 20. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 76/97 in OdlUS VI, 152). Sprejelo pa je pobudo v delu, ki se nanaša na četrti odstavek 108. člena ZObr. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), je takoj tudi odločalo o stvari sami.
6. Izpodbijani 108. člen je v ZObr uvrščen kot prehodna določba. Njegov četrti odstavek je v povezavi z drugim in tretjim odstavkom namenjen le pričakovani skupini nekaj več kot sto oseb, ki so zaradi prestopa v Teritorialno obrambo pridobile posebno varstvo zatečenih statusnih, socialnih in drugih pravic, ali pa so bile pripadnice Teritorialne obrambe na dan 18. 7. 1991, pa jih niti v določenem obdobju po uveljavitvi ZObr ni bilo mogoče razporediti na delo. Četrti odstavek 108. člena določa, da pokojnino (ki gre upravičencu po drugem odstavku istega člena), odmeri in izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Pobudnik ob svoji odločbi o prenehanju delovnega razmerja in o pravici do pokojnine, izdani na podlagi drugega odstavka 108. člena Zakona, zatrjuje zlasti, da pooblastilo Zavodu, naj odmeri pokojnino, ne vsebuje tudi pooblastila za preračun s to odločbo ugotovljene pokojninske osnove iz letnega povprečja bruto plač, v pokojninsko osnovo, ugotovljeno iz povprečja neto plač, in za odmero pokojnine od takšne nižje osnove, oziroma za uporabo načina odmere pokojnine, kot je (bila) urejena v ZPIZ92. Vprašanje, ki ga je treba presoditi, se zato nanaša zlasti na jasnost zakonske norme glede obsega pooblastila, ki ga četrti odstavek 108. člena ZObr daje Zavodu kot nosilcu in izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, urejenega v ZPIZ92, in na ustavno skladnost iz tega izhajajočih razlag, ki so nastale pri izvajanju Zakona.
7. Ustava nalaga državi, da ureja obvezno pokojninsko zavarovanje ter skrbi za njegovo delovanje (drugi odstavek 50. člena Ustave). Ko je bila z ZObr uveljavljena posebna ureditev prenehanja delovnega razmerja s pravico do pokojnine, je tedaj veljavni ZPIZ92 v četrtem odstavku 39. člena ZPIZ92 določal, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine, ko dopolni pokojninsko dobo 40 let (moški) oziroma 35 let (ženska) in starost 58 let (moški) oziroma 53 let (ženska). V obdobju od leta 1993 do leta 1998 je bil pogoj starosti izpolnjen ob starostih, ki so se postopoma višale od 55,5 leta (moški) oziroma 50,5 leta (ženska) v smeri prej navedenih starosti. Zakon je urejal tudi možnost predčasne pokojnine ob enakih starostnih pogojih in do pet let krajši pokojninski dobi v posebej določenih primerih (40. člen). Med temi primeri je bilo sprva navedeno tudi prenehanje delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih, po uveljavitvi ZPIZ92-C (Uradni list RS, št. 54/98) avgusta 1998 pa predčasne pokojnine iz navedenega razloga ni bilo več mogoče uveljaviti. ZPIZ92 je v 169. členu tudi določal, da posamezne kategorije zavarovancev lahko v primerih in na način, določen v zakonu, izjemoma pridobivajo in uveljavljajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. V 170. členu je bilo posebej urejeno tudi zagotavljanje sredstev, ki izhajajo iz uresničevanja navedenega 169. člena. Po tretjem odstavku navedenega 170. člena se v primeru, ko zavarovanec ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih, celotna sredstva za to pokojnino zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.
8. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-12/95 med drugim ugotovilo, da je delavcem, ki jih zajema drugi odstavek 108. člena ZObr, z njim zagotovljena pravica do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji. Delavcu na podlagi drugega odstavka 108. člena Zakona delovno razmerje ne preneha zaradi dopolnitve pogojev za polno starostno upokojitev, temveč mu je pravica do pokojnine priznana kot posebna pravica zaradi prenehanja delovnega razmerja po odločitvi Ministra za obrambo – smiselno zaradi presežkov delavcev. Problem upokojitev (tedanjih pobudnikov) je bil povezan z nerazporeditvijo na konkretno delovno mesto, kar je imelo za posledico drugačno določitev plače, kot je veljala za delavce Teritorialne obrambe, ki so tudi dejansko delali.
9. Organi, ki so v okviru svojih pristojnosti izvrševali drugi in četrti odstavek 108. člena ZObr, so sprejemali različne razlage teh določb. Ministrstvo za obrambo je delavcu z odločbo priznalo pravico do pokojnine v višini 85 % pokojninske osnove, ki jo predstavlja delavčeva povprečna mesečna plača v zadnjem koledarskem letu, in ugotovilo znesek takšne plače. Iz elektronske baze podatkov Vrhovnega sodišča je razvidno, da 108. člen ZObr to razlaga tako, da iz njega izhaja, da se ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev pod posebnimi (ugodnejšimi) pogoji upokojijo tudi tisti delavci TO, ki sicer ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev pravice do pokojnine. Zato je zanje Zakon določil, kako se jim oblikuje pokojninska osnova in v kakšnem odstotku od pokojninske osnove se odmeri pokojnina. Ker ne izpolnjujejo splošnih pogojev za priznanje pravice do pokojnine po določbah ZPIZ92, zanje poleg posebej določenih pogojev, ni mogoče upoštevati splošnih pogojev za izračun pokojninske osnove (Sodba VIII Ips 37/2002 z dne 17. 12. 2002). Izhodišče za odmero pokojnine osebam iz ZObr predstavlja pokojninska osnova, izračunana od povprečnih plač v zadnjem koledarskem letu, torej ne v katerihkoli zaporednih desetih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, kot to določa prvi odstavek 43. člena ZPIZ92. Pogoji za uveljavitev pravice so zato ugodnejši, kot jih določa ZPIZ92. Po stališču Vrhovnega sodišča to ne pomeni, da je upravičencem zagotovljena tudi ugodnejša višina pokojnine. Z ZObr ni bila izključena uporaba 44. člena ZPIZ92, s katerim se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji, ki jo določi predstojnik republiškega upravnega organa, pristojnega za finance (Sodba VIII Ips 43/2000 z dne 3. 10. 2000).
10. Zavod je pojasnil, da je enoletno povprečje plač, določeno kot pokojninska osnova v drugih zakonih, v praksi v večini primerov pomenilo višjo pokojnino. Do manj ugodnih rezultatov naj bi prihajalo le izjemoma, ko posamezniku niso bili izplačani določeni dodatki k plači, ali pa njegovi prejemki niso odražali razmer iz predhodnih obdobij zaradi daljših bolezenskih odsotnosti z dela v obdobju, ki je bilo relevantno za odmero pokojninske osnove. Obravnavana ureditev ZObr je bila sprejeta izključno zaradi znane skupine oseb, ki v določenem obdobju pred upokojitvijo niso bile razporejene na delo (zaradi česar so prejemale nižje prejemke, ki niso odražali razmer iz preteklih obdobij). Zakonodajalec bi zasledoval nedopusten cilj, če bi se opredelil za znižanje ravni socialne varnosti prav teh oseb. Vendar mu zasledovanja takšnega cilja ni mogoče očitati. V zakonodajnem postopku je bilo poudarjeno, da iz več razlogov ne bi bilo sprejemljivo, da bi Zakon uvajal upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji kot sistem, zato so bili ugodnejši pogoji sprejeti s prehodno določbo Zakona le kot enkratno dejanje za omenjeno skupino oseb.
11. Upravičencem do pokojnine po določbah 108. člena ZObr je delovno razmerje lahko prenehalo le v razmeroma kratkem časovnem okviru v katerem so s tem, ko jih v šestih mesecih po uveljavitvi Zakona ni bilo mogoče razporediti na delo oziroma jim zagotoviti druge ustrezne zaposlitve niti izven državne uprave, izpolnili pogoj za prenehanje delovnega razmerja s pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Drugim delavcem na tej pravni podlagi delovno razmerje ne more (več) prenehati in tudi pravice do pokojnine na tej pravni podlagi ne morejo pridobiti. Ustavno sodišče zato četrtega odstavka 108. člena ZObr, ki pooblašča Zavod za odmero in izplačevanje pokojnine, ni razveljavilo. Presodilo je, da je treba iz pravnega reda izključiti le razlago, ki ne sledi namenu, da pomeni upokojitev po ZObr, vključno z višino pokojnine, za upravičenca večjo ugodnost.
12. Dejstva, da je delavcu delovno razmerje prenehalo po odločitvi ministra, ni mogoče šteti za ugodnost. Zato večje ugodnosti, kadar delavec zaradi administrativne upokojitve ni mogel doseči pogojev za starostno upokojitev, ne more pomeniti le možnost pridobiti pravico do pokojnine ob krajši delovni dobi in ne glede na starost, temveč tudi možnost uveljaviti takšno pokojnino, ki se po višini najmanj izenači s pokojnino, ki bi mu šla, če bi v zatečenem delovnem razmerju dosegel pogoje za upokojitev po splošni ureditvi, torej ob upoštevanju dosežene pokojninske dobe in pokojninske osnove, od katere se je po ZPIZ92 odmerjala starostna pokojnina. Da se razumevanje večje ugodnosti v obravnavanem primeru nanaša tudi na višino pokojnine, izhaja iz zakonodajalčeve opredelitve, da posebej določi tudi odstotek odmere pokojnine od pokojninske osnove. Z razlago obravnavanega četrtega odstavka 108. člena ZObr, kot so jo zavzela sodišča in pred njimi tudi Zavod, to ni zagotovljeno. Očitno je, da razlaga pojma “odmeriti pokojnino” iz četrtega odstavka 108. člena ZObr, pri kateri se z odločbo ministra določena pokojninska osnova zmanjša na način, ki ga določa 44. člen ZPIZ92, ne omogoča izpolnitve namena drugega odstavka 108. člena ZObr. Ob tem je treba posebej opozoriti, da ZObr pokojninsko osnovo opredeljuje kot povprečno mesečno plačo v zadnjem koledarskem letu in ob tem ne predvideva posebnega izračuna pokojninske osnove, kot je bilo določeno v ZPIZ92. Sodišča so z razlago četrtemu odstavku 108. člena ZObr dala vsebino, ki je z vidika ustavne pravice do socialne varnosti po 50. členu Ustave nesprejemljiva. Razlaga obravnavane zakonske določbe je torej zato, ker ne omogoča izpolnitve namena Zakona, v neskladju z 2. členom Ustave. V primerjavi uporabljenih razlag obravnavane določbe zato le odmera pokojnine od pokojninske osnove na način, za katerega se je opredelil minister za obrambo, uresničuje namen zakonodajalca.
13. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-161/92 z dne 30. 6. 1994 (Uradni list RS, št. 44/94 in OdlUS III, 84) zavzelo stališče, da “… morajo ugodnosti, ki jih zakonodajalec glede upokojevanja določi članom zakonodajnega telesa, imeti tehtne in razvidne razloge, biti morajo po svoji teži v mejah tehtnosti teh razlogov in v sprejemljivem razmerju s splošno ureditvijo pravic do pokojnine, z dotedanjo ureditvijo enakega posebnega področja in s splošnimi družbenimi razmerami, da bi ne nasprotovale določbi 2. člena Ustave o Republiki Sloveniji kot pravni in socialni državi.” Ustavno sodišče od navedenega stališča ne odstopa in je za zakonodajalca še naprej obvezujoče. V obravnavani zadevi je ob splošnem razumevanju plače kot bruto plače (če se predpis izrecno ne opredeli za neto plačo) presodilo le, katera od v praksi izoblikovanih razlag pojma “odmeriti pokojnino” je v skladu z Ustavo, ker osebam, katerih položaj je bil posebej varovan z UZITUL, ob administrativni upokojitvi zagotavlja pokojnino, ki ni manj ugodna od starostne pokojnine, ki bi jo dosegli, če ne bi bili upokojeni na navedeni način.
14. ZPIZ92 je posebej urejal tudi usklajevanje pokojnin. Ker je ZObr določil le nekatere posebne pogoje v zvezi s pridobitvijo pravice do pokojnine ter določil pokojninsko osnovo in odstotek odmere pokojnine od te osnove, ni posegel v splošno ureditev usklajevanja pokojnin. Za usklajevanje pokojnin, odmerjenih od pokojninske osnove po ZObr, in za njihovo izplačevanje se zato v celoti uporablja splošna ureditev.
15. Četrti odstavek 108. člena ZObr vsebuje določbo, ki je smiselno nadaljevanje drugega odstavka 108. člena ZObr, ta pa je bil že izčrpan, saj je bil relevanten za upokojitev in odmero pokojnin le pri delavcih, ki jim je delovno razmerje prenehalo v razmeroma kratkem času po uveljavitvi Zakona. Ustavno sodišče navedenega četrtega odstavka zato ni razveljavilo, temveč je z interpretativno odločbo iz pravnega reda izločilo le tisto od njegovih razlag, ki ni v skladu z Ustavo. Zaradi izločitve navedene z Ustavo neskladne razlage se pokojnine, ki se določajo po 108. členu ZObr, lahko odmerijo le z neposrednim upoštevanjem pokojninske osnove, ki jo predstavlja delavčeva povprečna mesečna plača v zadnjem koledarskem letu oziroma primerljiva plača za zaposlenega delavca v tedanji Teritorialni obrambi z enako izobrazbo kot jo je imel delavec, ki je bil zaposlen brez razporeditve do upokojitve, če je to zanj ugodneje.
16. Učinke odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen zakon, določa 44. člen ZUstS. Razveljavljeni zakon ali del zakona se po navedeni določbi ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Smiselno se določba uporablja tudi v primeru drugih načinov odločitve. V točkah 3 in 4 izreka je določen način njene izvršitve. Če naj odločitev velja samo za primere, ki do objave odločbe v Uradnem listu še niso bili pravnomočno končani, bi to povzročilo veliko neenakost med posameznimi zavarovanci znotraj skupine, ki jih zajema 108. člen ZObr. V primeru odločitve iz 2. točke izreka bi uporaba navedene določbe pomenila, da odločb Zavoda, ki so postale pravnomočne, ne bi bilo mogoče spremeniti in da bi nekateri zavarovanci še naprej prejemali nižje pokojnine, odmerjene na protiustavni zakonski podlagi. Takšno stanje bi bilo v neskladju z ustavnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave in bi kršilo tudi pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Da bi preprečilo takšne učinke svoje odločitve, je Ustavno sodišče na podlagi pooblastila, ki ga ima po drugem odstavku 40. člena ZUstS, določilo način izvršitve svoje odločbe. Pri tem je upoštevalo že navedene posebnosti tega primera, ki izhajajo iz UZITUL. Podobno je Zavodu naložilo izvršitev odločbe tudi z odločbo št. U-I-29/96 z dne 8. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 7/98 in OdlUS VII, 3).

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena, drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.